7 dni za celo leto oziroma Grčija in Rodos za na off. Vsi trije smo imeli dost, zato smo spakirali kovčke in odšli na odmor. Malo na bazen, malo v morje. Jest in pit ameriško vodo in predvsem uživat ter spoznat lepote otoka Rodos.
Drugič skok na Rodos tokrat z dvema babncama. Se pravi dva krat bolj zanimivo 😉
Skok na večerno letalo ob poznih večernih urah. Lep let in pristanek na otoku gladek, kot na maslu. Vsi trije zadihamo Grški zrak. Meni osebno brez sopare a vroč zrak. Tudi toplo piha. Okoli 3h in še vedno 25 stopinj celzija. Toplo bo, napoved za vseh sedem dni popolnoma enaka. Sonce in visoke temperature. To je Grčija!
Z Matejo sva si zadala nekaj aktivnosti. Nič kaj točno določenega a en vrh je bilo treba osvojiti. To je bil Attavyros (grško: Αττάβυρος) je najvišja gora na otoku Rodos. Dviga se do višine 1.215 metrov nad morjem.
V grški mitologiji je Althaemenes na gori postavil oltar Zeusu Atabyriosu. Govorili se , da je najdišče izbral za edino točko na Rodosu, s katere je bilo mogoče videti njegovo domovino Kreto. Ostanke svetišča lahko vidimo blizu vrha.
To je bil #top plan. Vendar treba je bilo najprej počakati, da se vidi kakšno je izhodišče iz hotela.
Po nekaj minutni vožnji pridemo do hotela, vzamemo kovčke in hitro počivat. Jutri je nov dan oziroma danes je potrebno že na eno jutranje bežanje. Spanja dost za dve uri in hitro v sebe zlit nekaj Invictus energije za lažje prebujanje v soncu ter v prijetnih temperaturah. Lovljenje sape se je že začelo, prav tako naš dopust.
Takoj sva si zbrala hrib, kateri se nama je kar ponujal iz hotela. Že v Sloveniji sem zrisal nekaj tras okoli hotela in okoliških hribih. Vendar moram priznat, ta hrib v katerega sva zarila me je malo presenetil toliko presenetil, da s seboj nisem vzel nič vode, tako da sva šla na muč.
Razgledi lepi in čisto po Grško označene potke. Ravno toliko, da vidiš kje si. Dobro se orientiram po uri in z Matejo lepo napredujeva v željeni smeri.
Kmalu zagledava neke oznake za plažo in neko svetišče oziroma neko cerkvico. Gledava, beživa, hodiva in sopihava. Potke so res ozke in težje prehodne. Grmičevje nizko in sem ter tja požge po gležnju.
Prideva naokoli na “pravo” pot in pred nama se začnejo neke stopnice, kmalu jih preštejeva vse do vrha. Vse do številke 300. Pred in za nama v okolici 360 stopinj se odpre lep razgled.
Sama nisva vedela nič zakaj in kako. Kasneje sva izvedela od vodičke Sare čemu je vse to namenjeno. Našel sem odličen zapis, zato ga bom kar prilepil:
Pot do samostana, ki so ga nekajkrat zajeli ognjeni zublji, ogenj pa naj bi bila preživela le ikona Panagia Tsambika, ikona Device Marije iz 11. stoletja, ki je varno v obnovljenem samostanu še danes, zavije z glavne ceste nekaj metrov pred zavojem na plažo Tsambika in vodi do polovice hriba. Od tu naprej pot vodi po 292 stopnicah do vrha, kjer je majhna bizantinska cerkev, posvečena Devici Mariji, zgrajena v dodekaneškem slogu in oplemenitena z umetniškimi slikami, freskami, lestenci, svečniki, mozaiki in obokanim stropom. Osupljiv lesen ikonostas, v pravoslavnih cerkvah pregradna stena, ki loči prostor za vernike od oltarja, je delo vrhunskih lokalnih obrtnikov. Vsako leto jo obišče veliko žensk, ki jim mati narava še ni izpolnila želje po otrocih, čeprav si jih želijo. Osmega septembra, na mali šmaren, ko se verniki spominjajo rojstva Device Marije in ki sovpada s praznikom samostana, se v upanju na blagoslovljeno stanje k njej v sončni pripeki, ki jo skušajo omiliti krošnje dišečih borovcev, po strmi, naporni poti vzpenjajo bose, nekatere celo po kolenih.
Sprva je bila ikona Panagia Tsambika v samostanu Kikos na Cipru, a se je po čudežnem naključju pojavila na gori Zambiki nad Arhangelosom, skrita v krošnji ciprese. Kmalu je ob bližnjem vodnem izviru Aimahiu pastir zagledal luč, ki je prihajala z Zambikija. Povzpel se je na goro, da bi videl, od kod izvira, in skupaj z drugimi osuplimi popotniki zagledal ikono Device Marije, razsvetljeno kot pri vigiliji, prazniku slavja luči. Od tod tudi izvira ime ikone – “tsamba”, ki v tamkajšnjem narečju pomeni “iskra”. Okoliški prebivalci so ikono želeli obdržati v vasi, a se je vedno znova vračala na prvotno mesto. Po treh propadlih poskusih so neverjetno čudno dogajanje vzeli za znak, da mora na tistem mestu stati cerkev. Tudi razburjeni menihi iz Kikosa so se dolgo časa neuspešno trudili, da bi ikono obdržali na Cipru, a se je vseskozi nepojasnjeno vračala na Rodos. Vmes so zadnjo stran Panagie Tsambike celo osmodili, da bi vedeli, ali gre vseskozi res za isti predmet. In še danes je na njej videti sledi ognja.
Zelo lep zapis, da lahko tudi sam podoživim najin vzpon. Ker nisva imela časa samo zase in tega časa na pretek, sva bila že ob 9h nazaj in oba vesela budila Laro. Lara pa seveda naju malo postrani gledala kajti ona zelo rada dolgo spi.
Še predno sva stopila v naš kompleks sva čisto zraven gore opazila osamljene hišice z bazeni s pogledom na gore. Zelo lepo in najverjetneje malo več € kot smo mi odšteli za nas #NiDaNi meni. Približno 3000€ z nočitvijo in zajtrkom za 7 dni.
Čas po športu smo namenili druženju, soncu in kakor se je dalo počitku. O hrani in o litrih popite Ameriške vode ne bom zgubljal besed.
Večeri v takšnih kompleksih po standardu (program za najmlajše, potem malo glasbe in kasneje)…. ne vem, ker smo odšli na nočni počitek.
Dan po prihodu v hotel, smo z agentko imeli mini uvodni sestanek, kaj se splača pogledat in kaj je zanimivo videt blizu naše okolice. Sara nama je svetovala, da odbeživa pogledat sedem izvirov.
Bam! Zopet jutro in tudi tu budilka okoli 6h, kasneje prestavljena na 630. Malo se le pozna vzhajanje sonca. (Grčija +1h naprej). Pred nama je bilo nekaj km in nekaj novih ulic. Trasa zrisana dan prej in že okoli 640 na toplem asfaltu in nekaj deci vode za pasom in posebno energijo na hrbtu #InvictusEnergyDrink
Najin cilj so bili tokrat Epta Piges, sedem vodnih izvirov. Danes je to turistična točka, včasih pa to edinstvena točka na področju jeter Matere Zemlje, kjer si človek s posebno obredno tehniko očisti grehe sedem rodov svojih prednikov, ki jih nehote nosi in prenaša na svoje potomce. Očisti se tudi lastnih grehov, ki jih je sam naredil v svojem življenju.
Ko sva se osvežila z naravno energijo sva zopet nadaljevala v smeri našega mesta.
Malo pred prihodom v hotel zaideva v ulico z napisom: “Evkaliptusova ulica”. Zanimivo mogočno ter lepo.
Kolymbia, ki je slikovito naselje oddaljeno od mesta Rodos 25 km. Nekoč majhna ribiška vasica je razvedena v priljubljeno turistično naselje s številnimi restavracijami, bari, trgovinami v modernih hotelskih kompleksih, ki nudijo obiskovalcem udobno in prijetno bivanje. 2 km dolga cesta, osenčena z razvejanimi evkaliptusovimi drevesi vodijo do fascinantne, več kilometrov dolge peščene plaže. Kolymbia je sodobno ime za nekoč pretežno kmetijsko vas San Benedetto, ki so jo zgradili Italijani za koloniste, da so se tam ustalili.
Ko smo se pošteno podprli je bil čas, za na plažo. Hotel ni bil popolnoma na obali, zato smo morali cca 300 metrov od hotela na obalo. Plaža nič kaj extra. Če sem pošten nas je razočarala.
Pripravljeni na izlet z avtobusom v oddaljeni kraj cca 5-6 km. Ura štima, denar pripravljen a avtobusa nikjer. Pogledamo na vozni red. Pri nas vse štima. Nekaj avtobusov se odpelje mimo na nobenemu ne zasledimo, da piše za omenjeno plažo.
Dovolj čakanja gremo nazaj na bazen in se prepustiti igrivosti.
Sklenemo, da gremo naslednje dni pogledat na drugo plažo Afantou, katera je odmaknjena od našega hotela cca 2,5 km. Po razmisleku smo se odločili da gremo raje z avtobusom na drugo plažo. Tisto plažo katero sva z Matejo videla prvi dan. Tsambika beach.
Naslednje jutro nam ne “uide” avtobus za Tsambika beach. Zjutraj odbežim v bližnje mesto Afantou, ki je oddaljeno cca. 12 km. Trasa zrisana na razgled. Mimo še “zaspanega” mesta po strmih ozkih ulicah mimo vojaškega oporišča do vrha. Pred vrhom kozje potke, razrite ceste in domačin, ki pride pogledat ali ima vse koze.
Pogled vse do našega mesta zelo fascinanten in mogočen, tako mogočen kot sonce, ki je že ob 7h dobro žgalo. Pri sebi nekaj #topAtlet energije in enkrat v levi enkrat v desni roki #GoPro gimble. Bil je čas, da se vrnem po vzpetini nazaj proti “domu”.
Ulice umazane, razrite, domačini delajo kakor delajo. Sem ter tja kakšen pozdrav #Kalimera in nadaljevanje poti. Turizem se počasi prebuja. Delavci hitijo na svoja mesta. Mateja me čaka pred hotelom. Prav spomnim se, ko sem ji rekel: “Uff, vroče je k ps”.
Navajen ali pač sprejmeš to, da je tu na tem otoku skoraj vedno sonce. Po odličnem zajtrku je bila na vrsti Tsambika Beach.
Da ne bom zgubljal črk se mi zdi, da je tole najboljši opis za kristalno čisto plažo::
800 metrov belega peska, ki obiskovalcu ponuja mehko ležišče, je pravi majhen grški raj. Ena izmed najbolj priljubljenih plaž, ki je primerna tako za družine, mlade in starejše.
Pesek omogoča plitko ter prijetno toplo vodo, za vse tiste ki pa vročine ne marajo kaj preveč, pa so na voljo sončniki ter kioski, ki nudijo osvežitev s sladoledom ali hladnim pivom. Plaža je locirana med mestoma Afandou in Archangelos, blizu vasi Kolympia.
Morda, bi še dodal, da so barčki prijetni in lepo urejeni s palmami in grškimi motivi in preprostostjo. Na skrajnem severnemu delu obale smo “odkrili” izvir sladke vode. Zelo smo bili presenečeni, ker je bila voda na tem delu zelo mrzla in motna.
Ko smo se “ukepali” z mivko smo počasi odšli nasproti večerji v naš hotel kjer nas je ob 21 in 22h čakal zmenek.
Ob 21h smo bili zmenjeni, da nam pripeljejo kolo za podvig, ki naju je čakal naslednji dan. Prav tako sva potrebovala za najin podvig avto, katerega sva prevzela okoli 22h.
Spiros se je čudil, ko sva mu povedala, da odhajava ob 3h zjutraj na najvišjo goro Attavyros. Malo se je nasmehnil, kasneje pa vprašal, če misliva resno. Ko sva dobila #bike je bil na vrsti #car, katerega sva nestrpno čakala, saj je bil od njega odvisen najin podvig in kasneje izlet po otoku.
Okoli 20.50 naju pričaka gospod Giorgos in vpraša, če sva od Sare. Pritrdiva in že sedimo za mizo. Skupaj napišemo papirje in prevzamemo avto. Da ne bi šlo tako gladko se pri gospodu Giorgosu malo zalomi. Najprej nama preda malo večji avto in pripravljen za prevzem in kasneje tik pred predajo naju preseneti mali Seat, ki ni bil pospravljen ne tankan (svetila je rezerva). Povem mu, da midva rabiva avto jutri zjutraj ob 3h. Začudi se in pove, da je bencinska cca 6 km stran 24h in naj tam tankava in da ga tudi nazaj prepeljeva na rezervi.
Ker ni bilo časa, še manj volje se prepirati smo se skupaj z naloženim kolesom v avtu odpeljali na prvo bencinsko in natankali za 30€ in kasneje še za 10 €. Ok, naloga končana, lahko gremo mirno spat in čez 3 ure vstajanje ter bežanje in kolesarjenje v noč.
Naj še poudarim, da sva naročila najmanjši avto. Giorgos je poudaril, da je bil prvotni avto višji rang in da je ta takšen kot sva ga naročila. Sicer hvala bogu za manjši avto, ker ga je bilo kasneje lažje parkirati. A se gre za način. To od Grkov ne bi nikoli pričakoval!
Gremo k nočnemu počitku. Budila preseka mir in spanec. Na dopustu smo, a naloga je, da danes premagava najvišjo goro otoka. Oziroma boljše povedano, da se združiva z otokom ter, da pogledava ali je na vrhu še kamenček, katerega sem na tem otoku pustil pred dvemi leti.
V navigacijo vneseva pot. Pot znana in hkrati neznana. A čisto na koncu popolnoma poznana a ker je bila noč sem malo iskal uvoz na “parkirni prostor”.
Bilo je popolnoma enako kot pred leti. Tudi strmina je bila enako nagnjena kot pred leti. Oba skupaj sva z načinom multisport premagala klančine. Tišina in objem gore se je z vsakim kilometrom bližal vrhu. Pot zelo težko prevozna s kolesom, tako da se je Mateja mogla res močno potruditi, saj je bilo neprevoznega kamenja na pretek.
Pred vrhom se je začelo daniti. Mir so nekajkrat prestregle koze in njihove svetleče učke. Lep dan bo. Zelo lep. Brez težav sva prišla na vrh. Super razgled! Noro. Vsa veličastnost otoka je bila pod ali pred nama. Le kamenčka ni bilo v vežici, ki je bila rahlo poškodovana. A nič zato, za slovo od gore sva vzela nekaj novih kamenčkov ter novega dala notri na varno.
Ker sva bila zopet vezana na odhod na zajtrk in kasneje na raziskovanje otoka sva morala pohiteti v dolino. Tako, da tisti kilometer in pol na Stravi, ki sta zelo hitra in rekordna nista narejena tekaško vendar kolesarko. Sklenila sva, da približno kilometer in pol oba zdrživa na kolesu in tako prišparava zlate minute. Hitro sva v dolini. Vesela, da sva naredila lepo zgodbo in mirne vesti odšla na zajtrk.
Po obilnem zajtrku, smo se skupaj odpravili na popotovanje po otoku. Okoli in okoli. Najprej smo si ogledali mesto Rodos. Nekaj maloega o Rodosu tu spodaj:
Rodos (grško Ρόδος, Ródos) je glavno mesto in nekdanja občina na otoku Rodos v Dodekanezu v Grčiji. Od reforme lokalne uprave leta 2011 je del občine Rodos, katerega sedež je in občinska enota. Širše območje ima približno 90.000 prebivalcev. Rodos je bil znan že od antike kot mesto Rodoškega kolosa, enega od sedmih čudes antičnega sveta. Rodoška citadela, ki so ga zgradili Ivanovci, je eno izmed najbolje ohranjenih srednjeveških mest v Evropi, ki je bil leta 1988 vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Mesto Rodos je priljubljena mednarodna turistična destinacija.
Mesto Rodos je na severovzhodni konici otoka in tvori trikotnik iz severa na jug. Občinska enota ima površino 19.481 km2. To je najmanjša občinska enota otoka glede na površino z največ prebivalci. Meji na severu, vzhodu in zahodu na Egejsko morje ter na območji Ialysos in Kallithea na jugu.
Po Köppnovi klasifikaciji podnebja se uvršča med vroče poletno sredozemsko podnebje. Najnižja zabeležena temperatura je bila -3 ° C in najvišja 42 ° C.
Otok Rodos je na razpotju med Evropo, Bližnjim vzhodom in Afriko. To je mestu in otoku dalo veliko različnih identitet, kulturnih, arhitekturnih in jezikov, njegov položaj na glavnih morskih poteh je Rodosu dal bogato zgodovino. Otok je bil naseljen že okoli 4000 pr. n. št. v neolitiku.
Mesto Rodos so leta 408 pr. n. št. ustanovila mesta Ialyssos, Kamiros in Lindos in ga v času zlate dobe razvijala že tri stoletja, ko so trgovanje po morju, usposobljene ladjedelnice in odprti politiki mesto ohranjali uspešno do rimskih časov. Rodoški Kolos je zgradil lidijski kipar Hares med letoma 304 in 293 pr. n. št., delal ga je 12 let in je bil končan leta 282 pr. n. št. Kip je predstavljal boga sonca Helija, ki je stal na vhodu v pristanišče. Staro mesto je imelo dobro urejeno kanalizacijo in vodovodno omrežje, ki jo je zasnoval Hipodam iz Mileta. Močan potres je prizadel Rodos okoli leta 226 pr. n. št., ki je močno poškodoval mesto in porušil Kolos.
Leta 164 pr. n. št. je bilo mesto pod rimsko upravo. Ohranjalo je svojo lepoto in se razvilo v vodilno središče učenja umetnosti in znanosti. Rimljani so prevzeli od Rodošanov pomorski zakon in ga uporabili za svoje potrebe. Mnoge sledi rimskega obdobja še vedno obstajajo po vsem mestu in dajejo vpogled v stopnjo civilizacije v tistem času. Po Aktu 21: 1 Apostolskih del se je apostol Pavel ustavil na Rodosu ob koncu svojega tretjega misijonskega potovanja.
V srednjem veku je bil Rodos pomembna bizantinska trgovska postojanka, prav tako tudi križišče za ladje, ki so plule med Konstantinoplom in Aleksandrijo. V zgodnjih letih razdeljenega rimskega imperija so Izavri, gorsko pleme iz Kilikije, napadli otok in požgali mesto. V 7. stoletju so ga zajeli Arabci. Slednji so odstranili razpršene kose Kolosa iz pristanišča in jih preselili v Sirijo, kjer so jih uničili, da bi izdelali kovance. Po padcu bizantinskega cesarstva po četrti križarski vojni leta 1204 je domači plemič Leo Gabalas prevzel nadzor nad otokom, a po njegovi smrti in nasledstvu njegovega brata Janeza so otok na kratko zasedli Genovežani, preden so ga vrnili cesarju Nikeje, ki je začel novo, vendar kratko bizantinsko obdobje.
Malteški vitezi (tudi Ivanovci ali Hospitalci) so zajeli in ustanovili svoj sedež na Rodosu, ko so zapustili Ciperpo preganjanju vitezov Templarjev leta 1307. Papež Klemen V. je potrdil, da so vitezi posedovali otok leta 1309. Vitezi so ostali na otoku naslednji dveh stoletji.
Leta 1444 je flota Mamelukov iz Egipta oblegala Rodos, vendar so vitezi, ki jim je pomagal burgundski pomorski poveljnik Geoffroy de Thoisy, odbili muslimanski napad.
Zanimivo je bilo tudi na najbolj južni točki otoka. Kraj Prasonisi pomeni “zeleni otok”. V poletnem času ko je vodostaj dovolj nizek, je ta otok polotok, pritrjen na Rodos. V zimskem času in ko je vodostaj dovolj visok, Prasonisi postane otok. Na najjužnejšem vrhu Prasonisija je svetilnik Prasonisi. Najbližja grška vas je Katavija; vendar na Prasonisiju obstaja namensko naselje, ki vsebuje motele, trgovine, restavracije in izposoje za surfanje, ki so odprti sezonsko. – wiki-
Po padcu Konstantinopla leta 1453 se je Osmansko cesarstvo začelo hitro širiti in leta 1480 je sultan Mehmed začel napad na Rodos, ki ga je vodil Mesić paša. Branitelji so odvrnili turške napade tako na kopnem kot tudi v smeri proti morju, napadalci pa so po porazu zapustili otok. Poraz je ustavil sočasno invazijo na italijanski polotok s strani osmanskih sil in preprečil morebiten muslimanski vdor in nadzor nad zahodno Evropo. Po osmanskem porazu leta 1480 je veliki mojster Pierre d’Aubusson v naslednjih nekaj desetletjih nadzoroval utrjevanje mesta. Do njegove smrti leta 1521 je imel Rodos najmočnejše utrdbe v krščanskem svetu. Vitezi so nadaljevali z napadi na ladje, ki jih usmerjali iz Rodosa na muslimanske trgovce do leta 1522, ko je novi sultan Sulejman Veličastni vodil drugo obleganje Rodosa.
Precej večje število vitezov je prevzelo obrambo mesta in povzročilo velike izgube osmanskim napadalcem. Decembra 1522 so se Vitezi in Sulejman dogovorili in vitezom je bilo dovoljeno zapustiti mesto z vsem bogastvom, ki so ga lahko nosili, v zameno pa ne bi bilo povračil za prebivalce mesta in bi jim bilo dovoljeno, da še naprej svobodno prakticirajo krščanstvo. 1. januarja 1523 so vitezi odpotovali z otoka in ga prepustili Osmanom
V osmanski dobi so bile zgrajene nove stavbe: mošeje, javne kopeli in dvorci za nove pokrovitelje. Grki so bili prisiljeni zapustiti utrjeno mesto in se preseliti v nova predmestja zunaj obzidja. Mesto je ohranilo svojo glavno gospodarsko funkcijo kot trg za kmetijske proizvode iz notranjosti otoka in okoliških manjših otokov.
Po vzpostavitvi suverenosti na otoku so Turki spremenili večino cerkva v mošeje in preoblikovali velike hiše v privatne dvorce ali javne zgradbe. Ta preobrazba je bila dolgoročen proces, ki je bil namenjen prilagajanju stavb osmanskemu načinu življenja. Fasade iz viteškega obdobja s kiparskimi dekoracijami, obokanimi vhodi in kamnitimi zidovi so bili obogateni z elementi osmanske arhitekture, prilagojene lokalnemu podnebju in kulturi. V tem procesu se je večina arhitekturnih značilnosti obstoječih stavb ohranila. Najbolj značilni dodatki so bile kopeli (po navadi na zadnji strani stavb) in zaprti leseni balkoni na fasadah v ozkih ulicah. Na ta način je bila večina stavb viteškega obdobja v srednjeveškem mestu dobro ohranjena. Rezultat je bila mešanica orientalske arhitekture s primesmi zahodnih arhitekturnih ostankov in novejše stavbe, ki so bile značilne za lokalno arhitekturo časa.
Zanimiv primer osmanske arhitekture je knjižnica Hafiza Ahmeda Agha.
V 19. stoletju je mesto bilo glavno mesto arhipelaga Eyalet, vendar je upad osmanskega cesarstva povzročil splošno zanemarjanje mesta in njegovih stavb, kar se je še poslabšalo zaradi močnih potresov, ki so pogosto prizadeli območje.
Leta 1912 so italijanski vojaki prevzeli otok s preostalimi Dodekanskimi otoki in leta 1923 ustanovili italijansko posest, znano kot Italijanski otoki v Egejskem morju.
Za očeta italijanskega Rodosa se lahko šteje italijanski arhitektFlorestano Di Fausto. V dogovoru z guvernerjem Mario Lago je bil avtor urbanističnega načrta leta 1923 in se je odločil, da bo skoraj v celoti spoštoval obzidano mesto, rušil bi le hiše, ki so bile zgrajene na in okoli obzidja v času osmanske dobe. Prav tako je spremenil judovska in osmanska pokopališča v zeleno območje okoli srednjeveškega mesta. Istočasno je zasnoval nov italijanski Rodos v coni Mandraki, načrtoval vrtno mesto in zgradil ob glavnem sprehajališču stavbe, kot so Trg, stolnica sv. Janeza vitezov, guvernerjeva palača. Vse te stavbe so bile zasnovane v eklektičnem slogu, z mešanico osmanskega, beneškega, renesančnega in lokalnega elementa. Italijani so ohranili tisto, kar je ostalo od viteškega obdobja in uničili vse osmanske stavbe. Prav tako so rekonstruirali palačo Velikega mojstra. Poleg tega je bil ustanovljen Inštitut za študij zgodovine in kulture v regiji, za posodobitev Rodosa pa je bilo opravljeno veliko infrastrukturnih del.
Britanske bombe, ki so padle na srednjeveško mesto Rodos leta 1944, so zahtevale človeška življenja in uničile veliko stavb, kar je povzročilo velike vrzeli v urbanih tkivih. Ena od prvih uredb grške uprave je določila tista področja, ki so bila rezervirana za prihodnja izkopavanja in številne stavbe kot zaščitene stavbe. Julija 1944 so nacisti odredili deportacijo več kot 1600 Judov iz Rodosa, vključno z moškimi, ženskami in otroki, od katerih je bilo 1200 ubitih v Auschwitzu.
Leta 1957 je bil z Odlokom odobren nov mestni načrt, leta 1960 pa je bilo celotno srednjeveško mesto določeno kot zaščiten spomenik Ministrstva za kulturo. Leta 1961 in 1963 so izdali nove uredbe o novem mestnem načrtu. Zagotovili so širitev obstoječih ulic in odpiranje novih. Te niso bile izvedene v starem mestu zaradi nasprotovanja Arheološke službe. Leta 1988 je bilo staro mestno jedro uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine staro mesto Rhodes
Veliko napisanega nekaj doživetega. Najprej pa zelo lepo presenečenje ko smo se z zemljevidom ustavili ob ulici nas je takoj zaustavil domačin in vprašal ali kaj iščemo in kako nam lahko pomaga. Ko smo si izmenjali nekaj besed nam je na koncu zaželel lepe počitnice.
Na hitro smo si pogledali staro mestno jedro. Zanimivo in, če bi znalo bi lahko veliko povedalo. Kasneje smo se odpeljali naprej po otoku. Prevozili približno 310 km in opazovali lepote otoka. Najlepši del otoka pa seveda na koncu. Mestece Lindos.
Lindos je bil najpomembnejša dorska naselbina, ki je privoščila ugodne strateške lege v razvitem pristanišču.Mesto je tako ustanovili okrog leta 2000 pr.n.š. in velja kot spomenik antične, bizantinske in turske kulture. Mesto je od Rodose oddaljeno 47 km.Je prelepo mestece belih hišk, najstarejše so iz 17. stoletja, z okrašenimi okni in vrati ter dvorišči s črno-belimi mozaiki (chohlakia).Mestece ima v poletnih mesecih najvišjo temperaturo na otoku.Velikokrat je kar 10 stopinj višja ko v mestu Rodos.Antično mestece je v svoji zaledju danes ohranilo nekaj pomembnih arhitektur: tempelj Atene Lindije Janeza, rimski tempelj, relief rodoške vojne ladje vitezov sv.Janeza, helenistično obzidje, gledališče, štiri-stebrno stavbo boukopion in grobnic Kleovoulosa.Glavna znamenitost Lindosa je spektakularno postavljena na vrh visokega skalnatega hribčka.Glavna znamenitost akropole je Atenin tempelj iz 4. stol.skupaj z drugimi kipi v cerkvicami.Od tod pa ponuja tudi prekrasen razgled na mestu v plaži Na južni strani Lindoškega polotoka se nahaja plaža sv.Pavla.Tu se je ustavil sveti Pavel na poti v Rim.
Še predno smo prišli do skrajnega juga smo se zaustavili v mirni obmorski vasici z lepo taverno in pogledom na Agejsko morje, katero je bilo za nekaj stopinj toplejše kot Jadransko. Bilo je nenapovedano kopanje a toliko bolj zanimivo. Pasalo je, kot ledena kava na vročih Grških cestah.
Po popotovanju smo se dobro izmučeni usedli za mizo polnih dobrot nikjer drugje kot v našem hotelu a hkrati veseli, da smo oddali nepoškodovano kolo in cel avto. Saj je promet na otoku #uff.
Naslednje jutro smo si privoščili globok spanec in pravi počitek. Popolnoma na off. Na off za 24 ur.
Ker, da ne bo predolgo počitka sva se z Matejo odpravila zjutraj v bližnje mestece na pečine in opazovala jutranje prebujanje mesta Kolymbia. Bilo je prečudovito. Grške značilnosti in grška zastava na razgledu. Recept za popoln dan, preživet zopet na najlepši obali Tsambika.
Preden smo že začeli razmišljali o našem odhodu domov smo odšli v bližnje mesto Kolyimbia, kjer smo nakupili nekaj spominkov. Najbolj je bilo pa seveda zanimivo pri lokalnih prodajalcih, ki so prodajali skrbno izbrane in predelane domače izdelke. Komaj čakam, da probava kakšen je originalni Grški med pridelan na otoku.
Kljub umirjenosti je v naši glavi že počasi odmeval nek čuden občutek, da je potrebno otok kmalu zapustiti. Imeli smo na voljo še en dan. Uželi smo ga maksimalno. Jaz zjutraj na izlet po bližnjem mestecu, Mateja v hrib, Lara pa malo pod kovter. Bil je lep dan, kateri se je končal zelo prehitro. Tako hitro, kot smo bili v Ljubljani.
Bilo je lepo in nepozabno. Bilo je veliko lepše kot je napisano, kot je fotografirano ali posneto s kamero. Bilo je fantastično. Grčija me s svojo varnostjo, preprostostjo, prijaznostjo in prečudovitimi razgledi vedno in vedno vabi v svojo roke. V Grčiji sem bil že približno 6x. Še se bom vrnil. Grčija je lepa! Treba je najti svoj mir in nekaj iznajdljivosti.
Morje ob hotelih ni vedno lepo, smeti v okolici hotela je polno. Ceste katastrofalne. Prometna ureditev nora, ureditev komunalnih storitev zelo boga. Domačini prijazni, preprosti in videti skromni. Morda prav te lastnosti naredijo Grčijo pravo Grčijo. Veliko hotelski kompleksi in luksuzni hoteli so samo hoteli. Grčijo je treba čutiti. Za njo moraš biti preprost in prilagodljiv ter v življenju pričakovati nič. Morda boš potem lažje zastopil ta otok ali državo. Uživati v vsem in pričakovati nič.
Še morda nekaj statistike oziroma trail tekači bi rekli tehnikalije:
izposoja motornega vozila 40 €
izposoja kolesa 15 €
dva ležalnika in marela z box škatlo (z zapestnico – varno shranjevanje dokumentov) 15 €
avtobus v eno smer za cca. 6 km na osebo 2.2 €
kokakola 0.5 l in dva prava zmešančka 11,5 €
Sedaj pa pravi podatki:
Ker je teren na Grških otokih oster sem ves čas nosil SLAB Ultra. Ker je pa tudi zelo toplo sem se odlično počutil v Slab Short.
Sicer ni velike vlage je pa zelo velika toplotna vročina in lahko pride do izgube velike količine soli in s tem posledično lahko “sol” grdo drgne naše predele in prav zato sem se zaščitl s 2Toms.
Lahko rečem, da sem se imel zelo lepo. Užival sem v vsem. Šnorkanju in tunkanju ter tudi v postrežbi z Ameriško vodo, katero je kar naprej v moje naročje nosila Mateja. No, ona je bila najbolj pridna pri uživanju te vode. 3 kozarčki pri njej, pri meni deset kozarčki v enem dnevu. Upam, da Lari ni bilo preveč narodno pri mojemu malo bolj igrivemu razpoloženju in uživanciji.
Najboljše je bilo pa tekaško raziskovanje otoka in bližnjih skritih kotičkov.
Anže Česen
