MyHope

18. 5 se je pisal datum, katerega si ne bom zapomnil, ker se mi ga tudi ni potrebno. Zagotovo si bom pa zapomnil mesec maj, saj je bilo skoraj enako kot leta 2018. Zgodil se mi je zlom 5. stopalnice. Tokrat ne na trailu ali kje na progi.

O tej poškodbi vem veliko. Veliko je napisanega in povedanega. Popolnoma enako zadevo sem dal  skozi leta 2018. V istem termnu. Skoraj datumsko se je ujelo. Zopet poletje zopet doma. Kot, da še ni bilo dovolj “karantene” čeprav prave karantene sploh nisem občutil saj smo kot vojaki, vojaški policisti delali vedno. Veliko je bilo dela, veliko je bilo odsotnosti od doma in nenapovedanih urnikov. Včasih ti ni bilo ok, da si izvedel, da jutri delaš in naslednjega jutra izvedel, da delaš do večera… ampak.  
 

Zgodilo se je in čas je bil za počitek. Na tem mestu bi rad pohvalil in žal mi je, da nisem moral biti z vami fantje iz 3.voda, ko ste imeli največ dela. Grega! Vem, da si opravil izjemno delo. Vem, morda ti velikokrat ne rečem a vem, da to veš. Nekoč in nekje se bo to vrnilo.

Ne vem kaj je hujšega, to da ne vem kaj pričakovati ali to, da vem čez kaj sem šel leta 2018 in kaj me čaka. Ali to, da bom spet po vsej verjetnosti 2 meseca off, 2 meseca ne na nogo. Ne vem, bo šlo? Bo, ker vem, da bo. V petek 19. 5 sem bil “zmenjen” s kirurgom, kateri mi je operiral in vstavil vijak v desno stopalo, da pogledava še levega. 

Morda pa za vsak dan napišem kako sem ga preživel, hmm samo zna biti precej dolgočasno. Eno in isto z morda kakšnim dnevom kakšne padalske naloge.  

19. 5. sedim na kavču, premetavam črke na zaslonu, poslušam glasbo in želim si, da gredo dnevi hitro. Da je hitro noč in hitro dan, ter da bi bil za ovinkom petek, da se pomenim kako in kaj naprej. Da greva, kam z deklino sicer Mateja dela tudi zelo pisano in tudi takrat ko je vikend ni zagotovo, da bova skupaj. A ko zakleto, je to poletje veliko prosta a midva nikamor ne moreva zaradi mojega stopala. Bo pa sama opravila “individualne” predpisane treninge. Ona to razume in je navajena.

Vem, sonce bo že posijalo, če tudi že cel dan pada dež. Saj imam ob sebi eno in edino družino, ki mi pomaga. Tudi če je potrebno 3x nositi gor in dol fasungo hrane in gajbe Invictusa… Ane, deklina in še po cepljenju ob stranskih učinkih borbati z mano in čakati v vrsti za preglede. In če me je potrebno kam peljati ane Costa in Tejč, hehe. 

Tako je, če si odvisen od domačih. In to je po eni strani lepo, ker imaš nekoga ob sebi. Lepo je, ko te pokličejo ali pišejo prijatelji. Hvala! Gorazd, ti si tako in tako nekaj posebnega. Andrej tudi tebi hvala, ker sta me z Elo lepo presenetila. Grega P. ha skoraj vam je uspelo popolno presenečenje hvala tudi vam za obisk. Klemen, oooo bomo še skupaj žurirali… Maruša in Primož hvala za skrb, če bi kaj potreboval, vem kje sta doma. Grega tudi tebi hvala, ker si mi prve dni zelo pomagal, da sem izpeljal administrativne zadeve glede poškodbe. In, da sem ti nekaj dela pustil čez noč na moji mizi. Grega, saj veš, kdo te glede na “polički”. 

Ponosen sem, ker vem, da nikoli ne bom ostal sam! 

Seveda sem vesel vskaega klica prijateljev ali obiska njih. Zakaj? Zato, da rečemo kakšno, ki jo drugače ne moremo ali ker si ne vzamemo časa ali ga “morda” ne najdemo. Lepo je! Vse šteje, tudi samo majhni kliki na internetu v slogu: “Kako si?” Hvala dobro. “Drži se”… to mi je dovolj. Senad hvala. 

Da se vrnem nazaj, čeprav je treba gledati in strmeti naprej, si probam dan splanirati, da mine čim prej. Zjutraj ponavadi malo na zrak za eno uro ali morda dve. Čeprav priznam, da je bilo na začetku s prvim dnevom na berglah, kar zahtevno in da sem po prvih 300 ali 400 m že čutil boleče roke oziroma dlani. Mudilo se mi ni nikamor, ampak krog na soncu je pa tudi dobro hitro končati, lahko bi se 100x ustavil in odpočil, no saj morda sem to naredil ene 15x na krog. 

Spomnim se prvega tedna. Počutil sem se kot, da sem bil 24ur v fitnesu, saj me je tako bolel ramenski obroč in dlani. Po enem tednu sem se že “utekel”. Iz tedna v teden sem napredoval.

Po 14 dneh kontrola. Pravzaprav vedno kadar grem v kontrolo mi srce razbija kot v šoli ali kot pred kakšno malo bolj pomembno nalogo v službi. Nikoli prijetno a nujno potrebno. Rezultat je bil, da imam kontrolo še čez en teden sicer sedaj lahko v tem copatu tudi stopam, oziroma se naslanjam nanj. Sicer odkrito povedano sem malo bolj previden in kar nič ne stopam. Čutim bolečino pri “mazinčku – malo višje” Hmm. Velikokrat si rečem, to ne bo ok, tako sem imel isto na desni nogi, bolečina je bila bolj nizko, kot “šlata” doktor. Ampak v prepričanju, da zagotovo ve kaj dela sem vrjel vanj. Saj je videl več nog in kosti, kot jaz popite vode. Vem, da bo ok in vem, da se je pravilno odločil. Mora se prepričati kakšno je stanje. 

Hitro si želim nazaj, ampak tukaj ni bljižnic. Tukaj ni tako, kot na teku, da lahko namesto asflata izberš trail progo in tam hitro shodiš, ker če bi bil na asfaltu bi zagotovo tekel. Ne hitro, a ostal bi v tekaškem koraku, ostal bi v premikanju, čutil bi zagotovo višji pulz, vsake toliko časa bi nekaj spil in pljuval okoli, vsake toliko časa bi pogledal na Suunto uro ali sem na pravi poti oziroma, koliko še imam do vrha. Vsake toliko časa bi začutil kako mi polt zaliva obraz…, tu pa enostavno ni bilo tega, ni bilo bližnjic. Bila je le strpnost, pa se zopet vračamo k teku. Ultra tek in strpnost. 

Super je, ko pride kakšna padalska naloga, kot je cepljenje, ki mi ga je služba uredila. V bolniški sem šel na cepljenje zato, ker sem želel, da ne gre v nič prvi odmerek oziroma, da naredim eno klukco, ki jo bomo prej ko slej potrebovali vsi. Pustimo ali je to ok ali ne. Trenutno ni pomembno, vem pa da je zame trenutno to popolnoma ok.

Kot sem že povedal sem bil izredno presenečen, ko sem bil deležen lepe geste naših pripadnikov SV, ki so me pustili mimo vrste, da sem bil hitro cepljen. No, da povem odkrito, potrebno je bilo, da je nekdo druge “opozoril” da naj me spustijo preko… Ja, še vedno ne znamo sami videti malo več, kot samo sebe. Malo se ozrimo okoli in morda tistim, ki so šibkejši pomagajmo. Čeprav sem imel časa več kot oni, ampak malo težje mi je pa, če bi stal v vrsti uro ali dve. Seveda malo drugače je če se gibaš ali pa če stojiš na mestu. Upam, da se razumemo, če ne pa tudi prav. 

Vsak večer pogledam vreme ali bo ok za šport (berglanje) za vsaj eno urco zjutraj. Upam, čeprav nam malo nagaja vreme moram reči, da imam srečo. Vreme mi služi. Nekajkrat sem že doživel, da so me hoteli peljati do željenega cilja a, vsakič sem odgovoril: “Hvala ni potrebe, malo grem okoli na zrak.” Seveda morda nerazumljivo nekaterim, ko na ulici srečajo do kosti premočenega možakarja, ki bergla po ulici, morda tudi meni malo manj prijetno ampak, moram nekaj narediti za zgornji del telesa, če že leta in leta “nimam” časa. Zanimivo, kako telo samo poskrbi za “trening”. No malo za hec ampak vreme… ja, jutri bo za jutranji krog. In tako, je dan okoli, seveda tudi s pomočjo kakšnih knjig.

Hitro je čas minil, do naslednje kontrole, ki mi je malo sesula plane. Slika je pokazala, da ni primernega napredka oziroma, če želim še vedno dobro opravljati vojaško delo in če želim še dobro bežati je najbolšji zaključek dneva operacija oziroma osteosintéza, se pravi po domače povedano potrebna bo operacija s povezovanjem zlomljenih kosti z vijakom ter z avtolognimi kostnimi presadki spongiozne kostne substance, s katerimi se izpolni mozgovna votlina ob prelomu. 

Na hitro. Vijak v stopalo s “kajlo” kosti, ki jo bo vzel na drugi strani gležnja. Hmm. To pa je znanje! Operacijo sem lahko pričakoval v torek sredo ali četrtek, a ker sem imel pregled v nedeljo sem dvomil, da bo vse tako hitro. 

Bam! Ob 12:07 sva bila z Matejo pri TopAtletu, kjer so me klicali iz UKB, da moram biti do 16h v Ljubljani, kjer me bodo najprej testirali za Covid19 in pripravili z v torek na operacijo. Ufff, ni bilo časa razmišlat. “Pobrala” sva energijo in se zahvalila Ani in Samotu za gostoljublje ter odhitela domov pripraviti Salomonov nahrbtnik za trail. Upss.. Sory za v kliničnega. Nekaj osebnih stvari in komplet za preoblečt, saj bom notri ostal 2 dni. Pripravljen imam v 5 minutah brez kompliciranja in nepotrebnih stvari, to me je naučila vojska in tek. Žal mi je le bilo, ker sva imela z deklino drugačne plane a bodo malo počakali. Brez nepotrebne krame, je nahrbtnik lažji in tako posledično tudi “pot”.

Uff lokacija bolnice mi ni všeč, že ko sem smo mimo bežal sem se izogibal tistega konca, a danes 14. 5 sem moral zakorakati prav v ta objekt. Vzdušje in vonj po bolnici nista zame. No saj nista nikomur, a kar se mora se mora. Pogledam najprej kje je WC, potem pa v 4. nadstropje B trak. Povem kdo sem in že kmalu ležim v modri pižmi in opazujem Golovec. Uff kolikokrat sem si rekel, da bi bilo kljub visokim zunanjim temperaturam lepo bežati po njem. A tudi to bo, najprej je treba rešiti levo stopalo. Hitro mi vzamejo COVID19 vzorec in prinesejo večerjo….

Noč, mirna in dobro sem se naspal. Vstanem ob 5h in se grem urediti… in nazaj v posteljo. Danes ostanem brez zajtrka, ker moram biti pripravljen na operacijo. Čakam. Okoli 12:10 me oblečejo v posebno belo pižamo in odpeljejo sigurno kilometer in pol po vseh kleteh in jaških do operacije… Počutil sem se dobro. Če kaj sem zaupal osebju, od prve sestre in do glavne anesteziologinje in vse do doc. dr. Anžeta Kristana, ki me je operiral. 

Tokrat sem se odločil za lokalno anastezijo, saj sem želel enkrat občutiti, kako je to ko ti delajo “na živo”. Sicer občutek, je zoprn, ker ne čutiš nič od pasu navzdol. Vsake toliko časa, me je malo zamajalo po mizi, ko je bilo potrebno malo moči za “vrtanje” v kost,  a po približno 20-25 minutah, je bilo vsega konec. Hitro, lepo in brez zapletov. Super. Nekaj trenutkov še počakam v kleti, da me opazujejo… potem nazaj gor. 

Tokrat so me seznanili, da bom zamenjal sobo… ok, ni panike. Sicer ne bom več “sam” ampak tudi to me ne moti preveč. Naslednji trenutki so bili zame morda bolj pomembni kot sama operacija. Prebuditi spodnji del telesa iz “kome”. Na vso moč sem se trudil, da bi lahko premaknil noge ali prste na nogah, a nikakor ni šlo…Vem, da je to samo lokalno in da bo kmalu popustilo… Ne želim si predstavljati, da bi bilo tako celo življenje. Strah, groza… Počasi se je začelo “telo” prebujati. Pomigam s prsti na nogi… to je to. Zmaga. Vesel, sedaj je na vrsti dejansko samo počitek in čakanje, da telo sprejme vijak s podloško in da vztrajam pri strpnosti. Pojem, kosilo in dobim odpustnico…Še pred tem srečam najbolj vzdržljivo voznico intervencijskega vozila Sabino, ki sem jo bil res vesel, da me je prišla pozdravit in vprašat ali kaj potrebujem. Hvala ti. Noga je zatečena, obujem “plastični copat” a ga v avtu sezujem, ker me premočno tišči. Vidim, da je bilo res premočno, saj je čez obliž priculjala kri. Od torka pa do danes so minili štirje dnevi in je noga še vedno zatečena. Ampak tudi to bo minilo… Samo treba je držati nogo višje. Sedaj mi je “odvzeto” tudi tisto malo berglanje okoli Ivančne. To so morda tisti trenutki, ki si jih malo manj želim, saj sem od jutra do večera doma. 

To je bil “najlepši” občutek 🍀, ko začutiš, da imaš moč premikanja telesa. 

Ampak. Vesel sem, da imam balkon in nekaj kvadratnih metrov tako prijetnega vetra in šelestenje dreves, da je vse slabo hitro pozabljeno. Zelo lepo me je presenetilo podjetje #MaxiSportCerin, ki mi je poslalo okrepitveno sporočilo. Res lepo. Tudi lepo je, kot te pokliče Samo iz TopAtleta in te vpraša ali si ok. To so lepe geste. 

Uff ura je že 12. Ko je čas se naredijo kakšne stvari, ki jih drugače nebi. A sedaj, ko je po operaciji približno 8 dni, ko se piše tole besedilo je noga še siva in “razdražena”, zato mi tudi ni da bi hodil po stanovanju, ker je občutek v nogi neprijeten. Najverjetneje bo tako še nekaj časa, kasneje 29. 6. je planirana odstranitev šivov in 7. 7. prva kontrola po operaciji. Je pa tudi po devetem dnevu oteklina minila in z deklino sva šla skupaj ven na zrak. Do prve resnejše kontrole je še nekaj časa, a do takrat pa malo strpnosti in borbe.

A ne nazadnje si rad vzamem tudi nekaj časa, da pogledam vaše zgodbe kje vandrate in kako uživate ali borbate na tekmah. Super ste nadaljujte z dobrim delom, Suunto app oziroma Strava app naj ostane/postane vidna, saj dvomim, da kdor od nas prebira tale blog, da živi od teka, da bi moral skrbno skrivati rezultate, hitrost in pulz na svojem športnem podvigu. Pomagajmo si med seboj.

Tilen tabi pa posebna zahvala za pomoč pri rehabilitaciji od začetka pa sedaj, ko sva napoti proti koncu. Tilen hvala! Ostan takšen kot si. 

In ne pozabite: “Tam kjer je volja, je tudi moč.s”

In za na konec danes praznujemo 30. obletnico samostojnosti! To mora biti lep dan.