Anže ČesenŠe zadnji dan pred LJM nisem vedel ali bom na ljubljanskih ulicah tekel ali bom aktiven kje na južnem delu Slovenije. Izšlo se je! Zato še enkrat prav vsem tekačem čestitke.
Bolj kot s tekom sem se zadnje dni ukvarjal oziroma misli preusmerjal v delo. Ja, delo katero se mi je zasidralo v srce s prvim dnem nastopa v službi. No, to nebi rekel, da je služba to je način življenja. Vojaški poklic mi trenutno pomeni vse oziroma zelo veliko!
Kot narekuje tempo političnih odločitev, ki me ne zanima, se moramo v vojski tudi s temi “skrbmi” ukvarjati. Sicer s temi skrbmi se ukvarjajo precej višje. Mi se jih prizadevamo rešiti.
Naša trenutna politična situacija je reševanje migrantske situacije. V samo problematiko se ne bom spuščal.
Ne obremenjujem se s stvarmi na katere nimam vpliva!
Situacija je takšna kot je!
Takoj po LJM sem dal fokus na delo, ki je bilo pred nami. Ker sem potreboval dobro regeneracijo po LJM, ni bilo drugače izvedljivo, ko da sem vstal ob 3h in odtekel nekaj svojih kilometrov in tako sem bil pripravljen na novo zanimivo preizkušnjo…
Situacijo, kakršno vidite na TV pač takšno vidite, v to se ne bom spuščal. Povedal bom pa nekaj zanimivih dejstev katere sem opazil pri svojem delu.
Ko smo prevzeli delo od prejšnje ekipe, sem vedel da bo zanimivo. Ta množica je precej raznolika. Od starih, mladih, družin, otrok, različnih verskih izpovedi, z različnimi problemi… Veliko med njimi je imelo kar nekaj hib, ali je bila to popolnoma nemožnost hoje ali pa so si pri hoji pomagali z berglami in z drugimi pripomočki.
Med množico par tisočih ljudi je bilo in je veliko različnih karakterjev in pripravljenosti sodelovanja s policijo. Veliko različnih kultur in veliko različnih viden na svet.
Čustva do najmlajših in poškodovanih smo hitro morali zatreti! Enostavno drugače ne gre. Zakaj govorim v množini. Ne mislim na institucijo SV oziroma MORS vendar, ko bom govoril o množini bom govoril o svoji ekipi o svojih borcih, s katerimi smo in si še bomo delili zanimive dni.
Naše naloge so bile znane.
Nič kaj druge kot se pozna iz medijev. Prihod, namestitev, ločevanje, spremstvo, odhod. Recimo, da so to bistveni elementi s katerimi smo se te dni ukvarjali.
Sam prihod migrantov je precej zanimiv, kar naenkrat se pojavijo izza državne meje. V hitri hoji so se skupaj zbrali v kordonu. Da je bil kordon kar seda učinkovit smo skupaj s policijo poskrbeli tudi mi. Enostavno jih usmerjaš v prej določeno mesto. Nekateri razumejo geste rok, nekateri ne, nekateri jih pa zagotovo ignorirajo. V vseh teh treh situacijah moraš pametno od reagirati.
Namestitev je najbolj problematična saj je na “kupu” veliko ljudi. Govorim o nekaj tisočih. In vsak med njimi ima svoje “probleme”. Kako te “probleme” zajeziti je še težja naloga. Nekateri mirno čakajo na vnaprejšnje napornejše procesiranje, nekateri hodijo po prostoru gor in dol, drugi pa bi želeili vzpostaviti neka fizični odnos do varnostnih sil. Prav ti so najbolj problematični, saj eden ali dva za seboj potegneta celo skupino in tako naprej. Tukaj ključno vlogo odigra policija. Velikokrat se je zdelo in vrjamem, da je tako, da imajo neke velike skupine svojo vodjo. Ta vodja je popolnoma čil in zdrav. Zelo lepo oblečen in urejen. Zelo dobro sodeluje z varnostnimi silami. Z nami se je pogovarjal mož, ki je imel na sebi precej lepo jakno, takšno večina od nas nimam v garderobi, ponujal nam je cigarete in spraševal če smo dobro… Zanimivo. Tudi tukaj je potrebno biti previden z odgovori in odločitvami. Pravilni in pravočasne odločitve so ključnega pomena, ki imajo vpliv na nadaljnjo “igro”.
Naj še omenim, da je bilo ponujano varnostnim silam kar precej denarja za morebitne cigarete. Tudi za razorožitev policaja ali vojaka je bila ponujana velika količina denarja. Takšnih in drugačnih zgodb je veliko…
Ko se jih preda naprej na procesiranje v druge prostore oziroma kraje je tu zelo pomembno kako ločiti družine od mladine. Sicer zelo težko je ugotoviti ali je res pristna družina ali je samo vse skupaj zaigrano. Veliko je zaigrane igre, tako med prihodom ali med samim procesiranjem.
Med samim peš premikom je bilo prav zanimivo opazovati kako se nekateri pretvarjajo in nam govorijo popolnoma drugo zgodbo kot jo vidimo mi.
Ker sem vem kako je če si lačen (poješ tudi hrano, ki jo drugače ne maraš). Vendar tu je bilo veliko izmišljanja glede hrane ter obutve/oblačil. Neverjetno veliko je bilo odvržene še uporabne hrane in oblačil. Enostavno, če jim ni bila všeč “barva” oblačila so jo enostavno odvržejo. Zakaj? Ker, ko pridejo na drugo lokacijo, kjer čakajo na nadalnje procesiranje dobijo zopet zajest in za obleč. Zelo velikokrat so oskrbljeni s hrano in oblačili. Vedno se jih “fila” na novo!
Veliko pozitivnih in žal s svojimi dejanji tudi negativnih dejanj naredijo prostovoljci, ki z nepremišljenimi dejanji tudi včasih malo dvignjeno pritisk varnostnim silam.
Potrebno je dobro razmisliti kako boš postregel 30 kosil med 100 ljudi. Enostavno ne gre. Ko se množica spravi na humanitarce, ki s svojo srčnostjo pridno pomagajo pri dajanju oblačil in hrane si lahko predstavljate kaj iz tega nastane in kako hitro se po nepotrebnem spremeni oblika kordona. Največ dela pa imajo s tem varnostne sile. Tako enostavno ne gre. Tudi nepotrebni intervjuji novinarjev zmotijo proces. Če že, se vse skupaj dela v premikanju, ne da z nepremišljenim dejanjem ustavlja kolona. Zopet je tu potrebno kar morda včasih na “ostro” rešiti problem.
O samem neredu, smradu, bolezni nebom zgubljal besed. Žalostno in neznosno. Tu se ustavi čas!
Vem, da je težko čakati na sam odhod nekaj dni. Ampak enostavno drugače ne gre. To ni majo zgodba to je zgodba ljudi kateri pridejo k nam. Je pa tudi treba vedeti, da pridejo čez meje tudi zelo bogati Sirijci sicer vprašanje iz kje dejansko izhajajo (Irak…), ter bolj “pretepaško” nastrojeni Afganistanci, kjer delajo največ nereda…
Poznamo dve vrsti družin. Prva je takšna kot je neka klasična “zdrava” družina. Vsi skupaj držijo eden za enega. Druga družina je pa ustvarjena le za status, se pravi da mami ali očetu ni nič žal za malega otroka starega 4-5 let ki za njo “ceplja” in že med hojo spi. Dejansko spi!! Če ne vidiš ne vrjameš! To je status in nič drugega.
Prve besede neke gospe so bile: “Kaj bo vaša vlada naredila za nas”! Draga gospa, to je vaša pot, ne moja. Žalostno a tako je! Resnica!
Nekaj zgodb
- Ko se je migrant znašel v vrsti za nadaljnjo procesiranje je trdil, da je za njim brat, ki se ga je zadržalo za varnostnimi ograjami, ki so ločevale procese med seboj. No, vsaj tako je trdil sam. Vendar, ko se mu je ponudila možnost, da gre lahko nazaj k bratu ali pa, da gre naprej se je možakar v teku pognal naprej. Se pravi, da je kar naenkrat “pozabil” na brata. Zanimivo!?
- Ko spremljaš “konvoj” ljudi, ki ima vsak svoj problem je vsem težko ugoditi. Moje vodilo je takšno, da če nekomu ponudiš plastenko vode verjemite, da bo to videlo še 1000 ljudi. Potem veste kje ste. Se pravi nobenemu nič. Včasih je to zelo težko, vendar se lahko samo tako lahko napreduje!
- Ko se ti pred nogami skoraj po “vojaško” na hrbet “vrže” starka pomsiliš na vse. Vendar noben me ne bo prepričal, da se lahko med počasno hojo zlomiš golenico. Ne, to ne pije vode. Vstani in gremo dalje. Gremo! Gremo! Vstane in brez bolečine nadaljuje pot! Je težko ampak druge zgodbe tu ni! Tako pač je!
- Ko vidiš, da nekdo, ki naj bi bil premražen, lačen in morda tudi v stiski pred tabo vrže na tla kruh ali pa z lahkoto vrže iz sebe deko/ogrinjalo, te pa res vse mine. Ampak ni druge, kot da se nasmejiš in greš naprej. Tudi to se da navadit!
Hitro se navadiš in ni nič posebnega, če med plameni, zagori kakšno oblačilo, ki je bilo še pred kratkim “uporabno”.
- “Selfiji”, so se pa delali tako malo za šalo, čisto tako kot ga delamo vsi! Ja, vem, tudi oni so ljudje. Vendar nevem, če bi sam imeli energijo delati takšne zadeve, ko je za ali pred mano tisoče in tisoče kilometrov poti.
- Seveda se med vsemi tisočimi migranti najdejo tudi tisti, ki so lahko vzor tudi nam. S svojo željo po boljšem življenju so tudi pripravljeni pomagat pri čiščenju kampa. Takšnemu bi kar odstopil sedež in ga z avionom odpeljal na željeno lokacijo. Vendar takšnih je zelo malo. Morda za kakšen avion ali avtobus.
Veliko je še zanimivih zgodb, ki so se zapisale v naša srca…
Veliko pohval gre policistom ter borcem res vsa čast. Ohraniti trezno glavo in hladne živce, to je umetnost. Morda bi včasih lahko še prej “pele” palice vendar “razumem” vsi delamo po ukazih.
Velikokrat je pa treba znati ločiti ali se otrok gunca na ograji ali pa je na ograji mlad fant sposoben za “boj”! To je treba ločiti in pravilno odreagirati.
Kot sem dejal vsa čustva je potrebno dati na hladno! Velikokrat smo zamejali dan z nočjo ali pa dvakrat, trikrat na dan začeli z delom. Ali pa kar združili noč z dnem. Enostavno si moral že dobro pomisliti kateri dan je za nami. Malo zgubiš orientiranost.
Vendar vse to delamo in bomo še delali za skupno dobro. Še enkrat poudarim ne zanima me politika, zanima me lastna varnost in varnost naše okolice. Samo to!
Zdravje in svoboda je kot družina, njeno vrednost spoznamo šele, ko jo izgubimo!
Srečno!
