Februar ali drugi mesec oziroma svečan, naj bi bil to čas, ko so se povsod lesketale sveče. Led in mraz sta bila zaščitni znak tega temnega zimskega meseca. Ker je potreboval še vedno dodatno spodbudo luči, so bile v tem času prisotne tudi sveče iz voska. Nekako tako je napisano nekje na netu…

Letos in že nekaj let zaporedoma je mila zima, kar gre v prid vsem športnikom na prostem. Na prostem se je tudi že tradicionalno odvijal #RuthInTek. Tokrat že desetič zaporedoma. Odkrito rečeno, ne vem kateri je bil to moj. A vsak je nekaj posebnega…

Zakaj, zato ker se poleg vrtečega “labirinta” in že tradicionalne #NeverGiveUp dobrodelnosti na tem mestu srečamo znanci iz vseh koncev in iz vseh krajev po Sloveniji a samo z enim ciljem, da pridemo podpret društvo #NeverGiveUp pogledat Mateja z ekipo in seveda spit tudi kakšen odličen čaj in napolitanke od ata Janeza.

Tudi letos sva se z Matejo na hitro odločila, da se udeleživa tega dogodka s tem prepričanjem, da najameva nek ugoden apartma s tušem v bližini dogodka ter, da bova tam približno dve noči. Uspelo nama je in dobila sva fajn ugoden Sabenc apartma čisto blizu jezera. V bistvu sva konstantno lahko spremljala ali ata Janez v čaj daje samo čajne vrečke ali še kaj ruma, za nočni pogum 😉

Kot sem napisal je ponavadi ta mesec mrzel. Tokrat ni bilo tako, je bilo pa hladno in mokro, kot ponavadi za RuthinTek. Tokrat je res fajn padalo. Sicer sem do zadnjega upal, da se bo dež umiril pred sedemnajsto uro. A na vreme nimamo vpliva in to ni tako hudo, kot so “grozne” predvsem pa žalostne zgodbe, ki jih “rešuje” Matejev Never Give Up.

Ker je bila Mateja na taboru MORS in mladi na Pokljuki oz. Bohinjski Beli sem uredil namestitev in se pripravil na start. Za oba prevzel številki in odidem nazaj v apartma ter uredim še zadnje zadeve za start. Zunaj še dežuje… Nase dam meni najboljšo opremo, ki vem, da deluje in se ne bom ukvarjal z žuli in podobnimi nevšečnostmi.

Z Matejo se zmeniva kako in kaj in odidem na start, bilo je bolj prazno, kar se za takšno vreme spodobi. Ura 17h in gremo v kroge okoli Bleda. Sicer je bil krog speljan po “Straži” v hrib… Vedel sem, da bo tam blatno in kasneje težko “prehodno”. Ker sem že poznal ta del poti od prejšnjih potepanj po tem območju, sem vedel kako bo in se za to nisem nič oziral. Nova pot je bila dobro označena, ker sem tudi tokrat testiral Suunto uro sem si prvič “zacahnil” krog in takega sem potem gulil, dokler sem lahko… Ko si prešel smučišče Straža in se vrnil na “jezero” si vedel, da si okoli polovice kroga. Krog okoli jezera je 5,8 km. Tokrat je bila malo podaljšana verzija in skupaj dolga 6,2km in nekaj višine.

Mislim, da sem že v prvi krog vzel čelno svetilko oziroma v drug krog, kjer se je že delala noč… In noč je trajala toliko časa, da jo je bilo konec.

Vmes pa vse živo. Od ropota v glavi, do ure in ure tišine. No, ni bilo toliko časa, da bi preštel vse kaplje, ki so se lepo nabirale v lužah. Boril sem se sam s seboj in s svojimi misli. Zanimivo je bilo 😉

Dvakrat, trikrat me pokliče Mateja, da sva se slišala ali me pride pogledat ali bo počakala jutro. Ker je bil njen teden naporen in predvsem, ker je bila ves čas zunaj, verjamem, da se je pametno odločila, da me pride pogledat ob svitu. Popolnoma sem jo razumel in sva se zmenila, da če bom kaj rabil naj vržem kamen v okno oziroma jo pokličem, in mi prinese stvari. Tu sem bil malo sam nad seboj razočaran, ker si nisem dal v nahrbtnik nekaj dodatnih zadev (rokavice, morda jakno, cocacolo…). Ampak, v bistvu je bilo super, da vsega tega nisem imel, ker potem bi tam pri čaju kar sedel in sedel in brskal po nahrbtniku.

Naučil sem se že, da v bistvu, kar imaš na sebi, da to koristiš in je. Vedel, sem samo to, da mi ob takem nalivu ne bodo pomagale nobene rokavice. Če ne drugega bodo od vode postale težke 😉 Bil sem celo noč brez njih, kar sem v bistvu zelo ponosen, da mi je to prepričanje uspelo. Kdor me pozna ve, da ne maram, da me zebe v stopala in roke.

Okoli polnoči je dež nehal, kar je vlilo nekaj dodatne pozitivne energije. Vedno, ko sem šel mimo apartmaja (to je tista hiška na desno predenj prideš do “zig/zag” ograje, ki pelje v veslaški center) sem si rekel, lej Matejo kako spi, dej grem še jaz… Ampak nisem imel volje in ne srca, da bi jo zbudil. Imel sem kar sem imel. Tam sem imel ekipo #NeverGiveUp in topel čaj, to je včasih precej dovolj. Ok, priznam v nahrbtniku, ki mi ga je čuval Janez sem imel nekaj “plastičnih in gumjastih” bonbonov. Tam sem imel tudi slušalke in dobre podcaste. Imel sem tudi pogostitev od ekipe oziroma od Mateja, ki mi je postregel nekaj okoli polnoči ali malo čez fajn dobre testanine. Matej hvala.

A ker smo vsi pohvalili vreme, se je kmalu dež ponovno pojavil in pričelo se je prištevanje dežnih kapelj vse do približno 4 ure zjutraj. Vmes mislim, da je bilo po 10 urah ali nekaj takega, da sem prvič spregovorim daljši stavek ali dva z Borutom in Tejo, ki sta nabirala kroge okoli Bleda tako kot jaz. Nisem ju mogel spregledati, saj sta lepo zabadala palice v asfalt in pogumno nabirala metre za metre v kilometre…. Fajn je, če lahko govoriš, če lahko spregovoriš in da nisi samo sam s seboj. Včasih paše, včasih ne. Ali pa ti paše 5 minut, potem si raje tiho. Na koncu ugotoviš, da je biti sam s seboj dobro. No, dokler ne pride kriza…

Sam pri sebi sem se trudil in se prepričeval, da moram do jutra naklepati 100 km, potem pa si privoščim malo počitka. Okoli 6 ure zjutraj me pokliče Costa, da bosta z mami prišla pogledat oziroma naredit krog okoli Bleda. Povežemo se in s Costo narediva blatni krog okoli Bleda. Vsaka družba pride prav. Ko prideva na cilj opazim še Matejo, kako si zavezuje superge in se pripravlja na kroge. To je to! Dobro jutro življenje lahko noč negativa… Ali kako že gre. Costa potrdi, da se bo nama pridružil do polovice proge in tam pri hribu obrnil v nasprotno smer. Skupaj naredimo nekaj kilometrov, se menimo, nasmejemo in rečemo kakšno debato. Lepo je bilo.

Proti jutru sem “izvedel”, da se je vrtel tudi Gregor Štrakl. Izmenjala sva si nekaj stavkov, ki bodo ostali pri nama in na koncu sva se le ujela in bila oba zadovoljna, da sva dočakala jutro. Lepi trenutki! Ane Grega.

Potem, narediva z Marejo še en krog, dva in se zmeniva, da grem po tem krogu malo na off nekaj pojest in se malo odpočit. Krog je hitro minil. Priznam, gležnji in stopala so bila že malo zdelana. Odkar sem imel operirani obe 5 stopalnici ni več stopalo takšno, ko bi lahko bilo… ampak. Gremo naprej, še vedno lahko bežimo! Dež me ni toliko motil, saj sem imel na sebi kljub temu, da je vlivalo do 4h, okoli 9 ure suho opremo.

Priznam pasalo je, ko sem šel na off. Malo juhice in podobne tekoče hrane in kasneje malo lepotnega spanca, da sem v glavi prekinil kroge… Super je na takšnih dogodivščinah, ker ti Mateja prinese vse k mizi. Pa čeprav se v mes ene 10x premisliš kaj bi in kaj ne bi. Fajn je imeti super support. Zajktrk malica kosilo vse ob enem. Hvala Mateja TOP!

Ko je ura “odbila” konec počitka, sem se zopet odpravil okoli na okoli. Krog za krogom, ker je bil tokrat dan sem srečal znane face. Veliko vas je bilo. Ne bom omenjal imensko, ker bi zagotovo katerega “spregledal” in ne bi bilo lepo, pa še kakšna zamera bi bila ane 😉 Z nekaterimi smo se samo z očmi pozdravili, z nekaterimi objeli, z nekaterimi pa dali samo “petko” in odšli vsak v svoj krog. Z vsakim, ko sem se pogovarjal 10 sekund ali ure pa itak ve, da sem vesel, da je prišel na Bled. Prepričan sem, da se to čuti v pogovoru, v tonu…

Ko se je začelo mračiti sem odšel v “camp”, da sem se najedel in se pripravil za v noč… Okoli 22h in malo čez naju z Matejo lepo preseneti eden in edini Marko. Ja, to je tisti Maro, ki mi je nekoč prav tu na Bledu pomagal nabijati kroge in kroge ter tisti Marko, ki je bil del ekipe #UltraGoričkoPiran ter #UltraIvančnaTolmin. Marko lepo te je bilo objeti in se nasmejati skupaj s Heleno.
Z Matejo sva naredila še do 1h nekaj krogov ob glasni glasbi, ki je ropotala iz mobitela. Noge in glava je postala težka in skoraj ni bilo več smisla, da bi nadaljeval samo v hoji. Priznam, mislil sem, da bom naredil še kakšen krog več in ostal v noči dlje časa, kot do 170 km. A me je očitno rum v čaju položil v hitri spanec 😉

Seveda se na tem dogodku vrtijo številke in ure.

A na kar smo lahko ponosni vsi skupaj je to, da smo naredili dober namen in pomagali nekaterim, ki si ne morejo privoščiti toplega čaja, oblačil, teka ob Bledu, in morda “normalnega” življenja, kot ga poznamo mi. Zato hvala takšni organizaciji, kot je #NeverGiveUp.

Vesel sem tudi, ker sem lahko zopet naredil super Suunto test za moje Fince, kateri so navdušeni in odkrito povedo, da je to dobro delo, kar je zame še dodatna motivacija za nove “podvige”.

Na sebi sem imel:

Salomon S/LAB ULTRA 3 – ki niso puščali gromozanskih žuljev, in sem lahko že po enem dnevu zopet bežal.
Salomon S/LAB ULTRA 2IN1 – posebni materiali, ki so mi omogočali, da sem tudi po 11 urah dežja imel na sebi suhe hlače
Salomon S/LAB ULTRA jacket, ki je odlično odganjal dež, ter ohranjal “sredico” telesa suho
Salomon Essential Warm Long Sleeve
ter čisto spodaj še S/lab base Layer

Na desnem zapestju pa eno in edino Suunto Vertical (HR belt & bluetooth), ki je poskrbela za odlično porabo baterije.
Vertical start: 99% – Vertical end: 62%

Po teku pa seveda CBD kapljice konope.si kapljice in Vitaminklinik.si dodatke (Cink, Vitamin D3, Omega…)

Hvala, ker sem bil lahko del te zgodbe ter lepo vas je bilo srečati prijatelji. Tiste, katere sem zaradi počitka zamudil pa obljubim, da se bomo kmalu ujeli in zagrizli v kakšen krog.

Morda ti bo všeč tudi: