MyDanconMarch

Kot smo končali “staro leto” smo tudi “novega” začeli obarvanega v dveh barvah oziroma v dveh stanjih vojaškem in športnem.

Če imaš srečo, se lahko na misiji udeležiš Dancon March-a. Gre za mednarodni pohoda, ki ga organizirajo danci ter trasa pohoda, ki se za nekatere kasneje sprevrže v tek poteka v okolici Novega sela na Kosovu. Start in cilj sta v bazi »Marechal de Lattre de Tassigny«.

Širše je vse skupaj “postavljeno” v zgodovino. Prvotni namen je že tradicionalen in poteka od leta 1972. Takrat je prvi danski kontingent sodeloval na misiji na Cipru. Od takrat potek pohod na vseh misijah, ki so prisotni njihovi pripadniki. Hrvaška, Iraq, Afganistan, Libanon, Eritreja, Kuwait, Adenski zaliv ter na Kosovu.

V glavnem gre za pohod, ki bi “preverjal” psihofizično pripravljenost, da zmoreš ter povezovanje med enotami. Vendar je v ozadju seveda tudi malo tekmovalnosti, saj se vedno “po tihoma” tekmuje kdo bo najprej prišel okoli. Letos sta bili razpisani dve trasi. Uradno 25 in 40 km.

Obvezna oprema je minimalno 10 kg (voda in hrana nista del 10 kg), uniforma, vojaški škornji, obvezna oborožitev ter dobra volja 😉 No ta zadnjega ni bilo napisanega 😉 Eh, to je že tako serijsko.

Glavna razlika med tekom, ki smo ga navajeni je, da je tu morda prisotno malo manj lagodja. Se pravi dodatna teža in obutev. Sam sem izbral, da na sebi nosim “neprebojni jopič” oziroma taktični fragmentacijski jopič s pištolo. Vse skupaj je bilo cca. 12-13kg. Da bi bilo vse v redu smo pred odhodom odšli na tehtanje…

Morda sem bil najbolj skeptičen, da mi bodo preglavice povzročali čevlji, ki so skoraj 3-4x težji kot rdeči salonarčki. Vendar tako je. Ok, ključnega pomena je bilo oziroma je priprava. Tako kot smo se že večkrat naučili, da šotori ne stojijo sami.

Ker vemo, da se pri teku premika gor in dol komplet telo, mora biti oprema pritrjena in ne moteča, roka levo desno čim bolj ob telesu in čim bolj nemoteno se more premikati. Pištola, ki je bila na prsih, more biti fiksna, torbice za okvirje ter torbica za dodatno opremo more biti fiksna ter, če je potreba dodatno fiksirana, da se “roba” ne išče po terenu.

Ok, vse pregledano in pripravljeno. Zvečer pred odhodom mi Luka napiše, da je pri njih na novo zapadlo 8 cm snega. Uff ok. Malo sem imel v mislih, vendar da bo takšno stanje kot smo ga bili deležni ob prihodu res nisem pričakoval. Že ko smo se peljali sem videl, da je v zunaj mraz saj so znotraj avtomobila zaledenele šipe. Ok, zanimivo bo. A hkrati je bilo vse poplačano, ker smo bili deležni lepega sončka, ki se je prebujal iz goste megle.

Ko se opremim in dodobra namažem roke z zaščitno kremo Born, in zategnem vezalke smo z borci počasi odšli na start. Od daleč gledam kje se “skriva” Luka, katerega sem vedno vesel. Upss seveda, med elito se je skrival takoj za prvimi, zato da jim bova lažje dihala za ovratnik. Objameva se in stisneva roke. Zaželiva srečno in gasa! Veliko nacij a le ena želja, treba je priti čim prej okoli.

Start uspel! No prvih 50 metrov smo shodili, ker niso vsi bili zagreti za tek #NaMuč. Vedel sem, da bo danes poseben tek, saj sem prvič opazil Luko (upss upam, da sem pravilno “po novem” sklanjal – Ana K. popravi me – thanks). Ok, nima toliko veze. No imena pa le rad pišem pravilno, saj je to nekaj najlepšega! Vsak ima svoje unikatno ime, to ime ti je dala mama! Ok, da ne zajadramo ven iz okvirjev. No, Luka je imel na sebi slušalke, vedel sem, da gre #naMuč oziroma tako, kot bi rekel Jaka na #PasMater 😉

Na hitro sva se zmenila, da bo tempo približno okoli 6:00 se pravi da je to 10 km na uro. Uf lepa, če upoštevava, da sva v uniformi in težja za nekaj kg. Ja, Luka je poseben dečko, poseben borec. Ve, kdaj je lahko 100% zabava in ve kdaj se dela tako, kot je potrebno in tako kot se mora. Je srce, je človek in je borec. Vedno bo poskrbel najprej za druge, na koncu, če bo nekaj časa morda zase! Ja, malo je takšnih. Vendar, ko te zagrabi za “vrat” veš da ni heca. Kakor vem, ima doma tudi nekaj glav živine in vem, da prideluje odličen med. Enostavno se mi “smili” njegova živina a je priden, kot čebela. Ja, močan in srčen! Zato je Luka nekaj posebnega!

Hitro sva pogledala na svoje Suunto računalnike, ki so pokazali, da greva morda malo prehitro. Če že najine glave niso prišle do tega spoznanja, sva videla in tudi občutila, da enostavno ne bo šlo tako hitro zaradi poledenelih cest in na začetku visokega mraza. No sicer naju ni tako oviral mraz vendar ledene ceste. Tempo je za nekaj sekund padel. Pred seboj sva lahko opazila cca. 7 tekačev, se pravi tisti ki so šli #NaMuč. No, nisva pa vedela ali gredo na uradnih 25 ali 40km.

Nekateri so izbrali nahrbtnik s težo nekateri taktični fragmentacijski jopič s primerno težo. Sam sem malo “izračunal” če želim biti hiter moram imeti na sebi taktični fragmentacijski jopič s pripadajočo opremo in nič na hrbtu. Različne nacije, različne taktike, različni tempi različni načini nošenja a z enim jasnim ciljem. Čim prej!

Ok, po prvem padcu ki je kmalu sledil se hitro poberem in greva v pravljico. Gozd posut z belim prahom, ki se je razcvetel na neverjetno lepo okolje. Ja Kosovo zna biti tudi lepo, no vsaj pozimi, ko sneg prekrije smeti 😉

Pot je bila označena z belimi in rdečimi trakovi. Ok, se pravi malo bo treba tudi dvignit glavo in pogledati okoli, da se ne bomo lovili in zgubljali. S seboj sem imel dve soft flaški, katere sem imel celo pot ob sebi. Eno v hlačnem žepu eno v roki. V večnamenski torbici energijo ZERO tabletke, spirulino, C vitamin, Born gele, na vsake 3-4 km je bila postojanka z vodo. Ker vem, da v “jopiču” fajn švicaš sem moral piti, piti in piti! Veliko in skozi. Na 5 km sem porabil cca 800ml tekočine (včasih več, včasih manj). z Lukom sva si malo #pošerala zadeve, da je bilo nama lažje.

Dedek mraz je car! Ampak Luka je še večji! Poklon prjatu, borc

Po cca. 10 km sa se z Lukom ločiva. “Pejt naprej ti si močnejši” sem slišal. Pišuka to mi je tako neprijetno slišat, ker vem, da bom s tem zgubil borca! Ok, v teku ga “lahko” v boju nikoli! Nikoli! Rečem mu ne! Pogleda me grdo in ja! Ok, sem šel naprej. Pred seboj nič, in dolgo časa nič. Nikogar. Le ledena cesta, lokalci ter na vsake toliko časa voda, sadje… Nikogar, le in samo narava!

Priznam, malo sem bil že načet, saj nisem vajen bežat z dodatno težo. Vendar še vedno nobenega spredaj nobenega zadaj. Le zastavice so bile na mestu. Kmalu opazim, da se mi je strgala ena vezica, ki je še dodatno okrepila torbico, da se ni pretirano premikala gor in dol. Ok, med tekom rešim z rezervnim karbinom. Super drži. Kmalu, ko uredim problem, popusti še druga vezica. Ok, karabinov nimam več. Imam pa na sebi plastične zatege (vezice za vklepanje). Hitro, jih potegnem ven in fajn zategnem. Ker sem vedel, da bodo 100% držale sem bil takoj boljše volje.

Po konci te zdrži samo ena, tako čudna volja. Volja do uspeha in spoznanja, da lahko!

Ne samo zaradi tega, ker je vezica držala, tudi temperatura se je iz -14 dvigovala počasi na +0. Se pravi, led se topi. Naj se hitro! Da se ni teklo po ledu, se je izkoriščeval minimalni prostor med polnim snegom in ledom. V dolino se je “letelo” po celcu. Bam! ni pozornosti in se fajn useka na kolen! Ok, vse v redu, gremo naprej. V hrib se žal ni moralo bežati, saj bi s tem zgubljal energijo, ki sem jo krvavo potreboval.

Pridem do križišča in na križišču nič oznak, ok vprašam lokalca če je vidu kaj vojske in pokaže levo smer, ok super. Waw, imel je prav vidim zastavico. Malo me je na hitro zaskrbelo, saj sem videl fantino, kako se igra z označevalnim trakom. Ok, nič hudega zaenkrat so še na progi.

Pridem do točke kjer sem kasneje opazil, da se obračajo tekači za 25 km. Hmm no, kmalu sem opazil spredaj vozeče vozilo, ki je zmanjšalo hitrost kadar sem hodil v hrib. Se zna zgoditi, da sem prvi. Hmm pridem do točke, kjer dobim dva rumena listka. Sem na približno 23-24 km. Čutil sem, da je tale postojanka nekaj več, ker smo se 3,5 km lepo dvigovali. Postojanka je velika, nekaj fotografov in spremljevalnega moštva.
Lepo “upedenan” pripadnik Danske vojske mi reče, da sem vodilni. Waw, super. Zmagal boš. Hmm ok, I TRY! I TRY! Napokam se spiruline ter gvarane. Ja, pogrizem teblete in čim prej spokam vse vase! Prijazni borci mi ulupijo banano in že v svojem počasnem a vztrajnem ritmu grem naprej, še predno se odločim kam grem, pokažem z roko v katero smer je treba bežati. Ne ne! Nazaj v bazo. Pred sabo sem imel strm hrib! Ok, vidim, da me je hrib okužu 😉

Ok, pičim nazaj po cesti, sicer je bil tudi tu močan klanec navzgor. Enostavno se ni dalo bežati, tako da sem moral hitro potegniti korak navzgor. Vidim tekača, kmalu za tem opazim Luko. Jaaa, matr dej! Rečeva nekaj besed in pičiva. Mislim, da me je nekaj vprašal ali rekel, vendar mu nisem znal povedati.. Ali sem bil, pa že tako malo čuden. Ok, se pravi imamo 1. in 3. mesto. Kmalu za Lukom prileti še en tekač. Grrr, treba bo stisnit. Priznam začel sem malo računati ali me lahko ujamejo, prehitijo. Bil sem na dobri poti da me ne. A… nikoli se ne ve!

Začutil sem, da sem malo popustil vendar sem skozi traso gledal kako kaže pulz. Povprečje je bilo 160, 161 udarcev na minuto, ok! To gre. A opazil sem, da me želi malo pošlatati krč. Se ustavim na naslednji postojanki da si “nafilam” energijo v flaški in pokleknem na kolena. BAM! Krč in BAM hitro ustanem!

Ko se vračam na poti vidim, veliko znanih obrazov nekatere uspem pozdraviti nekatere nisem videl. Malo sem se zaklenil v svoj svet. Pridem na vrh vzpetine in vidim bazo! Ok, to je to! Samo še okoli baze in ja! Hmm pred menoj vozeče vozilo se zaustavi in pobegne levo, hm prepričan sem, da moram desno. Prašam Polaka, ki je na križišču in reče: “Ja, desno”! Super, sicer si nisem gnal veliko k srcu, ker je avto zapeljal levo, saj sem malo prej slišal, da se pogovarjata s Polakinjo, da je nekaj narobe oziroma, da naj gresta “tja” nekaj pogledat… Ok, grem proti bazi in ja, zmaaaga je bila pred mano, malo sem sam pri sebi zajokal in bil vesel, da mi je uspelo. Ne zato, ker sem zmagal, vendar, ker sem zborbal pot v “jopiču” in v uniform. Popolnama druga zgodba kot v oblačilih ki so namensko narejene za bejžat. Waw, lepa nora izkušnja.

Pridem do pulta, kjer predam dva rumena listka in ustavim uro! Najbrž je to to. Hmm ni mi bilo popolnoma jasno ali je to cilj ampak, če so “mahali” v to smer bo držalo. Ok, super, to je to! Danec mi pove, da počakamo 2 in 3, da prideta in naredimo podelitev. Ja tudi oni so bili presenečeni nad morda bolj zgodnim prihodom, kot so ga pričakovali.

Ke sem imel robo še v avtu in sem moral počakati voznika, mi je pripadnik druge naše enote 10.pehp priskrbel lastna oblačila, da se nisem prehladil. Žiga! Hvala! No, Luka mi je že pred tem postregel s svojim “apartmajem” z vsemi lagodnostmi! Borci ja!

Ko pridem k sebi grem na luft, da bi kje pričakal Luko! Anžeee, me pokliče in ja, Luka je bil že na cilju! Waw, daj počakaj razglasitev bo! Kakor je meni znano si tretji, sva se pogovarjala. Hmmmm kmalu izveva, da sta prišla pripadnik Kosova in pripadnik Poljske vojske enako časno na cilj. Očitno, da sta se zmenila, da se ne bosta gnala in da prideta istočasno na cilj. Grrr tako je Luka zasedel četrto mesto! Joj, malo si ne bom odpustil, da nisva skupaj zborbala. Vendar, je Luka reku da je ponosen in vesel, da sem zmagal. Ja, to zna Luka!

Ha! Vedno bolj star in vedno bolj nor! NOR!

Sledila je podelitev in nekaj spominskih fotk… ja lepo so organizirali. Vprašanje na koncu je bilo v smislu ali se ukvarjam s tekom oziroma z maratonom. Ja, z ultra norimi zadevami, kot je Dancon March. Ha, nasmeh je bil zagotovljen.

Ko se vsi pokonektamo in preštejemo pridem do svojih cunj. Ko se slačim naredim hitro analizo, da je bilo danes veliko odvisno od pravilne izbire opreme. Pa začnimo od spodaj na vzgor. Na sebi sem imel obute samo ene nogavice RECOVERY COMPRESSION , ki so se izkazale za odlične, saj ni bilo nobenega žulja ali nepotrebnega popravljanja nogavic, taktične škornje 5.11 za katere si bi želel, da so za tek malo lažji a lepo so se izkazali za #poSnegu. Da je bil stopalni lok in celo stopalo na mestu je poskrbel Spenco nadomestni vložek, ki je svoje delo opravil, kot je potrebno. Z odliko. Med potjo si nisem niti enkrat popravljal nogavic oziroma čevljev. To je zelo pomembno, saj na takšnih “zadevah” čas leti. Gremo malo višje. Navadne letne vojaške hlače in pas. Klasika kot mora biti. Gremo še višje na telo sem si nadel base layer – Salomon Exo Motion Base Layer, ki me je dodatno grel. Čez ta “lejer” sem imel taktično vojaško mikico, ki se nosi z “neprebojcem” ter še malo višje rutka, ki bi preprečila morebitno drgnjenje ovratnika ali naramnic od jopiča. Vse zgoraj našteto se je izkazalo za odlično izbiro. Tudi ko je bilo že pri plusu je material poskrbel za pravilno termo regulacijo. Po končanem teku, je pasala Wash Lotion sprostitev.

Na rokah “flis” rokavičke na rokavičkah “prilepljene” soft flaške, ki so bile ključnega pomena, da je šlo vse po planu. Ker je bilo mrzlo in ker se je tekočina še posebej hitro zgubljala, je bilo potrebno vedno paziti, da se je dovolj pilo. Pilo in pilo! Ko sem prišel na WP sem si nalil v obe flaške tekočino in gasa. Super, drugače bi valjal plastneke po žepih in se zna zgoditi, da te kaj ožuli ali pride do nezaželene nošnje plastike. S temi #softFlaškami je bilo prav prijetno “potovati” še odlično ublažijo padec 😉 Ja, lepo, je biti s fajn opremo, ki jo moraš tudi znati uporabljati.

Ko pridem “domov” me na vratih pričaka prijetno presenečenje. Ja, lepo je ti videti! Hvala

At Home 😉 Hvala ekipa tudi za jutranje sporočilo!

Ker se pa ne zmaguje, če te drugi “tapkajo” po ramenih, je potrebno poskrbeti tudi za opremo, ki ti je služila preko nepozabnega doživetja. Pa tudi, če ti je bilo kdaj odveč nositi kakšen del opreme, veš da je tvoja in jo moraš urediti.

Priznam! Vesel sem, da mi je to uspelo, vesel sem, da ste bili z mano ter, da bosta te dve priznanji Danske oborožene vojske in spominski kovanec poveljnika slovenskega kontingenta KFOR 34 svetila še dolgo časa na domači polici.

Borci, prav vsakemu posebej čestitam za premagano pot, posebej čestitke za tiste, ki ste včeraj stopili na stopničke (Miha) ter čestitke vsem tistim, ki ste poskrbeli, da se je ime slovenskega pripadnika (moškega ali ženske) že zapisalo na bel list zmagovalnih na Dancon March-u! Bravo! Jernej C. tebi bi pa še kakšen kamen več dal v nahrbtnik! Norc!
Naslednji Dancon March, ki naj bi bil v aprilu, upam ter verjamem, da bo v znamenju pripadnice ali/in pripadnika Slovenske vojske! Borbajte! Vedno! Povsod.

Morda še nekaj barvite statistike, ki jo je zabeležila “Špartanka” #heatMap #suuntoSpartanUltra #SuuntoRun