Anže ČesenOb pitju kokosove vode ter ob poslušanju ambientne glasbe, se spominjam osmega tradicionalnega 8 urnega teka FORMAratona, ki je potekal v Tivoliju pod okriljem Jureta Koširja še ne 10 ur nazaj.
Ja, hitro minevajo trenutki. Danes si tu jutri tam…
Vendar vsa zgodba se začne na dan šaljivcev.
Prvega aprila dobim e-mail, če bi se pridružil tekaškemu forumu – ultra na zgoraj omenjenemu teku. Povabilo dobim od Zajca oziroma od Pije, ki je bila zelo vesela, da se bom priklučil norcem.
Če ne bi dobil tega povabila se po vsej verjetnosti ne bi udeležil dogodka saj smo pred kratkim zaključili #UltraGoričkoPiran.
A kaj čmo, za takšno druženje me res ni treba dolgo prepričevati. Pa smo se prijavili 😉 Uff zanimivo bo.
Ker je bilo pred “dirko” lepo vreme sem cel teden zaradi tekaške poškodbe (tekaško koleno) prefural nekaj km na biciklu, pa še to v klanec, kjer je lep razgled. Priznam, vedel sem, da to ni ravno pametno delati pred ultro, vendar, da bi tudi sebe sprobal sem v četrtek odal nekaj deci krvi 😉
Sestri na zavodu za transfuzijsko medicino sem lagal, da ne bom izvajal v naslednjih nekaj dneh nobene večje fizične aktivnosti. Aaaampak.
Že v petek sem odbrcal sto km in lepo traso v hrib. Malo utrujenosti se je zagotovo poznalo a za to so krivi hribi z biciklom v preteklih dneh 😉 Počutje ok, le malo zaspan. Pri meni klasika po odvzemu krvi.
Pred nastopom dneva D, roba pripravljena Salomon copati snežno rdeče-bele barve, zelene hlačke in majčka zležena na A4 ter izdelki iz TOP Atleta na svojem mestu pripravljeni za delovanje. Ok, brez večjega “strahu” spat v mirnmo noč. Vse po planu, ok, to je že nekaj. Bistvene so priprave kaj ne?
Zjutraj zazvoni Jabuk in via Ljubljana. V Ljubljani poberem Costo in z Tejč, rečemo nekaj besed ter “odpičiva” v Tivoli, kjer je bilo že skoraj vse pripravljeno za “dirko”. Sicer naj poudarim, da je v prvi vrsti projekt namenjen, kot humanitarno zbiranje denarja, vendar vemo kako je to 😉 #NaMuč
In tako se je začelo….
Costa in Milč pripravljena na akcijo, Pia se že ogreva, Lajko stresa šale, Kristi zamuja kot ponavadi, moja malenkost pa tlači čip v moje snežno rdeče-bele S-LAB SENSE 5 ULTRA copatke, katere bodo danes na resni preizkušnji.
Pia je res posebna ultrašica. Ne Pia to ni normalno kar ti delaš. Kljub problemom, ki si jih imela si štartala! Noro! Poklon, čeprav to ni ql, te razumem in podpirom 😉
POK! in štart osem urnega tekanja na 1.936 dolgem krogu se je pričel. Ker sem se teka udeležil “že” tretjič, sem vedel kje so njegove pasti.
Prehiter začetek je polomija, polomija za vseh 8 ur teka. Počasi, počasi. Čutil sem, da bo druga past toplo vreme, saj ga nismo imeli prav veliko v zadnjih mesecih. Govorim o “visokih” temperaturah 20+, za ta letni čas.
Z Lajkotom in Kristijem smo kar nekaj časa skupaj bežali. E obadva sta mal čez les! 😉 #VemDaNeZamerita, taka sta. Oba prekipevata s pozitivno energiji ter odkritostjo. Lepo je bilo klepetati. Vedel sem, da to ni pametno, saj je pred nami še dooolga pot. Dolga in mučna!
Ker seveda ni smo bili sami med samimi (skupaj nas je bilo 381 – bravooo) sta bila med nami tudi legendi UltraBlues-a. Žiga X ter Videmšek. Rekli smo nekaj besed in vsak v svojem tempu naprej.
Prve urice so hitro minevale. Super, če bo tako, bo super. Vsi smo vedeli, da pri ultra tekih pač ne gre tako 😉 #zanimivo.
Ok, Pia je kar letela in letela,
Zaradi “zamujenega” štarta naju je Kristi z Lajkotom lovil in lovil ter iskal po krožni poti.
A kmalu smo se “pokonektali” ter sabo pripeljali Tadejo 😉
Pri približno 35 kilometru sem postal strahotno lačen, nekaj bi jedel. Nekaj! Kar koli! Nekaj v obliki testa! Hmm zanimivo. Nikoli mi med tekom ne paše jesti a danes bi dal vse za kakšen testo ali kaj podobnega. Costa odgovori: “Jaaaaa nimamo nič, saj ponavadi ne ješ”!
Krog ali dva in je bila že pri nas Tejč, ki je prinesla dobrote!!! Aaaa “vse” sm požru!
Ql, gremo dalje!
In ko smo šli dalje samo šli v težave. Uff nenaden čuden vid. Kakor, da me grabi migrena, ki me je že dolgo časa pustila pri miru. To ne bo dobro. Zelo slabo sem videl, tako, da če sem hotel izostriti tarso, sem moral malo zamižati, na tak način kot, če ne vidiš na daleč.
Fak, to ne bo dobro pa šele 40 km?! Je to povezano morda s krvjo, ki sem jo daroval, utrujenostjo od bicikla. Eh, bomo že. Moramo.
Ustavim se pri postajanki in povem, da slabo vidim. Tejč, mi tako da dva aspirina. Costa je vse razumel in teral dalje. In sem šel. Tistih nekaj krogov sva skupaj odfurala za Lajkotom. Ok, upam, da bo minilo. Čeprav vem, da če dobim tak vid, da je zelo malo verjetno da uidem brez posledic. Ali se to nadaljuje z slabšim vidom ali z močnim glavobolom. Še sam ne vem kaj je bolje. Vendar, če “ostro” vidiš prijatelje, ki so neprestano drli tvoje ime je tudi fajn. 😉
Ok, dva, trije krogi nič bolje. Nč, mormo rešt! Samo to je bilo v glavi. Hmm borbal sem kot še nikol. Uff! Ziga X od vzunaj sem res lahko lepo zgledal samo notri sem borbal, borbal kot že dolgo ne. Znotraj me je čist podiralo. Kompet!
Od Tejč, zvem da me pozdravlja Matevž (brat) in vrjame, da bo vse ok in da bom zborbal. Energija zopet višja! Yess!
Gremo, borbajmo! Naslednji krog nenadna sprememba. Vid prišel k sebi in nekaj metrov pred seboj vidim zopet Gombača, rečeva nekaj globokih besed o medsebojni pomoči in takrat so mi šle kocine po konci. In to drugič danes. Ja, za takšne prjatle vse Žiga X! Vse!
Če glava ne boli bom vse drugo zborbal, če bo treba bomo vlekli koleno za sabo.
Costa me okoli 15h (dve uri pred koncem) “tekme” vpraša kako koleno. “Sej veš” Mu odgovorim. 😉 In evo, glava se je oglasila in preselila misli v koleno. Uff boli jebem…! Boli! Ampak še dve uri bomo pa ja zborbali.
Med tem srečavaš borce na trasi, ki borbajo približno enako kot ti. Vendar bom izpostavil dva močnejša možakarja, ki sta res neverjetno borbala, imela željo in tudi cilj. Pa sta šla, korak za korakom! Vsa čast! Presenetila sta me pa tudi dva pubeca, ki sta odelala 48km! Noro, pa tako mlada! #poklon
Zvesto navijanje prijateljev, ti da energijo, ki jo je bilo čedalje manj! Čedalje manj! Samo še uro in pol ter smo zborbali osem urni “šiht”.
Hmm kaj pa mala potreba. Kaj pa to!? Si čisto pozabil ali ne gre. Ne nisem pozabil samo enostavno ne gre! Visoka temperatura, ter še premalo popite tekočine. Sicer sem res veliko pil, vendar telo ni bilo navajeno na tako “visoke” temperature. To se je videlo po slani obleki, kot da bi se valjal v soli.
A “scat” bo treba še vsen kljub vsemu. Pa grem probat. Ojoj, rjavo. Hmm gremo hitro pit. Zaštartaš in uff krč! Ok, odmisli in prosi Pio za sprej. Ok, deluje!
Pij Anže, “NaMuč vse kar dobiš, ampak več kot pit pa tudi ne moreš. Enostavno ne gre.
Še ura pred koncem “tekme” in Costa pride z izjavo: “Dej vzemi gvarano”!
“Ne, se bom uniču, ta bo tretja na podlago vseh bonbonov” sem mu odgovoru. Ampak sm jo!
Mal me zapeče in grem zopet probat srečo z WC-jem. Aaa popolnoma krvavo rdeč urin. Uff dobr sem se zjeb..! Priznam, po eni strani sem tako vedel, da sem dal vse od sebe, po drugi strani sem se spomnil vseh vas, ki pravte, da je zdravje prvo.
Velikokrat sem si v kriznih trenutkaj ponavljal: “Samo tisto malo, samo tisto malo”! Zopet je bil z mano Bear
Hvala nekumu, de je bil samo še en jutranji tek bežanja pred nami. Sam še malo samo še dva kroga in s Kristijem sva ravno to naredila, samo še dva kroga in neizmerno vesela, da je nama uspelo, da imava vsaj eno sliko, ki sva obarvana v “zlato”. Ha, legenda pa smo borbal!!
Ker Lajko ne bi bil tak car kot je, se nama je pridružil za nepozabno skupinsko fotko. Lajko matr si borbal, odlično!
Med tem so v cilj prišli tudi največji zmagovalci 😉
Ko končaš takšno “zgodbo” je iskren objem kot nekakšno olajšanje, kot varnostni pas, ki ti reši življenje 😉
Kar me je danes naj bolj presenetilo je bilo to, da kljub različnim interesom nekaterih ljudi, ki so prisotni v svetu športa ali ulter, še vedno “nekdo” tako srčen in pripravljen iskreno navijati za “drugo” ekipo za “drugega” človeka za “drug” svet. Brez komentarja!! Hvala
Vesel in ponosem sem bil, ko sem izvedel, da bova z legendo – Kristijem skupaj na odru za “najlepše” 😉 Uroš, odlično si zborbal 😉
Težko je še kaj napisati ob tako prijetnih trenutkih, ki sem jih doživel danes. A v moji notranjosti se skriva nekdo, ki mi govori: Kaj pa je to zate, ti to zmoreš brez problema, to ni nič zate, to je zate mala malica, to je zate jutranji sprehod… Ja, to me trenutno najbolj muči, sa je bilo danes to vse skupaj prava borba, borba za doseganje lastnega cilja. Cilja, samodokazovanja. Vem, naj se še tako čudno sliši a tako je v teh športih. Kdor prizna je pri meni še bolj cenjen, kdor ne si ne prizna.
Kako je zanimivo videti, ko smo na tleh, smo vsi na istem. Ne glede na izkušnje, starost, spol, želje, moč, spoznanja, …vsi na istem vsi pijemo iz istega bidona vsi mislimo na isto! Borba! To je življenje ultra športov. Ko si na tleh ni razlik. Ni!
Še nekaj malega…
Prehrana:
Jutrani zajtrk: kakav, rogljička, 2 ibuprofena ter aspirin 😉 Zdej pa malo bolj resni hrani 😉 Tudi tokrat sem ostal zvest TopAtletu saj sem si pomagal z Energy Source in Zero tabletkami, ki so polne elektrolitov. Med “dirko” sem sproti pil tudi Recovery energijo. Vse skupaj se je zoper poklapalo. Da sem ostal zvest svoji #plantPower energiji sem si zjutraj pripravil v tri bidone spirulino, baobab ter sport mix. Odlična zadeva, kateri Žiga X pravi zemlja 😉
Oprema:
Že večer prej na mestu in v nizkem štartu Salamon S-LAB SENSE 5 ULTRA snežno rdeče barve. Na A4 format zložene hlače in majica katera sta skrbela za kompresijo med tekom, da sem še lažje tekel. Kljub toplotni obremenitvi, se je oprema izkazala za vrhunsko saj nikoli nisem imel občutka, da se valam v soli, čeprav so bila telesa prekrita z milimetri soli. Enostavno #top
Suunto Ambit 3 Vertical na pravi pogled ne bi bila “uporabna” za v Tivoli vendar smo naredili kar lepe višince. In to v Tovoliju. #zanimivo
Tehnikalije po Suunto uri
Čas 8:05h
Razdalja: 84 km
Kalorije: 6804 kcal
Višinska razlika:1218m
Prjatli hvala za odlično borbo in podporo! Hvala Costa in Tejč za odličen support! Hvala!
https://miharekar.typeform.com/to/CPYWV6 spodaj pa še zanimiva anketa, za vse nas tekače 😉
