MyArea

Začetek meseca ali začetek priprav sicer pod strokovnim nadzorom tistega zgoraj ali bolje rečeno kolikor gre, gre. Wikipedija pravi nekako takole: Rodos ali Rod, zapisan tudi kot Rhodes, Rhódos ali Rodas (grško Ρόδος), je največji med dvanajstimi otoki v otoški skupini grških otokov, imenovanih Dodekanez v vzhodnem Egejskem morju. Velik je 1398 km² in je samo 19 km oddaljen od turške obale. Najvišji vrh otoka je Attavyros (1215 m). Ima bogato zgodovino in je bil v sestavu različnih političnih, gospodarskih in vojaških zvez, vedno pa mu je uspelo ohranjati tudi del svoje samostojnosti. Rodos je vsakodnevno povezan s trajektno linijo do Aten (Pirej), na severni strani otoka se nahaja Mednarodno letališče Diagoras. Glavno in hkrati največje otoško naselje je istoimensko mesto Rodos z okoli 50.000 prebivalci, na celotnem otoku pa živi okoli 115.000 prebivalcev. Glavne dejavnosti na otoku so turizem, kmetijstvo (predvsem pridelava oljčnega olja in vina) in domača obrt (keramika). Na otoku je nekaj izvirov sladke vode, zato je voda iz vodovodnega omrežja pitna.

Po vsej verjetnosti zelo lepa zgodovina in tudi tako je opaziti. Sicer morje in bazeni malo prehladni za “brezskrbno” uživanje. Zato sem se raje podal kjer piha veter, ter kjer je vse neznano in kjer je vse brezskrbno. No, vsaj tako zgleda dokler ne preizkusiš.

Lahko si rečem, da sem si vzel tekaške počitnice ali bolje rečeno nekakšno tekanje po hribih in da “sprobam” malo kako drži vijak in kaj pravi oprema.

Plan, koliko kje in kam se beži se ni delal. Delale so se samo potke v smislu #heatMaps. Movescount zelo lepo omogoča, da si na Suunto uro “prineseš” poti po katerih so že tekli ali po poteh katere sam narišeš. Brez prej naloženih poti si nisem upal bežati, ker bi se lahko hitro znašel v nekem začaranem krogu. Vsi, ki vemo kako je bežati malo daljše ali sredne poti vemo, da ni nikoli konca (še tja, pa ša malo tja pa še tja) to je vse dobro a treba je še nazaj. Tu se pa včasih lahko zakomplicira (vročina, hribi, malo vode).

Ker sem si prej “zacahnil” pot sem točno vedel kam, koliko in kje… Gre se vsaj pri meni, da brez skrbno bežim in vem kje se bom znašel čez 2 tri ali 4 ure.

Predvsem sem gledal, da imam pred seboj cilj z lepim razgledom, ter da vidim otok malo drugače. Ne samo klasično turistično ampak tako malo drugače.

S seboj sem vzel sledečo opremo:

Salomon S lab Sonic za bežanje po betonu,
Salomon S lab Sense Ultra za bežanje po brezpotjo,
Salomon S lab Sense Tee – kratka majica v kateri si popolnoma suh, čeprav se topiš kot maslo,
Salomon S lab Short – kratke hlače, ki so peresno lahke,
Salomon Slab Exo Half Tight spodnje hlače, ki ti nudijo fajn podporo,
Salomon Exo Twinskin Short
….
NRC športna očala, ki skrbijo za odličen pogled
ter še veliko fajn dodatkov, svoje #top zbirke S.

Ok, pustimo opremo zaenkrat še v omari. Najprej, kot sem omenil traso sem si za vsak dan posebej naložil na Spartanko, katero bodo še dodatno nagradili okoli sredine oktobra. movescount.com/members/member1959-AnzeCesen

Najprej je bilo treba vedno iz hotela na glavno cesto nato levo ali desno na ravnino ali v hrib. Prvo kar sem opazil, je bilo kar toplo cca. 26 stopinj in nekaj vetra v lase ali v hrbet 😉

Drugo, kar sem opazil je, da se vozniki lepo umikajo, ter da sicer ne dajejo smerokazov vendar dovolj očitno (vsaj zame), da spoštujejo tekača, ki jim gre nasproti. Sicer za tiste, ki ne marajo bližnja srečanja z nekaj tonskimi tovornjaki je lahko malo boječe, vendar tisti veter (zračni balon), ki pride izza tovornjaka je prav super.

Ne bom omenjal posameznega dneva, bežanja poizkušal bom opisati svojo realno videnje na “priprave”. Ker se je iz hotela lepo videlo, da je pred nami hrib, sem vedel kje bo moje mesto čez nekaj ur, tam nekje v vročini s kozami, s svojo voljo, s svojo glasbo ter s svojo fajn opremo in ZERO energijo od HIGH5

Heat maps pomaga določiti oprimalno in skrivno pot. Res fajn hvala #Movescount

Ker je bila temperatura, kljub morda na videz visoki številki lepa za bežanje, se je dalo izkoristiti za tekanje brez dodatnega meha. Se pravi dve flaški, sta bili dovolj kjer ne bo morebitnih mini marketov, kjer si bi lahko vzel #uzo ali #metaxo 😉

Super je, ker ti brezskrbno bežanje omogočita pogled na mesto iz drugih zornih kotov. Iz takšnih taxi in avtobus ravno ne pričarata lepih razgledov. So pa za to poskrbeli odlični copatki, mehki a hkrati pri prstih robustni in odporni na kamenje Sense Ultra opravile ste odlično delo.

Sicer odkrito povedano, kjer je bila podlaga kot se zgoraj vidi, je bilo super bežati, kjer je bilo pa več kamnov nepravilnih oblik sem se pa še kar malo bal stopiti na “hard” saj menim, da bo tale vijakec moral čez čas ven. Sam gleženj je čez celotno bežanje ostal na svojem mestu in samo ob začetku malo “bolel” v smislu, treba je podmazati in začeti. Ko se je ogrelo je šlo.

Kot piše Wikipedija je otok Rodos zelo vetroven in zaradi tega ne čutimo tolikšne toplote. Povprečna temperatura zraka v juliju je 32 stopinj, morja pa 24 stopinj. V poletnih mesecih skorajda ni padavin, so pa zato izrazitejše pozimi. Ker kakor sem že prej omenil, me je super hladil veter in hkrati tudi lepi razgledi, ki so me kar nosili in vodili do naslednjega in naslednjega. Vendar, najprej je bilo treba začeti v dolini in nato v hrib. Vse postopoma iz hotela v hrib…

Tja doli desno kje je konec 180 stopinjskega kota #GoPro

Sicer na sebi sem imel večino časa svojega bežanja Salomon Sense Ultra 8, ker je jopič “podoben” tistimu, na katerih piše TNT, sem previdno tekel čez kamp, da mi ne bi slučajno kdo “preluknjal” Soft Flaške že pred samim startom ;). Ponavadi pravijo, da v takih krajih bežimo samo “nori” Slovenci. Moram reči, da nisem zasledil že vrisanih daljših poti na Movescountu. No sedaj jih bo nekaj 😉

Vendar počasi, najprej mimo lepo narave in preprostih živalic. Konji, koze, … vse tako domače.

Ko pridem v takšno vasico, ranč ali kmetijo snamem vse slušalke tega sveta in se nekako povežem z naravo. No morda tisti občutek, da si del narave ti daje neko energijo, ali pa samo neko varnost, da je vse ok in da te ne bo od zadaj napadel morski pes, lev ali krokodil 😉

Ob vseh razgledih, katere si priboriš na dveh nogah mi vedno dajejo energijo, da rečem, ali je to možno s “samo” dvema nogama. Ja, prav super občutek, ki te popelje preko ostrih skal do vasi nekaj sto metrov nižje. Vse kar je moreš noge dvigovati zaupati svojemu občutku ter biti eno s salonarčki in opremo ter imeti malo sreče.

Včasih, moraš imeti srečo, da se vse poklapa

Vedno me navdušuje pri “Grkih”, da so preprosti, nasmejani, prijazni ter pripravljeni pomagati. Niso živčni in vse se mi zdi delajo z nekim veseljem, radostjo. Morda se mi tako samo zdi.

Vedno se rad zaustavim ne razgledu, nastavim svojo Gopro ter “zacahnem” spomin. Tu bi se lahko zaustavljal na vsakem koraku, vendar potem bi še zdaj bil tam nekje v hribu kot “beduin” 😉

Vklopiš funkcijo zajemanja slik na vsake 0.5 sekunde ter bežiš, umikaš, skačeš, loviš ravnotežje ter uživaš kakor ti je volja. Je to v coni 2 ali 5. V glavnem greš in si tekaško pogledaš mesto.

V glavnem gre se za to, da se ogleda mesto brez neke nervoze ob ustavljanju vozil in plačevanju parkirnine. Tako samo greš in še hitro si ogledaš mesto, razglede…

Sicer najlepši razgled je iz Attavyrosa 1215 m visoke gore, ki lahko v zimskem času tudi dobi nekaj bele barve ;). Plan je bil tak, da se z avtomobilom odpeljemo do vznožja potem pa gasa previdno na vrh. Prednjo smo točno vedeli kje bomo avto pustili, smo malo povprašali prijaznega Grka za nasvet. Kalimero in zapomnili si bomo prijaznost!

Predno smo se vrnili nazaj smo morali še malo zagristi v prašni makadam in trd beton. Začeli smo na cca 400m in bežati je bilo potrebno na 1215m. Pot je bila lepa, ovinkasta na začetku makadamske proti sredini in na koncu asfaltna. Proti vrhu se je lepo dvignila in fajn je bilo dihati.

Tam, desno za ovinkom je lepa strmina, ki je kmalu poplačana z čudovitim…

Ko smo vsi skupaj nekje sredi poti “zaštartali” v dolino smo se spomnili prijaznosti “kalimero” in gospodu naredili biznis. On nam je pa prijaznost vrnil z nekaj dodatne vode in odličnim grozdjem ter prijaznostjo. Danes je lepo videti prijazne ljudi, ki nudijo nasmeh in od tebe ne zahtevo nič.

Domačnost! JAMAS! Tejč in Costa hvala za odličen off tekaški teden!

Po vsakem teku si privoščil High5. Zjutraj spirulino, magnezij, ter zvečer po teku zink. Super recept mi je priporočal nihče drug kot Samo iz TOPAtleta, prijeten dec in pika.

Zelo lepo je bežati v opremi, katera je namenjena da služi, ne šparam jo in jo tudi ne bom. Naj bo narejena, da traja. Ker tudi po končanem teku paše nekaj toplega pade z veseljem tudi okusen….

…Gyros izhaja iz grške besede γύρος, ki v prevodu pomeni „vrteti se, obračati se“. Takšno ime je dobil zaradi tega, ker je meso za pripravo gyrosa nanizano na veliko železno palico, ki je postavljena ob grelec ali ogenj in se nenehno vrti. Prodajalci pa zapečeno meso z dolgim nožem nenehno režejo stran. Gyros je v grške vode zašel v 19. stoletju. Prav tako kot mehiški tacosi in arabske shawarme, je tudi gyros ena od različic turškega Döner kebaba. Najprej so ga pripravljali zgolj v mestu Thessalonika, kmalu pa se je razširil po celotni Grčiji in tudi drugod po svetu. (Okusne.je)

Ko je bil čas, da se copatki posušijo smo odšli malo raziskovati otok. Na štirih kolesih je bilo precej dražje, kot na dveh nogah, saj je bil liter 95 oktanskega kar 1,6 € 😉

1,6 €/L oktanc- dražji k salonarčki, vendar za občudovanje mesta se je splačalo.

Ko se je bencin toliko podražil, sem hitro “prešaltal” na zero energijo. Pri črki S so naredili tudi lepo razliko med starejšimi in novejšimi soft flaškami. Novejše imajo širše grlo, trše dno ter bolj “grobi” navoj kateri skrbi, da je grip boljši in lažji za zapirat. Odlična izdelava #francozi. Tudi moja dva kampanjska kolega sta lepo bežala, res poklon, če si ne znata vzet počitnic na OFF 😉

Pravijo, da voda ni pitna. Poglej prvi odstavek bloga in hmmm WIKI vse ve 😉

Priprave na novo tekaško sezono so hitro minile, kot voda, ki teče čez Oceansko dno. Zopet sem raziskal nekaj grškega peska, zopet bil očaran nad razgledi vendar prepričan, sem da jih bova naslednje leto z deklino skupaj še raziskovala in odkrivala. Bilo je lepo in lahko je še lepše le strmeti je treba k boljšemu.