Anže ČesenJutrooo! Naj bo veselo, sproščeno in sončno!
Pa se je našlo nekaj malo več časa, da napišem morda že spet kaj pametnega v svojih zapisih kam me je življenje vodilo v zadnjih treh tednih. Uff zanimivo…
Zadnji trije tedni so bili zelo zanimivi, saj sem bil s svojimi borci na terenskem usposabljanju na Počku. Ja to je tisti Poček kjer se meša #alpski in #morski zrak. Razmere za vojake in športnike. Sicer me mraz in svež zrak ni velikokrat videl saj v delovnem času ne. Narava dela je bila pač takšna kot je. V to se ne bom spuščal.
Spuščal se bom pa v to, kako se lahko preživi prosti čas oziroma čas, ki ti je na voljo, da se sprostiš po 8, 12 ali pa po 15 urnem delavniku. Morda včasih tudi precej več.
Bilo je nekaj trenutkov, katere sem izkoristil kot prosti čas morda ne bom moral kronološko napisati točno kateri dan sem kaj počel. No, kot sem zgoraj napisal namen tega zapisa je, da lahko kljub napornemu ali pa samo “natrpanemu” urniku najdemo čas za šport, regeneracijo ali relax, katerega potrebujemo, da bi bili še bolj pripravljeni na nove zmage.
Ni nujno, da je urnik fizično zafilan lahko je tudi psihično ali pa samo stojiš toliko in toliko ur na nogah ali pa rokah 😉
V prvem tednu terena sem zaradi narave dela izkoristil nočne teke, kateri so se začeli okoli 3 ali 4 ure zjutraj.
Ja, ni lahko vstati in si obuti copatke in pričeti s tekom oziroma s telovadbo. Vendar v prvi vrsti moramo vedeti zakaj to počnemo. Ali to počnemo zase ali za tistega na drugi strani ekrana, da pritisne “like, kudos, všečMiJe, neMaramTe…” ali zaradi vseh treh razlogov.
Noben zgoraj omenjeni razlog ni napačen. Napačna je odločitev, da se uležeš nazaj na terensko posteljo, katera ti je premajhna za 30 cm in se zaviješ v toplo zeleno spalko! To je napaka.
Najti si moraš motivacijo! Za dan žena je bilo preprosto, samo sešteli smo (no bila je tudi v mislih številka 8) in padla je odločitev za dvajset km (8+3+2+0+1+6). 😉 Nekako tako gre to. Lahko pa vse skupaj zmnožiš in veš kje si. To je napaka!
Ker je že naslednji teden pred mano #UltraGoričkoPiran, sem delal manjše razdalje, večinoma v povprečju 10 km. Včasih tudi samo 4 km, no ko sva šla za Borutom skupaj bežat sva jih naredila malo več. Tako pač je, če srce želi.
Nekajkrat sem obiskal Nanos, enkrat tudi z Milanom s katerim sva imela super razmere. Igorju sem razkazal Sovič. Enostavno #top in vsi smo bili “nafilani” s pozitovno energijo.
Skoraj vsak dan sem izvedel kaj novega glede projekta. Narejeni so bili novi “hoooodiji” za našo spremljevalno ekipo, dobil sem tudi novega donatorja sladkih priboljškov, doma me je čakala #Top Salomon roba, nekaj novih zapestnic za motivacijo in ekipo… Vedno kaj novega. Tudi to, da je Janković “požegnu”, da se bomo lahko peljali in bežali po Slovenski cesti. Vedno nekaj novega.
Ker sem delal krajše razdalje sem si velikokrat privoščil pobeg na Sovič, nič kaj visok hribček a s popolnim razgledom nad mestom Postojna s čudovitim razgledom na Nanoško planoto.
Sicer, kar je naredil žled na Postojnskem koncu je res žalostno. Noro!
Dnevi so hitro bežali in se je že obrnil drugi teden našega skupnega bivanja na terenskih posteljah v telovadnici.
Drugi teden je bil hitro združen s tretjim, saj sem domov odšel samo “cunje” oprat, pred tem pa še hiter skok na Viševnik 😉
Hitro sem bil nazaj v #armyLajfu!
Zanimivo, osem borcev z osmimi problemi. Ha, kot ponavadi, se je največkrat govorilo o “smrčanju” tako pač je in tudi tega se moraš navaditi, tu nimaš kaj. V ušesa glušnike ali pa enostavno zaspiš pred glavno motorko 😉
Ker sem ostajal zgodaj zjutraj sem si vso robo že prej pripravil na hodniku, da sem oziroma da nisem motil borcev, kateri so imeli pred sabo samo še 2 ali pa 3 ure spanca. Odvisno od nalog.
No, včasih sem se tudi spotaknil ob svoje “kremple” in kakšnega obrnil na desni ali levi bok 😉 #sory Takšno je naše vojaško življenje. Prilagajanje na skupnost in spoštovanje prostega časa, ker nikoli ne veš kdaj bo naslednji 😉
Veliko je tudi govora o hrani, tako med pripadniki tako v medijih. V vojski nikoli nisem bi lačen, no na kakšnih bolj zahtevnih tečajih sem tudi “ril” s pristi v mesni narezek, kateri me ob normalni “situaciji” ne vidi 😉
Najbolj sem se razveselil meda, masla in kakšnega kakava ali bele kave. To je zajtrk zmagovalcev. No če je bilo na jedilniku kaj drugega smo bili tudi s tem zadovoljni. Nikoli ni slabo. Slabo bo takrat ko ne bo nič!
Zlasti zadnji teden je minil res hitro, saj so bile naloge pisane oziroma so se spreminjale. To je zmagovalna kombinacija. Saj te zna včasih monotonost pokončati.
Zato sem pa velikokrat pobegnil, zbežal, odmaknil v naravo.
A na zaradi samega dela, vendar zato, ker sem čutil potrebo, da se “nafilam” z energijo!
Zadnji dan terena sem odšel prespat na Sovič. Spalka, posebna brisača (kot jelenova krpa), nahrbtnik ter Česen napravljen po sistemu čebule. Lepo je bilo. Sicer ob pol štirih so me prebudili rafali kateri so prihajali iz sosednjega Počka. Dober #filing!
Vojaško delo, vojaška energija mi je in mi bo vedno zelo in je ql! Rad opravljam svoje delo, delo ki mi veliko vzame a mi še več vrne! Lahko sem vesel in ponosen, da imam takšen #lajf kot ga imam. Družina in prijatelji hvala!
Za dodatno energijo, ki jo bom kmalu potreboval sva danes s Costo obiskala Pokljuko. Jutranje 9 km tekanje s in nato skok na Viševnik. Bilo je super! Bilo je hešteg TOP 😉 Poklon, res si lepo šel! Volja!!
Sedaj pa počitek pred našim projektom #UltraGoričkoPiran ter kmalu vse podrobnosti o projektu #UltraGoričkoPiran
Srečno borci in hvala za vse!
