Bitka za obstoj ali morda copy paste prejšnjega leta. Vendar, da ne bom prehitro končal zapis bom napisal in opisal kaj sem doživljal skozi ultro. Ultro, ki mi je dala fejst po pameti. Ultro, ki se jo bom spominjal še dolgo. Tako po smehu kot solzah. Tako po pesimizmu in optimizmu.
Pa naj začnem s ponedeljkom s ponedljkom sem končal 14 dni “počitnic” in jih nadeljeval zopet v naravi. Sicer z dolgimi rokavi in z boric okoli sebe. Imeli smo terensko usposabljenje z zanimivim zaključkom. Vedno si prizadevam povezovati vojsko z ultrami. Zakaj? Zato…
Všeč mi je, ko vidim kako smo lahko med seboj povezani tudi, ko je malenkost napeto ozračje.
Morda moje opažanje, dokler gre vse po planu in dokler je vse ok ni toliko povezanosti. Vendar, ko #zagusti postanemo bolj povezani. To mi je všeč.
Morda nekaj slik iz terena. Da si boste lahko predstavljali, kako zanimivo in lepo nam je tudi, ko smo ob 30 stopinjah v dolgih rokavih 😉
Ker je bilo zadnjih 48 ur pred ultro kar zanimivih sem z “badijem” Gregom in frendico Ano poiskal nekaj energije na Soviču, kjer sva z Gregorjem tudi v objemu lisičk, medvedov, srn in mravelj prijetno zaspala 😉 No, da ne bo pomote vsak v svojem bivaku 😉
Ko sva se zbudila in odšla na zajtrk sem vedel, da bo ultra zanimiva, saj me je čez 24ur čakal start ultramaratona Celje-Logarska, pred nami pa še nekaj dela.
Ok, bomo uredili, ker si želimo, da smo tu in tam. Tako je in tako je prav.
Ker bo tale Celje – Logarska četrta zaporedoma sem vedel, kaj moram pripravit in kaj lahko pričakujem. Ker vemo, da je tole tekma s časom sem vedu, da bo zanimivo.
Najbolj sem bil zadovoljen, da je bolečina v predelu stopala minila v petek popoldne, kolk je pa sicer ostal v nekakšni rahli bolečini. Vendar ni kaj gremo po kar smo prišli.
Prišli smo po tihom borbat na 6:29. Pa da vidimo…
Ura me po konci zabriše ob 3h zjutraj. Pripravim še nekaj malenkosti. Salonarčki že trepetajo… Pojem hruh ter med ter ob 4:20 sem že v Ljubljani, kjer me Matevž pelje proti Celju. Hvala bro 😉
V Celju me že čaka srčna Mateja, katero sem prosil za spremstvo proti Logarski. Pred startom srečam legendo eno večjo od druge. Lepo je videti stare face! Face, katere veš, da so od prejšnjega leta trdo borbali na ultrah, da so pripravljene, da porušijo svoje rekorde. Face, ki so nekaj posebnega! Face, ki ne spadajo v vsakodnevno uporabo 😉
Ok, start! Gremo in naj se začne borba. Borba s samim seboj. V glavnem čim prej je treba priti na cilj, za vsako ceno.
Tale beseda čim prej vemo, da je lahko bogata z bolečinami in morda tudi kakšnemu večjemu ne legodju. Vendar zato smo že na 5 km. Hitro je šlo. Sicer sam sem imel v planu, da bežim v enakomernem tempu. Se pravi okol 5:05 – 5:15.
Zelo mi je všeč pri novi Suunto SpartanUltra, ker lahko sproti spremljaš kroge in predvidevaš čas na kilometer ter zelo pregleden zaslon tudi ob močni svetlobi. Meni osebno fajn zadeva. Se jo držim in ne pretiravam.
Sicer je glava popolnoma drugače odreagirala kot razum in ker je je bilo telo ready za hitrejši tek sem potegnil in tempo je šel tudi na 4:30. Vedel sem, da se mi bo to maščevalo oziroma, da bomo trpeli. Vendar glava je hotela da grem hitreje in sem šel.
S seboj sem imel ZERO tabletke, magnezij prašek iz Xenofita, Energy Source, Coca-Colo ter še magnezijev klorid ter še kakšno malenkost. Naredil sem si tudi #zemljo, bi reku #legenda X.
Pri polovičnem maratonu vse ok in vse brez posebnosti. Med potjo srečam znane face, z nakaterimi rečemo kakšno z nekaterimi smo se prvič v živo spoznali ne glede nato, da so samo FB prijatelji.
Luštno je srečati prjatle, ki pravijo, da komaj čakajo, da Česen kaj objavi ali kaj “pametnega” napiše. Sicer same kilometraže s kom smo kdaj, kaj rekli se ne spomnim, vendar slike povedo več kot uff besed 😉
Probam, se držati dogovorjenega tempa a ne gre. Glava hoče vse! Nadzorujem utrip in opazim, da se primerno s hitrostjo tempa hitro dviguje. Na 22km sem prišel tudi z 4:30, kar je bilo 100 krat prehitro. Jep tole se bo maščevalo. Al pa ne!
Gremo dalje, pri cca 21 km me “pobere” Mateja in skupaj začneva pisati lepo zgodbico.
Zgodbico, ki se jo bova spominjala še dolgo. Oba sva vedela že pred začetkom ultre, da bo to ultra smeha in solz. Vedla sva. Takšne so ultre 😉
Ok gremo nazaj k borbi. Borbi na čas 25 km mine hitro in brez zapletov. Mateja mi ponudi zemljo in TOP energijo. Ok, vse štima.
Med drugimi se srečamo tudi z noro ultrašico Pio, ki je rušila osebni rekord ter z Mizarjevem sinu, ki je pičil kot stroj! S Pio se prehitiva na popolnoma enakem mestu kot lansko leto! Ha, sej pravim copy paste prejšnemu letu! Popolnoma enako a rezultat na koncu…
Kmal prideva do 40 km, kjer sem si sam pri sebi rekel, da si dam v glavo musko na polno. Ok, brez zapletov in vse ok. Tempo še vedno vsaj zame obijalski. V 40 km sem “priletel” s tempom 4:35-4:45 kar je bilo vsaj zame super. Se pravi maratonček je za nami 😉 Tko za šalo, tako za vsak dan! Super.
Mateji sicer nisem povedal, da jo bom peljal na izlet in #klikKlak sva naredila eno #GoPro fotko za v album v Mozirskem gaju 😉 Tako, tek z izletom s fajn družbo 😉
Pred nama je bilo še dobrih 30 km. Če smo 40 bomo pa še tek 30, pač tko za šalo. To si vedno pravim ne glede na stanje. Zadnjih pet km ne štejem. Vendar…
BAM! In pri cca. 45-47 km se je vse porušilo tempo je padel in vse je šlo k vragu. Ves trud, ki sva ga vložila v 46 kilometrih je splaval po vodi vse je šlo tja v tri dni.
Žalosten in jezen, da ne bom moral zborbat še zadnjih 25km tako kot se za gre. Žalosten, da sem se že tolikokrat nategnil s tempom, žalosten, ker vse kar sem dal v usta je šlo spredaj in zadaj tja v cvet.
Stanje se je iz kilometra v kilometre poslabševalo, vse prjatle borce in ultraše sem začel kmalu gledati v hrbet.
Oziroma bolj sem gledal beton, tako čisto od blizu, ki je bil obarvan v zeleno, in zelo prozorno ter rumeno tekočino.
Veliko mi pomeni, ko ti mama napiše na cesto nekaj v tvojem slogu, veliko ti pomeni, ko te oče stisne za vrat. Oba vesta kako je to. Skupaj smo že dali nekaj norih tekov.
Vedel sem, da bo jeba! Vendar sem probal v sebi ohraniti kanček pozitivne energije. Kanček nasmeha sem podaril Mateji, ki je mogla gledati kako njen varovanec polni Savinjo na mesto, da bi borbal kot je treba. Veliko so mi pomenile geste tekačev ki so mimo mene hiteli v cilj, veliko pozitivizma sem vzel tudi od mimojdočih, ki so me spodbujali na način: Samo še malo!
Vendar pred mano je bilo še slabih 15 km! Še dolga bo. Se pravi cca toliko kot Ivančna – Pristava! Eh to pa bo, bo samo kdaj! Danes vem, da bo! Kljub temu, da sem prišel do mere, da je iz mene šel samo še žolč, sem vedel, da bom zborbal. Pa tudi če jutri. Čas teka se je bližal okoli 7 ur. Da bi tekel 7 ur mi pa ni pustila Mateja.
Vse je delala, samo da bi odfural pod sedmimi urami. Verjamite vseeno mi je bilo koliko časa bom tekel, ker sem vedel, da sem vse zafural naj bo pa tudi čas tak kot je! To je realnost! Nikoli ne bom odstopil zaradi časa! Nikoli. Borbal bom do zadnjega! #NaMuč
Ustavil sem se naslonil na ograjo pogledal prosti Savinji in utrip je bil v višavi, kot da bi tekel sprint. Utrip ni in ni padel.
Uff pred mano samo še 6km in Savinjo sem polnil in polnil, tako da so mogli počasi že zapornice dvigniti, da so sprostili vodni tok 😉 Polnil in polnil.
Najtežje mi je bilo, da sem moral gledati Matejo, ki gleda kako lepo bruham po svojih najboljših salonarčih. Žalostno je, da bruhaš po lastnem telesu! Počutiš so popolona za v smeti, ampak borbaš in borbaš na vse! Predaje ni!
Vendar pozitivizma ni zmanjkalo 😉
Zadnje 3 km smo borbali na vse! Zadnje 2 km se nam pridruži še Tadeja! Ha, Tadeja je tudi zanimiva deklina. Polna energije. Eh super deklina! Hvala za vse ponujeno samo tisti trenutek mi ni nič kaj dosti pasalo.
Borbam zadnji km se zaustavi in slišim zadnji kilomer pa ne boš hodu…
In zopet v tek do cilja. Vesel in ponosen, da sem se prevlekel sicer odkrito rečeno in sam do sebe strog, da je to bolj #ultraPočasen tek. Vendar na zadnjih kilometrih se zgodi vse mogoče…
Vendar tako je!
Končno!..
S solzami sreče in olajšanja se objamemo in skupaj zajokamo!
Vem, morda se bo vam zdelo, že spet jokca in se smili samemu sebi. Ja, tudi prav in upm, da bom še velikokrat jokal ob takšni prijateljih, če je treba vsak dan! Morda nekoč cel mesec, saj so pred nami novi plani.
Zagotovo pa lahko rečem, da se naslednje leto, če bo vse v redu vidimo zopet v Logarski dolini.
Toliko časa bom gulil “logarsko” dokler ne bom popolnoma zadovoljen z izbiro tempa. Tako sem se odločil… In naslednjo leto sva zopet skupaj. Ane Mateja 😉 Prisežem, da se bom potrudil, da bodo lepši kadri 😉
V glavnem, lahko bi govoril kaj vse je bila posledica oziroma vzorok za takšno stanje. Lahko je bila preotrujenost od prejšnjega tedna, lahko je bila kriva izbira hrane, lahko je bila kriva prekomerna uporaba magnezijevaga klorida, morda tudi to, da sem čez celotno trasa zaužil samo pol čokolde in nobene energije več. Vendar sam menim, da je naj verjetnejši vzrok za takšno stanje izbira neprimernega tempa. Telo ni navajeno na oster tempo se pravi pulz čez 170 (sicer mi je “pulz” malo zagodel). Navajen sem delati na pulzi 130-140.
Ok, pustimo vzroke, to je realno stanje, lahko bi se odrekel ultri in bi bili doma. Še bomo tekli, še bomo iskali projekte, ki jih gospod Google ne pozna.
Naj samo še omenim, da sem bil pozitivno presenečen, nad vsemi, ki so me podpirali. Ne bom govoril o moji spremljevalni ekipi, ker vem, da je najbolj srčna! Govorim o tekačih, ki so leteli mimo mene. In vseh oseb ob cesti. Ne vem kdo je bil, ampak…ko sem pobruhal pol ceste se me je en tekač dotaknil po hrbtu (Mislim, da je bil Matjaž ali Jaka)… Vglavnem dalo mi je misliti! Ja! To je to! Vidva, že vesta. Če je bil kdo drug pa tudi #top!
V glavnem, Logarska je zakon in še gremo, še gremo da vidimo face, ki borbajo! Še gremo, da zborbamo ponovno in ponovno! Pa, kakor koli bo!
Ko se umiriš greš pod tuš in srečaš ultrašico Pio, ki je že perajt za podelitev! #Top posebna Pia, takšno te imamo radi!
Ko se urediš, komaj čakaš, da greš med prjatle, ki so nekaj tako posebnega… Bolj nori, boljši!
Za Franceska Mizarjevega sina sem zelo vesel, da je borbal tko za šalo nekaj malo kot 6ur 😉 Odlično! Bravo in čestitke!
Lepo je bilo pokremljati s pravimi in odkritimi prjatli. To je vedno tako lepo!
Sem pa tja je bilo treba tudi malo parlamentirat, ampak… No vsak ima svoje zgodbe 😉
Vedno kakšne nore izkušnje, prigode in nasvete lahko najdeš pri našemu legendarnemu Oskarju!
Če pa slučajno odgovora na vprašanje ne najde Oskar je tu pravi naslov! Starešina Zmago!
Ker pa včasih potrebuješ tudi kakšen malo bolj mlajši nasvet se obrneš na Jaka 😉
Ker pa je z mladimi zabavno se na takšnih in malo drugačnih ultrah odlično “znajdeta” Ula in Blaž
Ker je vse v izkušnjah je pravi naslov naša Špartanka Nataša Robnik, ki se “špara” za Špartatlon! Tokrat je svojega moža terala na kolesu! Poklon obema!
Najbolj sem vesel, ko kje na kakšni tekmi zmaga Pia, odkrito rečeno na jok mi pa gre ko vidim Vida Senico! Ne vem zakaj! A vsa čast, malo več kot 5 ur in že je bil na cilju! Noro!
Oprema:
Na sebi sem ime obute salonarčke, ki so se pri hmm mislim, da okoli 48km popolnoma zmočile saj sem se šel potopit za zelo kratek čas v Savinjo. Potopit sem se šel, da sem se resetiral. Ker vem, da so SLab Sonic res #top salonarčki, sem bil prepričan, da ne bom dobil nobenega žulja. Skozi celotno traso me ni nič ribalo in je bilo prav prijetno v Salomon opremi. Všeč mi je kar je narejeno, da je narejeno z občutkom in da traja! #Top roba! Super so se obnesle nogavičke v sklopu nogavčkov. Meča popolnoma relax in brez napetosti. #ToMiJeVšeč
Suunto Spartan je lepo vodila kilometre in kakor sem zgoraj napisal sem zadovoljen s prikazom krogov. Le malo mi je zagodil HR pas, moram še malo naštimati. No, se pa že veselim tedna, ki je pred name saj Suunto obljublja nove posodovitve. Tako ali tako velja #BeyondLogic
http://www.movescount.com/moves/move121335915 – Skupni čas tam okoli minito pod 7 ur in 9 med M ultraši 😉
Hrana:
Teden in dan pred dirko sem pil ZERO energijo, kakor se je dalo, med vse svoje priljubljene pijače sem zmešal pol žlice Magnezijevega klorida. Sicer nagravžno za pit a koristi. Morda sem samo malo pretiraval s kolečino. Drugače sem pa popolnoma zadovoljen s TOP energijo ter Xenofit energijo iz Factory Stora
Ko smo prišli domov “smo” se hitro namazali z Born Relax Recovery kremo. Super regeneracija za naslednji dan.
Bilo je #BeyondLogic v stilu #TimeToPlay
Brez zamere, ampak si en velik samovšečni nakladač.
Ja, Jure ti že veš! ✌
Jure? Poznaš Anžeta osebno?
This piece was a licakefjet that saved me from drowning.
Elsker denne ørering fra Jane Køning i mat sterling sølv med sort rutanium, som gør den ekstra rå: //www.be-fashionable.com/index.php/jk0034e-o.html
Bravo mojster 😉 čestitke za borbo do konca
Jure skoč v superge pa probi ?
Tečem ultramaratone že 25 let, tako da sem skočil v superge večkrat kot marsikdo. Jaz in večina starih mačkov, ki se ukvarjamo z vzdržljivostnimi teki, to počnemo zaradi lastnega zadovoljstva, zdravja in veselja. Tale fant pa to počne iz povsem drugačnih razlogov. Vse skupaj je ena velika samopromocija, ter promocija Suunta, Salomona in nezdrave sodobne plastične “športne” prehrane. Fant hoče biti slovenska različica Kilian Jorneta, a mu to zelo slabo uspeva. Kiliana sem spoznal osebno (večkrat) in je res preprosta oseba, ki ve kaj pomeni biti vzdržljivostni športnik v pravem pomenu besede. In ja, tudi slovenskega komandosa sem imel priliko bežno srečati in njegova samovšečnost je veliko bližje Ronaldu kot povprečnem vzdrljivostnem športniku. Tudi na tekmah kjer se pojavi gre večini na živce s svojo nadutostjo. Vem, da me boste sedaj še bolj napadli z vsemi topovi, ampak mi je prav vseeno, ker nekdo mora pač reči bobu bob.
Se strinjam z Juretom. Samovšečni nakladač, ki za polnjene baterij svoje narcisoidnosti potrebuje všečke drugih, sicer mu očitno to kar dela nič ne pomeni.
Blog ti je pa vseeno zanimiv za prebrt, drugace nebi pristal tukaj:) Hmmm… Vsak je lahko kar hoče bit, enim boš ušeč enim pa ne, to je dejstvo. Važno je samo, da se ne pustiš sprovocirat raznim hejterjem in delaš to kar te veseli za ljudi, kateri te spoštujejo in si jim navdih, ostali itak niso pomembni. Peace✌
Ah. Eni tako, drugi tako.
Anžeta ne poznam osebno, sem pa imel možnost teči z njim na Soči Outdoor festivalu, na Bledu na teku v spomin na Ruth, pa še kje, in ti povem, da je fant na mestu. Prijazen, vedno pripravljen na pogovor in ko to najbolj potrebuješ te potreplja po rami ali pa ti z kako drugo gesto vlije novih moči in volje. Želim si samo več takih ljudi.
Lepo, da spremljaš blog, skupaj se že najbrž veselimo novega zapisa.
Kolega Anže dobr si napisal 🙂
Veš da s tabo kamorkoli in kadarkoli 🙂 Skupaj doživeli že marsikakšno situacijo, od dobrih do slabih, težkih in lahkih, vendar nas dobra volja ni nikoli pustila na cedilu.
Poznava se že 8 let, borbava skupaj v službi, včasih tudi kje na športu (sicer ne tako dolgem ampak…)
Lahko samo rečem da ljudje ki te resnično poznajo vedo kakšen si, kakšen je tvoj karakter in tvoj odnos. In mene je tak odnos že rešil iz kake “višinske” situacije 🙂
Upam da si Mateji tudi kako ušpičil, kljub slabim trenutkom, ter ji polepšal dan tko kt ti ga je sigurno ona celo pot lepšala in lajšala 🙂
Jure malo ga spoznaj-ne samo bežno, vzemi si 15 min za pogovor pa boš videl da sploh ni nadut, je pa direkten človek kar nekateri ne prenesejo, ker radi pluvajo po drugih, na svoj račun pa nočejo nič slišati.
Včasih smo bolj tekli in malo manj jokali
ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI!!!!
Noro Anžeman, spet si dokazal kako velik borec si! Odličen, slikovit zapis v katerem si povezal svoja dva svetova! Bravo, globok poklon!
Spoštovana Jure in Sam, Anžeta očitno ne poznata, zato je vajino mnenje takšno kot pač je. Nekateri tekači, ultraši držijo svoje izkušnje, občutke, dobre in slabe trenutke, komplekse in uspehe samo zase, nekateri jih podelijo s svojimi bljižnjimi ali kako drugače gredo skozi vzpone in padce. Anže je odprtega srca in misli, je čustven fant, ki svoj šport živi in ga deli z drugimi. Vajin način razmišljanja je zagotovo najboljši-za vaju, Anžetov pa zanj in vse nas, ki smo mu hvaležni, ker deli z nami svoje občutke, fotografije, lepe in manj lepe trenutke, nas s tem motivira, navdušuje in med nas širi pozitiven odnos do gibanja, soljudi in narave. Promocija… Ja, če imaš sponzorja imaš do njega tudi obveznosti… Če si s stvarmi zadovoljen, jih tudi reklamiraš, s tem ni prav nič narobe!
Sta pa vedno dve možnosti, blog prebereš, ali pa ne… Anžeta srečaš, se z njim in zanj veseliš, ali pogledaš proč… Izbira je vsekakor tvoja! Živi in pusti živeti, kot je napisal moj predhodnik!
Pa srečno ultraši, neglede na to, po kateri poti hodite! 🙂
Klavdija
@Klavdija: hahah sponzorji?!??!? Za kaj že??? Zaradi njegovih vrhunskih uvrstitev? Hahah dej nehi no nakladat in mu lesti v tazadnjo. Poznam večino SLO ultrašev, traitaloncev ter gorskih tekačev in 99,9% njih NE MORE dobiti enega samega spozorja in dosegajo vrhunske uvrstitve na tekmovanjih. Torej če ima tale samopromotor s prevelikim egom sponzorja, ga ima zaradi vez in poznanstev in ne zaradi športnih dosežkov. Torej prosim mi ne nabijat in zavajat ljudi o tem kako ima dolžnosti do sponzorjev, ker izpadeš res patetično. No, si nas pa nasmejala in tudi to je nekaj vredno. Pa srečno….
Didn’t know the forum rules allowed such braiillnt posts.