Meseci letijo hitro k zadnjemu 52 tednu tega leta. Tekaški dogodki, so se v zadnjem mesecu ali dveh začeli počasi približevati svojemu glavnemu cilju. Nekaj tekaških dogodkov je seveda še ostalo, tako da je najverjetneje še kar nekaj dela za organizatorje. Naša naloga je, da se odločimo ali gremo na naslednje bežanje ali si ga sestavimo sami v lastni režiji.

Nekateri pravijo, če želiš hitro teči, teci sam, če želiš teči v družbi boš tekel dlje. No, vsak s svojimi cilji ter s svojimi željami.

V zadnjem mesecu morda še poletnih ali jesenskih, sem odbežal nekaj lepih kilometrov. Tako sam, kot v družbi. Velikokrat sva s Šiškarjem ali Lajkotom odbežala nekaj nočnih kilometrov. Seveda so najlepši tisti, katere ne načrtuješ ali pridejo morda spontano. Ali pa še boljše s kakšno ideo. Kot recimo bežanje do Trojan in še nekaj km dlje 😉 Ane deklina.

Težko se je spomniti,  kaj ti je bilo najboljše, najlepše, najbolj zanimivo. Kar je ostalo v spominu je ostalo. To se spomneš največkrat na način, ko te nek dogodek, kraj ali situacija pripeljeta do spomina.

Eden izmed lepših bežanj Postojna – sv. Trojica – Postojna

Velikokrat pride do ideje, da bi odbežal 30 km in več kar tako, malo za hec. Ponavadi se to vedno dobro odbeži. No vsaj, do sedaj se je. Morda zato, ker glava ni obremenjena s časom, drugimi tekači, organizacijo…

Ko je le čas skupaj z deklino odbeživa čez vikend kakšno daljšo in vmes počneva še veliko treparij…

Za takšno bežanje se odločim ponavadi 2-4 dni pred startom s 5 evri v nahrbtniku in #topAtlet energijo v žepu ter glasbo. Najraje odtipkam v YouTube kaj takega (running motivation music, deep house music… morda ena za naslednje bežanje https://www.youtube.com/watch?v=YWCj3NmLbYg&frags=pl%2Cwn ) seveda na ves glas.

Vsake toliko časa moram opravičiti #tatu na desni nadlahti. Moja najljubša odprava

Najraje imam drugačne vremenske pogoje (visoke temperature, dež, mraz, sneg), morda samo zaradi tega, ker vem, da bom vzunj sam in to mi je zgleda hešteg TOP

Prepričan sem da naslednje leto ponoviva Savinskih 5 ali pa Savinskih 7 #upps

Ker sem imel v zadnjem času malo več časa v službi, sem izkoristil dnevno svetlobo in nočno bežanje malo zanemaril. Vendar sem videl, da mi je še vedno ostalo v krvi in nikoli, ne bom rekel, da je lepše bežati podnevi kot ponoči. Noč ima svoj čar! Najboljši je občutek, ko iz popolne teme prebežiš v cilj, ko je sonce že nekaj metrov nad horizontom.

Štart ponoči cilj za malico 😉

Velikokrat si zrišem trase preko #movesCounta, kjer si narišem pot. Približno izračunam koliko časa bom potreboval za opravljano nalogo, koliko pijače potrebujem in največkrat zrišem traso kjer bi lahko dobil vodo (znane lokacije, pokopališča, reke…). Sicer sam sebe prepričujem, da moram bit bolj previden pri zaupanju “vodi” (onesnaženje).

Najboljše #MotherNature – naravnooooo Jamas!

Vsake toliko časa se slišim s starimi starši. Ker pa ni vedno veliko čas, da jih obiščem, si pa le najdem trenutek in odbežim na sveže stisnjen jabolčni sok s #Top glasbo za pasom.

Najbolj me motivirajo kakšna sporočila ali pa preproste besede znanih ali morda ne toliko znanih prijateljev kateri smo prijatelji samo na omrežjih. To šteje in to daje energijo:

In pogled na to, kako je lahko ljubezen močna in prijateljstvo nesebično. In kako malo rabi človek, da je lahko srečen…

Ker smo se s svetlobno hitrostjo bližali 43 tednu se je bilo “potrebno” pripraviti oziroma bolje rečeno najti štartne številke za #LJM.

Costa po dveh letih in pol bežanja in sedaj, ko si končal s pripravami in izgubil nekaj več deset kilogramo lahko le rečem BRAVO in če kdo ne bi bil ponosen na tvoje dosežke je #nor. In JA! #KeepGoing and #TimeToPlay Bravo Oči!

Mateja dobi obe štartni številki od Blaža in Katje (hvala). Uredimo formalnosti, da naju preimenujejo in že kmalu stojiva na štartu. Ampak še prej si malo zakomplicirava zgodbo. Jaz s Costo štartam ob 4h zjutraj na njegovo samostojno 21km progo, katero z eleganco odpelje.

S tole ekipo bomo pa še kaj naredili #ultra….

Po končanem polmaratonu, počakam deklino, da pride z vlakom iz Ivančne in hop tu se začne še 42km. Ti minevajo in minevajo s hitrostjo japonskih železnic. Ni bilo trenutka, ko bi se cesta vlekla, ni bilo trenutka, ko bi si rekla kdaj bo konec in ni bilo trenutka tistega čudnega zidu, ki te lahko včasih zadane kot strela iz jasnega.

Midva se nisva dala vseh 42 km, štafetna palica je pa umrla po 21km. To je to, človek je stroj, deklina, to si najbrž začutila! Bravo in pohvalno za ta uspeh! Naslednja treparija pa bo…. 😉 Hmmm Bom kar tiho, ker…

Srečala sva veliko prijateljev nobenega ne bom omenjal, saj si ne bi oprostil, če bi slučajno kakšnega moj škrat odnesel v drug zapis. Bilo je prekrasno, to navijanje in ta super vreme, vzdušje… noro!

Eden in edini #Samo in #TopAtlet

Deklina tebi poklon in čestitke ter ponosen sem, da si odbežala 42km z nasmeškom na obrazu ter z nobeno krizo, tudi če naju je mp3 malo spravil iz “tira”. Super si borbala iz kilometra v kilometer na koncu pa adijo svet kot strela letela mimo Prešernovega spomenika in me pustila na cedilu z #live objavo 😉 Ha, odličen dan in to so bežanja, katera obožujem in to kar imam rad!

V mislih je že naslednje leto, naslednja tekaška #ultra, katera bo povezala ekipo #ultra500, povsej verjetnosti z nižjo številko a morda bolj zahtevno potjo. Od nižin in do najlepših razgledov…

 

Hvala prijatelji in hvala ekipa:

#Suunto&Salomon

#TopAtlet

#Intersocks z #2Toms &SofSole

#FactoryStore z #NRCOčali

 

Morda ti bo všeč tudi:

Pusti komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.