Tako, skoraj mesec in pol nisem nič pametnega napisal, hmm zgodilo se je pa marsikaj. Naj pomembnejše je, da mi je “uspelo” priti na misijo. Ok, kaj zame pomeni misija, seveda neka finančna pomoč, da si lahko uredim grad. Vendar, velikokrat sem že rekel, če se dela samo za ta namen, lahko kaj hitro zapademo v neko rutino, ki nas ne izpusti iz svojih okvirjev in plavaš v njej dokler lahko, vendar nič ne traja večno in hitro lahko potoneš na dno morja.
Morda, bi se v tokratnem zapisu dotaknil športne aktivnosti, ki nam je dana v času prostega časa na naši misiji na Kosovu. Vem, veliko vas misli, da se samo športa in nič kaj dosti ne dela. Vem, kako je to. Vem tudi, če se išče napake se jih bo tudi našlo pa tudi če jih ni. Mar ni tako! Delo, bom tokrat namenoma izpustil, saj mora nekaj ostati za naslednji zapis ali pa morda za naslednji, po naslednjemu 😉
Ok, tukaj je situacija taka da je naš hotel postavljen v hrib. Se pravi, da če žali bežati v krogu je potrebo premagati klančino. Imaš “dve” varianti. Popoln krog in skoraj popolni krog oziroma bolje rečeno trail ali road (vsaj tako jaz pravim). Prvi vzpon (road) je cca 750m dolg in 70 metrov višinske razlike s povprečnim naklonom skoraj 10%. Popolni vzpon je pa dolg 980 m in 95 metrov višinske razlike s povprečnim naklonom skoraj 10%. Se pravi klančina za nabiranje daljših razdalj v večjem krogu.
Seveda se lahko kilometre dela tudi po ravnini, sicer je nek krog dolg cca. 1 km ali pa cca. 400 m. Se pravi s temi razdaljami, višinskimi razlikami, nakloni si moraš narediti luštno. Lahko barvaš traso baze po lastni želji.
Ok, največkrat se odločim za jutranje bežanje, da sem po tem miren. Sicer priznam jutranje vstajanje ob cca 4:50 ali 4:55 mi je včasih prav težko in se težko spravim v salonarčke, vendar ko potem pomislim, da bom po teku sicer delam cca 10km zjutraj lažji čez dan in zjutraj boljše, sproščene volje me prav to vedno vrže lažje pokonci.
Ko sem morda malo bolj resno zagrizel v klanec sem vedel, da si bom moral poiskati malo dodatne samo-motivacijske energije. Vendar jo nisem našel v takšni razsežnosti kot bi hotel. Costa in Miloš sta mi svetovala, da naj si poiščem segment katerega si bom prizadeval premagovati čez misjo.
Hmm zelo fajn ideja in ja, to sem potreboval, da vsake toliko časa tekmujem sam s seboj. Vendar je zanimivo, da ravno takrat ko si prepričan, da boš potolkel lastni segment ni uspeha. Priznam, zjutraj zelo težko dvignem pulz v višave.
V zelo nizko prestavo pa odjadram ob lepem sončnem vzhodu, ko je vse mirno, ko še večinoma baze “počiva”. Mir, veter ter sonce. Priznam ni vedno tako, velikokrat je tudi megleno in nekaj smoga. Ker smo obdani z gorami za nami je velikokrat v dolini še sonce pri nas pa že nekaj minusa manj energije.
Zavedam se, da prihaja zima in da bo potrebno tudi v megli, sengu in dežju obut rdeče salonarče za road krog ali pa rdečo-črne salonarčke za trail potko 😉 Nekako mi je še “najbolj” zanimivo bežati v čudnem vremenu. Takrat si skoraj v vseh pogledih “sam”, kar je najlepše.
Ker KFOR preko WMA skrbi tudi za sproščenost in nekaj športnih dogodkov se je v soboto odvijal tek na “hrib” Cviljen, kateri leži blizu mesta Prizren kateri se nahaja ob vznožju Šar planine v jugozahodnem delu blizu albanske meje.
Najprej sem za ta tek izvedel iz Strave, kjer se je “oglasil” Hannes, ki je dejal, da bi se moral udeležiti tega teka. Videl sem da beži 10 km v klanec tako malo za trening. In kaj kmalu se je izkazalo, da bo KFOR res organiziral dirko, tekmo ali pa samo druženje. Hitro so dnevi minevali in že smo bili ready za tek.
Všeč mi je, da se bo malo spremenilo tekaško okolje. Sam pri sebi sem vedel, da bom dal vse od sebe, tako kot na vsaki dirki. Čeprav nimam veliko tekem sem šel na tole bežanje čist na off. Edino, kar sem vedel, je to, da bom in “moram” dati vse od sebe!
Situacija je bila takšna, da nas je čakalo po uradnih informacijah 11,2 km klančine in 920 metrov višincev. Pogledam na Stravo ter Movescount, kje je predvidena trasa, kje se bo teklo. Vidim, da je nekako podobno kot Kranjska gora Vršič samo, da je še nekaj več metrov vzpona in razdalje. Ha, ravno o tem “debatirava” s Bogotom na FB, hmm zopet #zakonVesolja. Čedalje raje imam ta zakon. Ok, gremo nazaj oziroma naprej.
Da sem izbral pravo obutev mi je prav prišel vpogled v Movescount, kjer sem si natančno pogledal traso. Ok, izberem hitre in odzivne salonarčke Salomon S-lab Sonic. Vse drugo je bilo urejeno.
Zgodaj zjutraj štartamo v Prizren, kjer se namestimo na avtobuse, kateri nas odpeljejo na start. Še predno pridemo na start se s klapo katera je tudi na misiji malo pomenimo in pohecamo. Gremo kakor gremo na sredini proge nam bo že “žal” in se bomo spraševali “zakaj”. Ha! Ko pridemo na start me je presenetil pogled na startno mesto, vse je kazalo, da bo potrebno takoj v hosto. Ojoj, jest pa svoje Wingse-8 pustim “doma”. Ok, nimamo kaj, malo sem bil jezen ker nisem dobro preučil proge in se prepričal o njenem dejanskem štartu.
Večkrat sem se spomnil na željo, ki mi jo je pustil Marko na stolu, pred “sobo”. Ja, velikorat sem se spomnil na tvoje besede Marko. Takšne malenkosti mi pomenijo veliko. No tudi Metinega SMS-ja sem bil vesel, ker sem vedel da za mano stoji celotna ekipa! #Tenkju
Malo pred štartom mi Jernej (ja, to je tisti Jernej s katerim sva bežala v Ljubljano in zborbala stotko) reče nekako v smislu, kaj pa če se more ves ta “narod” obrniti z 180 stopinj in pičimo po betonu navzgor. Hmm, če bi le bilo tako… Jaa in res, organizator jih prosi, da se malo “zarotirajo” in veselje ter salonarčki so že poslušali pesem nabijanja po betonu.
Samo še malo in sem v prepričanju, da bodo moje Speedcross nogavičke iz Intersocksa dale vse od sebe, ki so se delno skrivale v varnem zavetju rdečih salonarčkov S-lab Sonic. Da bi bil kar najlažji kljub svojim cca 80 kilam sem oblekel meni osebno najboljši kompletek: S-LAB EXO TW Short, S-LAB EXO HZ TEE in S-Lab light Jacket. Enostavno mi zelo ustreza ta kombinacija. Ker je bilo v zatišnih legah precej mrzlo je bilo potrebno poskrbet za rokavice in trak. Ker sem vedel, da bo kmalu #NaMuč, sem izbral raje trak kot kapo. Trak mi bo zagotovo pomagal, da mi polt ne bo letela na učke in naprej do NRC očal, ki so mi nudile fajn zaščito, ko smo prišli na sončno stran “Alp” 😉 Ja, Alpe so zakon tako ko Factory Store z njihovo #top izbiro športnih dodatkov za vse športe in lenobe 😉
Ok, oprema na mestu, noge so bile ogrete po zaslugi Born Protect Extra kreme. No seveda mi je pri ogrevanju pomagal tudi eden izmed najbolj prijaznih borcev na svetu! Luka, ti si tako poseben iz enega prav posebnega testa, bolje rečeno kot akacijev med 😉 Ne bom razlagal zakaj, ker lahko zaprejo Google in vse njihove strežnike. Luka! Hvala!
Ok, pred sabo še vedno gledam velik napihljiv “balon” RedBull. Hmm Avstriciji znajo vse skupaj super organizirati…Ok, odštevanje se začne. BAM!
In gremo hitro v hrib. Štartali smo lahko posebej (samostojno) ali štafetno (3+3+3). Ok, nekateri se hitro zaženejo v hrib, že na daleč sem opazil, da je Hannes Silver ki tekmuje v peteroboju tudi za Avstrijsko državno reprezentanco hitro popihal v hrib. Ok, za njim še nekaj 7 tekačev. Na hitro sem ocenil posameznike, kateri bi lahko odpadli. Ja, tokrat sem začutil prvič v tekaškem bežanju, da lahko sežem morda po stopničkah, vendar na misiji hmm morda težje ker so različne nacije in pravi fajterji. Tako in drugače. Ok, po tekaški konstrukciji je takoj en odpadel. Premočan, za tak tempo in klančino. Ostalo nas je še pet. Ok, hitro pade še en. Fajn, sedaj smo štirje v igri. Super.
Prvega sem že zdavnaj nehal šteti, ker je bil razred zase. Se pravi trije smo še ostali. Ok, sem na četrtem mestu in pred sabo cca 10-20 metrov vidim drugega in tretjega. Uff treba jih bo ujet, če želimo višje. Ok, ne smem bežat prehitro, ker je pred nami še cca. 8km klanca. Ok, se jima prilepim na pete in dihamo skupaj. Pri približno prebežanih 4 km se nekako uspem odlepit. Skozi enak tempo, morda za odtenek globje diham. Ok, super nekaj časa že pred seboj gledam vodilnega, vendar je kar nekaj metrov pred mano. Govorim si, ohrani tempo in bo! Bo! Od sedmega pa do osmega kilometra sem pospešil, kakor sem pač lahko tisti trenutek. Od osmega pa do 8.5 kilometra se proga spusti za cca 3 metre. Ok, to je bil znak da lahko za cca 500m pospešim in utrip pade na 170bpm. Ok, super. Ker sem bil kar nekaj časa sam sem lahko pričakoval, da sem morda prehitro samostojno začel bežat v hrib. Hitro se za mano pojavita dva Avstrica. Skupaj sta bila že nekaj časa za mano, a tokrat sta me prehitela. Nee 4mesto. No, go! Zakaj? Ok, ustavim negativne misli in globoko diham kljub temu da smo že na 1200 višine in je bil mrzel zrak.
Glavo pokonci in dihaj, ne dovoli, da ti pobegneta.
Vse to se je “premikalo” v glavi. Ok, dihal sem jima za ovratnik, čist. Skupaj smo bežali, lahko smo čutili in slišali dihanje en drugega. Ni šlo več za zasledovanje, velikokrat smo si izmenjali mesta, velikokrat. Joj, cilj je pred nami, kdo bo potegnu, kdo bo zadaj vstal. Samo še to je bilo vprašanje.
Gremo, gremo se preganjamo in spomnim se vseh knjig, ki jih prebiram, spomnim se vseh vaših misli #naMuč #Filter… Vse! Pred nami oster ovinek in že približno 1 do 2 km bežimo po ledenem in trail površini. Oster ovinek v levo za 90 stopinj oba Avstrica na desnem oziroma bolj sredinskem delu proge, jaz popolnoma na levem delu. Se pravi, al bom pogoru ali pa mi uspe. Ja, potegnem na vkreber kakor se je dalo, Avstrica morda malo presenečena. Pred mano Avstric pade na četrto mesto in četrti na drugo, jaz uspem priti na tretje. Vrstni red se spremeni, vrnem in izborim si tretje mesto. To, še mal.
Dihamo na polno, sicer ne slišim ničesar, ker glasba igra na max.
Pred nami je bilo še cca 800m teka. Ja, opribližno 400metrov pred ciljem sem bil prepričan, da bom po dolgem času vesel! Vesel svojega mesta.
Waw, prečkam cilj in waw kakšna dirka do zadnjega!
Pridem na vrh, zaustavijo štoparico in jaaa razgledi in vrh! #top Ja! Popoln dan. Hitro grem v garderobo, ki je prazna in ja, tokrat sem reku, lej kako zgleda ko prideš med prvimi. Vse prazno…
Vendar ni ostalo dolgo časa tako, hitro so prišli še ostali in med drugimi tudi odlični Slovenci! Pred tem se umijem z idealno rešitvijo, če nimamo pri sebi vode Born wash losjon je za takšne primere osvežitev na mestu. Vse skupaj me pridno čaka v Osprey Toaletni torbici – Wash Bag Zip , katera je fajn lepo prostorna #lepoZdizajnirano!
Super, vesel sem! Enkrat po dolgem času. Priznam vesel sem bil, da sem imel to priložnost, da sem na vrhu hriba in občudujem okolico. Popolna okolica. Res, popolna vendar samo na vrhu!
Skupaj z borci uživamo na vrhu 1396 metrov visokega hriba Cviljen.
Ker smo iz druge baze, kot kjer je bilo to organizirano, smo morali malo prej zaključiti slovesnost in tako so prijazni Avstrijci naredili za nas kratko a zelo lepo podelitev.
http://www.movescount.com/moves/move133285536 – trasa in barva
Naredili smo še eno skupinsko sliko in tako odšli “domov” na relax ali po nalogah.
Ko prideš domov in pogledaš malo podatke na Suunto Spartanki si kar malo morda razočaran saj pričakuješ, da bi lahko dal od sebe še kakšen utrip več, kot pa samo maksimalnih 183bpm. Ne, ne bom se pritoževal, tako je šlo in lepa gorska cestna preizkušnja.
Kot sem že napisal super je biti del uspeha, vendar nikoli ni bolj prijetno kot to, da lahko vse te trenutke deliš s pravimi prijatelji, s prijatelji, ki se ne obremenjujejo z drugimi. Povejo, to kar čutijo, to je največ. In zopet sem prepričan da lahko brez dogovarjanj, planiranih ali naučenih treningih prideš do lepega zaključka. Zaključka, ki ti pove, da je fajn bežati v toplem in mrzlem, v brezvetrju in vetru, ponoči ali podnevi. V glavnem, da počneš tisto, ki ti je všeč. Da si postavljaš cilje, ki morajo biti. Vendar s tem ne obremenjuješ drugega kot pa samo svojo glavo. Ja, enostavno je treba en malo uživati in si najti kakšno motivacijo. Jaz jo imam pri vas in pri svojih idejah, ki se pletejo po glavi. Včasih moram pazit, da ne grem predaleč, vendar če ne grem tako daleč, kako naj vem, kako daleč lahko še grem.
Pred nami je veseli december, mesec želja in lepih misli. Ja, zelo sladek mesec, ki je morda nekoliko presladek, saj meni osebno veliko več pomenijo besede skozi celo leto, kot pa samo skozi ta prečudoviti letni čas oziroma čas obdarovanj. Na trgovinskih policah imamo skoraj vse. Morda si to ne zavedamo dovolj dobro. Morda je potreben skok čez mejo ali dve tri in situacija bo hitro jasna. Žalostno a žal realno je gledati kako, nastradajo ljudje, ki bi v drugi državi imeli tisti delček nečesa več, kot ga imamo pri nas v Sloveniji. Ja takšna je realnost, zato cenite in pohvalite prijatelja ter mu zaželite zdravje. Samo to imamo, pa lep #veseliDecember