Anže ČesenPo nekaj letih premora zaradi vsem znanih razlogov je bil pred nami že tradicionalni #RuthInTek. Športno-humanitarno društvo Vztrajaj – Never give up z Matejem Markovičem in njegovo ekipo na čelu je prejšnji konec tedna pripravilo 48-urni neprekinjen tek oziroma pohod okoli Blejskega jezera. Seveda je vse skupaj potekalo v spomin Ruth Podgornik Reš, katero sicer sam nisem poznal, a ta dogodek je bil seveda tudi po devetletni tradiciji dobrodelen.
Teka se nebi udeležil, če me Mateja ne bi “povabila”. Predlagala je, da bi se vrtela okoli Bleda celih 48 ur. Sicer sva se kasneje odločila, da greva oba na 24 urno zgodbo. Mateja hodi jaz pa, če se bo le dalo 24 ur nabiram tekaške korake po nič kaj urejenem Bledu.
Naj bom takoj na začetku malo strog do veljakov, ki urejajo okolico oziroma sprehajalno pot okoli Bleda. Vsi se zavedamo in vemo kako je Bled vse povsod zapisan z veliko začetnico in kako je lep in kakšen biser Slovenije je. Počasi!
Ne, ne in ne. Ne gre se za to, da bi se tu stresala slaba volja. Ampak bodimo realni, če želimo okoli Bleda po nam znani sprehajalni poti vemo, da je pot vse prej kot urejena. Tu je še veliko za postoriti, da bo Blejska “promenada” kot Čopova ulica v Ljubljani. Nihče me ne bo prepričal, da ni mogoče urediti potke okoli Bleda. Verjamem, da se da in upam, da bo nekoč takšna potka, da se na njej ne bo dalo spotakniti ob kanalne jaške in korenine, ki segajo močno preko asfaltne površine ter, da tudi ne bo več nevarnosti, da bi se v vsakem trenutku lahko ugreznila kakšna neutrjena bankina. Tu je še veliko prostora!
Bled je lep samo takrat, ko gremo malo višje in ga gledamo iz ptičje perspektive ter, če si del tekaške druščine, ko pride dogodek #RuthInTek ali katera koli druga tekaška prireditev.
No, v petek je čas hitro minil do 17h ure, ko smo se zapodili nabirati kroge. Priprave. Upss. Smo kaj pozabili? Za 24 ur aktivnosti je potrebno nekaj več priprav ali…
Ne, v bistvu nič kaj extra več priprav. Vedela, sva da bo imel Matejev Janez zaloge hidracije ter dobre napolitanke.
Predno se je vse skupaj začelo me je malo “zmotil” velik črni bivalni kombi, ki je parkiral ravno ob mojem vozilu, kljub temu, da je bilo na vsem parkingu, še mnogo in mnogo placa.
Hitro in brez vročih besed ali celo med občinskega pretepa se je izkazalo, da so bili Trboveljčani tisti, ki so prinesli na Bled dodaten rudarski vagon energije. Anja, Ici in Jernej so bili tisti, ki so pripeljali ta vagon. Lepo je bilo spregovoriti besedo dve in se malo nasmejati. To je vedno lepo. Poleg tega, da so bili seveda vsi z obiskom humanitarni je bil Ici v tem mescu v svojem krogu in počel zanimivo stvar. Kaj? Tu si lahko preberete. Bravo Ici!
Ok, gremo na start. No hitro še beseda ali dve z Matejem in Janezem. Seveda tudi z #NGU ekipo ter Robertom Šmidom, katerega sem vedno znova in znova vesel.
No, sedaj pa čisto zares. Še Mateji rečem srečno in poljub v 24 urni slovo… Ni bilo ravno slovo, ker sva vedela, da se bova srečavala iz kroga v krog, čeprav je trajalo, da sva se videla. Zato je Mateja vztrajala pri tem, da vsake toliko časa menjala smer kroga. Jaz pa kot vosu en in isti krog. Nikoli mi ni pasalo, da bi menjaval kroge. Tudi takrat, če sem jih kje drugje nabiral sem hitro “prešaltal” na stare kroge.
V bistvu krog okoli bleda je dolg 6 km, če smo zelo natančni je dolg približno 5.87… km. 😉 Na hitro sem si izračunal, da bi lahko naredil v 24 urah cca 200 km z nekaj počitka ter, če bi bil zelo priden pri bežanju. Ampak, resnično nisem imel nobenega plana, da bi podiral svoj rekord ali kaj podobnega. Naj bo številka tega dogodka tam okoli 264 km, še na “varnem” 😉
Počasi in spontano naprej iz kilometra v kilometer. Ura naj se ustavi, ko bo čas za to. In ko bo bo! Edino to sem zagotovo prepričan, da bom jaz prej umagal kot #Suunto9PeakPro a zaenkrat sem jaz tisti, ki vodim tempo. Grem svoj tempo počasi, ne glede na to, da mimo mene divjajo tekači takšne in drugačne tekaške postave. Vedel, sem da moram ostati v svojem tempu 5:40 min/km se bo tako in tako na koncu preveslo v 7 in 8:30 ali pa še kaj več minut na km. Ure so minevale. Vesel sem bil, da je čas mineval hitro. Mateja mi je bila v pomoč, da sem jo lahko prosil, da mi pomaga, če bom kaj potreboval. Hitro sem ji naročil za bidon in nahrbtnik z “extra” energijo, da jo bom imel pri Janezu, ki nas je oskrboval s toplim čajem in skrbel, da rahel dež ni zmočil semaforja, na katerem smo si pridno beležili pretečene kroge. Bam in sta bili že II črtici. Nekaj, jih bo pa še. Počasi….
Ura je bila polnoč in debata z Janezom je preneslo idejo, da bodo dali preko noči v čaj rum, da ga bomo imeli za celo noč kot razlog za pogum. Hec. Vsakič, ko sem pripel okoli sem z Janezom ali z Matejem rekel kakšno besedo ali stavek. Vem, da sva z Matejem okoli 1h ali 2h rekla debato o vremenu, da nas kljub snežni napovedi naslednjo jutro čaka “šajba” kot je rekel. Seveda mu takoj odvrnem, da je to super in da še dobro, da imamo Alpe in podobna gorovja, da vse skupaj to malo premešajo… Debate ob napolitanki hitro zaključena in vse to jaz lepo razlagam Mateji.
Ko ji razložim vse zgodbe tega sveta greva vsak v svoj krog. Poslušam podcaste in mojo “long” listo…
Čudno me pogleda, ali sem ok ali me je že pojedla noč. Vprašala me je ali vidim kje zvezde. Seveda jih ni bilo in kmalu sva prišla do “zaključka”, da me je Matej malo potegnil za nos a mi hkrati vlival pogum za nadaljnje kroge…
Mateja, Borut, Zajc… in jaz na krogu in v noči. Pozna ura okoli 3h je poslala Matejo malo v počitek še predno je odšla na zaslužen odmor sva skupaj odbežala nov krog, jaz sem se pa s seboj zmenil, da bom vztrajal do 100km in nato pridem vsaj za 20 minut na toplo, da se malo najem, pogrejem… Bam, okoli 4 in pol obrnem 100km in grem malo na off. Malo se uležem na klopco v garderobi. Slečem se do gat, slečem tudi nogavice, da se bom cel preoblekel. Zeblo me je kot divjo svinjo a hkrati mi je pasalo, da sem malo brez oblačil, da se telo sprosti. Nič. Oblečem se v Salomon oblačila in ultralahko jakno, nekaj pojem in zamenjam nogavice ter se po 40 minutah vrnem v kroge. Seveda ne sam. Skupaj sva šla en hiter korak. Nisva tekla a tudi nisva počasi hodila. Ohranjala sva visok tempo, da sva se ogrela in zaštartala v nov sončen dan. Matej je imel prav!
Kot se spodobi za jutranje tekače naju pokliče Costa in pove, da sta z mami na Bledu. Povem kje sva z Matejo. Ko smo se uskladili naju je Costa z Matejo ravno ujel, ko sva prišla v nov krog. Vidno je bil prešvican kljub nizkim temperaturam, kar pomeni, da je užgal dober tempo, da je naju ujel ravno v cilju za nov krog. Odlično Costa!
Hitro smo se zmenili, da gredo babnice skupaj en krog midva s Costo pa skupaj en krog, nato pa še skupaj en tempo krog. Ja, to so bili lepi krogi!
Hitro se se mi obračali kilometri še prej pa ure, kar je bilo še bolj pomembno. Ura 8 in ura 9 ter 10, ko so prihajali prijatelji najprej sta prišla Gorazd, Irena, kasneje še Senad in Karolina pa Saša, Miha… Debata in hec, če ga ne razumeš misliš, da nismo pri tapravih. Morda pa res nismo… Kaj naj rečem, potem se je veliko dogajalo znani in manj znani so prišli na #RuthInTek. Tudi moja konkurenca izpred let Kristi… Vsem, ki sem stisnil roko ali namenil pogled, je bilo z razlogom in z iskrenostjo.
Vesel sem bil druženja, kar mi je tudi pomagalo, da sva se z Matejo določila, da zaključim kroge v številki 29 in z 170 kilometri ter približno 23 urami aktivnosti.
Kakor sem zasledil smo skupaj zbrali 10 tisoč in pol evrov, kar je več kot vse številke in krogi, ki smo jih skupaj pretekli. Če sem že zgoraj napisal v prvem odstavku, da se po moje ne bi udeležil tega dogodka, mi bi bilo danes zelo žal. Zakaj? Prvič, ker upam, da sem/smo vsaj komu pomagali in drugič, ker je bilo videti prijatelje lepo…
Borut, pohvala tebi za 48 ur Bleda, Maruša in Primož, vama hvala za CocaColo in ne nazadnje Mateja, še enkrat iskrene čestitke tebi za vse kilometre in vztrajnost v noči okoli Bleda… Bilo je lepo!
