Meseca maja, oziroma na moj osebni praznik sem odšel na 4 tedensko vojaško usposabljanje v Nemčijo na vajo Combined Resolve IV, kjer je sodelovalo več kot 4700 udeležencev iz 10 zaveznic, vključno z Albanijo, Bolgarijo, Hrvaško, Češko, Dansko, Italijo, Latvijo, Romunijo, Združenih držav Amerike, Slovenijo in treh partnerskih držav Moldavijo, Črno goro in Srbijo.

Na marsikatero prijazno voščilo se nisem odzval. Torej najlepša hvala prav vsem!

Sem že navajen, da se moji rojstni dnevi ne praznujejo vedno v krogu družine, zato sem z zanimanjem in velikimi pričakovanji odšel na usposabljanje. Že pred leti sem bil v tem okolju – usposabljanja in sem vedel, kaj lahko pričakujem. V blogu ne bom opisoval posameznik opisov nalog in postopkov zaradi spoštovanja kodeksa in etike Slovenske vojske, rad bi pa povedal, kaj vojak (ko govorim o vojaku mislim tako na vojaka, podčastnika in častnika) doživlja in kako se počuti v drugem okolju, ki mu je lahko manj poznan.
V prvem tednu smo se seznanili s pravili in postopki za uspešen začetek tri tedenskega terenskega usposabljanja v “realnem” stanju na terenu. Američani nikoli ne improvizirajo temveč pripravijo teren popolnoma v realnem stanju (Tudi v poljski bolnišnici lahko ostaneš do 12 ur). Ker je bil pred nami teden v zidanih objektih, sem se zavedal, da je to čas ki ga lahko izkoristim za tek okoli baze. Seveda, če so naloge to dopuščale. Z borci smo odhajali na jutranji tek ali pa kakšen bolj ”nori” tek v neprebojnih jopičih, katere uporabljamo po potrebi tudi v realnih situacijah.

Psihofizična pripravljenost je ena izmed glavnih vrlin dobrega vojaka

Ker sem pred odhodom v Nemčijo naredil ultro sem potreboval prav takšne teke, ki sem jih naredil v prvem tednu – počasne in krajše. Ker ne morem iz svoje kože in ker sem vedel, da bo pred mano tri tedenska tekaška pavza, sem naredil maraton okoli baze. Odločil sem se, da ga odtečem v stilu ultre. Statistiko si lahko ogledate na tej povezavi. Skupaj nekaj več kot 43km. Spoznal sem tudi, da lahko to nalogo odfuram z malo spanca in malo tekočine ter nič hrane. Zanimiva nočna izkušnja.

Treba se je bilo tudi prilagoditi drugačnemu okolju za osebno urejanje. V mislih imam predvsem umivalnico in tuširanje.

Z jutranjim urejanjem sem rad malo pohitel, saj sem se tako izognil veliki zasedenosti umivalnikov

Ker je bilo potrebno oprati tudi perilo, me vedno znova in znova preseneča res velika pralnica. Američani imajo v takšni bazi poskrbljeno, za čisto vse.

Pranje perila po vojaško. Nekajkrat smo se zbudili pred peto uro, da smo dobili proste stroje ter se izognili čakanju

Tudi med terenskim usposabljanjem je potrebno biti urejen in sem strog zagovorinik, da je tako prav. Ne glede na razmere in situacijo!

Urejenost je ena izmed pomembnih vrlin vsakega vojaka. Ne glede na situacijo

Ker pravega tuširanja nismo “poznali” tri tedne smo tudi to improvizirali.

Polsjko tuširanje, ki je bilo vredno zlatega denarja

Naslednje tri tedne smo preživeli v gozdu pod šotori, delali smo z bojnimi postopki, vpadi v objekt, spremstvo konvojev ter varovanje pomembnih oseb. Nenazadnje smo izvajali tudi naloge hitrih odzivnih sil.

Varovanje območja delovanja

Zadnje dva tedna sta bila posebno zanimiva, saj so Američani zrežirali pravi scenarij z vso vsebino napada in obrambe. Vedno sestavijo scenarij, ki je aktualen v svetu. Imena mest in vasi sicer izmišljena, vendar vsebina cilja enaka. V dveh tednih ni bilo urnika ne točno določenega opisa nalog, ne ur dela lahko se je delalo 18 ur ali več. Naslednji dan pa zgodnje zbujanje, ker je bil napad na bazo ali potreba po pripravljenosti na naslednjo nalogo.

Američani so znani po odlični logistiki in opremi. Prav tako želijo visoko motivirati vojsko in jim nudijo skoraj vse kar je mogoče. Tako smo bili na našo pobudo deležni tudi molitve.

Res je da sem krščen, sicer ne morem reči, da sem veren ali pa da varujem v “nekoga”. Po mojem prepričanju je vera lahko tudi nekaj čisto drugega. Vsak ima svojo vero…

Včasih ni bilo časa za “normalen” zajtrk. Kosmiči in čokoladno mleko – nepozabno.

Pred jutranjim odhodom na nalogo skromen in hiter zajtrk

Zanimivo je kako adrenalin dela, ko opravljaš nalogo v neki vasi, katere prej še nikoli nisi videl, še manj, da bi se po njej sprehajal. Vse, kar je bilo na pladnju je bila satelitska slika območja naloge. Prav adrenalinsko je ko se odpraviš na nalogo z končnim ciljem ”zajeti osebo” ali celo morda z nalogo ”search and destroy”. Zanimivo fizično aktivnost sem posnel tudi preko Suunto ure.

Prihod v vas in “čiščenje” objektov
Zavzetje stavbe in delovanje v smeri nasprotnikovih sil
“Search and Destroy”
Mož na moža in orožje na orožje
Koncentracija ognja na glavno stavbo uporniške celice. Sodelovanje z ameriškimi silami
Zavzetje stavbe. Žrtve so neizbežne

Za varnost je maksimalno poskrbljeno, saj so očala, zaščita sluha ter rokavice obvezna oprema. Včasih je potrebno prisluhniti radijski napravi in nehote pomakneš zaščito sluha malo na stran. Vendar, ko ti v tistem trenutku soborec zraven ”useka” rafal je občutek res nor in kar malo te zmanjka. Prav nič lep občutek, saj je pok in frekvenca strela izredno visoka. (vse se dela z manevrskim strelivom). Upam, da se mi sluh hitro povrne in da upoštevam nasvet od Beara, ki pravi, da imamo ena usta in dvoje ušesa, da več poslušamo in manj govorimo.

Nenehno, ko si v ”fajtu” se pričakuje veliko različnih scenarijev, ki se ji mora skupina ali več oddelkov nenehno prilagajati, le tako lahko uspešno izvedeš naloge. V zgodbi imaš samo en cilj in to je, vedno gledati na soborce, da se usklajuješ, pomagaš, varuješ ali kakorkoli drugače pomagaš, da je naloga uspešno in najbolje končana.

Koordinacija pred nalogo. V takšnih trenutkih je angleščina zelo pomembna, zato borci hvala za pomoč

Vsem nam je najbolje, da smo v nekem balonu, katerega smo navajeni v vsakdanjem življenju – vsakdanji luksuz. Sam sem se prizadeval in poizkušal motivirat ekipo, da smo skupaj izstopili iz balona, ki ni več ponudil udobja, dobre hrane, prijetnega vremena, spanja in vsakodnevnih dobrin. Enostavno je treba večkrat stopiti iz tega tako nezanimivega balona. Hitro se pokažejo drugi obrazi, ki jih moraš enostavno sprejeti.

Prav tekaške preizkušnje, kot je zgodnje jutranje vstajanje, nočni teki, ultre ali pa morda večdnevni teki so mi zagotovo pomagali, da sem z lažjim razumevanjem zapustil balon udobja. Priznam, da sem se prizadeval ostati buden sem si pomagal z izdelki TopAtleta – Zero kofeinske tabletke.

Nočno opazovanje

Terenska vožnja je bila pravi izziv za vse nas, še posebej za voznike, ki so delo opravili odlično! Res je bilo nadležno, ko si imel prah čisto povsod. Včasih se je bilo potrebno zaustaviti, da se je preprečil morebitni trk s spredaj vozečim vozilom.

Prah, ki se je naselil tudi v naša pljuča. Res ga je bilo veliko

Ker smo imeli veliko srečo z vremenom in ker je bila noč jasna je bila vožnja ponoči z nočno opazovalno napravo malce lažja a še vedno zelo zahtevna za voznike.

Previdnost in koncentracija na višku

Včasih so sledile naloge ena za drugo, nekajkrat je pa prišlo tudi do spremembe plana med samo nalogo. Enostavno sprejmeš spremembo in izvedeš nalogo.

Varovanje in spremstvo konvoja

Zanimivo je bilo opazovati utrujene obraze, a vedno pripravljene na boj in nepredvidljive naloge. Nočna vožnja, večurno čakanje na nalogo ali nenehno prilagajanje dani situaciji vojaka hitro porineta na drugo stran prej omenjenega balona.

Včasih poziramo za kakšno fotografijo. Vendar ko pride borc do tebe in reče: “Anže, poglej tole fotko”. Le kaj sem premišljeval…

Ko si utrujen in v pričakovanju nečesa, je bila glasba prava motivacija. Velikokrat smo odšli počivat kar oblečeni oziroma napravljeni v komplet bojno opremo.

Glasba včasih kot motivacija, včasih kot sprostitev

Ko prideš iz dela ni lepšega kot pohvala nadrejenega: “Bravo fantje!”. Le skromna pripomba, ki meni osebno veliko pomeni.
Če je ekipa s srcem in voljo pri delu je vse lažje. Marko H., Milan, Boštjan, Marko M., Emir in Aleš.

Ekipa

Hvala vam, za vse.

S ponosom lahko napišem, da smo odlično predstavili Slovenijo in Slovensko vojsko.

3 thoughts on “MyArmyWar

  1. Marino says:

    Super, eni smo to že preživeli na tak ali drugačen način, sedaj pa čakamo pen….!

    Odgovori
    1. Bojana says:

      Čestitam Anže, zanimiva pripomba kar doživljaš isto kot v ameriki, pa tebi res veliko pomeni…..

      Odgovori
    2. Anže Česen says:

      Res je. Lahko smo na vas borce ponosni! Še premalo se zavedamo, kako ste nam pomagali, da smo tu. Pa kakor koli je sedaj!
      Bravo! In po tihoma srečno v …zijo

      Odgovori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.