September ni samo mesec jeseni in ni mesec vstopa v novo šolsko leto. Je že tradicionalni vstop v Logarsko dolino. Sicer po nekaj letih premora zaradi različnih vzrokov je tokratni 3. 9. 2022 bil rezerviran za Logarsko. Približno sedma logarska je bila pred menoj.
Letos prvič v nasprotni smeri, se pravi navzdol, okoli 950 metrov spusta in približno 150 metrov vzpona.
Tokratna razdalja ni bila 72 km ampak, ker je bil drug organizator je spremenil tudi kilometre in dodal dobri 5 km. Skupaj jih naj bi bilo po uradni poti 76 km, kasneje smo opazili, da jih je “nategnil” na okoli 77, 5 km.
Ta maraton/super maraton ali ultra Logarska mi je posebej pri srcu, saj me je vojska vpeljala v ultro, prav na tem dogodku.
To je bil poseben dogodek. Priprave, pogovori in planiranje… To je bilo včasih že vsaj 14 dni prej na platnu. Kdo, kaj, kje… Vse je bilo dodelano oziroma točno določeno. Vedno smo imeli svoje spremstvo. Tako z vozili, kot posameznik svoje spremstvo na kolesu ali avtu. Vedno je bil to nek velik dogodek. Najbolj so mi ostale v spominu priprave.
Vse žive maže, protibolečinski tableti, napitki in takšni in drugačni skriti recepti. Seveda sta bila takrat glavna Janez in Luka. Znala sta jet na ta dogodek tako, na “muč” oziroma na spomin. Brez neke velike kilometraže a volja in trma sta nas gnali naprej. Bilo je fajn, bil je pravi vojaški naboj…
A tokrat je drugače, 7 let je od tega naboja in obrne se vse tudi ta vojaški naboj zgine. Janez in Luka bi zagotovo še fajtala. A iz leta v leto je bilo „težko“ dobiti vsaj kakšen dan za priprave kasneje pa nobenega za support in še težje dobiti kakšno vozilo ali ljudi… Preveč nalog, manj ljudi.
Sedaj je vse bolj usmerjeno v to kaj bo posameznik naredil. Odločil sem se, da grem na Logarsko. Logarsko v kontra smeri.
Brez pritiska kar bo, bo. S tem, da vse misli usmerim v pozitivni rezultat. Z Matejo, sva se zmenila, da mi bo spremstvo z vozilom. Vsekakor je avto bolj udoben že zaradi vremenskih vplivov a kolo seveda bolj priročen in hitrejši glede podajanja napitkov in hrane. Vendar, sem Mateji rekel, da greva lepo na “NiceAndEasy, brez pritiska in da se dobiva na vsake 9-12 km.
S seboj sem vzel tekaški nahrbtnik Salomon SENSE PRO 10 s soft flaškama v katerih sem skrival Energay Drink TopAtlet in v drugi CocaColo z vodo. V nahrbtniku tudi nekaj žele bonbonov in Sponsor kokakol. Seveda niso smele manjkati tudi solne tablete, ker je bilo napovedano, da bo toplo in vem, da mi solne tablete zelo pomagajo. Že dlje časa pa redno uporabljam Vitaminklinik magnezij
Na sebi imam hlače in kompresijske nogavice ter Salomon Glide Max obutev za čim boljšo absorbacijo udarcev, ki pridejo iz asfalt.
Ker je bilo rečeno, da bo sončno ni smel manjkati trak za znoj in MaxiSport Rudy Project očala.
Dan pred startom sem se dobro najedel in že je bil čas, da se podamo na start. A še pred startom mi je Mateja pripravila lepo presenečenje in na Vranskem sta se ob 6:30 „prikazala“ mami Teja in Costa.
Imel sem potreben supoort in smo lahko v debati startali v Logarsko…
Pravzaprav, ko smo prišli v Logarsko nas je presenetilo kako je še daleč, do slapa Rinke. Sicer nobene oznake ali kaj podobnega, da se bo tu kaj dogajalo.
Parkirišče je bilo zelo zasedeno, saj je bil pred nami sončni vikend in s tem polni hribi planincev. Spraševali smo se že ali je tu start ali ne. Hitro smo na Googlu preverili kje točno je start a na spletni strani „Ultra Logarska“ je bil objavljen še star podatek. Malo podrobnejše iskanje je obrodilo sadove in kaj kmalu smo opazili nekaj avtobus, ki je „odložil“ na startu same tekaške legende in s tem smo vedeli, da smo na pravi lokaciji.
ProTime nam je razdelil startne številke, še prej pa podroben opis trase, ki sem ga sproti pozabil morda je bil celo brezpredmeten. Morda zato, ker si je 76 km trase težko predstavljati ali pa tudi zato, ker sem imel na Suunto 9Barto Titanium zarisano traso.
Kot sem že napisal je bila pot navzdol, start nekoliko višje in pot približno enaka za 90%. Na koncu se je izkazalo da tisti, ki je šel na pamet in ni bil pozoren na oznake je lahko tudi zgrešil, saj smo tekli po zelo podobni trasi, kot leta nazaj s tem, da so bili nekateri deli spremenjeni in smo tekli tudi po travnikih.
Ne, ne nič BAM. Organizator je po uvodu naznanil tek s pet sekundnim odštevanjem 5, 4, 3, 2, 1, gremooo. Srečnoooo.
In smo se zapodili v dolino, jaz se nisem kaj dosti zapodil. Sta se pa dobro zapodila Marko in visoki „beli“ tekač. Kasneje sem spoznal, da je tistemu „belemu“ tekaču ime Jože oziroma piše se Kopinč. Tudi tako je imel napisano na beli mikici. Jožeta prej nisem poznal, zato je bil zame vseh 77,5 km beli tekač 😉
Uff hitro sta šla…
Markota sem pa poznal na videz, tako iz tekaških norih cestnih rezultatov. Vem pa, da je tudi odličen fotograf.
Še sedaj mi odmevajo besede nekega ultraša, ki je rekel pred startom: „ Fantje moji počasi v dolino je klanec, da ne bomo preveč nabili noge.“
Vedel sem kaj je želel povedati, saj po strmem spustu sledi malo bolj položen del in če bi si tam privoščili nabite mišice bi „trpeli“ to bolečino dolgo časa.
Potihoma sem si želel, da bo tempo 6 min na kilometer. Se pravi počasen vztrajnostni tek. Tako, kot sem navajen za #logarsko, vendar je bilo preveč klančine in dobrega počutja, da bi to uresničil. Upal in želel sem si, da ne bo za mano še ena „Logarska“, ki bom trpel kot pes.
Kot sem zgoraj opisal sem Mateji naročil, da se dobiva na 9-12km, oziroma kjer bo dovolj prostora za 3 ljudi in C3 ter enega utrujenega in morda celo zoprnega tekača 😉
Grem… S svojimi misli in z glasbo v ušesih. Prvič sem se odločil, da imam na takšni prireditvi na sebi slušalke. Pasalo je!
Včasih okoli pet minut za kilometer včasih nad pet minut na kilometer. Dobro je šlo. A kmalu sem se moral zaustavit in položit mino. Ko je bila mina uspešno položena sem nadaljeval s tekom. Takrat mimo mene zbeži visoka svetlolasa tekačica z dolgim korakom. Lahko sem jo le pogledal v hrbet in si zaželel njen korak, a sem kar vztrajal pri svojemu.
Pogled na Logarsko dolino, ki je bil pred nami in kasneje za nami je bil lep , temperature nizke, nekaj meglice, predvsem pa tišina. Tišino sem slišal skozi ropot v slušalkah. Človek bi se zaustavil in ustavil čas.
Treba je bilo naprej…
Hitro je bila postojanka, ki sem jo „zavrnil“ in nadaljeval s tekom. Kasneje pri naslednji postojanki pa dotočil v flaške… (v bidonih sem imel prej pripravljen EnergyDrink, v plastenki pa CocaColo) tako, da sem si vedno na postojankah iz tekaškega nahrbtnika vzel dve mehki flaški in jih dolil z energijo in Cocacolo.
Imel sem pri sebi tudi lizike. Tokrat ne #ČupaČups, zakaj ne prav te? Iz čisto preprostega razloga, sedaj ko je plastika vsepovsod prepovedana so te plastične palčke nadomestile neke papirnate/kartonaste palčke, ki se ob stiku z vodo/slino hitro spremenijo v papir, ki se ti začne valjati po ustih. Ker pa imam zelo rad, da palčko vlačim še nekaj kilometrov po zobeh sem opustil ČupaČups okus.
Kilometri so hitro leteli, kmalu sem bili pri 30 in 40 km. Rekel sem si, da ko pridem do 40 km imam samo še 30 km. To mi pomaga. S tem, da sem si rekel, da zadnjih 10 km ne štejem. Sicer pri 30 km smo jih imeli še 36.
Med dolgim tekom vedno čakam kdaj me bo kaj “zahaklalo” in kdaj bo energija padla oziroma kdaj bom zadel v asfalt/beton/zid. Samo čakam, da pride. Vedno, ko sem imel občutek, da je pred mano nekaj trdega sem vzel nekaj za pit, jest ali grist samo, da sem glavo preusmeril drugam. Večkrat sem jo preusmeril tudi v cilj, ker vem, da bo tam fajn.
Uživancije na takšnih dolgih tekih ni. Lahko sem videti na sliki dobre volje, nasmejan, poln energije ampak notri je bolečina in hotenje po počitku, ampak vedno nas nedokončana začrtana pot vodi do cilja in do osebne zmage, ki pomeni veliko.
Seveda spodbudne besede pomenijo veliko. Še dobro da sem imel tri člane podporne ekipe, ker drugače ne bi nihče navijal saj je bilo na poti zelo malo „navijačev“. No saj nekaj domačinov in prostovoljcev je namenilo pozdrav in pohvale ter „tolažbe“ – še malo. Če sem odkrit zelo malo. Ampak to smo že navajeni, če tečemo takšne teke, čeprav je bilo včasih tu na tem dogodku povsem drugače.
Morda se mi je še najbolj vlekel 50 – 60 kilometer. Tu okoli ali pa malo prej sem opazil, da so stegenske mišice boleče na udarec ob tla. Krčev se nisem bal saj sem konstantno jedel solne tablete. Vedel sem, da jih moram veliko pojest, ker so črne hlače postajale bele.
Bolj smo se približevali Celju bolj je bilo vroče. Zelo vroče. Morda sem bil prvič vesel, da se iz ceste podamo ob Savinji na trail potko, ki je bila že tako shojena, kot road cesta.
Kilometri so se seštevali in vedel, sem da bom danes zadovoljen z rezultatom, saj nisem imel večje krize. Z Berni sva se konstantno prehitevala, v bistvu že od Logarske. Enkrat en drugič drugi, a verjamem, da vsak s svojo borbo in podporo.
Nekaj 7 kilometrov pred ciljem mi pobegne proti Celju. Bravo Berni. A še pred tem srečam visokega „belega“ tekača, ki mu uspem prebrati na hrbtu Kopinč. Mislim, da sem mu namenil nekaj besed in odšel naprej. Vedel sem, če se bom ustavil ali spremenil tempo ne bo v redu. Samo nadaljevati sem moral, ni bilo druge, samo eno nogo pred drugo in to početi do cilja.
Do cilja srečam tekača, ki je bežal na 45 km in ga spodbudim, da mi pomaga na zadnjem klančku pri samem vstopu v Celje. Skupaj zborbava in se pogovarjava a kmalu ga zapustim, saj nisem želel spreminjati tempa.
Zadnjih 4 km se je vleklo in vleklo. A tudi cilj pride enkrat in s tem veselje v notranjosti, da sem s pomočjo svoje ekipe zborbal vseh 77,5 kilometrov, saj je bila trasa od uradne številke 76 km nategnjena za cca. 1,5 km, kar so povedali in smo primerjali med drugimi tekači.
Na cilju je bilo ponavadi tako rekoč ni da ni. Tu še prihoda niso napovedali. Napovedovalec se je raje norčeval s povelji v Slovenski vojski ter govoril bedarije. Skrajno nedopustno, žalostno in žaljivo. Ozvočenje je bilo mnogo preglasno glede na to, da so vsi nastopajoči že pobegnili domov. Lepo je tudi, da ti Finisher medaljo podelijo na samem vstopu v cilj. Tu si jo šel iskati k bližnji stojnici. Tudi zaloga žal tople vode je bila skromna, pa vsi vemo, da je ob prihodu v cilj ne glede na razdaljo, ki jo pretečemo dobrodošlo, da je na voljo kakšen izotonični napitek ali vsaj hladna voda.
Tu si organizator zasluži velik minus. Tudi ne bom razumel (ne samo na tej tekmi), zakaj se ne postavijo dežnik ali dva ob postojanki, ki bi senco delala sparjeni vodi.
Bilo je tudi govora o označevanju trase. Tudi tukaj je nekaj prostora za izboljšave. Označba poti se naredi pred samim ovinkom ne pa na ovinku ali celo za ovinkom. Niso to samo moja videnja ali opažanja, žal sem slišal in prebral zelo podobne opaske drugje, morda še bolj ostre.
No, vrnimo se nazaj k pozitivi. Na koncu, poleg cilja je bilo lepo videti tudi tekače, ki so že ali še prihajali v cilj in po dolgem času srečati “staro/novo” klapo.
Priznam, da sem bil vesel, da sem po dolgem času stopil na stopničke, pa ne zaradi “nagrade” ki je bila v vrečki (2 deodoranta in brisačka) ampak zato, ker je to vedno lepo. Če, ne za spomin, pa za osebno zadovoljstvo.
Tudi v vojaški kategoriji, sem stopil na stopničko, ker so bili soborci še na progi, sem medaljo dobil tako iz žepa. Mislim, da je tudi tu še nekaj rezerve.
Verjemite ali ne, da mi vseeno za zgoraj opisane težave oziroma po vojaško izzive, napišem pa zato, da če bodo kdaj tujci na tem mestu, bodo zagotovo drugo leto raje odšli na bežanje drugam, kot pa ostali na takšni prireditvi, ki je organizatorju zaključek popolnoma spodletel.
Vsem tekačem in tekačicam pa poklon za prihod v cilj! Super ste.
Hvala tebi Mateja, mami in oči, ker smo skupaj spisali lepo zgodbo. Hvala in Mateja letos te nisem nič pobruhal, kar je kar dobro. Naj bo takšnih lepih zgodb še več.
Se vidimo Logarska dolina – Celje oziroma Celje – Logarska dolina naslednje leto.