My24hIvančne

Pa začnimo, kjer se je vse skupaj začelo. Ponavadi je to na začetku. Pred leti, ko sem prišel sem v Ivančno sem bil tekaško še bolj našpičen. Prebiranje knjig od Mravljeta, Deana, Rich Rola… so mi hitro sestavile vrtenje na Igrišču v Ivančni, kjer sva skupaj s Costo 24 ur nabijale 260 metrske kroge. Bilo je zanimivo…

Minili so dnevi in leta… in prišel je čas, ko se je občina odločila, da bo dotrajano igrišče popolnoma obnovila. Ko sem opazil, da je nekaj dogaja sem sam pri sebi rekel, da bo treba to 24 urno vrtenje ponoviti na novem igrišču. Kmalu, ko je bilo zgrajeno stopim v kontakt z občino, ter jim razložim projekt.

Nisem želel nobene donacije. Želel sem samo, da bi bilo igrišče odprto 24 ur z možnostjo koristiti WC-je in tuširnico za vse, ki bi me prišli pogledat oziroma odbežat kakšen kilometer. Od g. Smoleta dobim odgovor naj ga pokličem, da se zmeniva kako bomo izpeljali tek. Ko sem imel v glavi približen datum, ga pokličem in se na hitro zmeniva, da ko bo čas dogodka, da se bolj uskladiva.

Minejo hladni meseci in pred nami toplina igrišča. Pišem še enkrat občini in naletim na prazna ušesa. Pokličem g. Smoleta in mi zavrne klic s SMS-om, da naj mu pustim sporočilo, ker je zaseden. Napišem, če me lahko prosim pokliče, da se uskladimo glede 24 urnega teka… Po nekaj urah dobim SMS – Velja.

In tako je tudi ostalo. Nič od nič, nobenega klica, nobenega sporočila, vsem je bilo v resnici popolnoma vseeno ali se kaj naredi za promocijo športa ali ne… Tokrat sem spoznal pravi obraz nekaterih ljudi. Opravičila ne bom sprejel in tu ni prostora za izgovore. Ni ga. Vsak slogan prijetno domače oziroma športu prijazna občina ali kako že gre tu padejo v vodo. Očitno bi moral pomahati s kakšno “kuverto”, ki bi vključevala kakšen prizidek in šele na podlagi tega bi morda odprli in si vzeli čas za malega človeka…

Morda sem prestrog in si pluvam v lastno skledo. Ampak, če greste prebirati zadnji zapis na mojih objavah boste lahko zasledili, da sem g. Smoleta in občino pohvalil in celo rekel na glas, da mi bodo šli na sproti, da izvedemo ta mini samostojni projekt. Zakaj ga zdaj ne bi javno pograjal? Bom in to si zaslužijo. Hvala Vam za vse in vem, da niste zaupanja vredni! Naša zgodba je zaključena, tudi objave # ali @ ne boste videli pri meni… Tako, pač je.

Ne nisem jezen, sem pa razočaran in na nek način žalosten, ampak to me ni potrlo in me tudi takšne zadeve nikoli ne bodo.
Se spomnite, ko sem vam enkrat govoril o tatovih sanj. To se zgoraj opisani ljudje. Nikoli, nikoli, nikoli si ne pustite, da vam takšni ljudje vzamejo sanje.
Veste kje smo to prebrali in se naučili? Pri enem in edinem Beara Gryllsu in pri njegovem Priročniku za preživetje v življenju na strani 18 z naslovom Ne poslušajte tatovov sanj, ki pravi takole: “Zapomnite si, za vaš uspeh bo ključno, da sprejmete natanko tiste stvari, pred katerimi vas svarijo tatovi sanj: neuspeh, potrtost in solze”.

Neuspeh, potrtost in solze so 26. 4 ob 19h zamenjali začudenje, ponos in veselje. Zakaj? Ker sem na lastne oči videl koliko se nas je zbralo, da naredimo prvi krog po “ulicah” Ivančne.

Treba si je upati. In narediti prvi korak v veri. Ni nam treba videti vsega stopnišča. Samo naredimo prvi korak…

Zopet ena močna od Beara. Samostojni projekt s polno hrane in pijače, z nekaj navodili v prtljažniku vozila in start se je lahko začel. Proga je bila speljana ob šoli, mimo bližine samostana Stične, do Akrapoviča preko nadvoza, mimo cerkve sv. Jožefa, mimo Studenca in desno pri mesarji Pikl do šole oziroma vrtca Marjetica.

To je bila pot, na katero se je lahko odpravil vsak. Z Matejo sva malo gruntala kako bi dala ime projektu in tudi za to sva koristila GPT.
Vprašal sem ga: Kako naj dam ime tekaškemu dogodku? Namen dogodka je tek, promocija teka, namenjen mladim in starejšim ter premagovanje lastnih meja. Tek bo dolg 24 ur. Odgovor je bil… Morda bi bilo primerno ime “Tek za Vse Generacije: 24 Ur za Premagovanje Meja!”

In tako je bil narejen naslov našega projekta. Bežanja se je lahko udeležil vsak, ki rad beži ali ki bi prišel pogledat kako vse skupaj zgleda. Ker sem se zavedal, kaj to pomeni, ko ustvariš takšen mini projekt sem, dal veliko energije v logistične zadeve. Ko grem v kaj takega si nikoli ne bom dovolil, da bodo “moji” tekači imeli na postojanki samo vodo in slane prestice.

Zopet sta mi šla tu nasproti Salomon, RossiSport ter Topatlet. Hvala vam!

Ko uredim vse, samo še čakam na 19 uro oziroma 18.30, da se prikažem na startu. Ko pridem na parkirišče sem sam. No, no. Počasi. Tam v bližini me že nestrpno pričakuje prvi tekač Rok, kateri je mislil, da je on sam in da ni še nobenega oziroma, da ni na pravi lokaciji. Ampak ob 19.00 smo štartali…

19.05 nas že v prvi kilometrov teče ali kolesari 10 športnikov. Jaaa, to je to. Fajn družba, mamo mi to!

Pravijo, da bežanje oziroma tek izboljša spomin. Upam, da bom ujel pravi vrstni red, kdo se mi je kdaj pridružil na mojemu pardon, našemu 24 urnemu bežanju.

Kot sem že napisal, je bil prvi med prvimi Rok T. a kaj kmalu takoj za njim Tea, Andrea, Razvan ter lokalna podpora Maruša in Primož z Zojo, Tina in Luka S. Madona, skoraj bi rabil najavo za dogodek 😉

Ne nisem si predstavljal, da nas bo že v prvih krogih toliko na kupu. Zgodbe so padale. Lepo je bilo začeti.

Seveda s časoma krog postaja enak. Izbira termina, da se začne vse skupaj proti večeru je bila dobra idea. Saj je kmalu prišla noč in s tem novi prijatelji… “Staro” ekipo so zamenjali Mateja, Costa-oči, mami, Šiškar-Gorazd, Irena, Dragan… Super, družbe ni manjkalo. Hitro so se odvrteli kilometri in tudi to ekipo sta zamenjala Janez in Mitja, katera sta mi krasila jasno noč, saj sta bila z mano celo noč. Fajne zgodbe so padale. Tedva sta pa od hudiča ja!

Lepo je ko izveš, da so pripravljeni ljudje priti na takšen dogodek tudi iz krajev, kateri so oddaljeni več 100 km in kjer je vse “sao ravno” ;). In zakaj takšen ime… Pa še izkoristiš trenutek, ko strojevodji Janezu naročiš, da ko se bomo skupaj vozili na vlaku naj prestavi v višjo prestavo.

Spomnim se, ko sem Janeza vprašal koliko je ura in mi odgovori, da je pol dveh. Uff hitro je šla noč. Seveda, če je z mano bežal rečenih 5 ur, mato pa podaljšal za 8 ur! Bila je hladna noč z veliko rose. Proti jutru pa še celo nekaj zmrzali, bilo je res hladno in prav nič prijetno, ko smo se ustavili pri postojanki. A kaj ko je tako pasalo, da sem se malo ustavil. Počasi a vztrajno se je kazalo jasno jutro. Lepo je bilo.

Okoli jutra sem pojedel testenina in si vzel morda malo daljši počitek. Počitek je prinesel nove tekače in tako smo nadaljevali bežanjem z Vinkotom, Urošem, Tino, Marušo, Primožem…

Ko sem si vzel tisti odmor za malico, me je Mateja odlično zmasirala. Največ težav sem imel s stopali. Nekako so me od gležnja navzdol boleli, to moram še pogruntati, kaj je… a menim, da od poškodbe obeh V. stopalnic je vse malo drugače. A bo.

Okoli 8 ali 9h se nama z Matejo pridruži tudi Andrej G. Še dobro ni sestopil iz vozila, smo ga že napadli, da gre kar takoj v krog. A kaj, ko nam je moral razložiti zakaj je vstal že ob 3h in iskal skuto vsepovsod in kako je na koncu prišel do odličnih ježkov, kateri so v trenutku pošli. V tem času me Mateja vpraša ali bom kaj jedel, morda pico. Uff dobra idea. Pekarna je zraven. Bila je na kolesu, skočila je domov po tekvin (denar) in prinesla kos pice in toplo odlično juho. Tega se premalo poslužujem, da jem nekaj “koristnega” ne samo medvede in fuzbalske žoge obarvane in prelite z jogurtom na katerih piše haribo. Ko se najem gremo dalje. Mateja na kolesu.

Ja, ja… to so posebne zgodbe.

Ura je kar letela. Res se mi ni vleklo, saj nisem imel časa spremljati uro. Bolj je bilo na koncu zanimivo, kdo nas bo pričakal v naslednjem krogu. In res. Tam so bili Marko z družino ter Uroš, ki je prišel na dopust.

To so lepi trenutki, ko vidiš kako so otroci lepo vzgojeni in z vsem navdušenjem pritečejo k tebi in te kljub temu da smrdiš in si moker objamejo in ne spustijo. Marko in Nataša vesel sem bil vas.

Skupaj z Urošem smo šli v krog, ki smo ga prilagodili vsej generaciji. To je bil point naše zgodbe, ko čas ne igra vloge, dokler ne odbije ura 24.

Okoli 15:00 ure sva z Andrejem odšla v njegov “zadnji” krog. Potem sem ostal za trenutek sam. No, počasi. Z mano je bila Mateja. Včasih je čakala doma, včasih tekala, včasih na kolesu, včasih je bila Wolt, včasih navijač. Super je imeti ob sebi fajn suport! Ker je vedela, da imam pripravljeno glasbo, da me malo dvigne je rekla naj si dam “v glavo” slušalke. Poslušam podcast, ki mi ne paše… Zamenjam z glasbo, ki je bila dobra, pasalo je. A ne za dolgo.

Ko grem proti koncu kroga mi nekdo potrobi. Na daleč vidim, da je Grega. Edini iz vojske, ki je prišel odbežati krog oziroma dva. S svojim prihodom mi je prišparal “bolečine” v zadnjih krogih. A še preden se je nama z Matejo pridružil Grega sem debato skozi tek vrgel z Matevžem, ki se je ravno vračal iz službene poti. Ker se mu je mudilo, me je prišel pozdravit, pa naj si bo to samo 5 minut. Vse šteje. Bilo je lepo.

Z Gregom narediva en krog, malo debatirava in reče, še enega boš mogel odteč, ker ne bo ura 19, ko prispeva na cilj. Tudi v zadnji krog se mi priključi Mateja in eden in edini Luka. Ha, Luka je bil s Tino tudi na prvem krogu. Ko sva se prejšnji dan poslovila sem mu rekel, da mora priti tudi na zadnjega. Prišel je in ga tudi odbežal! To je to. Za povrhu je pa naredil tudi en fajn posnetek prihoda v 24 urno bežanje.

Na koncu nas je prišel pozdravit tudi uradni fotograf Primož z Marušo, kateri je poskrbel, da imam nekaj spominov… Top! Naredili smo si svojo malo žurkico in po 15 minutah vse skupaj spakirali in ultra se je zaključila.

Hvala!

Veliko več se je še dogajalo, kot sem napisal. Morda sem celo kaj pozabil, a prisežem so trenutki, ko te spomnijo, kaj vse se je zgodilo. S kom smo si segli v objem in si povedali kakšno zgodbo o premagovanju ovir, najdbi ključev, iskanju skute, pretečenih prvih 7 kilometrih in “postavljenih” novih 23 km, kako smo imeli pri 130 km tempo 5:30 min/km, kako smo se nasmejali in rekli debato na dva možakarja, ko sta sredi noči ob cesti “bila objeta” ko sta videla 3 močne svetilke, kako sem kar na enkrat zavpil v nebo in rekel: “Poglej komet”…. Bilo je veliko več, kot je napisanega a tudi kakšen delček more ostati pri nas.

Ponavadi takšni dogodki nikjer ne “odmevajo” a jaz bom imel lep spomin, katerega je pripravil Luka. Lepo se je potrudil in to mi pomeni veliko. Je poseben… zakaj? Ker je, poseben!

Morda pa ta 24 urni tek postane tradicija, to je bila vaša želja. Morda pa res…

In še nekaj statistike, ki je meni vedno zanimiva. Tudi na ravnini se lahko nabere nekaj višine in ob tem bi se res rad zahvalil Salomom Sloveniji in ekipi ROSSI SPORT – hvala Vam!

	VERETICAL
RUNNING	1d 0h 0m 2s
DISTANCE	167.72 km
ASCENT	951 m
DESCENT	974 m
Max. ALTITUDE	358 m
Min. ALTITUDE	323 m
AVG HR	118 bpm
KCAL	12235 kcal
STEPS	211201
BATTERY	27.00 %

COPATI: Do 120 km sem imel na sebi Salomon Aero Glide 2, kasneje pa Salomon Aero Volt 2. Prvi so bolj blaženi in namenjeni za daljše razdalje. Aero Volt 2 pa za hitre teke. Meni zelo všečni prav Aero Volt 2. Bolj ozki, lahki in nič preveč blaženi, kar pomeni, da so hitri.

OPREMA: Hlače Salomon S/LAB ULTRA 2IN1 FDH, ki so dobro služile namenu, saj nisem imel nikakršnih težav. Ker sem se na začetku malo preveč napravil, sem imel malenkost zežav s preoblačenjem zgornjega dela saj sem bil ves čas rad na “suhem” in me je motil mrzel polt po sredini hrbta. To sem kombiniral s base layerji in toplim flisom.

URA: Suunto Vertical, ki je pojedla samo 27% energije. Odlična ura za vse dogodivščine.

OČALA: Propusle, ki so lahka in narejena prav za tek. So s fotokromatskimi lečami, kar pomeni, da prilagajajo svetlos leče glede na zunanjo svetlobo. – MaxiSportCerin

DODATKI: Energije TopAtlet, ki je poskrbela, da je bilo dovolj energije. Privoščil sem nam nekaj energije v smislu čokolade in lapjack.

DODATKI II: Pred bežanjem sem izkoristil odlične lastnosti MediDyne Sport Shiled mazila. Ki resno prepreči kakršno drgnjenje. Odlična znamka!

Strava pa pravi takolele: https://www.strava.com/activities/11277897053

Hvala vam, ker me podpirate!