Anže ČesenPoletje je čas, ko zaženemo mašine, motorne ali srčne. Sam imam raje srčne, no tudi motorne so fajn, sploh, če je veliko vetra v laseh 😉
Jutri grem na morje sem si rekel nekaj dni nazaj. Vreme bo super za bežanje, toplo in nič kaj vetrovno. To mi je všeč al kako pravi super komad od naše Nine 😉
Po nočni borca, prjatla, pozitivca, kresnenca pa lahko bi še našteval odpeljam nazaj na izhodiščno točko, kjer se skupaj prpeljeva na šiht, če lahko temu rečem šiht 😉 Zelo redko uporabim ta izraz, saj na šihtu moraš delati, pri nas je pa to način življenja. Jep super in #najTraja
Ok, ko se iz dolenjske prpeljem v Ankaranško vojašnico, kjer parkiram mašino C3 in obujem salonarčke popolnoma rdeče barve ter zaženem mašino s Suunto vajo, sem pripravljen, da grem bežat do Pirana, kjer nardim eno fotko ter se vržem v morje, pojem nekaj sadja in grem preko Portoroža in Izole nazaj v Ankaran.
Uff plan sestavljen, potrebno ga je bilo samo še realizirati. Čisto preprosto, začneš delat, kar si si zadal.
V Ankaranu prijetno toplo. Normalno, saj je poletje in čas je za lepe temperature. S seboj imam lep, črn nahrbtnik, ki ga sem ter tja krasijo rdeče črte. Zadaj dovol prostora za “kamelji” hrbet, jabuk in mp3 z odličnimi komadi ter vetrovko, če bo slučajno sneg. Grega, thanks za odlično glasbeno izbiro. Na sprednji strani še prostor za dve “soft” flaški z ZERO energijo in 123 predali.
Nič, lep, urejen ter pripravljen se podam malo bežat. Cesta me vodi preko Bertokov po “novem” nadvozu Bonifika vse do centra Kopra. Ker sem vedel, da bo toplo tempo znižujem, komadi mi ga sicer hočejo preprosto znižat. Oboje mirim! Mirim tempo in srce. Super, uspešno, gre.
Ker je veliko energije na kupu, se lepo podam preko centra Kopra do Izole, ja tiste doooolge ceste do Izole. Da si razbijem monotonost bežim tik ob morju. Se pravi, če bi kolcal bi padu v 25 stopinj toplo slanico 😉
Vse klapa, Izola je pred vrat in vstopim v Simonov zaliv, super urbanistčno dogajanje. Levo, desno, zvišaš, znižaš tempo, vse to pride v poštev, nekakšen fartlek (pa zopet ne treniramo).
Pri koncu Izole zagledam “avtomat” za vodo.Vidim, da se tu napajajo avtodomi. Odprem vodo in super hladna voda! To. Naredim menjavo vode, dopolnim ZERO energijo, zmočim glavo, zmočim vse… Ne gledam na nogice ali na salonarčke, ki so prepojeni z vodo. Ok, zaprem in grem dalje. Vesel, ker grem lahko.
Kmalu po Izoli sledi rahel klanec in odpre se super razgled nad Izolo. Za pojest. Pade slika, dve, tri. Aja, sej #GoPro jih dela na vsale 0,5 sekunde 😉
Zopet vse ok, se spustim do Strunjana po glavni cesti, avtomobili švigajo mimo k pri norcih. Kultura voznikov – pohvalno!
Ko pridem do Strunjana sledi vzpon na Beli Križ. Ja to je tist Beli križ, katerega smo na zadnje borbali s projektom #UltraGoričkoPiran. Lepo se dvigneš, lepa temperatura ter lepi spomini. Takoj lažje bežiš!
Ko zborbam Bel Križ se na vrhu ustavim pri najboljšemu sosedu in si privoščim prvi sladoled. Ježkaaa! Yeee! Ker je vse kaplalo iz mene mi je bilo malo nelagodno saj je zgledalo kot, da sem se poscal! Jep, tako nekako, še dobro da je bila mikica tut en mal mokra 😉
Ko se popolnim z gorivom ter vodo odbežim naprej. Med bežanjem pojem sladoled. Leseno palčko še nekaj časa rolam po napajalniku dokler se mi ne začne les zatikat med zobmi (sej vemo kako je to). Ok, spust in prihod v Piran.
Vedno kamor koli odbežim, grem, odpotujem, pohajkujem, vandram ali pa samo sedim ali ležim si v glavi predstavljam eno fotko, ki more biti malo drugačna od vseh v Piranu 😉
Še predno grem malo višje odbežim na tržnico, kjer si privoščim banano in dve naktarini. Ok, kmalu grem malo višje k cerkvi s previdnostjo (varnost vedno na prvem mestu) se usedem na rob obzidja in si privoščim nekaj minut off.
Pade fotka in pogled na desno proti Fiesi, kjer zagledam grad. Uff poberem stvari in pičim na grad. Kakor vem je vstopnina 1€. Če s svojim mokrim šarmom probam koga osvojit mi morda prišpara za pol kepce sladoleda.
Grem gor do grada in zapravim 1€, ni ratal. Tudi popusta za športnike nimajo. Saj tako je zatrdil majster. Morda, če bi bila kakšna deklina bi mi uspelo. Nč, bomo drugič probal.
Grem še mal višje in super razgled, super vreme. Srce, počiva.
Ko naredim 123 selfijev se odpravim v “dolino” na -1m nadmorske višine, kjer se vržem v morje. Ker ni časa za preoblačenje se vržem kompleten notr, le oprtnik pustim na suhem. Uff topla voda!
Malo zopet na off in pogledam na uro cca. je pisalo 22km tm okoli.
Opa, tole bo lepa trasa. Ko sem naredil plan sem ga naredil samo do te mere, da sem pogledal traso. Kilometre sem pusti na dolenskem.
Ko se namočim in stopim na pomol me prvič malo pošlata zanimiva “bolečina”. Hmm mislim, da je tole tista zadeva, ki nastane, ko se skeletna mišica oziroma samo del mišice nehote skrči. Čak, temu se pravi krč. Ja!! Ok, takoj spusti. Nič takega! Super.
Si oprtam oprtnik, še pred tem naktarino namočim v morje, da bi dobil malo soli ter v bližnji restavraciji nafilam “soft” flaški. Še so prijazni ljudje 😉
Grem super volje proti Portorožu iz mene lepo kaplja. Plan je bil, da kasneje zavijem v klanec do tunela Valeta (550m), kjer je ponavadi malo hladneje in sem ter tja kakšna kaplica vode.
Še pred tem planom se zaustavim na kepci sladoleda (1,80€). Ker je bilo na seznamu 123 vrst sladoleda rečem deklini naj da enega po lastni izbiri. In tam se vse začne…Zakaj?
Kot je že klasika pojem, poližem, zgrizem… sladoled med potjo. Sicer pot me je vodila kar po glavni “avtomobilistični” poti, saj sem zgrešil odcep.
Ok, zdej sm vedu, kaj imam pred sabo dva lepa klanca. Povratka ni, borbaj. Ja, in borba se je začela. Vse hitreje je postajalo toplo in sem ter tja me je zavlekel krč. Sicer ni bil hud. Prvo klančino sem zdelal super, brez problema. Potem pa nazaj na Beli Križ. Ja, kot da bi bil na križu. Konec lepe zgodbe.
Vroče, težko, pekoče…pa še kaj bi se našlo. Rekel, sem si, ko pridem do avtobusne postaje na Belem Križu se ustavim in malo “pogovorim”. Uff zelo, zelo hitro sem padu iz stanja 100% v stanje 40%. Ja, malo več kot polovice energije je šlo v #adijoPamet
Nekaj kolesarjev gre mimo in me gleda k tele v nova vrata… Res, lih tako. In tut najbrž sm zgledu k en tele. Ampak, če je tele frderban, ga probaš vsaj mal dvignit 😉
Nič, treba bo dalje. Počas vstanem in gem. Opa, pa sem skor odleti noge se začnejo zatikati za asfalt. Enkrat, dvakrat! Ok, pridem do Izole in zavijem v trgovino, kjer imajo logotip v obliki puščice. Spomnim se na Pio in kupim radensko (Anioni, Kationi). Enargija na 30%.
Stojim v vrsti zopet k tele ni ga človeka, da bi reku ajde ti zmatranc pejt naprej. Ne, raj so te gledal kolk mam #ČudnoCute superge, tatto in uro 😉 Ok, tud prav 😉
Ko se uredim grem proti Kopru. Pred mano je dooolga ravninska Istrska cesta. Na tej cesti sem se zaustavil hmm nevem 100x korak za korakom. Enostavno ni šlo več. Noge zopet zapele v asfalt in kar najbolj “sovrazim” je to, da sem imel zoper pobruhane svoje naj boljše ter naj lepše salonarčke. Ne! Konc! Resno sem se prašal kako bom zborbal še cca. 10 km! Sej cajt me res ni zanimal. V glavi sem imel samo to, da moram dat v Ivančni cunje prat, da bom imel za naslednji dan kaj za na pot. Saj že dva dni vanmdram okoli. Čak, kam greš, če še nisi prlezu nazaj do Ankarana. “Jutr grem v hrib” sm si reku! Aja?!
Ker sem iskal motivacijo povsod sem si obljubil, če pridem do Kopra se dam v morje za pol ure al pa več. Ja in sm pršu. Se ustavim in krči v nogah upijejo. Tut preko skal ne morm stopit. Grem po kolenih na skalo, do druge skale na nege na prste, sej ne vem kam in kako bi stopu. V glavnem po dolgem času se usedem v morje, ki je bilo valovito. Uff paše, al pa ne. Krči! Krči! Grab in grab.
Valovito morje me zanaša. Še dobro, da sem sedel, ker drgače bi odplaval z glavo pod vodo. Tole ni ql, morje mi povzroča še večje krče, saj nekontrolirano premika moje noge. Krč! A! Se potihoma v skale zaderem in s pestojo udarim v skalo, da bi bolečino preusmeril. Ne pomaga. Poskušam še dvakrat. Ne gre. Krč grab k pr norcih. Tuf, spusti! Morje, valovi, paše… V se je lepše, do prvega krča. Ne, dej grem dalje in zborbam, še teh 8 al kolk km.
Grem in se kmalu že spet zaustavim na pumpi, kjer se s hladno vodo (voda-zrak) lepo ohladim. Prva voda, da je bila v senci in je bila res primerna za osvežitev.
Se zalivam in zalivam cel in povsod! Ok, grem dalje. Sicer sem nekaj bluzil levo desno, samo da bi najhitreje našel izhodišle do nad-voza Bonifike. Še pred Bonifiškem nad-vozom se fajn spotaknem in ne gre dalje. Noge so fuč, želodec prepojen s svinjarijo in kliče po ponovnem bruhanju tekočine. Malo zalavfam zelo počasi nogo, pred nogo a želodec vrže vn! Enostavno ni šlo!
Potreboval sem energijo ter voljo za zadnje km. Vzamem Jabuk ter “skočim” na FB ter preberem Vaše (namensko V z veliko, ker vas spoštujem) komentarje ob zadnji fotki in dobim nekaj motivacije. Vsem sem tisti trenutek odpisal tako, kot sem se počutil. Miloš, ja s solzami v očeh in to je bilo resno. Takoj po tem pokličem še Costo ter ga prosim za kakšne lepe besede. Ha, najprej ni čisto vrjel, kaj se dogaja in zakaj ga to prosim. Povem mu situacijo.
Pravi: Veš kako pravi Bear…. Ja, sicer si je spomnil nekaj čisto svojega a vseeno sem bil zelo vesel njegovih besed. Jabuk dal nazaj v oprtnik in borbal naprej ni šlo drugače kot, da sem shodil. Zadnje 3km je šlo peški. Eargija 5%
Končno pridem do vojašnice, kjer me dežurni malo postrani pogleda. Ssm ga tudi najbolje nisem slišal ker sem imal pristisk v desnem ušesu nekako čuden.
V sobi ukradem avtomat s CocaColo in se usedem pod borovc. Ni bilo volje za nič, ne za pogovor ne za fotko. Bila je volja le preživet krče, ki so me jebali! Najprej v meča, potem takoj ali pa istočasno v trebušno prepono kuj še v vrat. Jeba! Že med potjo mi je vilo gležen in prste na nogi. Sem ter tja sem fasal tudi krč v jezik. Ja, popolnoma zjebano telo. Sicer grdo piše ampak tak sem bil. Energija 1%
Pride nadporočnik do mene in praša: Ali ste ok?! “Sem samo malo sem zdelan”, sem mu probal razložit. Ok, ponudil mi je klimo in pomoč, vendar sem ga prosil naj me pust tu. Ok, res hvala! Temu se reče biti pripadnik Slovenske vojske. Prvi od 123 ljudi, ki so me vidli, ter prašali ali potrebujem kaj ali sem ok.
Ne želim in nočem, da bi zvenelo nekako v smislu bogi sem, pomagajte mi, ne grem se več… Vendar hočem vse nas spodbuditi, da pomagamo ljudem v podobnih trenutkih. Vsaj vprašajmo jih ali so ok! Samo to! Jest bom vedno reku bo! 😉
Ko pridem k sebi in se uredim grem v avto… krči so me še vedno mučili. Nič treba bo domov in se pripravit za naslednji dan. Ker sem se bal, da bodo krči vplivali na vožnjo sem hitro skoval taktiko.
Čim hitreje v 5-to, vklopi tempomat in zaviraj z ročno. Delovalo je vse do Postojne. Potem sem začel nekako normalno delovat. Sem ter tja me je še malo zapigalo.
Ko pridem v Ivančno uredim vse zadeve in v glavi imam že naslednji dan. Kako ga bom izvedel še ne vem, vedel sem pa, da bo zanimivo, ker bom z zanimivo klapo, to je sigurno. Gremo skupaj z Okrarjem v raziskovanje…
Ko se vse zadeve urejene se uležem na belo-čnno najboljšo sedežno. Se raztegnem in na trebuh vržem petnajst inčni Jabuk in uživam v prebiranju vaših komentarjev. Zakaj uživam?! Zato, ker sem na off in ter ker se boben s #top opremo vrti, vrti tako kot moja energija, ki ste mi jo vračali s pozitivnimi misli. Ja tako je bilo!
Obljubil sem, da ne bom objavil tega posta in kar obljubim to naredim. To je ena izmed vrlin človeka, katera je pri meni na prvem mestu! Obljubi ali nič! To šteje! To je veliko! Ali nič in vse!¨Ok, kršil sem svoje pravilo, vendar zakaj pa malo nižje.
Ker imam rad, da je vedno okoli mene nekaj glasbe. Nekako tako kot navada, ko prideš v službo ali domov najprej prižgeš radio 😉 Ker sem imel v ušesih ves dan glasbo sem prižgal TV in samo poslušal kak se preganjajo športniki za eno žogo namesto, da bi si vsak svojo kupil.
Hkrati, ko so se oni borili na zelenici sem gledal na zemljevidi, kam moram jutri k #TOP družbi. Ok, se pravi grem za Kamnik smer Strahovica pa vse do Kamniške Bistrice, kjer so me naslednji dan ob 3h zjutraj čakali prjatli. Ja, tisti prjatli s katerimi smo borbali projekt #UltraGoričkoPiran
Ves zabuh in poln energije samo zaradi njih jih pozdravim v soju naglavnih lučk. Sicer ne vem koga sem najprej pozdravil vendar bi si spodoblo in bi bilo lepo ter pravično, da bi najprej v objem skočil Mateji, vendar mislim, da sem najprej prišel do Oskarja in mu čestital za podvige! No vsaj mislim, da je bilo tako 😉 Če ne se opravičujem in bom častil kozarček #greenTija 😉
Vse te bolečine, ki sem jih zgoraj načičkal so minile, jih ni bilo. Samo zaradi tega ker je bilo v glavi, gremo se družit in gremo delat. Pa smo šli. Skupaj z Matejo, Oskarjem, Ivijem ter z dvema utrganima mariborčanoma Milošom in Rojč 😉
Grizemo lepo v hrib, gremo ni tekaškega tempa. Tekaški tempo je imel le Ivi, ki je zginu v noč proti Grintovcu #razredZase.
S klapo se pogovarjamo o vsem samo o pametnih zadevah ne! Čedalje višje smo šli, čedalje bolj nas je bilo strah, da bo kdo reku še večjo treparijo.
V glavnem prejadral, presrfal, pretekl, preplezal prepešačl smo doKamniška koča na Kamniškem sedlu, tu pa naprej do vrha hriba Brane.
Ja, vreme popolnoma drugačno od včerajšnega. Predno smo prišli do vrha smo se med seboj klicali, poklicali smo tudi sonce. #iiii morda le malo pre potihom saj se ni želel pokazati v vsej svoji lepoti 😉
Ko semo se preko klinov povzpeli do vrha Brane, ki se dviguje nad včerajšnjim Piranom za 2253m smo zabeležili eno čist normalno fotko.
Ker je bilo vroče kot en dan prej v Izoli smo se hitro postrgali nazaj do koče, kjer smo počakali Ivija 😉
Ja, tam smo se malo sprostili, vglavnem imeli lepo ter čakali na morebitno lepo vreme.
Uff sem bil kar za, da gremo v dolino. Priznam! Saj je bila utrujenost včerajšnega popotovanja velika.
Lepo so me šparali in smo šli v dolino. Oskar in Ivi sta si ga malo prvoščila in ga gnala. Miloš in Rojko pa nič kaj manj, le midva z Matejo sva si vzela malo več časi in se pogovorila o vsem 😉 #lepoJeBlo #iiii
Ko prideva v dolino, so naju fantje že pričakali z zelenim čajčkom in dabata, zajebancija in vse splošno rajanje se je nadaljevalo. Zopet ni bilo pametnega stavka! Sam tekli bi. Sklenili smo, da tu naredimo konec našemu skupnemu dnevu. Bilo je prečudovito, kljub temu, da sem bil bolj bogi in da je bila vožnja domov kar zanimva, bi vse skupaj ponovil 😉 Sploh tisti del bežanja po Izoli in tisti del klicanja pred vrhom 😉
Še nekaj obljubljenega. Nekaj odstavkov zgoraj sem natipkal: In tam se vse začne…Zakaj?
Nikoli, ne dovoljite, da nekdo drug odloča v vaši usodi, sam sem prepričan, da sem z izjavo pri sladoledu, da naj deklina izbere enega po lastni izbiri vse skupaj pričaral negativno sfero zakona vesolja. Morda se sliši čudno, vendar v življenju izbirajte sami!
Ok. morda čudna filozofija, vendar tako sem začutil. Začutil sem tudi, da telo še ni popolnoma navajeno na extremne temperature. Morda sem naredil napako, ker nisem nosil pokrivala. Morda naredil napako ker sem premalo pil. Morda naredil napako, ker nisem dovolj koncentriral ZERO energijo. Morda sem šel lahkomiselno na pot. Morda sem…
V glavnem vem, da sem naslednji dan užival s klapo s katero bi šel vedno povsod. Vedno! Energija 100%. Konec dneva p anagrada #sladoledVLjubljaniSCosto
Oprema:
Kar me pri takšnih tekih, bežanjih, dogodivščinah, ki so daljše od maratonske razdalje preseneča je #TOP oprema. Oprem, ki ne rabi, da jo ujčkaš. Narejena je zato, da traja in da dela! More delat, tako kot srce! Kljub temu, da sem “skakal” v morje v popolni tekaški odpravi nisem začutil nič neprijetnega. Kakšnega ribanja, nelagodja. Tudi salonarčki rdeče barve so odigrali odlično igro. Nobenga žula, kljub temu, da sem v mokrih salonarčkih brebežal cca 40 km. Super oprema za super dogodivščino.
To mi je všeč 😉
#TimeToPlay and #NeverStopExploring
