My6months

Po slabih dveh letih zopet na isti lokaciji, le druga stavba z drugim “cimrom”. Spet na Baltiku. Vsak od nas ve, zakaj je šel “gor”. Vsekakor je prvo neka finančna pomoč, ki ti je lahko zaradi nje kasneje lepše in lažje. A tudi v tem primeru nekaj pustiš za sabo.

Zadeve so se tu geopolitično malo bolj zaostrile nekaj dni po našem prihodu, ampak ne bomo tu nič kaj extra razpravljali. Prav? Super. Mi tu gori smo ok. Do sedaj. Dobil sem veliko sporočil kako sem/smo. Hvala vsem, ki vas je skrbelo za nas. Lepo je imeti občutek, da je nekomu “mar”. Tako je na tem svetu, hitro se obrnejo zadeve… Ampak tako hitro, kot so se obrnile se nam tudi hitro obračali meseci tu v Latviji. Odhod v začetku decembra se je že prevesil v maj oziroma, ko zaključujem ta zapis v poletni mesec junij. Po dolgem času opazimo nekaj zelenja in višje temperature, ampak počasi na začetek.

Na misijo smo odšli s konvojem, zato je bila pot še daljša. Naredili smo nekaj več postankov, saj smo bili omejeni glede na to kaj in kako prevažamo. Avstrija – Češka – Poljska – Latvija. Po zanimivih 2023 km smo prispeli v mesto, oziroma v vojaško bazo Adaži. Vesel sem bil, da smo imeli lepo vreme, mirne ceste, nobene okvare ali nesreče. To smo si vsi zagotovo najbolj želeli.

V bazi Adaži je na prvi trenutek vse enako. No, saj v slabih dveh letih se ni moralo kaj dosti spremeniti.

No, določene zadeve so se na prvi pogled spremenile. Baza se je povečala, mraz in veter sta pa ostala tista, ki nista bila naša zaveznika. Bistveno se je tu spremenilo to, da je z novim letom in zapletom v Evropi prišlo v našo bazo ogromno število novih tujih pripadnikov.

Ravno za “miklavža” samo odšli in pred nami so bili najbolj hladni meseci. Januar in februar sta tista, ki sta znala tu, kar dobro ohladiti vse okoli sebe. Kot navaja Wiki vir bi lahko povzel.

Decembra je bilo že 9 h popoldne še vedno temno in dnevna svetloba je izginila pred 4 uro popoldne. Povprečne temperature pozimi so zmerno blage, od januarja od –2,8 ° C v Liepāji na zahodni obali do −6,6 ° C. Sicer letos je bilo zelo malo sonca in kar nizke temperature. Bližina morja prinaša visoke ravni vlažnosti in padavin. Recimo v Rigi, ki je tu oddaljena nekaj 10 km je povprečno 180 dni na leto s padavinami, 44 dni je megla, le 27 dni je sončnih.

Letos je bila zima res ostra in skoraj nič sonca. Še sedaj, ko je mesec maj imamo zjutraj 5 in popoldne okoli 12. Morda kakšen dan višje temperature, a vemo, da smo “premagali” najhladnejše mesece in da nas v domovini čaka poletje.

Ker je bilo kar nekaj “dogodkov” malo “posrfam” po telefonu, saj lahko tako preko fotografij malo opišem kaj se je zgodilo.

Takoj po prihodu sem pogledal okolico za bežanje, saj je treba prosti čas izkoristit, kar se da dobro. 13 decembra sem že postal Kadaga-Adaži Bridge lokalna legenda. No, vsaj tako pravi Strava. Nekaj dni, bolj natančno na 1. 1. 2022 sem moral ta “sloves” opravičiti, da sem odbežal do Baltskega morja. Kot ponavadi je tam pihalo in iz morja so se vihale visoke zaplate ledu.

Najlepše pa je bilo takrat, ko je bil sneg in sonce. To je posebna energija, ki si jo lahko deležen samo z jutranjim tekom. Zagotovo nobenemu extra ne paše sneg, led in mrzel veter, a kombinacija tega je nepozabna.

Prav zgoraj opisane lastnosti so nas kar precej bičale v obraz. A morda večja “nevarnost” je bila poledica in debele zaplate snega. Pluženja oziroma posipavanja s soljo tu ne poznajo. Zato sem vsaj en dan na teden preživel v telovadnici namesto jutranjega teka po “ledu”. Ko sem bil na stezi sem si zbral 1 uro teka v hrib.

18. 1 sem zopet “napadel” progo do Carnikavas plaže, do Baltskega morja. Ujel sem izredno lepo vreme a vetru se nisem moral izogniti. Izogniti se pa tudi nisem mogel padcu na desno ramo. Tečem in tečem, kar na enkrat premalo dvignem nogo in s pomočjo prevala padem na ramo. Ker je bil pod mano led, se mi očitno ni uspelo lepo zvaliti preko rame na noge. Obstal sem na tleh, kot kup nesreče. Bolečina grozna. Nisem si upal vstat, saj sem vedel, da ne gre samo za padec, precej je bolelo, rame nisem moral dvignit… Nič. z bolečinami in malo zvoka vstanem, se poravnam potipam a pred seboj sem še vedno imel morje. Vedel sem, da dokler sem ogret bo šlo, bo z bolečinami.

Ko sem se ohladil je bilo seveda vse drugače. Rama ni šla ne gor, ne dol, ne levo, ne desno. Ampak ne bomo jamral. Upal sem, da bo čez 2-4 dni ok. Vsak dan je bilo malo boljše.No, va žno, da sem videl morje z vetrom ob jakni.

Čez celih šest mesecev sem si nekako naredil klasiko, da zjutraj okoli 5:30-6:00 (po zimi prej, zaradi razmer) vstanem in grem odbejžati. Pred kosilom, pa opravim še eno urco na spining kolesu. Navada, je železna srajca in jo “furam” že šesti mesec. A se da? Ma človek, se vsega navadi. Čeprav, včasih ni dobro da imamo takšne navade. Ampak, saj teh 6 mesecev ne traja celo življenje.

Vem, da je treba biti v skupnosti potrpežljiv in gledat na vsakega posameznika sem si vsako jutro pripravil kaj oblečem zjutraj. Takoj, ko je budilka zazvonila sem se spravil k sebi. Hlače sem si oblekel v sobi vse drugo uredil na hodniku, da nisem motil cimra.

Kljub temu, da je bil zunaj steptan sneg in veter se nisem vdal. Gnalo me je samo to, da se po bežanju počutim boljše. Sem boljši človek. Boljše sem se počutil in tega občutka ni ne more dati nihče. Zato sem vztrajal.

No in še zaradi enega razloga sem tako vztrajal. Kasneje sem lahko pri zajtrku pojedel slastne sirove “tovste”. Hrana tu ena in ista, če povem na hitro. Pork, čiken, riž, testanine, krompir… to je to. To kroži. Vsake toliko časa, se kaj “doda” in je. Morda se prenasitiš vsega, ampak ni druge izbire. Si pa sam narediš kakšno mešanico ali pa samo “pašta”. Nekaj recimo, da sestaviš. In zopet si rečem: “Pa sej ni to večno”.

Ker so se v Evropi začele spremembe glede vsem znanih geopolitičnih razmer, je bilo naše delo sem pa tja malo bolj aktivno glede obiskov visokih predstavnikov, raznih institucij in držav. Povsem razumljivo in pričakovano.

V času moje službene odsotnosti je tudi v marcu potekal #WorldVerticalWeek, žal ga tu nisem dobro “izkoristil” saj tu nimamo nič hribov. Najvišja točka je visoka 312 metrov.

Meseci so leteli hitro naokoli. Zlasti prvi štirje. V marcu sem že odšel na dopust za slabe tri vikende. Zagotovo se je lepo vrniti domov. Vedno nekaj najlepšega. Sicer pot je bila malo daljša, saj smo leteli iz Rige do Turčije in potem v Slovenijo. Seveda nas je tudi v Turčiji pričakalo sneženje. Zanimivo, morda smo ga pa prinesli iz Latvije.

Kaj hitro sva z Matejo popihala na hribček in se imela ob lepšem vremenu prav super. Malo greš obiskat starše, stare starše, bližnje prijatelje in je dopust okoli.

Da nikoli ni dolgčas, sem še pred dopustom opazil, da me nekaj špika v levem stopalu. Ja, prav v tem stopalu, ki je bil operiran. Tudi tri dni sem moral počivat, ker nisem mogel normalno bežat. Vedel sem, da nekaj ni v redu.

No, ko sem bil “frej” med dopustom sem zopet obiskal dr. Kristana in izvid je pokazal:

RTG: ponovno je prislo do stresne poškodbe v predelu baze pete stopalnice.

Priznam, lažje sem hodu, sedaj kot pa nekaj dni nazaj pred obiskom.

S tekom nisem pretiraval skupaj z Laro in Tio smo odšli na Nanos. Treba je bilo izkoristiti lepo sončne vreme z “babncami”. Sivine in zaprtega prostora je tu preveč. Pred skokom nazaj izkoristim za “easy” trail z Gorazdom in Urošom v upanju, da ne bo kaj preveč zabolelo. Bilo je v redu. Tudi z Matevžem smo odšli na šmarko. Dopust je minil malo bolj športno.

3. aprila je bilo treba nazaj v hladnejše kraje. 13 aprila je nato še dobro zasnežilo in upali smo, da je to zadnja večja pošiljka snega. Štirinajstega maja sem se preko Salomon Slovenija prijavil na Wings For Life World Run. Takoj, po dopustu sem začel izvajati magnetno terapijo z napravo Simag – BionSinhron. Vse kar je lahko rečem, da sem iz dneva v dan opazoval izboljšanje. Takrat, ko nam gre dobro ne radi govorimo na glas, ker se ponavadi vedno potem kaj “zasmodi”. A preprosto, ta naprava je super. Zato si zasluži daljši opis:

Simag je simultani magnetni generator, ki generira utripajoča magnetna polja zelo nizkih frekvenc in primerne jakosti ter stimulativno vpliva na delovanje osnovne celice vsakega organizma. Namenjen pa je osebni rabi – kot pomožno sredstvo pri zdravljenju cele vrste bolezni in poškodb. Pripomore k obnavljanju obolelih celic, tkiv in organov ter tako pospešuje zdravljenje.

Simag je učinkovit, enostaven za uporabo in brez stranskih učinkov. Uporabimo ga lahko tudi kot preventivo, za povečanje energije in krepitev imunskega sistema.

Na teden se je nabiralo približno 90-100km teka in približno 6-7 ur indoor kolesa. V nedeljo sem si obvezno vzel popolnoma na off.

Ker je bilo malo sonca in kar nekaj nevarnosti za okužbe sem se posluževal nekaterim dodatkom. Vsako jutro sem vzel od Vitaminklink Veganski D3, Vitamin C & Cink,Triple Move zvečer pa Trojni magnezij + ašvaganda in Night Complex. Seveda nisem tudi pozabil na TopAtlet NutriStar Omega-3 Krill Oil.

Dobro sem se izogibal vsem virusom.

Sredi aprila se je že poznalo, da smo zakorakali v poletne mesece, saj nas je sonce že zelo zgodaj “zbujalo”. Konec meseca aprila sem zopet “pobegnil” na plažo, kjer je bilo do sedaj še najbolj prijetno. Ni toliko pihalo in temperature so bile ravno pravšnje.

Pred nami je bil že 8 maj, ki je ves svet pognal po poteh #WingsForLifeWorldRun. Žal se nisem mogel udeležit dogodka v Ljubljani, sem pa preko aplikacije bežal v krogu na novem stadionu tu v Latviji.

Želel sem, da odbežim čim dlje a zaradi stopala nisem vedel kako močno lahko “pritisnem”. Pripravil sem se tako, da sem 2 dni počival in oblekel najlažjo opremo. Saj vem, da pri hitrosti šteje vse.

Pripravil sem si nekaj samo oskrbe (nahrbtnik z dobrotami). Sicer kot je v moji navadi je priprava uspela, ampak izvedba morda malo manj. Saj se nisem ustavil v prvih 20-25 km, da bi kaj spil ali prigriznil, kar je bilo pri “ostrem” tempu obvezno. Seveda se je to pokazalo čisto na koncu z malo bolj trdimi nogami. A da me je Luka ujel pri 43 km je bilo kar malo presenečenje tudi zame. Saj mi je šlo super. Super, ker nikoli ni bil narejen kakšen trening samo za hitrost. Vedno, ko bežim bežim po občutku. Včasih lažje, včasih malo težje. V največje veselje mi je pa to, da sem na tek prepričal tudi Matejo, ki je po težavnem Covidu odbežala lepo razdaljo. No in upam, da sem še kakšnega tekača privabil na Ljubljanske ulice. Ta tek je vedno nekaj posebnega. Naj traja…

Bolj, ko smo se približevali juniju, višje so bile temperature, a še vedno ne tako visoke, kot pri vas. Čeprav sem se kdaj iz bežanja vrnil popolnoma premočen. Zato je pa poskrbela precej visoka vlažnost, ki je bila včasih blizu 100%. Kombinacija sto odstotkov vlage in 8 stopinj, je tu nekako “čudna”. Nič, kaj prijetno toplo, a kar teče iz tebe. Sredi šestega meseca so pa temperature postale res prijetne, tako da je bilo jutranje bežanje v kratkih oblačilih zelo prijetno.

Datum našega odhoda se je bližal, tudi v bazi je bilo opaziti tako, saj nismo bili edina nacija, ki je opravljala menjavo kontingentov.

Za konec sem si pustil, da odbežim eno malo daljšo traso. Tako, počasi z precejšno mero uživanja s končnim ciljem, da se oblečen vržem v morje. Saj takšen je bil namen. A še naprej je bilo treba po nekaj energije. 1x sprite, 1x zelo tabletke, Haribo bonboni in nekaj lizik ter volja. Pa naj bo toplo ali hladno, te trase nisem “smel” zamudit. Trasa je najprej potekala levo ven iz baze in nato po poti kjer je na levi strani vojaški poligon na desni pa civilni del. Traso sem si tako razdelil na štiri dele. Prvi del je zgoraj opisan, nato je sledil krog mimo mesta Adaži do mesta Baltezers, ki je bil drugi del. Sledil je tretji del, ki je bila ravnina po kanalu do mustu Gauja. Nato pa še zadnji četrti del mimo mesta Carnikave do Baltskega morja. Ko sem prišel do Baltskega morja, kjer sem se malo okopal je sledil še cca. 15 kilometerski tek do baze, kar se ni štelo v nobeni del. To je bil samo povratek. Zaključil sem lepo, brez problemov in predvsem nisem se “sekiral” ali bo zazvonil službeni telefon.

Isti dan ob povratku sem izvedel, da bom doma en dan prej. Vedno se je lepo vrnit, še posebej če ti je dana “čast”, da sediš ob povratku v “biznis” razredu.