Anže ČesenUff, ko aplikacija pokaže, da si prišel na nulo s kilometri v zadnjih 30 dneh, pol veš, da fejst štrajkaš. No, v glavnem. Da smo dali bolnico skozi, kljub temu, da imam mešane občutke glede oskrbe v bolnici, lahko rečem, da sem bil zadovoljen. No z samo operacijo pa presenečen, kako je hitro minila. Vse zahvale, da se je tole (sicer še traja) ekspresno rešilo gredo Tilnu, ki mi je dal nekaj zlatih napotkov pred in po operaciji.
Glede na to, da naše aktivnosti niso šah, človek ne jezi se, ali kartanje, je operacija edina prava izbira….
T.
Ko sem odšel “ležat” me anesteziologinja vpraša lokalno ali komplet. Prijazno ji razložim, da naj opravijo tako, kot se njim zdi, saj sedaj ležim na mizi in sem odvisen od vas. Malo se nasmeje in stisne iglo v hrbtenico. Potem malo zgubim film, se zbudim nekje vmes, in potem že v upanju, da grem čim prej domov. V bolnici mi ni všeč. No, saj komu pa je.
Največja bedarija je, da sem po operaciji, ko so anestetiki popustili trpel v bolečinah. Nikakor nisem želel pritisnit tistega rdečega gumba, ki bi mi poslal dežurno sestro. Kmalu pogruntam (tudi buddy mi je to že dan prej zaupal), da te imajo vsake dve uri na “kontroli”. Uff končno pride sestra. Dobim šus in olajšanje 😉
Dan po operaciji še malo čutim bolečine potem pa do danes nič. No sicer nazadnje sem imel pri doktorju super “filing” a ta super filing me je poslal na ne planiran “dopust”. Danes, ko sem začel pisati blog smo 10.6. Kontrolo imam pa 23.6. Pa da vidimo, ali je vijak opravil svoje delo oziroma bolje rečeno ali smo “pravilno” počivali.
Morda edina velika razlika med dnevom pred in dnevi po poškodbi je ta, da sedaj komaj čakam, da mine dan in da pride nov. Seveda, če si s svojimi bližnji je vse lažje in hitreje. No morda si še ne znam predstavljati, da bo tako v najslabšem primeru še kakšen mesec 😉
Športno se ne bomo zapustili, no vsaj v smislu spustiti kakšno kapljico znoja na teden. Nekaj berglanja na okoli ter nekaj skoraj nič vaj za moč 😉 Ja, tale moč je težka.
Pravijo, da bo to najtežja “ultra”, vendar sem prepričan, da ne. Saj je še vedno v glavi do sedaj neizpeljan letošnji projekt. No, sicer leta še ni konec. Do takrat, bo treba počakati na preglede ter si vzeti čas za tiste stvari, katere sem sedaj zanemarjal. Sprehode, knjige, druženje, urejanje vitrine, čiščenje žalozij… Sicer druženja bi bilo več, vendar dokler sem takole mobilen ne gre drugače.
Komaj čakam, da se lotim svojega projekta in da začnem “težiti” vsem svojim zvestim sponzorjem, prijateljem in domačim, da mi pomagajo izpeljati projekt, ki bo dolg cca. 500km. Se že veselim Jureta ter njegovega avtodoma ter Somovih High5 mamil! Vem pa tudi, da mi bosta pomagala dva moja favorita in oba se začneta na črko S! Thanks Suunto&Salomon
Naj se na hitro zaustavim pri mojih dveh S-ih. Furam, kar mi je všeč! Ok, tole je bilo pa res na hitrco. #VsakImaSvoje in to ne dam, lahko le pokažem 😉
Morda še najbolj trpi deklina, ker ne moreva na kakšen hrib ali pa skupaj odbeživa kakšno ultro. Vem, ne morem ti obljubiti, da bom nadoknadil, ker se nadoknaditi ne da. Lahko pa upam oziroma si prizadevam, da bom kmalu ok ter, da bova skupaj furala kolo.
Zadnje dni sem iskal kolo, ker ga je potrebno zamenjati ali prenoviti. Na tem mestu se moram zahvaliti vsem mojim prijateljem podpornikom, ki ste mi omogočili vpogled v vaš svet “biciklizma”. Hvala!!! Spoštujem vas! (Vi že veste kdo ste). Vendar tako, kot so mi domači “povedali” ste mi tudi vi. Enostavno sem morda želel preveč! No morda preveč, zato ker sem si že prvo misijo govoril, da ko pridem domov bom imel novo kolo. Vendar se zavedam, da je najpomembnejše to, da mojo grajščino čim prej poplačam. No, vsekakor stari kolo ne gre v smeti. Ko izvem kako bo z nogo, grem po novega “trdaka” ali pa v prenovo “starega”. Vse na enkrat ne gre, to vemo!
Med vsemi dogodivščinami, najbolj pogrešam free run in tega se ne da nadomesti. Tako, kot se ne da nadomesti “ultra” zabavnih druženj z borci. Zelo pogrešam Brajnikov memorial – kateri je opisan v tem “linku”, ki smo ga že nekajkrat dali skozi. Zakaj prav Brajnikov memorial oziroma v spomin komu si lahko preberete tukaj. Pogrešam bežanje in vojsko!
Obljubim, kmalu bom nazaj. Do takrat pa lepo borbajte in lepo pišite svojo zgodbo. Vendar to delajte pošteno! Lepo vas je spremljat. Delajte v coni dve, se pravi do 80% max pulza, no včasih tudi do 100% in več. Vendar zelo poredko. To je moje videnje o teku, vi pa delajte kot vam je najboljše. Pravi naslov zato je tukaj ali tukaj – tam kjer vam je bližje.
Kmalu se bo odprla tudi nova spletna dogodivščina. Na strani Join.Run boste lahko vpisali tek, kraj, datum… ter hitro se bo nabrala ekipa za bežanje #JoinRun. Komaj čakam, da sestavimo eno bežanje.
Sem pa vesel, da vsaj malo upoštevam vaše nasvete, da naj sedaj naredim in delam tiste zadeve, za katere morda ni bilo prej “časa”. Priznam, je zelo težko, ker sem z eno nogo figo mobilen. Vendar opažam veliko stvari. Tako na cesti, kot okolici. Morda stavek ali dva. Ponoreli vozniki ter voznice, ki ne poznajo omejitev, ne poznajo zakaj se včasih vklopijo smerokazi in zakaj je omejitev predpisana na nerazumljivo hitrost. In nenazadnje prepričan sem, da je za volanom in peš, veliko takšnih in drugačnih zadetkov. Jep, enostavno preveč droge pleše po naših cestah in pločnikih, kar se to dogaja zadnje čase, je nerazumljivo. Ja policije ni na cesti, ker ni denarja za to. Najprej je treba problem in odvisnost rešit pri sebi in začeti že pri malih nogah, da je to nekaj nerazumljivega in ostro obsojati. Me prav nič ne čudi, da se take “nore” zadeve dogajajo.No, tole je iskreno moje mnenje….
Morda še nekaj opažanj kako se vozijo kolesarji. Prebicikliranih imam veliko kilometrov. Vendar, moram biti zelo kritičen do kolesarjev. NE VSEH! Vsak zase ve, kako se fura in večina jih misli, da so kralji na sredi ceste. Razumem, da so naše ceste #AdijoPamet in da se radi vozimo #VŠtric. Ampak ne po sredini ceste in še tako frajersko premetavati rit po zicu, ker imaš zraven sebe blondno “lepotico”! Ne, to ne gre. Malo za razmislek.
Vsem nam in vam, ki ste in smo takrat za volanom pa pustimo telefone in druge kasete pri miru. Bodimo 100% osredotočeni na cesto. Ja, tudi sam včasih kršim (kadar sem sam na cesti) vendar, se trudim, da sem drugim zgled. Naslednjič, ko boste telefonirali, se po končanem klicu poskusite spomnit koliko semaforjev ste prevozili in kakšna luč je svetila. Ne bo šlo #sprobano!
Raje se vrnimo na #Trail ali #Road poti, bolj so zdrave in če je to odvisnost naj traja! Zame sta obe “potki” lepi in razlike so in bodo. Pri Trail tekih lahko počivaš, ko na cesti ne moreš, vendar na trail poteh moraš malo višje dvignit nogo, kot na cesti. Tu je ponavadi utrip višji kot na cesti. No, sej pravim razlike so in naj bodo. Dokler delam zase in nisem med elito prvih desetih, bom delal kar mi paše in ne bom spreminjal mnenja ter tudi ne trenerja 😉
Je pa res, da ti trail run nudi lepši razgled in zato smo se tudi z Gregorjem in Klemenom zmenili, da gremo po 10 letih skupaj na novo dogodivščino. Zato imamo eno leto, da se pripravimo in odbežimo krajšo ulltro ali v smislu Mravljeta supermaraton 😉 V glavnem, vsi rabimo motivacijo in mi jo imamo. Nismo jo zgubili in je ne bomo! Poleg familije v katero “spada” sedaj še deklina imam vas, sicer malo bolj stran, ki me bodrite na različne načine, tako preko FB ali Starve…. Računalnik nikoli ne laže 😉
Da, bi preprečili poškodbe stopalnice se malo poglejte – preventiva ter končni izdelek, če se ne “gledate” dovolj. Čuvajte se! V petek, je kontrola “povedala”, da sem do začetka avgusta še na off. Se pravi 4 tedne bergel (obremenitev do 40%). No vsaj longete smo se znebili. Deklina vse na svetu bi dal, da bi lahko skupaj športala pa ne gre! Sory, ne morem drugače…
No tudi FB, me včasih preseneti… 
Do takrat pa ostanite:
PRAVI TEKAČ – Tekač zadnji fazi so združeni najboljši elementi vse predhodnih faz. Tekač uskladi vse elemente kondicije, tekmovanja, treninga in družabnega življenja. Pravi pravi tekač se v svojem življenju ne posveča samo teku. Tu so še prijatelji, družina, služba ali ponavadi skupek vsega tega.
Tek je sedaj naravni del njihovega življenja, tako kot prehranjevanje, spanje ali govorjenje. Tekač ve, da bo pretekel svojo dnevno razdaljo, čeprav ne ve točno, kdaj.
Kadar se zgodi, da mora tek izpustiti, zaradi tega ne zapade v depresijo. Pravzaprav, v enem letu ne izpusti veliko treningov. Če bi mogoče znanstveniki jutri ugotovili, da je tek škodljiv, bi članek sicer prebral, nato pa bi se odpravil na svoj vsakodnevni tek. Sam najbolje pozna pozitivne učinke telesne vadbe, vendar ne teče samo zaradi tega.
Tek ga navdaja s takšnim zadovoljstvom, da postaja obvezni del njegovega načina življenja.
Pravi tekač uživa v druženju z ostalimi, toda večino treningov opravi sam. Sedaj veliko bolj ceni mir in spoznavanje samega sebe med-tekom. Veliko zadovoljstvo daje tekaču dejstvo, da sam oblikuje svoje telo, saj je prava umetnost določiti pravo količino treningov moči, vzdržljivosti, tehnike in tekmovanj samih. Tekma je lahko priložnost, da pridejo do izraza skriti viri moči. Ko se enkrat tega naučite, užitek ni več v tekmi, ampak v teku samem. Mogoče se boste za kakšno tekmo pripravljali prav tako skrbno kot tekmovalec, toda z intenzivnostjo ne boste pretiravali. Tekma ni nekaj svetega. Kadar je obremenitev prevelika ali se pojavijo kakšne druge težave, so vedno še druge tekme, na katere se lahko osredotočite. Občasno se tudi pravi tekač poškoduje. To se ponavadi zgodi, ko se vrnete na eno od prejšnjih faz treninga ali tekme. Sedaj – z določenimi izkušnjami – hitreje prepoznate razliko med neko splošno bolečino in poškodbo ter temu zmanjšate obremenitev.
– Jeff Galloway
Gremo naprej v slogu #TimeToPlay
Hvala družina ter hvala Suunto – Salomon – TopAtlet – FactoryStore – GoPro z vami je lažje! ☘️
