Anže ČesenZakaj pravzaprav pisanje bloga? Pravzaprav moj blog je nek elektronski dnevnik ki bo vse bralce poskušal prepričati oziroma si bom prizadeval, da vse bralce prepričam, da se zmore prav vse kar se hoče, samo želeti si moramo!
Ker mi vojaški poklic in šport pomenita veliko v življenju, bom na tem blogu vsake toliko časa objavil kakšno zanimivo ali noro zgodbo iz mojega sveta. Sveta vojske in športa. Veliko je bilo že norih podvigov tako v vojski in v športu. V vojski je bilo veliko ne ponovljivih dogodkov, katere žal ne morem in ne smem s spoštovanjem do kodeksa Slovenske vojske razlagati. V svet športa me je pripeljal prijatelj predvsem pa dober človek Danilo. Že samo ime pove veliko. Danilo je zelo prijeten človek, ki je cenjen predvsem v družbi, s katero lahko debatira ure in ure. Vedno kadar sva skupaj nikoli nisva veliko debatirala v smislu pogovarjanja, vedno piševa nore zgodbe. Začetek športnih norosti sega že kar nekaj, 12 let nazaj. Danilo me je navdušil nad tekom in kolesarjenjem. Moj vojaški idol je in bo za vedno ostal moj oče Marino, ki je tudi vojni veteran. Malo vas je pravih, ki ste se borili. Prav zelo malo! Prav tako sta mi za mami Tejo velik support pri vseh mojih podvigih. Hvala!
Kot sem napisal pred približno 12 leti sva skupaj z Danilom prekolesarila otok Hvar. Nikoli nebom pozabil njegovih svetlih od sreče obsijanih oči, ko sem mu dejal: “Danilo jaz sem pripravljen, greva”! In tako se je odprl svet športa, ki mi danes pomeni veliko. Kmalu po tistem sem se začel udeleževati rekreativnih maratonov. V svojem digitalnem albumu imam shranjen prvi tek na 10 km na Ljubljanskem maratonu. Seveda sem v tek potegnil tudi najboljšega prijatelja Grega, s katerim še danes ušpičiva kakšno noro športno aktivnost, kot je kolesarjenje na Glossglockner ter Passo dello Stelvio, Dunajski maraton… Res prečudovita potepanja in “trpljenja”! Še pred prvo desetko je bila na vrsti Franja, pisalo se je leto 2005. Žal se ne spomnim, kako je bilo. Hitro sej je nabiralo udeležb na rekreativnih kolesarskih druženj in tekaških prireditev. Tako je za mano že 19. Ljubljenki maraton, ki je bil uspešen saj sem postavil osebni rekord na 42 km 3:04:47. Vse do 19. Ljubljanskega maratona sem “dobro” treniral. Nikoli nisem imel trenerja, da bi mi napisal program treningov, prehrane, … Vedno sem delal/športal kot sem mi je zazdelo. In to mi je pri športu najbolj všeč. Le poškodbam se ravno ne znam izogniti, vendar če delaš in te boli, pravijo da delaš dobro!
Kmalu sem opazil, da mi daje tek nek poseben “filing”. Po prebiranju nekaj norih tekaških in pustolovskih knjig avtorjev kot so Bear Grylls, Dean Karnazes, Rich Roll, Scott Jurek ter Dušan Mravlje mi je nekaj v glavi reklo gremo dalje in dalje. Prav te nori a nikoli neumni ljudje so mi postavili meje mojih tekaških podvigov. Prav zaradi tega je za mano nekaj norih a zanimivih tekaških preizkušenj, ki smo jih odpeljala z mojimi domačimi in prijatelji. Prva preizkušnja se je končala predčasno. Plan je bil Ivančna Gorica – Koper. Tega podviga ne bom pozabil nikoli, hvala vsem, ki ste me prišli pogledati! Spremljevalna ekipa me je zaustavila pri Kozini. Do kozine je naneslo 121km. Zadeva me je dodobra sesula. Nikoli nebom pozabil čudnih mravljinčastih občutkov po vsem telesu in bruhanja. Noro a hkrati želja za dokončanje zastavljenega cilja je bila velika in res mi je žal, da me niste spustili naprej! Vendar se nisem dal in našel še bolj čudno idejo.
Med najbolj norimi idejami je bila 24 urna preizkušnja koliko kilometrov ali (krogov) se lahko preteče na 260 metrskem igrišču. Vse skupaj se je nabralo 188 km oziroma 723 krogov. Še bolj zanimivo je pa bilo, da na koncu ni bilo nobenih fanfar, nobenega blišča ali slavja. Vse je potekalo v lastni režiji daleč stran od blišča, vendar pa je srce pokalo od ponosa!
Isto leto se je poklapalo veliko tekov med njimi tudi že dvakrat pretečeni Supermaraton Celje Logarska dolina 73 km v času 6:29:49. Neizmerno veselje ob res katastrofalnemu vremenu. Vendar, če glava ostane na pravem mestu potem ni ovir. Tudi med vojaško misijo sem ostal aktiven in tekel Prištinski pol maraton in odtekel sem zopet noro zadano nalogo 40 km na tekaški stezi. Tudi v tem letu, je in bo na sporedu nekaj zanimivih tekov.
Mednje spada tudi 48 urni tek na Bledu 3. Ruth-in tek. Vse skupaj je naneslo 44 krogov oziroma 262 km. V mesecu Aprilu sem se tudi že drugič preizkusil na 8. urnem teku v Tivoliju v organizaciji Jureta Koširja – ForMaraton.
Z odličnim “supportom” sem predelal 93,99 km v 8 urah in 12 minutah.
Prav na vseh teh tekih je bilo težko, bilo je malo ali nič spanca, bolelo je, bruhanje je bilo nekaj vsakdanjega, čudni občutki nelagodja, strah pred neznanim, … prav vse to je bilo tako lepo, da se mi je tek tako zaril v kri in da norih tekaških preizkušenj ni in ne bo konec. Vse to počnem zaradi sebe in zato, da vse vas prepričam da je #sportjezakon in da se da samo, če se hoče! Pri teku mi največ pomeni, kadar tečem v družbi očeta, prijateljev in v dobro bit dobrodelnih namenov.
Veliko mi pomeni tudi pet stvari, katere omenja borec Bear Grylls: Družina, Prijatelji, Vera, Zabava, Sledi svojim sanjam!
Enostavno neprecenljivo! Hvala vam! #neverstoprunning #neverstopexploring #armywayoflife
