Anže ČesenPrejšnji teden sem dobil povabilo, če bi soodeloval na Mirovniškem – dobrodelnem teku Prižgimo ogenj miru in ljubezni. BIlo je rečeno, da se bo vsak tekač spopadel s svojo traso. Komplet trasa je vodila od Trnovega pri Gorici pa vse do Prekmurja.
Zadeva se je malo obrnila saj sem za tek izvedel šele v nedeljo zvečer. Se pravi 12 ur pred ultro. Malo skeptičen sem bil kako bom to izvedel, saj sem imel v tednu narejenih cca. 135 tekaških km in pred mano je bila nova ultra v približni razdalji 75 km. Sicer je bilo najprej rečeno, da bi samo en dan pomagal Sonji pri premagovanju Sonjine komplet razdalje Iz Nove Gorice do Prekmurja. Še isti dan proti večeru sem se povezal z Dušanom, kateri je tudi zaposlen v SV. Skupaj sva se naslednji dan dobila na Vrhniki in s kombijem odpeljala v Novo Gorico.
Kmalu sva prišla na trg Evrope, kjer naju je čakala Sonja Leskovar odlična ultramaratonka. Skupaj smo počakali primopredajo in se odpravil s Sonjo na najino ultro iz Nove Gorice proti Vrhniki.
Kmalu smo ugotovili, da smo “sami” na poti in da si moramo nekako narediti lepo, da pridemo kar se da spočiti na Vrhniko. Pot naju je vodila preko Kromberka, Ajševice, Šempasa, Črnič, Potoč, Dobravlj, Ajdovščine, vse do Cola, kjer se je začela lepa klančina. Tempo, katerega sva imela pri Novi Gorici sva razumljivo spustila, saj je bila pred Sonjo še dolga pot.
Ker sem imel pred kratkih samostojni projekt ultre, sem svoje izkušnje iz prejšnjih ulter uporabljal kar se je dalo pametno. Se pravi veliko tekočine in nič kaj dosti hrane. Vse do vrha Cola, sva z Sonjo uživala v naravi in prijaznih domačinov. Primorska je res lepa. Kasneje smo se spustili do Črnega Vrha.
Zmenili smo se da se bomo zaustavljali na vsake 5 km, kjer bomo nekaj pojedli ter popili. Dušan je svoje delo opravljal več kot odlično.
Pot naju je naprej vodila od Črnega Vrha, Godoviča, Hotedršice do Kalc. Cesta ki vodi preko teh krajev je res hitra in prometna, kultura slovenskih voznikov se bo morala še malo poboljšati, pa bo bolje!
Ko smo prišli do Kalc, smo vedeli, da nimamo še veliko do konca prve trase našega tekanja, zato smo si vzeli čas za “selfi” in TopaAtleta!
Preko Logatca in vse do Vrhnike je pot minila izredno hitro. Pred Napoleonovem drevoredu smo srečali sestrično, ki nas je prijetno presenetila in izmenjali smo na hitro nekaj besed. Seveda smo posneli tudi “selfija”, ki pa žal ni ratal. S Sonjo, sva se zmenila, da tudi z vsem svetom deliva najino/naše potepanje zato smo naredili nekaj “selfijev” tudi na poti.
Hitro smo se približevali Vrhniki, ko smo izvedeli, da se naše tekanje ne konča na Vrhniki, vendar nekaj km bolj proti Ljubljani, natančneje pri Sinji Gorici, kjer naju je pričakal Dušan, ki nama je sporočil, da je za prvi dan dovolj teka in da se tu konča prvi dan Mirovniškega teka. Skupaj smo naredili “Selfi” in tako se je zaključil prvi dan. Brez velikega pompa in navdušenja. To smo mi ultraši!!
Naslednji dan žal nisem moral pomagati Sonji pri premagovanju kilometrov od Sinje Gorice do Celja, saj sem imel službene obveznosti, katere so bile povezane zopet v športno smer. Šlo je za tekmovanje oddelkov v Rodovskem bataljonu. Skupaj z borci smo tvorili oddelek, ki se je moral spopasti na delovnih točkah z orientacijo, medicino, vojaško taktiko, metom ročne bombe, streljanjem in še nekaj pomembnih postopkov, ki jih more znati uporabiti oddelek na terenu.
Skupaj smo pokazali, da nam tudi morda težka oprema (cca. 20kg in več) in morda kakšen kilometer “preveč” prehojene poti ne prekriža dobre volje in motivacije, da nebi izvedli zadanega cilja. Prav vesel, zadovoljen in ponosen sem na borce, da smo opravili z nalogo! Bravo.
Že zjutraj pred vojaških tekmovanjem sem poklical Dušana, če se mi lahko naslednji dan zagotovi prevoz do Celja in kasneje po končanem teku od Maribora do Ljubljane, bom pomagal Sonji pri premagovanju kilometrov od Celja do Maribora. Ko smo končali s tekmovanjem sem bil malo skeptičen, da bo to uspelo saj prevoza nazaj v Ljubljano ni garantiral nihče. Potem se je pa vzela “iz nekje” Sonjina očitno zelo dobra prijateljica in organizirala prevoz po končanem teku do Ljubljane. Super!
Naslednji dan sva sva z Dušanom krenila s kombijem proti Celju, kjer naju je čakala Sonja. Skupaj s Sonjino hčerko Anais in Dušanom smo bili pripravljeni na novo tekanje vso do Maribora. Ob približno šesti uri smo bili že na cesti.
Kilometri so leteli in res hitro smo bili v Slovenski Bistrici, kjer smo srečali nekaj poznanih obrazov, ki so me pozitivno presenetili. Lepo vas je bilo videti. Tudi SMS sporočila so mi vlila energijo, ki sem jo delil naprej. Sonjina energija je bila na vrhuncu, taktika postankov in “fotografiranja” je ostala nespremenjena in se je obnesla za zelo dobro.
Ker smo imeli planiran prihod v Maribor ob 14h smo se še “sekirali” s tem, da smo čas prilagajal prihodu, vendar komplet naše ekipe to ni nič skrbelo. Vse je potekalo kot mora!
Tisti dan res ne vem kje se je vzela vsa ta motivacija, veselje in lahkotni tek saj smo en, dva tri pred seboj zagledali napis mesta Maribor. Dušan se je malo pogovoril z Giannijem da sta s koordinirala prihod na trg Leona Štukla, kjer je bilo kratko srečanje.
Hitro smo naredili nekaj posnetkov in že hitro sem se moral posloviti od Sonje, Anais ter Dušana in odšel z dogovorjenim prevozom v Ljubljano.
Na obeh tekih, sva bila s Sonjo zelo vesela vaših objavi na družabnih omrežjih in jih tudi z veseljem pošiljala v svet. Veliko so nama pomenile odkrite besede prijateljev in znancev.
Zelo sem vesel, da sem spoznal:
- Sonjo! Lahko le povem, da je srčna, prijazna in polne energije. Prijatelji in kolektiv, kateri ima takšno osebo ob sebi je lahko na to zelo ponosen in kot sem videl je točno tako. Vsa čast tebi Sonja in tvoji prijateljici Nini!
- Anais! Zelo si lahko ponosna na svojo mami, ki je res 1A, kot vidim tudi tebe potihoma zanimajo takšne zadeve, saj je izredno lepo, da si stala mami ob strani! BRAVO!
- Boris! Zelo lepo, da sva preživela dva dneva v malo drugačnih uniformah. Hvala za izreden support in vse dobre besede, namige ter geste! Hvala malo je takšnih borcev in sem vesel da si pripadnik Slovenske vojske!
Še nekaj malega o opremi:
Skozi celotni tek sem uporabljal Saucony Mirage copate, katere so mi odlično krajšale kilometre.
- Na sebi sem nosil Ironman kompresijske nogavice, katere so mi skozi teke in vojaški pohod nudile odličen občutek in kar se da hitro regeneracijo. Neverjetno! Tudi po treh dneh naporov moram priznati, da so stopala in meča brez bolečin in neprijetnega občutka. Bravo! Tako se dela!
- Da je bil tek kar seda poln energije smo uporabljali top izdelke od TopAtleta.
ISO geli in šumeče tablete ZERO, so se pokazali za odličen vir energije in nadomestek elektrolitov med samim tekom. Na vsake pet kilometrov sem zaužil ISO gel, večkrat vmes popil tudi vodo z ZERO tabletkami in zmazal 4 banane. To je bila moja hrana na obeh tekih. Enostavno TOP izbira!
Točno ob 14:15 smo krenili iz Maribora, ter iskreno sem upal, da bo na cestah vse v redu, ker me je v Ljubljani že čakal Grega #bestfriend, kateremu sem obljubil, da greva na Tušev tek barv. Vse skupaj je bilo tako na tesno, da ko sem prišel domov sem se samo preoblekel v drugo “uniformo” in že sva v teku odšla v Tivoli, kjer smo se na 5 km trasi lepo pobarvali. Bilo je prijetno ter zabavno. Morda sem bil edini pobarvan tekač, ki je na stadionu malo pošepal oziroma težko vstal, ko sva se z Gregorjem predajala prijetnem ležanju na travi. Hmm le zakaj? Samo po petih km? 😉
Nepozabni zanimivo športno vojaško obarvani trije dnevi, so mi vlili še dodatno energijo, da se da vse samo če se hoče! Sonja je naslednji dan osvojila Prekmurje in tako se je zaključil Mirovniški tek prav na dan Državnosti. Tudi sam sem na ta dan odšel narediti en športno vojaški pozdrav zastavi na Višnjegorski grad.
Zopet smo ultraši pokazali da nas ne zanima blišč in prevelik pomp. To mi je všeč. Sonja BRAVO!
Tako smo skušali povezati razdeljeno Slovenijo ter pomagati otrokom z rakom in s krvnimi boleznimi. Sicer pa je mogoče s sporočilo SMS in ključno besedo LJUBEZEN na 1919 donirati 1 evro za omenjene otroke.
