Anže ČesenPo končani srednji šoli, tam okoli leta 05/06 sem se moral odločiti kam “naprej”. Prva želja, druga, tretja. Ok, matura fajn opravljena in padla je prva želja DIF (samo še položnico je blo treba plačat – Matevž se spomniš), zaradi lastne nespametnosti sem pristal na drugi želji FDV… Uff preveč politična šola. Po nekaj uspešno končanih izpitih sem se odločil, da zginem iz te stavbe, preveč politično nastrojenega kadra! Niti v index ne vpišem izpitov, grem!
In 26. 6. 2006 sem podpisal, pogodbo z Ministrstvom za obrambo, pridružil sem se oboroženim silam. Ok, želja od malega. Oče mi je bil in je vzor. Nekaj več sem čutil…
Bili so zanimiv in kar naporni časi, ko se je 25 let nazaj ustvarjala naša država. Le borci, kot je naš Costa so zaslužni, da imamo meje takšne kot imamo. Pustimo politiko pri miru. Me ne zanima! Borci, hvala vam!
Costa zelo malo govori kako je bilo takrat, tudi sam se zelo malo spomnim, spomnim se kako smo leteli v zaklonišča in jokali… Jep
V naši borbi, je bilo velika medijska propaganda…. Španska revija (mislim, da je bila Condor) je napisala, do so na levi strani vojaki JLA na desni pa Slovenski… Ne oboji so naši, le da so bili teli borci na levi strani v drugi “kasti” 😉 #Respect
Kot mali pubec se spomnim, da je moral oči velikokrat takoj v službo na hitrco! Vedno me je bilo strah. Mami Teja-Tejč, ja naju z Matevžem vedno skrbno varovala! Vedno, tudi takrat ko je bilo že vsega konec. Težko je bilo! To vemo samo mi! Bravo mami!
Še danes s ponosom pogledam knjige kjer so borci v takšni odpravi! Ponosen sem!
Ponosem sem na vse, ki so dali življenje za nas! Hvala vam! Mami tebi pa vsa čast, da si vse tri dece držala za vajeti! Vesel in dogodki, ki so se dogajali po vojni vemo le mi! #vem!
Mami, hvala ker si mi pomagala sestaviti življenjepis, oddati vlogo za službo. Vedla sva le midva!! Hvala za vse! Oči na misiji, Matevž na študiju v Londonu, jaz v Vipavi, ti pa sama doma! Bravo!!
Po prihodu v takratni center, Center za usposabljanje Vipava se je začel sedem mesečni drill. Drill, da iz civilnega mulca naredijo vojaka. Vojaka, ki oboga ukaze in ne kaj dosti razmišlja. Usposabljana so bila zanimiva ter naporna. Veliko je bilo tako imenovanega “jebanja v glavo”. Tako je bilo in tako je bilo prav. Omarca zložena na A4 se pravi na širino papirja A4 (210mm) 😉
Vse podpisano in urejeno. Škornji 24/7 čisti, tudi podplati so morali biti namazani z globinom, čeprav so bili čez 10 korakov enako sivi kot prej…
Ko smo dali to zgodbo mimo sem prišel v takratni 18. BJRKBO. Uf sicer nezaželena enota vendar sem kjer sem. Hitro sem urejal premestitev v vojaško policijo.
Poznal sem delo VP, saj je bil od samega začetka v tej enoti tudi Costa. Malo smo mogli počakati, da je stekel “prestop”. Še predno je stekel prestop sem z osemnajstim doživel nekaj zanimiv trenutkov.
Ena izmed zanimivejših izkušenj v “osemnajstem” bataljonu je bila, ko smo odšli na Slovaško in delali s pravimi bojnimi strupi. Ja, tam sem 1000x preveril ali drži zaščitna maska ali je oprema pripravljena. Jep! 1000x preveril.
Zanimivo je bilo tudi, ko smo odšli na vajo v Nemčijo, delo z drugimi enotami, državami je vedno zanimivo. Le angleščino bi lahko malo bolj obvladal in se zmenil za kakšen privat počitniški izlet 😉
V Nemčiji je veliko vojaških vadbišč, katera so odlično urejena ter tako je poskrbljeno, da je vojaški način življenja na nivoju.
Po približno šest mesečnem bivanju v 18-tem sem zapustil te vrste in se pridružil vojaški policiji k takratnemu 17. Bataljonu vojaške policije.
Delo ter odnosi popolnoma drugačni, drugačni pa ravno zaradi tega ker v takšni enoti kot je policija oziroma vojaška policija morajo biti. Priznam vse je bolj sproščeno a še vedno profesionalno.
Hitro so me potegnili v športne vode. Prva vojaška tekma. Vipava!
Ker je sestavni del vojaškega poklica odlična psihofizična pripravljenost je bilo prav to v vojaški policiji še dodatno izpostavljeno. Prva vojaška dirka.
Veliko zanimivih izkušenj, veliko zanimivih dogodkov, veliko norih zgodb, katere bodo ostale pri meni, nekatere bom delil z vami. Bilo je veliko trdega dela, bruhanja v vrečko, čelado, joka, solz, sreče… #NajTraja
Priznam ne bo šlo vse po kronološkem zapisu, saj je čas prehitro letel 😉 Nekaj več slik in posamezni opisi, kako sem doživel vaje, selekcije ter kako sem si pridobival znanje….
Kmalu po prihodu v vojaško policijo sem bil popolnoma presenečen saj me je poveljnik pohvalil in mi “podaril” bronasto medaljo vojaka. Vesel ter še bolj zagnan sem se podal k novim dogodivščinam na proti.
Ker je bila motivacija na visokem nivoju smo počeli res nore stvari!
Ker je “politika” vojaškega poklica takšna, da moraš kar pohiteti, če želiš ostati v sistemu tudi po 45 letu. Hitro sem zagrabil priložnost ter napotili so me na desetniški tečaj.
V istem trenutku sta potekala dva tečaja za desetnika. Eden v Ljubljani eden v Mariboru. Takrat sem bil nastanjen v Postojni. Desetniški tečaj v Mariboru je temeljil na pehoti v Ljubljani pa na vojaškem-policijskem znanju.
Ok, Česna so seveda poslali na pehoto #NaMuč, v redu! Ni problema tudi to bomo zborbali. Še z večjim veseljem.
Zanimiva zgodba, se je začela pisati že na avtobusu ko smo se peljali v Bohinjsko Belo malo plezat. Da ne bi spali smo morali napisati zakaj želim postati desetnik, ko smo se vozili nazaj v MB, smo pa na A4 napisali kaj sem se danes naučil v Boh. Beli… Samo, da se ni spalo. Klasika
Tečaj je bil zanimiv! Vesel sem, da sem lahko kljub temu, da je bilo vse zabeleženo #NaMuč odnesel nekaj znanja, ki sem ga lahko deil v enoti oziroma, ki je prišel prav na kasnejšem tečaju.
Kmalu sem spoznal, da je v meni tudi malo pehotnika. Tako trdim, da sem najprej vojak potem policaj. Veliko prijateljev, soborcev, soodelovcev se z mano ne bo strinjalo. Vendar najprej vojak potem polcaj 😉 #vedno
Desetniški tečaju, ki mi je veliko dal in vezel tudi nekaj zdravja, saj sem si dobro prehladil mehur. Vendar ok, gremo dalje. Po proslavi na kateri je bil tudi Costa (na ta trenutek sem zelo ponosen), sem bil še bolj napaljen kot po zaključku osnovnega usposabljanja za vojaka. Kor vodja skupine imaš lahko v “oblasti” skupino. Super, skupaj smo močnejši.
Kmalu za tem sem naredil tudi izpit za motor 😉 #celMariborPrefural
Ker sem bil vedno za akcijo sem se prijavil na izbirni postopek za specialno enoto vojaške policije, zaradi etike in tajnosti ne bom in ne smem izdati podrobnosti poteka selekcije ter izpostavljati imen.
Lahko le rečem, da mi je ta selekcija vzela zelo veliko, vendar mi je dala še VEČ! Veliko več, kot si lahko mislijo takratni in morda sedanji člani. Jep! Tako je! Že vedo in tako je prav!
Zanimivi, so bili tudi pohodi 😉 Nikoli jih ni bilo konec, vedno smo nekoga lovili ali pa je “on” nas 😉
Noči so bile vedno zanimive!
Selekcija je bila res na hard, brez hrane, vode in podobnih klasičnih zadev. Fizika in psiha na polno!
Ker je bil tole z ognjem hotel smo kmalu dobili porcijo zanimivih vaj 😉 Še pred tem, sem spoznal, da je možno, da se ti sredi noči pojavijo vojščaki, ki z vsakim trzanjem vek izginejo in se ponovno pojavijo 😉 Jedel sem tudi mesni narezek, ki ga nikoli ne jem. Ker je bilo mrzlo je bil trd k ps, ampak sm ga požru k ps! Spoznal sem tudi, da je popolnoma mogoče zaspati v hoji.
Naj še poudarim to, da smo pred izbirnim postopkom dobili jasna navodila za morebitno izključitvijo, zaradi določenih zadev in tudi v opisu je bila razlaga sistema plus in minus. Prjatli, tuki ste ga kiksnil. Zdej lahko to rečem! Ok, vam oprostim in sem vesel, da se je končalo tako kot se je! Pa brez zamere!
Sledila je zadnja noč (takrat to nisem vedel) nekateri so bili tako seznanjeni, da so vedeli za vsak naslednji dan kaj bo 😉
Dan predčasnega odhoda si bom zapomnil za celo življenje. Costo sem objokan poklical, da naj pride v Postojno in naj me odpelje iz te pizdarje! Ok, doma sem se pomeril in usmeril cilje, želje še višje.
Sistem vojske in same organizacije se je malenkost bolj usmeril v pehotno udejstvovanje vojaške policije, zato smo bili in smo še vedno čedalje pogosteje tudi v sestavi pehotnih sil.
Ne smemo pozabiti, da vojaška policija spada med sile za bojno podporo delovanja. Jep! Tud “fajtat” se mormo. Sicer ta logika je nekaterim našim pripadnikom malo manj znana, v drugih državah klasika.
Nam se ni bilo nikoli problema fajtat! Tako, da smo bili in smo vedno pripravljeni na nove naloge tako doma kot v tujini. V Nemčji je vedno zanimivo. Zanimkvo tudi, ko spiš v šotorih iz Vietnama! Dobesedno! Leto 60/61 #VdimZvezde
Na takšnih vajah, ko si od doma mesec in več, si moraš najti motivacijo ter znati izkoristit prosti čas.
Pri “Amerih” mi je zanimivo, ker vedno vzamejo vse v piko natančno in realno. Sicer velikokrat se kje v mes zalomi 😉
Ker je potrebno poznati veliko vrst orožja je vedno lepo in prav, da poteka usposabljanje še s katerimi drugimi orožji, kot s prioritetnimi, kar jih imaš v “žepu” 😉
Ker je treba venomer skrbeti za dobro psihofizično pripravljenost imajo tudi to v tujini odlično poskrbljeno!
Vseh vaj, je nekoč konec. Da, ne boste mislili, da nismo nič delali, tako kot je ponavadi v slovenski navadi, če se ne vidi. Jep delali smo in včasih se res ne da vse pofotkati 😉 Urniki na takšnih vajah so pestri. Ne poza se sončnega vzhoda ali zahoda, delaš kadar moraš, zmoreš 😉
Velikokrat smo tudi v vlogi nasprotnikov, tako da se takrat še posebno dobro sprostimo. Morda včasih preveč
Treba je zagotoviti, kar se da realno situacijo
Včasih se prelevimo v prave “lopove” 😉
Takoj po dsetniškem tečaju ter izbirnem postopku, mislim, da sta minili 2 leti ali 3, sem se prijavil na šolo za podčastnike. Prvi, kadrobvski informator mi ni bil naklonjen, zato sem počaka še malo. Naslednjo leto sem bil notri. Ql, sedaj treba to narediti in status v SV bo malo drugačen, še vedno pa iz moje strani prvo človeški! Vedno!
Takoj po šolanju sem si privoščil novo leto v Avstraliji, pisalo se je leto 12. V osrčje Avstralije me pojkliče kolega in reče: “Česen, pripravi se, greš na misiji”! Super
In smo šli na prvo misijo, sicer sem dolgo čakal a sem 😉 Nove dogodivščine so pred vrati 😉
Vsaka misija je svoja zgodba, zgodba, ki ostane na misiji.
Na prvi misiji sem se srečal z očetom – neprecenljivo
Ko odhajaš od doma moraš imeti vse pošlihtano, drugače ostani doma! Za prvo misijo je kmalu sledila še druga, doma sem bil slabo leto in že sem bival v sosedni sobi 😉
Na misiji sem ostale skozi novo leto. Čisto ok, filing! Veš zakaj si šel in to maraš preživeti. Ni druge. Za čas šestih mesecev si moraš ustvariti navidezno družino in “furati” z njo 6 mesecev.
Vsaka naloga zahteva “celega” človeka!
Če si priden, si lahko nagrejen tudi z “izletom” 😉
Všeč mi je, da sem na misiji spoznal del sebe, saj sem opazil, da sem se morda malo drugače začel obnašati predvsem v smislu kaga ceniti, zakaj in kako delati, se sekirati ali ne. To lahko doživiš samo na takšen način, da spoznaš, da je tvoj neprebojni jopič najboljši prjatu in kot ti utrip naraste do neba zaradi nevsakodnevnih situacij. Jep! #ToMiJeVšeč
Ker je delo vojaškega policijsta lahko zelo “prašno” je včasih fajn, če greš malo na lepše in oblešeč #krvato 😉
Včasih so na sporedu tudi takšna usposabljanja, ko vojašnico zamenjaš s Prešernovim trgom 😉 #Carsko
Da, ne bomo predolgo časa lepi, gremo hitro nazaj 😉 Vedno sem vesel, ko gremo malo pokat! Ja tudi pokat moramo, no pravzaprav je namen vojaka prav ta. Hočeš ali nočeš! Vesel sem tudi, kadar gremo kot ekipa kam tako #NaMuč, da v nulo nastradamo!
Tekmovanje oddelkov je struktura posebnih vojaško športnih dogodkov, to je tudi super tekmovanje 😉
Orientacija, naloge, reakcije, teža…. #ToMiJeVšeč 😉
Najbolj se počutim takrat ko je vsem jebeno težko, res! Ko no moreš prevzeme nekdo drug in konta. To se nadaljuje, dokler ne prideš do zadanega cilja.
Ne pokamo samo v lepem vremenu, tudi v zelo drugačnem. Takšnem, da so prstki trdi 😉
Fajn je tudi če Američani pridejo v Slovenijo in se malo “skeširajo” pol pa pali 😉
Če ne pridejo Ameri v Slovenijo, gremo pa mi k njim nazaj. Nazadnje je bilo mesec dni zabave. No ja! Če pogledam za nazaj je bilo zanimivo, videli smo veliko, probali smo veliko, kakšno faking novo besedo smo se naučili. No bili smo skupaj, z eno tako veliko družino.
Lepa skupinca kresnencev 😉
Včasih se Amere čaka, da naredijo premik tudi po več ur. Uff to smo spoznali že na prvih vajah, ko smo delali z Ameri. Veliko ukazov, veliko nalog. Ko se reče pripravi se, si pripravljen in čez 10 minut vse drugače. Takšna je “vojna”
Res je, da se bo potrebno še navaditi na njihove kratice, saj delajo vse samo s tremi ali s štirimi črkami 😉 #Šparajo
Ko je na voljo prosti čas, ga je vedno treba pametno izkoristit. Eni počivajo drugi delajo in razmišljajo eni gremo bežat.
Pri Amerih se je dobro čim prej navaditi, da jih ne zanima kje boš spal, kaj boš jedel, kako se boš umival… Zanima jih samo to, da boš opravil nalogo. Sicer ti nudijo vse, kar je potrebno za “preživetje”. Vsake toliko časa poskrbijo za motivacijo. Lahko je to župnik, ali pa po treh tednih topel obrok hrane 😉 Jep znajo!
Amera tudi ne zanima ali imaš problem s kožo ali se briješ klinco ali s strojčkem. Važno, da si urejen! Pravilno!
Na takšnih in podobnih vajah me znova in znova preseneajo jutra in zajtrki 😉
Samo zdravje in entavžent cukra! 😉
Tudi za “večerjo” še en mal tavžnt cukra 😉
Novi prjatli, nove izkušnje 😉
Ameri so nas naučili, da se učimo iz izkušenj, zato je opazovanje pomembno #kakoBodoOniNaredili
Kot sem zgoraj napisal, nikoli nič ne prepustijo naključju #župnik
Zanimivo je poslušati (no pol moraš kolega prost za prevod) kaj povedo starine. Izkušenj veliko, misij veliko. Naspidirani v nulo!
Morda še z večjim ponosom naredim določene zadeve doma, saj moramo najprej doma urediti zadeve. Včasih pridejo na “spored” zanimive naloge. Naloge katere prevzameš s posebno previdnostjo a nikoli s pretiranim strahom, le s previdnostjo.
Gospod predsednik, vrhovni poveljnik! Nekaj dni nazaj skupaj v švicu na Šmarki, “danes” pa takole. Ni boljše službe!
Ker se šolanja, vaje, misije nadaljujejo se bom tu zaustavil. Z namenom sem se ustavil pri svojem povljeniku. Pri svoji službi! Ne to ni služba! To je načinu življenja. Daje mi vse, veliko mi tudi vzame. Vem zakaj to delam.
Vem, da se veliko od vas sedaj rola in pravi, da stresam stare prežvečene zgodbe, da pišem neresnico. Da ne povem kakšno je realno stanje, da ne povem za koga navijam, da ne povem, da je roba fertik, da ne povem kdo mi je najboljši in najljubši, da ne povem kako je ne pravičen sistem, da ne povem kako težko je včasih, ko ni kaj za podzob, da ne povem da bi lahko v vrečko dali namesto bele žemlje kakšno polno zrnato, da ne povem, da je plača slaba, da ne povem, da z nami delajo slabo, ne človeško, nas zaničujejo nam nič ne dajo!
Ja!! Vem, to si mislite, vendar, če tako mislite in ste v temu načinu življenja, ga lahko takoj brez problema zapustite nikomur ne bo žal za vas! Nikomur!
Meni pa pustite, da užvam v njem! Želim si le, da bi bili borci malo med povezani med seboj! Hvala prjatli!
#NeverStopExploring #SLOVENSKAvojska
