Anže ČesenMed včerajšnjim daljšim tekom sem prišel na idejo, da jo planeva na Viševnik.
Ja, med ultro se razmišlja nekako tako… Najti nekaj kar bo zanimivo in ki bo trajalo in trajalo. Aktivnost na aktivnost z aktivnostjo pri aktivnosti.
Malo računam časovni okvir in vidim, da bo treba kar hitro počivat in v hrib. Še preden sem začel “pakirati” sem poklical #1očeta in ga vprašal za mnenje, če je za… Super, fajn, greva!
Hitro v “najboljšega soseda” po dobrine (če sem že povabu, more bit vse cakom-pakom)!
Ker sem bil še našpičen od teka sem se prizadeval, da jo hitro pobrišem na drugo stran, vendar ni šlo. Ob desetih me pokonci vrže lakota in bil sem že pred televizorjem sicer neobičajno ampak samo tako sem lahko “preživu” zaspat ne in ne. Kakor koli sem se “obrnil” sem čutil utrip. Povsod! Eh nič jutri bo zanimivo.Ura že polnoč in čez…
Ko mo je končno zmanjkalo je “jabuk” ob 2h javil da naj se spravim k sebi! Nahrbtnik pregledan (luč, pijača, hrana in nekaj malega za preoblečt – hribi). Sicer sem pograbil standardni nahrbtnik, ki ga že sto let prevažam s seboj. Se pravi notri je vse živo, samo žabe ni.
Že cez nekaj minut gledam vzporedno cesto proti Ljubljani, katero sem pred 5-6 urami “tlačil”. To je to!
Ob treh sem že v Ljubljani. Edina norca na cest in že se skupaj peljeva do Pokljuke, kjer pri vojašnii pustiva utrujenega C3-ja.
“Ček” opreme in planeva v hrib, počasi in z užitkom. To se zgodi enkrat na 100 let. Se pravi, danes je bilo to prvič, da sem “Costo” zvabil v visokogorje. Super vzdušje! Vreme 1a+! Bravo! TOP!
Lepo počasi napredujeva po standardni poti do prve in druge žičnice Viševnika. Seveda vmes zabava in en tavžnt slik. Danes je najin dan!
Malo se na sredini vzpona odpočijeva, popijeva in zopet en tavžnt slik! To je to!
Ko sva bila približno 200 metrov nad vrhom je začelo pihati. Nič, greva kar naprej, da se gor preoblečeva in zavijeva v astro folijo ter počakava sončni vzhod.
Vrh dosežen, hitro preobleč ter počakat sončni vzhod brez astro folije he he! Seveda iz nahrbtnika za celo brigado vzameva nekaj energije!
Takoj, sva vedela, da bo vreme super sicer je en oblaček prekrival zgodnji sonček vendar se je potem vse razkadilo in zopet 1 miljon slik. Sicer, ker nisva bila sama (en par je prišel kasneje) sva mogla “pazit” kako se obnašava, saj včasih najinih jutranjih “štosov” sem pa tja kdo ne prenese, razume..he he
Takoj, ko je sonce močno posijalo, se je pogled na Triglav in okoliške hribe neizmerno pisano obarval. Toooo! To lahko doživiš samo v hribih! Jes!
GoPro in najine “domiselne” poze so prišle sedaj na račun. Zabava, zabava in zabava. Zakaj pa ne! Pravijo, da je nad dvatisočakom vse dovoljeno…
Še vedno sva uživala v igri barv…
Črni ptiči (vrane al pa kavke) so naju začele napadati.
Midva pa nazaj z GoPro-jem…
ter vojaškim zasledovanjem v formaciji “bom jaz, bom sam”.
Še pred odhodom ena šponska…
Ok greva, sicer GoPro ni javil pomanjkanje filma ampak čas naju je priganjal. Kam? V dolino!
Zakaj? Ne veva? Ja, Veva, danes sva imela planiran izlet do Viševnika in nazaj. Sicer nama je bilo obema žal.
Vendar načrt je načrt. Ko sva prišla v Ljubljano smo odšli skupaj na čaj v Ljubljano, potem pa vsak po svoje. Eni bolj pridni kot drugi ter v službo, drugi na tek v domačo Ivančno.
Bilo je lepo in ta zapis na blogu sem zapisal samo zaradi tega, ker sem danes preživel res lep dan z očetom, ki je bil neizmerno vesel ter spoznal čar visokogorja.
Naj vas kilometri, višinske razlike, čas ali druge tehnikalije nikoli! Nikoli! Ne ovirajo pri početju. Počnite to s srcem in trmo!
A.Č
