My67131mElevation

Vsaj blog se je malo spočil. Sicer iskreno rečeno, lepo bi bilo, da bi kaj napisal, kako se preživljajo vojaški dnevi tu nekaj sto kilometrov stran od doma in v gajbi 4×4 z največjo pisarno.  Vendar z namenom objavljam tale zapis malo kasneje (na dan odhoda), ker sem ugotovil, da nekatere moti naše športno-vojaško življenje… Dežela tukaj je tako drugačna, kot ti ljudje. Je morda nerazumljiva vendar, če jo ne vzameš “za svojo” jo je lažje preživeti.

No, da ne bo kdo mislil, da smo se fajtali, kregali, jezili. Čim prej si bil primoran sprejeti njihovo kulturo in bilo je lažje. V bistvu ni nič nenavadnega, da na avtocesti srečaš otroke, ki so zamenjali avtocesto za igrišče, živina in pastirji, ki so zamenjali ceste za travnike, da so nekateri avtomobili narobe obrnjeni, da je roba na avtomobil naložena, kot na smetišču in ne v luki Koper, da so grobovi “posejani” kjer so trupla padla, da so stanovanjski objekti popolnoma neestetski, vendar za njih funkcionalni, da so prometna pravila spisana za najbolj drznega v prometu in nenazadnje, da za pravilno odmetavanje smeti niso nikoli slišali.

Približno 15 km od mesta Pejë je ob cesti v Đakovico, mestece Dečane, na robu katerega stoji drug velik in znamenit pravoslavni samostan pod zaščito Unesca, Visoki Dečani.

Termoelektrarna Kosovo A je druga največja elektrarna na Kosovu, njena zmogljivost je 449 megavatov. EU je termoelektrarno označila za največji posamični vir onesnaženja na Kosovu. Po pričakovanjih naj bi jo zaprli leta 2017, #poroča STA #VirDelo Obilič, ki proizvaja več kot 95 odstotkov električne energije, je največji onesnaževalec v Evropi. “Pred leti je prišla iz Nemčije donacija filtrov, s katerim bi zmanjšali izpust strupenih snovi, a so izginili v Albanijo,” #virPrimorskeSi

Imel se priliko delati v Prištini in v Peči in ja, zrak tu pod gorami v Peči je neprimerljiv s tistim v Prištini. Peja je tretje največje mesto na Kosovu ter tudi prestolnica piva.

Kar me je zopet nasmejalo so njihova poimenovanja restavracij, hotelov, trgovin…

Včasih se ne izide zakon močnejšega, lepšega, norege. Včssih fajn poči. Vendar kakor se vozi, je prometnih nesreč “prekleto” malo.

Če vse te “prednosti” za njihovo življenje preseliš na svoj “travnik” boš definitivno lažje shajal, no privaditi se je treba na drugo kulturo. Če pogledaš je nekako tako, kot da bi odšel na dopust v kraje kjer je kultura popolnoma drugačna. But, toda ena velika razlika med deželo iz dopusta ter “nikogršno” deželo je ta, da se med seboj “domačini”, ki so različne vere, običajev še vedno ne marajo in ne verjamem, da so bodo sploh kdaj imeli. Tako je in zato smo tu! Morda je pa le razlika med dopustom in “nikogršnjo” zemljo…

Delo smo si malo “potalali” z Italijanskimi kolegi. Bilo je lepo in spomini bodo ostali za vedno! Velikokrat se je dobro jedlo, sicer z Italijanskim priokusom. Včasih bolj okusno za naše navade včasih malo manj. Simon je skrbel za organizacijo, Meta je bila expert za sladice, Aleš za pico, Marko za degustacije, Milan pa za peko palačink. No, jest sem pa največkrat prišel samo za mizo.

Biti pol leta skupaj vsi vemo, da ni lahko. Vsak ima svoje navade in vsak ima svoj “life”. Ter vsi imamo isti  “skret”!  Premoran si živeti in sprejeti druge navade. Ni bilo lahko. Imeli smo temne in svetle trenutke. Mar ni tako vedno povsod. Je, kdo izjema? Ne! Vem da ni, ker ne obstaja. Imeli smo veliko, veliko svetlih trenutkov! Imeli smo se izjemno zanimivo.

V glavnem, so zanimivi. Zakaj? Zato. To vemo mi, ki smo bili z njimi. Posebni so.

 

 

Lahko rečem, samo z eno besedo. Italijani so razred zase. Tako ali drugače. Z njimi se je bilo zanimivo družiti in pojesti kakšen kos dobre pice ali njihove specialitete. Ker pa velja slovenski vojak za iznajdljivega ter doktorja improvizacije, smo tudi mi pripravili nekaj za pod zob.

 

Kar je bilo prostega časa, smo ga izkoristili za športne aktivnosti. No vsaj za našo klapo lahko tako rečem. Nekateri so videli point v drugih “krogih”. Vsak po svoje, vendar nekateri z malo bolj pametno glavo. Precej bolj normalno, ker zdrava ni ne leva ne desna.

Vsi skupaj smo se morali navaditi na plastične pribore in pladnje. Pladnji so večinoma časa ostali celi, vendar za pribor ne moram trditi, tako da je včasih imela vilica samo dva zoba nož pa samo držalo. Včasih si poslal vse v 3PM, včasih pogledal okoli in se nasmejal ter pogledal, če si komu kaj dodatno serviral na “krožnik”.

Veliko je napisanega, da je hrana takšna kot je. Ja, vsak dan makaroni in vsak dan makaroni za kosilo in večerjo, včasih meso, ribe… V glavnem, takšna kot je je. Nimamo kaj. Lahko se sprijazniš ali pa greš jezen ven in tako cel svet vidiš zopet v 3PM. Po moje je bila smiselna prva varianta. Morda, me je res motilo, da hrana ni bila topla.

Kjer je zabava je tudi delo… Vsi, ki varujemo to “nikogaršnjo” zemljo imamo nad seboj določena pravila obnašanja ter spoštovanja reda in discipline. Za prav slednje je med drugim skrbela naša ekipa. Morda popolnoma enake naloge, kot doma le, da je okolje drugačno ter morda imaš delo z enimi in istimi. Sicer slednjega nebi smelo biti, vendar, če imaš podporo si lahko to privoščiš. No, več o našem delu ne bom pisal, ker se lahko zapišem. Neka spominov je le ostalo.

Če med vožnjo ne spiš, kot da bi te zadel “sniper” potem lahko vidiš veliko. Na cestah srečaš avtomobile, ki jih tudi v najboljšem salonu pri nas težko najdeš. Vidiš lahko tudi čudo na štirih kolesih. Noro, kaj premore človeška domišljija. Vendar takšni pač so.

Najlepše delo so bila jutranja spremstva v soju zgodnjega jutra in objemu sonca.

 

Morda še nekaj besed o vremenu. Bil sem tu pozimi ter poleti. Kosovo zna biti toplo ter zelo mrzlo. Povzeto po reviji KFOR Chroncle nas je letos doletela najbolj mrzla zima po letu 1963. Nekaj izdaj te revije si lahko pogledate na tej povezavi. Vse skupaj smo imeli približno na “uč” rečeno 15 dni deževnega vremena. Kljub malo zapadlemu deževju, se je narava kmalu pobarvala v vse mogočne odtenke zelene barve.

Zelo sem vesel, da naša ekipca ni imela prometnih nezgod oziroma nesreč, ker ceste in promet tu doli so ojoj 😉 Bravo borci, dobro ste furali!

No, volja je kjer je “denar”. Veliko luksuznih hotelov, vil, motelov, hišk… Ni da ni. In to je skrito v objemu narave.

Kar me je najbolj “prebudilo” so ljudje. Velika večina od njih ni kriva za nastalo situacijo, ki vlada v tej deželi. Vendar vsak po svoje se prizadeva znajti v življenju. Nekako probajo “zabiti” čas, do naslednjega dne in tako dan za dnem.

Otroci se kljub bedi in revščini ter zagotovo visokemu kriminalu, znajdejo po svoje. So veseli in tako kot smo mi včasih zapičili dve palici v zemljo in že so imeli postavljen gol 🙂 Kljub vsemu se znajo zabavati na svoj način.

Morda mi le nekaj stvari ni jasnih. Veliko ljudi je tu brez dela vendar (68%), vsepovsod se gradi (hoteli, stanovanja, bloki, prestižne vile,…) veliko ljudi poseda v lokalih ter pijejo sebi najljubšo pijačo ter kadijo po vsej verjetnosti najcenejše cigarete. Te stvari ne bom razumel… ali pač. Če nimaš denarja najprej prenehaš “piti” in “kaditi”.

Ja, imajo svojo voljo in svoj “pogum”. Ta pogum morda črpajo iz narave, ki je tu neverjetna. Kljub nenehnem onesnaževanju, ki ga povzročajo domačini narava cveti in daje človeku upanje. Tako ga je meni vlivala skozi dneve samote, pričakovanja, utrujenosti, presenečenj, razočaranj ter veselja.

Zagotovo je Kosovo kraj za planinarjenje ter obisk lepih gorskih vrhov. Vendar vedno po označeni poti, katera vodi do najboljše restavracije. Sedaj, ko počasi odhajamo domov bo postalo Kosovo oziroma njegovo glavno mesto – Priština polno mladih zahodnjakov s stotine različnih jezikovnih znanj. V glavnem narava je prečudovita.

 

Ok, pa da se malo vrnemo ali začnemo pri športu. Prosti čas na misiji je tako nedoločen, da si ga ne moreš naprej planirati. Kot sem napisal v prejšnjem zapisu, sta tu “dve” poti krajša in daljša. Ker sem se jih malo naveličal, sem podrobneje pogledal zemljevid in “risal” po bazi. Ja, zanimivo je pogledati ta zemljevid. Po dopustu sta mi ostala še dva segmenta “celi krog” ter “klanec”. Ta prvega smo zdrli, k drugemu smo se zelo približali, tako da sva z Avstrijcem na drugem mestu. Jep, tekmuje se! Ampak za dobrobit motivacije 😉

Preteklo se je nekaj km in nabralo nekaj višincev. Sedaj samo upam, da me bodo rešili višinci na ravni podlagi. No, to bomo videli kmalu (Vipava, Tek trojk, Wingsi, Balaton…). Kar se tiče poškodb, katere so me pestile v zadnjih mesecih je tako, tako. Vendar pridejo in odidejo. Na začetku s prihodom na misijo sem imel malo problema s kolkom, to sem kaj hitro odpravil in brez bolečin užival celih pet mesecev. Ja, super je bilo. Tri tedne pred koncem misije mi je dal nogomet “poPički” in ja staknu sem ne vem… nekaj v podplatu

_{^{V vsakem stopalu je 26 kosti, ki se delijo na stopalnice (ossa metatarsi), nartnice (ossa tarsi) in prstnice (ossa digitorum pedis). Stopalnice so po obliki dolge kosti in jih je pet, med njimi pa je najdebelejša prva stopalna kost, ki prenaša polovico pritiskov na stopalu. Nartnice so kosti razporejene v medialno in lateralno vrsto in jih je sedem. V medialno vrsto spadajo skočnica, čolnič in klin, v lateralno vrsto pa petnica in kocka. Prstnice so dolge kosti v prstih stopala in jih je štirinajst. V vsakem prstu so po tri prstnice, le v palcu sta dve.  – Vir: Diplomsko delo}} 

Nisem smel upati, da bo bolje vendar sem si prizadeval, da bo bolje. In bo! More bit!

Poleg teka, smo tudi malo nažigali nogomet, ki je bil podoben Olimpiji in Mariboru. Sicer ne v smislu prebiranja priimkov vendar v smislu nažiganja v nedogled. Če je bilo telo preobremenjeno smo se znašli v fitnes dvorani, kjer sem se počutil kot v zaporu. Ko sem hotel “prebiciklirati” do doma, sem se usedel na stacionarni kolo in opazoval okolico kako hitro drvi mimo mene. V glavnem, cilj je bil nekako tako, da se prosti čas posveti športu in biti aktiven vsaj 12 ur na teden. To mi je uspevalo, včasih tudi do 15 ali 17 ur . Nedelja je bila večinoma namenjena “počitku”. Včasih je bilo kar kruto pogledati, da sem imel v določenem mesecu v prejšnjem letu morda v nogah po 100 ali 200 km več.

Priznam, ko ste bežali Istro in Istrski maraton me je imelo, da bi se veselil z vami. Zelo sem ponosen na vse vas, ki ste grizli svojo zgodbo.

Costa tebi pa posebne čestitke, da si “lajf” zamenjal za šport in tako pribežal svoj prvi uradni maraton, ki je kar višinsko zanimiv. Vsa čast in poklon! Ekipa #StrongMan, vam pa respect in hvala, ker sem bil lahko del zgodbe. Obljubim, da bomo letos spisali posebno zgodbo. Malo me je strah, vendar vem, da nam bo skupaj uspelo. Potrebno je še “zrisati” natančen plan. No saj veliko ne rabimo. Nekaj dni dopusta, nekaj sto evrov, vas ter zdravje.

Vse vas je lepo spremljati preko družabnih omrežij. Res ste face, da ste se našli v krutem športu 😉 Vsa čast in ja #motherNature je naša telovadnica!

Vedno me ženejo misli in “fidbeki” prav vas…

 

Tolk da boš vedel, da po tvojih nasvetih, se je pace od začetka treningov, pa do danes spustil iz 6:35/km na 5:45/km z istim pulzom 140bpm. Neverjetno

A.

 

Moji nasveti bodo vedno brezplačni in vedno bom povedal to, kar je meni ustrezalo in to, kar sem sprobal. Zato še enkrat in vedno znova.

• Izogibajte se besedi trening – pojdite raje bežati
• Igrajte se  v CONI2 oziroma 70-80% max svojega utripa
• Jejte vse, morda več sadja in zelenjave ( #mimogrede grah je zakon)
• Športajte skozi celo celo. Pri -30 in pri +38
• Drznite se projektov, ki jih gospod Google ne pozna
• Uživajte v malenkostih

 

Spodaj zanimiv pregled, ki so mi ga narisale številke v šestih mesecih. Številke so samo po sebi, številke. Kaj vse se je doživelo ne more zabeležit nobena številka, nobena fotografija…  Bilo je noro.

 

Za na konec povzel besede Agrona Bajramija:

Edino območje Kosova, ki ga še ne bi priporočil za obisk – razen če seveda niste novinar ali diplomat -, je sever Kosova, kjer je še čutiti napetost in so mogoči spopadi med lokalnimi Srbi in mednarodnimi silami.

Vendar je, z izjemo severa, preostali del Kosova te dni miren kraj z očitnimi ekonomskimi težavami, ki pa jih ljudje v dolgem vročem poletju navadno bolj kot ne pozabijo in odložijo. Pravijo, da je Kosovo kraj, kjer se človek počuti deset let mlajšega. Če ne celo več.

ter še

Tudi danes veliko zaposlenih v evropski misiji na Kosovu konce tedna preživlja v Solunu, Mavrovem, na Svetem Stefanu ali v Draču.

Kosovo je bilo tako rezervirano za glavne novice in naslovnice svetovnih medijev tudi kot dežela, kjer človek, če že ima srečo in se zaposli v eni od desetin mednarodnih misij – ZN, EU, Nato, OVSE, ICO, UNHCR, EULEX … -, lahko zelo dobro zasluži.  

Vendar se moramo zavedati, da je v času političnega “točkovanja” ter morebitne vrnitve določene nacije na “domačo” traso čutiti nekakšno napetost zlasti v določenih predelih Kosova, kjer so še ostali posamezni kraji, ki “pripadajo” določenim družina. In prav zaradi teh nestrpnosti je KFOR nepogrešljiv člen mednarodnih institucij. Prepričan sem, da bo tako še nekaj let.

Nenazadnje pa v spominih ostanejo dogodki, ki kljub vsemu ne bodo nikoli pozabljeni. Zopet je tu na vrsti šport. Dancon March, Cvilijen Run, pohod z Milanom ter še po profesionalni plati, MP SVNKFOR34 je pokazal visok nivo odnosov, ki smo ga ustvarili med Carabinierji oziroma po “Simonovo” Karabinijeri 😉  Ter ne predstavljam si, kako je bilo domačim, ko jim nisem “težil” s svojimi projekti in kako je moja deklina trpela, ker me ni morala objeti. Ja, jaz sem pa pogrešal njene zaspane jutranje učke. Komaj čakam…

Družina hvala, ker ste bili z mano, rad vas imam.