Anže ČesenKer šotori ne stojijo sami se priprave praviloma začnejo že zelo zgodaj 21. aprila, ob 18:16 mi je pisala Betka. Preberem vrstico za vrstico in kmalu pridem do številke 24. Ups! Betka in Metka se bosta lotile 24 urnega projekta Šmarna gora (odVzhodaDoVzhoda).
Berem in berem bolj globoko berem, bolj mi začnejo kocine pokonci rasti ;). Pridem do stavka: “Potem sem se pa o tebi pogovarjala z ultramaratonci in so rekli uf če pa njega dobiš, si pa carica”!!! On je profi!!!….
Uff težke besede, takoj si naglas rečem: “EJ, jest sm sam tekač, ki rad dela čudne projekte”,
Z Metko sta potrebovali nasvet glede uporabnosti Suunto ure…
21.6. sva s Costo ob 3:57 že na štartu na Šmarko, kjer ob cca. 5:10 pričakujemo skupaj z Betko in Metko prelep sončni vzhod. Ko prideva na pobočje Šmarne gore, sem vedel, da bo na vrhu veliko ljudi. S Costo lepo zaštartava in hitro sva gor.
Na hitro najdeva en extra frej plac in zabeleživa spomin. Ups, to se šteje že za en vzpon 😉
Ura se bliža vzhodu, pred, za, pod, levo ter desno od naju vsi, ki so prišli pozdravit sonce. Uff tole mi ni všeč, vendar je to del takšnega projekta. Še malo in se bo štartalo novim dogodivščinam na sproti.
Ker je bilo v planu, da se bo naredilo čim več vzponov, smo najprej naredili težke ture, začeli smo v verticalo 😉
Prjatu Bogdan je imel vedno vse pod nadzorom. Že zjutraj sva si segla v roke in rekla: “Nič 24ur bova “gonila” šmarko” 😉
Ker je bilo na sporedu, kar nekaj poti Šmarne gore, smo začeli najprej s tistimi, katere so bile malo težje, saj se po 15 urah hoje pozna vsak dodatni klanček.
Že na vse zgodaj je bilo veliko dobre volje. Sicer, priznam na začetku smo prve vzpone ter spuste delali nenormalno hitro. Malo sem med stavki probal povedati Betki in Metki oziroma Metki in Betki, da bo potrebno zmanjšati tempo, saj je do jutra še dolga 😉
Med vsemi legendami, ki smo jih srečevali med, na, po poti na Šmarko je bila tudi Tina, jep to ja najbolj smooth deklina daleč na okoli. Danes je tu, danes je tam. Zelo pozitivna oseba, z veliko humorja ter pravi, da ga rada žura. Vendar pravi tam kjer je žur, je tudi delo. V glavnem ne pozabit, vse nas je odlično supportirala z odličnimi “zmešančki” 😉
Plan je bil, da bi skupaj naredili 20 vzponov. Vendar, ker smo si vzeli malo več časa za prijatelje je bil ta “rezultat” vprašljiv. Vendar smo pustili času čas.
Ves čas tudi po 8 urah je bilo vzdušje fenomenalno, poskrbljeno je bilo za vse. Organizacija na vrhuncu. Skupaj smo se našli ena taka posebna klapa Betka, Metka, Urška, Tina, Bogdan, Uroš, Sebastjan, Francesko, Boris… V glavnem ena takšna čudna klapa, ki je klapala. 😉
Namen je bil širiti pozitivno energijo in spodbuditi ljudi, da so aktivni celo leto. Ni bilo nobene tekme, nobenih številk, nobenega štartnega bloka. Namen je bil družiti se in mi smo se. Z vsemi 😉
Vsake toliko časa sta imela Metka in Betka oziroma Betka in Metka kakšen hiter intervju. To nam je prišlo prav, saj smo se lahko ostali na hitro malo sprostili 😉
Okoli poldneva se nam je pridružil vrhovni poveljnik. Dobro ga je gnal v hrib in to kar trikrat popolnoma zaporedoma. Sicer malo ne razumem njegove poteze saj je bilo pred nami še cca 14 ur čiste borbe 😉
Popodlne je lepo žgalo sonce, sice smo vedeli kakšno bo vreme, tako, da smo bili pripravljeni na vse. Kmalu sem tud izvedel, da ima Šmarna gora malo več kot samo dve znani poti. Še danes mi ni jasno kje so me vlekli. 😉
Ko pridemo na vrh srečam carja ultra tekov. Zelo na hitro sva se pozdravila in izmenjala nekaj besed. Boštjan – Beli ti si res car! Brez problema ga piči na šmarko tako za štos. Carju dam petko in gasa v dolino…
Po hitrih treh “krogij” smo sklenili, da naredimo premor za kosilo. Betka in Metka oziroma Metka in Betka sta skrbeli, da nismo bili ne lačni ne žejni. Ana nas je odlično stregla. Hvala 😉
Po kosilu smo hitro odšli naprej, iskali smo novo traso: čez Peske, Kovačeva steza, Westrova pot, Plezalna ali Pogačnikova pot, Pot čez Spodnjo Kuhno, Romarska pot, Pot na Grmado čez Spodnjo Kuhno in Zatrep ter Mazijeva Steza, Pot Svobode / Sprehajalna pot, Šmartinska pot, Partizanska pot… Osebno sem poznal dve potki 😉
Oskrili smo tudi lepo klopco na poti svobode. Poti srca. Imamo srečo, da beremo tale blog opremljen s fotografijami, saj mi je nad tem breznom padla kamerca #GoPro. Uff ne bomo jo našli. Sam sem sicer malo poplezal v dolino. Moram priznati da je bilo ekipi zelo neprijetno, vendar sem vedel, če ne najdem #GoPro nebo nič s fotografijami, to je najtežje.
Pri iskanju mi je pomagal Sebastjan in tisti zgoraj. Uff našli smo jo! Neverjetno! Še pred tem sva ekipi rekla da naj grejo naprej, da bova midva zadaj. No saj so vsi vedeli, da bova brskala do te mere, dokler ne najdeva. Sicer je za najino varnost na skrivaj skrbela Urška. Uff to mi veliko pove o ljudeh s katerimi sem “nabiral” vzpone!
Proti poznem popoldnevu pride na vrh tudi Legenda Tomaž Kristavčnik, sveži inštruktor športne masaže – upam, da sm prov napisal 😉 Na hitro zmasira našo Betko. #hvalaPrjatu
Ko je Kristi “obdelu” Betko je letela k sneta skira 😉 #DobroOpravljenoDelo
Kmalu se je znočilo in na glavi so se hitro pojavile kresničke, na vrhu je začelo celo malo pihati, tako da se je splačalo malo obleči.
Sonce je tokrat zašlo zelo pozno, tako da je bila pred nami kratka noč. Sam imam najraje noči. Ljudje se spreminjamo, tako smo se tudi mi. Veliko smeha in sem ter tja tudi kakšen nerazumljv smeh 😉
Sredi noči nas pride obiskat še Simon Kurnik kateri nam je ob 3 zjutraj razkazal neko jamo sredi Šmarne gore (Matjaževa jama). Ja tudi to obstaja! V Jami lepo hladno in celo en natopir 😉
Gremo imamo še nekaj časa…Ups! Malo smo se zakalkulirali in za nami bo stal devetnajsti vzpon na Šmarno.
Metka in Betka sta odlično borbale, res odlično nobenega problema, nobenega jamranja, nobene čudne besede, sama pozitivna energija! Bogdan in jaz sva pa tudi bila vesela, da sva zdržala vseh štiriindvajset ur Šmarne gore.
Ko pridemo na vrh, se pripravimo, preoblečemo, na hitro malo popijemo in gremo na vzhod. Oba z Bogdanom sva malo na “tenko” pogledal saj sva bila že zdelana vendar se ne gre zgrešiti našo Smooth deklino 😉
Z Bogdanom sva pustila malo Betko in Metko same, da sta se malo pomenile brez najine prisotnosti saj smo jima sledili na vsakem koraku 😉
Po sončnem zahod je Urška pripravila lepo presenečenje…
Tudi tokrat sem spoznal prijazne ljudi, ljudi katerim lahko zaupam veliko! Kljub temu, da je in bo kdo od vas mislil, da gre samo za kakšen pomp. To me ne zanima. Pomp je bil na začetku potem smo borbali in širili pozitvno energijo vsem, ki so bili nam na poti.
Betka in Metka ne poznamo se dolgo, poznam se morda 30 ur in moram reči, da sta zelo preprosti osebi! Ja! Polni energije in pozitive, zelo dobro kondicijsko pripravljene! Lahko rečem le #Respect in hvala!
Bogdan, uff k mal starejši brat, ki se boji za brata, da se mu ne bo kaj zgodilo. Prepričan sem, da bova še skuaj borbala, saj si izjemen človek.
Sebastjan, pripravljen pomagati vedno in vsakemu! Hvala
Uroš imaš veliko energije, ki jo moraš le previdno razporediti. Si prijazen in pika! Dec na mestu!
Urška ti si pa cela #fajterka! Res imaš veliko energije, ki jo znaš lepo razporediti. Res vzor marsikateri deklini 😉
Nuša, hvala za odlično stežbo in skrb.
Grega, Marko, Krsiti,.. hvala ker ste si vzeli čas in prišli nas pogledat ali smo že živi 😉 #HvalaPrjatli
Malo bolj uradna statistika:
Statistika:
66,21 km
asc 5335 m
7384 kcal
Oprema:
Celih 24 ur sem imel na sebi kompresijske hlačke Salomon, katere so poskrbele za odlično kompresijo in dobro počutje, na sebi nosil SHOES X ULTRA MID 2 GTX® odlična izbira za dolge ture, gležen na mestu in vodo odporni. Za nadzorna nad višino je pa poskrbela Suunto Ambit 2.
Hrana ter Pijača
Med pohodoim smo pili ZERO energijo in jedli Protein Snack tablice –TOPAtlet
