MyKnapTrail2023 – Slovenia

Prva sobota v novem letu je bila vedno rezervirana za #KnapTrail, sicer meni ne toliko poznana dirka, ampak vem, da je veliko o njej pred časom govorila Mateja, ki se ga je pred leti tudi sama udeležila.

Pred novim letom sem dobil lep e-mail od organizatorja Icija in sprva sem bil prepričan, da grem na to tekmo, druženje oziroma dogodek…

Nič kaj extra se nisem pripravljal le vedel sem, da moram na to bežanje brez poškodb. Če bi bil kaj polomljen, bi bil to edini povod, da se tekaškega dogodka ne bi udeležil.

Prijava je bila oddana že kaj kmalu po odprtju prijav. 51 km in v bistvi sploh nisem vedel koliko višincev in kam trasa pelje. Vedel sem samo to, da naj bi potekala po hribih Trbovelj in tam okoli, kjer sva se že z Matejo “potikala”… Ok, gremo 51km, bomo že. Prvi ne bom, če bom pa 71 bo pa tudi ok.

Brez pritiska sem bil že kmalu pred datumom starta. En dan pred tem sva se še z Matejo odločila, da darujeva nekaj deci krvi. Tu na tej spletni strani lahko vidite, koliko je zaloge določene krvne skupine in če si pripravljen/a in če lahko prosim daruj… #Hvala

Po darovanju je bil kratek čas, da se hitro napojimo vseh dovoljenih substanc, ki bi prišle prav na #KnapTrailu, zato je poskrbel #TopAtlet in Samo, kjer smo se založili z energijo. Lepo je in vesel sem, da že vrsto let sodelujeva. Iskreno in pošteno! Hvala Samo in #TopAtletSlovenija.

Ker, je bilo treba energijo primerno shraniti, sem začel kar lepo pakirati v nahrbtnik, katerega ponavadi uporabljam na dolgem bežanju. Seveda brez opreme ne bo šlo, zato sem si pripravil sebi najljubšo Salomon in Suunto opremo. Na svojo Suunto9PeakPro sem si naložil ruto in opazil, da bo kar nekaj višine. A tudi tokrat se nisem obremenjeval, grem ker lahko.

Pred malo daljšimi teki ali pa včasih tudi za krajše se med bedri in tam kjer bi lahko žulilo 14namažem z odličnim izdelkom #SportShiled iz MediDyna. Vrhunski izdelek za vse, ki nas kje kdaj kam riba… Pa, da ne bo ribal premalo kakovostni spanec, je bilo treba kmalu v “noč”, saj je bil start 51km trase ob 7h. Ker sem že tako in tako navajen, da sem pred uro na “startu” sem prišel že 14nekaj okoli 6h. Pogledam levo ob prihodu iz Vranskega in v Trbovljah in vidim, da so že na startu gorele bakle in prikazovale “knapovski” start.

Vzamem, si veliko časa, da vse uredim in da ne bo kaj v sistemu “pozabil sem”. Pri dvigu startne številke srečam Anjo in Icija organizatorja teka, s katerima se nismo videli že kar nekaj časa v bistvu let. Hitro leti čas. Srečam tudi Roberta Šmida in njegovo Lauro. Njiju sem pa vedno zelo vesel… Ok, čas je bil, da štartno številko in opremo pripnem in se počasi pripravim na trail.

Po prihodu na start srečam veliko, veliko znanih tekaških legend. Med drugim srečam tudi od Icija ata Janija, ki me s svojo pozitivno energijo vedno nekako ogreje. Lepo vas je srečati, čeprav sva rekla, da se bova tikala boste, kar Vi.

Ne bom našteval katerega tekača sem še srečal, ker če koga spustim to ni lepo. Vem, da mi ne bi zameril ampak vsakega, ki sem ga srečal in mu namenil stisk roke, objem ali pa samo kepco, sem ga bil zelo vesel.

BAM in Žiga X napove start. Začnem pri zadnjih, saj so bili pred mano hitri gorski tekači. Počasi v svojem ritmu nadaljujem po poti, ki mi jo narekujejo drugi tekači pred menoj. Kar naenkrat se cela četa zaustavi in glasni vzkliki, da smo “zajebal” pot. Pogledam na svojo uro in seveda nekaj 50 metrov smo šli preveč naprej. Ok, prekinem verigo in zbežim kontra smer in v hrib, kjer se od sedaj naprej samo še obračam na uro in zaupam samo njej in oznakam. Vse oznake so bile dobro postavljene, le včasih je treba dvignit glavo, da se vidi v “svet”.

Počasi samo v svojem ritmu nadaljujem pot. Odkrito povedano nisem gledal ne km ne nič, samo šel sem. Vsake toliko časa, če nisem bil prepričan ali sem na pravi poti ali ne, sem pogledal na Suunto9PeakPro. Nisem si upal pritisniti sredinske tipke na uri, ker bi tako videl kaj me še čaka. Oziroma kateri hrib od mnogih je pred mano. Zato sem raje nadaljeval v svojem ritmu brez slušalk.

Kmalu srečam Mizarjevega sina, Natašo in tudi Marjana ter Petra iz Šmarnogorske naveze. Rečemo pozdrav, ker drugega nisem mogel in gremo naprej, vsak v svojem stilu. Očitno je bil moj stil preveč mehak in pri spustu nekje na 15 ali 18 km gleženj “pustim” na trailu. Začutil sem, kako je v gležnju počilo in v trenutku sem se zaustavil in stal samo na eni nogi in v glavi se mi je zavrtel film, kako spet končam en trail s poškodovano taco. Stopim in naredim korak. Gre, ni prehudo. Čudno, pa počilo je kot, da bi zlomil palčko v gozdu. Nič, ni čas za analizo in jamranje, sem v hosti in lovijo me “Nemci”, moram naprej. Hec! Grem previdno naprej, čutim bolečino a ni prehuda. Dobro, da sem si ravno ta dan “nalimal” opornico, ki zraven zavezanega čevlja Salomon Pulsar Trail Pro, držala gleženj bolj fiksno. Malo sem čutil kako vse skupaj postaja zateklo a gremo!

Gremo v drug klanec in spust. Pri Podmejskem vrhu me lepo ogovori Mambundo Nagumbe, ki mi nemeni nekaj lepih besed in po moje se prvič v živo sploh vidiva. Ja to je ta nova/stara družbena/družabna komunikacija. Hvala ti Mambundo Nagumbe za postrežbo.

Seveda je bilo tudi nekaj tekaškega dela, kar mi je bilo fajn, saj so tako kilometri kar precej hitro leteli. Na nekem delu se s tekačem prehitivi en drugega in obratno… Na Partizanskem vrhu srečam od Icija frendico Tino, ki me z pozdravom pričaka na postajanki, kjer dotankam energijo v prahu. Postojanke so bile založene z vsem in še več, nekaj malega vzamem in nadaljujem v spust. Kmalu pride za mano Nataša, ki je za odtenek zgrešila pot a še vedno delovala zelo suvereno in spočito. Skupaj kasneje nadaljujeva v osrčje Čemšeniške planine na višino tam okoli 1200 metrov. Pred vstopom v hrib si nadenem slušalke in greva z Natašo naprej. Vodila je odličen in strumen korak in tako naju pripeljala do okrepčevalnice na Čemšeniški planini na višino tam okoli 1200m. Vsa čast ji!

Tu naredim popolnitev z vodo in Cocacolo ter v “napad” naprej. Malo pod vrhom srečam najboljše navijače Matejo, Tio in Aldija. Dobro so se načakali, saj so prve tekače zagledali cca. 1 in pol pred menoj. Res jih je bilo lepo videti in dali so mi novo energijo. Kasneje me pokliče še Costa in vpraša ali je gleženj ok in da naj zborbam. Odgvoorim mu “bom!”. Da imam poškodovan gleženj mu je omenila Mateja. To so stvari, ki ti dajo energijo, ki jo ne moreš vzeti pri #topAtletu.

Pri Kraju Znojile srečam Tomasa, lahko bi rekel IG prijatelja, ki je bil na postojanki. Prisrčno se pozdraviva, dotočim in za spomin mi je naredil fotko. Sicer tokratni trail nisem s seboj odnesel GoPro, ker je bila teža nahrbtnika že tako dovolj in preveč “presežena”. Zato je bilo pa na poti nekaj fotografov, ki so nas lepo ujeli.

Tomas mi pove, da pred mano ni veliko klančine. Imel je prav nekaj jo je bilo veliko ne, zato sem se s pogumom podal naprej in ujel tudi kakšnega tekača. A zelo, zelo dobro mi je bežal Jernej Sirk. Ja tudi z Jernejem sva rekla nekaj km nazaj še nekaj besed, a sedaj sva bila oba na svoji kilometrini. Bravo Jernej, dobro si mi zbežal 😉

Zelo malo nas je še ločilo do cilja, ki je bil obarvan v spustu, na katerem srečam Janija. Se objameva in oba vesela v dolino na cilj.

Anji in Iztoku sem odkrito povedal, da je bila zame to naporna tekma, z veliko višine a z izjemno organizacijo. Vse je bilo kot je moralo biti. Odlično organizirano, postojanke obložene s pojedinami, prijazni in nasmejani ljudje. Tako v v cilju kot ob poti. Knap Trail, v tebi je zagotovo še veliko lepih zgodb, zato bi vsem priporočal, da se vrnete na ta trail.

Čeprav sem med bežanjem in v cilju rekel, da me trail tek ne vidi več, sta me Janez in Martina z lepimi besedami opomnila oziroma spodbudila, da naj mi trail strzice, kar tako ne uidejo iz nog in da naj nadaljujem s teptanjem peska, listja in skal.

Z lepimi besedami me je pa na cilju pričakal tudi Matej Markovič, s katerim sva malo poklepetala. In res sem vesel, da se letos zopet vidimo na Bledu na Rutinem teku.

Sobota je bila prijetna, saj sem srečal veliko prijateljev in znancev. Karolina in Senad ter Maruša in Primož lepo vas je bilo srečati in narediti tekaško analizo po končanem bežanju. Morda se pa kje zopet srečamo in odbežimo skupaj kakšen krog…

Ko, sem prišel domov, sem z olajšanem snel nogavice in pustil, da gleženj malo zadiha. Vem, tudi on je trpel, ampak z gibalno terapijo, sem prepričan, da sem gležnju naredil dobro. V naslednjih dneh do danes je bilo veliko, hoje v hrib, hoje po ravnem in neravnem terenu, teka in malo kolesarjenja. Ob takšnih poškodbah lahko z lahkoto malo povečamo vnos dopolnil in seveda tudi CBD kapljic.

Kakor kaže, Knap Trail zagotovo ni bil zadnji trail, bo pa zagotovo treba delati na klančini, da ne bodo klanci ostali preveč strmi. A še vedno ostajam raje na betonskih potkah…

Zato pa vsi skupaj lepo vabljeni, da se vidimo na Rutinem teku na Bledu

Hvala vsem, ki me podpirate.