Po #LJM je bil čas za Corsa Delle Tre Cime oziroma kako te Gorazd #Šiškar prepriča, da greš na tri vrhove in greš odbejžat Tek treh vrhov.

Z deklino plačava prijave in ne zahinaviva obljube o udeležbi. In se ne zgovarjava na 101 izgovor zakaj ne in zakaj ja. Razume se, da kdaj kaj pride vmes, vendar ne more biti vedno nekaj ravno takrat. 

Z navdušenjem se z Gorazdom kot leaderjem in Sašo, kot novinko v trail teku dobimo v Ljubljani in odpeljemo s Toyoto v Novo Gorico po vrtnico na štartni številki. Sicer še vedno ugotavljam in uporabljam vse sile, da bi ugotovil ali je imel Šiškar zastonj prijavnino, saj nas je kar nekaj zvabil na tek.

Ker smo bili pridni in smo bili tam že uro in pol pred startom smo nekaj spili in se počasi pripravili na start. Tako počasi, da smo ga skoraj zamudili. Ampak še pred tem sem končno v živo spoznal Roberta Kerežija, kateri je prišel malo pogledat in naredit lep trening. Na prizorišču srečava še Urško, Bebo in Luko katere je tudi #Šiškar prepričal, da pridejo v Novo Gorico. Zagotovo je imel startnino #džabe 😉

Z deklino se postaviva na rep in pok pištole… Ok, gremo. Pričakovati je  bilo, da se bo prve metre cepetalo, zaradi gneče. Ko je končno zalauvfalo se je pred nami pokazal klanec in zopet cepetanje. Prav malo jezen, zakaj sem se postavil tako na rep kače, sem strpno cepetal za ostalo četico pridnih tekačev.

Ko je bilo že cepetanja dovolj, sem rekel deklini naj požene in da je tole že višek, da se podajo na pot tekači, ko začnejo pri 1% klančine zabadati palice v zemljo. Razumem vsakega in morda mi je sedaj žal, da sem se potihoma “jezil” na druge, ampak včasih je treba tudi malo pobežati v klanec in se ne takoj zaustaviti. Če se pa že zaustaviš, je pa lepo da se držiš skrajne leve ali desne. Saj veš, kot na avto cesti #reševalni pas.

Na Suunto9Baro sem si naložil traso tako, da sem lahko ves čas vedel kje se nahajava. So Far So Good, kmalu srečava Šiškarja in Sašo. Vesela, da jima gre fajn ter, da Saša uživa v bežanju. Hitro prideva na prvo okrepčevalnico, kjer je bila velika gneča. Tam je prijazni ata na postaji z zajemalko točil vodo v lončke. Ko sem to natančnost videl, sva z deklino kar zbežala mimo in rekla bova že.

Ker sem  imel pri sebi nekaj tekočine, sva si lahko to privoščila ter odšla skrajno levo v hrib in zagrizla v Škarbijel (646m). Večina vzpona je potekala po strelskih jarkih, kateri so bili že dodobra načeti, saj je v tem času minevalo 100 let od konca 1. svetovne vojne.

Škabrijel je Novi Gorici najbližji vrh. Vzpon čez prelaz Vratca (403 m) poteka delno po oskrbovalnem jarku, kjer nas pozdravi v kamen vklesana knjiga, delo neznanega vojaka. Na vrhu sta spominsko obeležje vsem padlim na tem hribu in razgledni stolp. Na Škabrijelu je bilo najhuje med enajsto bitko (17. avgust – 15. september 1917), ko je na vrh bruhalo ogenj rekordno število topov, dolgotrajnemu obstreljevanju pa so sledili napadi jurišnih enot. Vendar so bili vsi napadi zaman. Za branilce, med katerimi so se še zlasti izkazali vojaki 87. (celjskega) pešpolka, so vojni zgodovinarji napisali, da so uspešno prestali najhujši boj, kar jih je kadarkoli bojevala katerakoli avstrijska enota. (novagorica-turizem.com)

Na Škabrijelu sem pričakoval prvi razgled, vendar ga nisem dobil. Očitno so bile bitke tu res hude in vrhu odbile razgled. Hitr greva živo, posnameva, nekaj slik in odbeživa v dolino oziroma na drugi vzpon. Spust spolzek. Vendar sem vedel, da imava fajn obutev zato sem tudi težil, da morava zaupati obutvi in “morda malo bolj hitro” “odpeljati” spust. Vendar še vedno odlično.

Spusta je bilo hitro konec in že dvig na Sveto Goro (681m). Pot je bila strma in prav fajterska, polna preprek, skal skritih v travi in nenazadnje tudi kavern. Katere smo premagali s pomočjo svetilke, ki je spadala v obvezno opremo.

Kaverna je umetna jama, navadno vdolbena v skalnat teren, za zaščito pred artilerijskim ali letalskim napadom, ki služi kot pomožno zaklonišče 

 

V kaverni je bilo nizko, spolzko, nekaj vode ter malo plezarije. Vse to se sliši zanimivo, če dodamo v zgodbo še #GoPro in #telefon. Vse skupaj postane zanimivejše, saj moraš popolnoma zaupati vidu in obutvi. Nekajkrat sem se previsoko dvignil in dodobra podrsal očala. Jezen sam nase “zavoham” pitno vodo v nekem zbiralniku in se dodobra ohladim. Kmalu pred seboj zagledam sončno svetlobo in sva že vzunaj. Lučko pospravim in zadiham zopet topel zrak. Deklina že beži naprej, jaz pa se ukvarjam s kamero in telefonom, da bi naredil “live”, vendar včasih zaradi različnih zadev ne gre (signal, dotik na zaslon…). Kot pa, da še to ne bi bilo dovolj, želi Mataja nekaj od mene. Ker je videla, da me vse skupaj malo heca in da imam zasedene roke je vedela, da mora malo počakati in biti razumna. To mi pomeni veliko. Ves čas sem se trudil nekaj narediti, nisem delal samo zase vendar za vse nas. In če eden dela za vse pričakuje, da bo tudi obratno in tako, sva kmalu vesela in zadovolna odbežala na vrh Svete Gore. Ker je bila pikica na uri že bližje drugemu vrhu in ker smo zaslišali znan glas navijanja smo vedeli, da smo blizu drugega vrha s Slavko na čelu. Slavka #top navijanje in hvala.

Sveta Gora, nekoč Skalnica, je predvsem romarska pot, pa tudi razširjena točka Slovenske planinske transverzale. Bazilika Marijinega vnebovzetja je zgrajena na mestu, kjer se je leta 1539 Marija z Jezusom v naročju prikazala pastirici Urški Ferligoj. Sedanja cerkev je vsaj četrta na istem mestu, zgrajena v neobaročnem stilu v letih 1924−28 po načrtih Silvana Baricha (poitalijančeno Baresi, 1884−1958), po rodu iz Podgrada v Istri. (novagorica-turizem.com)

Na Sveti Gori lep razgled in zelo lep kip na vrhu gore. Nekaj #GoPro fotk in hitro sva odbežala v dolino. Matejo sem gnal na #TOP10 no, ali ona mene na #Top100 😉 V glavnem hitro sva zbežala v dolino. Zopet v smislu zaupaj copatom!

Prvotna pot je peljala preko Soče z gumenjakom, vendar zaradi visokega vodostaja reke so organizatorji spremenili traso in nam podarili malo tekaških asfaltnih kilometrov preko Solkanskega mostu, kateri je nudil lep razgled nad Sabotinom, ki nas je še čakal, da ga potaptamo. Ker sem že bil na Sabotinu vem, da je pot lepa in strma s polno prelepih razgledov. Vendar, če smo želeli priti do razgledov smo morali najprej v dolino in nato v hrib.

Solkanski most oziroma solkanski viadukt je 219,70 m dolg železniški ločni most čez Sočo pri Solkanu. Most se vzpne 36 m nad srednjo gladino reke. Solkanski most je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 m največji kamniti most na svetu. Tega rekorda do danes ni potolkel še nihče, kajti pri poznejših tehnikah gradnje so pričeli uporabljati armirani beton. Na svetu obstajajo še večji ločni mostovi, vendar ne kamniti. Solkanski viadukt je eden od 65-ih mostov in viaduktov na bohinjski progi, zgrajeni med letoma 1900 in 1906 kot povezava Srednje Evrope in Sredozemlja.

Razgledi nad mostom in okolico so bili lepi in mirni, tako kot mestna zgodovina po vojni. Vendar ni bilo časa za mir, treba je bilo v klanec. Pred klancom nekaj položne ravnine, katera mi je dala prav veliko pene ali gelov pod nogami. Ravnina in asfalt je nekaj posebnega… Kmalu je sledila zadnja okrepčevalnica pred vzponom pri kateri so bili #top navijači s #top postrežbo in lepimi mislimi. Tu je bila utrujenost tekačev že velika. Tudi sam sem bil priznam zdelan, saj sem čutil malo migetanja mišic. Po nerodnosti mi je še malo zdrsnilo in sem lepo začutil krč, kateri me je lepo zategnil. (Sedaj bi lahko v oklepaju našteval, da sem imel lepe višince že preko tedna, da sem imel lepo kilometrino že preko tedna in da….. imel sem voljo in nisem iskal izgovorov). Mateji sem rekel, če me ne bo za njo naj šiba naprej, jaz se bom pa slikal. Haha! Vzpon je bil dolg a meni ne toliko strm. Tu sva pridobila veliko. Priznam nisva šla nikakor na čas, vendar se je opazilo kako “dobra” sva gor in kako “porazna” navzdol. Skoraj ujameva #TOP10 in že sva na vrhu.

Celotno območje Sabotina je proglašeno za čezmejni Park miru. Vzpon na Sabotin je zaradi raznolikosti flore in favne, bogatih razgledov in prepadnih pobočij nad kanjonom Soče mogoče najlepši. Tu se srečujejo Alpe, dinarski Kras in Sredozemlje. V planinski postojanki in domu veteranov (nekoč obmejni karavli JLA) je ob koncih tedna mogoče malicati, na ogled pa je tudi več vojnih eksponatov iz 1. in 2. sv ter vojne za osamosvojitev. Najbolj podrobno je opisana za Sabotin usodna 6. bitka (6. – 17. avgust 1916), ko so italijanski vojaki prebili obrambne avstroogrske obroče in osvojili vrh. (novagorica-turizem.com)

Hitela in hitela sva vsak s svojo motivacijo ampak ena je pa še posebaj zanimiva:

….ko mi je bilo najbolj hudo sem poslušala tiii si moje sonce aaaaa spomni se na sončen dan…. res zmaga, me je kr poneslo na zadnji vrh… ja čudna sem…

Ha! Čudna ja zelo, ampak če pomaga je pa tudi super!

Včasih se vpraša, kaj je normalno. To da bežiš, snemaš, slikaš, in tipkaš po telefonu piješ in ješ med tem ali to da bežiš z #zlomljenimPrstom? Norost a še vedno v mejah zdravniške etike!

Ko sva prišla na vznožje je bil pred nama še tek po pobočju in vse do vrha. Na vrhu zopet lepo število navijačev in izletnikov. Sedaj sva vedela, da je to to. Da, sva zmagala vendar pred nama je bil spust, katerega sva morala opraviti brez padcev in z naju čim hitreje.

Spust kot v Vipavi…

Oba z deklino sva se strinjala, da je spust podoben kot v Vipavi. Strm, kamnit in z glasbo v cilju. Borbava in hitiva proti zmagi.

Cilj:Najinaaaaaa zmaga!

Ponosna in vesela, da sva na cilj prišla brez poškodb in da je bil danes lep dan s prijetno družbo.

Naslednjič napadeva #top5 in #top10

Med tem ko čakava Sašo in Šiškarja popijeva nekaj kozarčkov tekočine in za nama že #Sara in #Šiškar ponosna in vesela, da sta zaključila borbo. Pohvale prijatelja. Pohvale vsem tekačem!

Najlepše je pa slišati kaj takšnega:

4polonv Bravo @anze_cesen in @mateja_florjan ?? pa hvala za vzpodbudne besede na Sabotin ?

Zmaga!

Morda ti bo všeč tudi:

Pusti komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.