Leto na okoli in zopet Logarska…Zopet ena ultra razdalja z ultra ekipo!

Ker je Ultramaraton Celje – Logarska dolina  vojaško-civilno tekmovanje smo borci iz vojaške policije naredili dve ekipi in se tako odpravili na tekmo na šus! Kdo bo prej. Tu ni nič kompliciranja. Gremo in da pridemo do logarske čim prej! Tako je na takšnih tekmah!
Zjutraj vstajanje 2:30. Ob približno četrti uri smo v Ljubljani naložili spremljevalna kolesa na “kasonar” in gasa v Celje.

Točno ob 6 uri se je začel tek, tek proti Logarski Dolini v razdalji 73 km. Ker sem imel še pred tednom dni velike probleme s pokostnico in gležnjem sem bil skeptičen, če bom tole zadevo sploh odpeljal do konca. To sem se dobro zavedal. Na štartu se bom že pojavil ampak ali bo pokostnica zdržala je bila druga zadeva. Da gležnja ne omenjam! Stara zgodba! Preventivno sem vzel dve tabletki “ibrota”. Ni kaj gremo!

Ekipa in pol! Jasmina, Luka, moja malenkost, Janez, Jaka ter Marko

Še pred velikim “pokom” smo naredili skupinsko fotografijo borcev kateri smo se podali na progo. Nekateri že velikokrat, nekateri prvič.

Proga je približno 20 km vodila ob Savinji enkrat smo bili na levem, enkrat na desnem bregu Savinje. Na začetku je zelo lepa makedamska pot, ki pa hitro zgine v bolj gozdnato podrastje ter blato in korenine so bile že pod našimi nogami.
Ker smo bili kot ekipa smo štartali skupaj z dogovorom, kdor je hitrejši naj potegne naprej. Jaz sem se doboro počutil in hitro “pobegnil”. Vreme pisano na kožo. Hladno a ravno pravšnja temperatura za tek, le morda malo večja vlažnost v ozračju. Zaenkrat brez dežja ali podobnih nevšečnosti.

Pri približno 15 km sem srečal Simona.

Meni povsem navaden tekač, tako kot vseh ostalih nekaj sto, ki se nas je podalo na 73 km. Bil je eden izmed nas. Hitro sem spoznal, da je povsem drugačen tekač tekač z drugačnim srcem. Skupaj sva tekla in naenkrat me Simon vpraša, če sem veren. z vprašanjem me je presenetil. Hmmm kakor kdaj, Takšen je bil moj odgovor! Lepo je dejal! Ker sam ne poznam dodobra nobene vere je Simon sam in za vse nas tekače, svojce prosil svojega boga, da bo ultra lahkih nog. Zanimivo, lepo in prav nič moteče!

Tempo sva imela 4:45 na km. Super sem rekel in gasa naprej.

Pri Polzeli me je čakal “Costa” ves našpičen, da zamano poganja gorca in mi nudi odličen support.
Na hitro sva rekla nekaj besed in se zavila v molk. Tako sem šparal energijo. Ker prej nisem imel na razpolago priljubljeno pijačo sem hitro segel v košaro po ZERO napitek, elektrolite in malo spiruline. Hitro sem “ruknil” gel in gasa. Brez nepotrebnega govorjenja in podobnih misli. To je bila dirka, čim prej!

Pri Polzeli sva se “pokonektala” s Costo – z očetom, ki me je potem izvrstno spremljal vse do cilja

Kakor se spomnim sem pri Letušu srečal Pio Burjo (prvič sva se srečala v Toviliju na 8. Urnem teku- zopet ena nora Ultrašica!) Proti logarski, pa je mlela kilometre kot nora! Neverjetno! Hitro je padla ena fotka in potem nekaj besed.

Pia je letela ko sneta skira! Bravo in vse čestitke!! Velik poklon!

Ker sem se počutil dobro sem odhitel naprej. Uf, dobro mi gre in zadovoljen tako z vremenom, hidracijo vglavnem vsem. Kakšno hidracijo, saj nisem pil veliko. Opa, upam, da nebo kaj narobe. Bomo videli.

Tako so trpeli naši spremljevalci. Ob dežju in hladnemu vremenu so bili vedno navoljo! Hvala!

 

Pri približno 29 km sem imel celo 4:19 na km. Hmm preveč lepo!

Na 40 km je ura pokazala, da sem na cesti 3 ure in 15 minut. Opa, tole se bo maščevalo! Ali pa ne! Hitro dalje. Velikokrat govorim, treba je razmišljati pozitivno in ne imeti v mislih neke čudne zgodbe. A… Evo  41 km! Tuff! ZID! Ne, to ne bo v redu! Tempo padel na 5:09, 5:38. Ok kriza.

Mp3 v glavo in dalje…

Pri takšnih podvihih že v naprej veš, da se boš prej ko slej srečal z zidom. Trdim k ps!! Ampak ni druge. V glavi je samo še odmevala številka 30, 30 km do konca ti si pa na tleh! To ni dobro! Ne že spet!

Nekaj km naprej od maratonske razdalje sem se med tekom oblekel in v glavo vtaknil MP3 z “jezno musko”! (vsak tako bi rekel Ici – Iztok). Na glas kakor je šlo. Že približno 20 km nas je nežno a vztrajno božal dež.

Pri 46 km sem že od daleč videl da mi maha neka zelo vesela in srčna oseba. Seveda bila je Mateja Florjan. Waw, res je prišla! Vsa čast! Neverjetna energija, super! Skupaj sva odbežala nekaj kilometrov. (verjamem in sem prepričan, da bi jih še mnogo več vendar Mateja, dobro seniraj poškodbo pa bomo še skupa tekali! ) Med tekom sva rekla nekaj besed a pozabila na “selfi”. Mateja pa mi je za srečo pustila posebno zapestnico! Hvala! Tale zapestnica bo z menoj na vseh športnih aktivnostih in ultra podvigih. Ko jo moram sneti zaradi službenega kodeksa (pravila nošenja in obnašanja) se vedno spomnim nate in na deževno bežanje. Hvala!

Trenutki krize…

Mateja mi je zaželela srečno! In gremo dalje. Kam dalje pa če sem že čisto fuč! Čist fuč! Nič gremo dalje! Borbal smo kakor se je dalo. Pia in Simon sta lepo z zmernim a konstantnim tempom mimo mene pretekla, kot da nista imela za seboj že 50 in več km. E vidiš Česen – ker si se tolk dobro počutil. Sedaj pa imaš. Prav ti je! Točno tako!

Kmalu sva s “Costo” prišla do Luč. Od luč do logarske je samo še 17 km. V Lučah je malo večja postojanka in start na 17 km dogo progo, ki se še ni začel, zato je bilo okoli nas veliko ljudi, med njimi tudi Manca, ki me je prišla pozdravit. Je rekla: “Samo toliko da te pozdravim” Eee, izjemno lepo! Nova energija. Ker sem bil že globoko v krčih sem še pred tem dobro namočil banano v sol. To morate probati. Super zanič! Nič gremo dalje… Še več kot uro borbe s cesto, samim seboj, krči, bruhanjem, … e ta bo težka.

Prav vsak kilometer od Luč naprej je bil zapisan na cesti in začeli smo odštevati. Ponavadi se odšteva od 10 km navzdol. A tu smo odštevali od sedemnajstega kilometra. Zanimivo.

IMG_3753
Trma! Dveh tekačev! Trma do zadnje kaplje znoja

Razmere so bile iz kilometra v kilometer bolj zahtevne krči niso popuščali vnos hrane in tekočine je bil skoraj brezpredmeten, saj sem v skoraj istem trenutku vse pustil na asfaltu še dobro da so čevlji ostali čisti. Pa tudi če nebi zadnjih 10 km je čedalje bolj deževalo in nas dobro stuširalo! Dejmo že končat to sago! Podpora in spodbuda očeta je bila vedno na višku.

Začelo se je trmoglavljenje in samo dokazovanje. Če bi bili pametni bi v takšnih okoliščinah odnehali. Tako smo se večkrat eni in isti prehitevali in to večkrat. En bolj v bedi kot drugi. A vsi smo grizli in borbali. Vsem skupaj isti cilj, priti na cilj. Tako ali drugače!

Ko sva zagledala odcep za Logarsko Dolino sem vedel, da sem blizu. Zelo blizu a tako daleč. Zadnji kilometri so se vlekli v neskončnost! Očetu sem rekel, sedaj je čas za tekaški “selfi”. Za spomine je vedno energija, sicer ne vem kje se črpa a naj tako ostane!

DCIM113GOPRO
Family! Vedno in povsod! Costa za končano tekaško sago si zelo zaslužen tudi ti! Hvala

Še malo! Še malo! Eeee kolikokrat slišan stavek. Hvala! In res gozdna pot in cilj! OOO končno konec,  sory morm rečt zajebane ture!

Trenutek, veselja in olajšanja! Končno konec sage

Organizatorji so poskrbeli, da sem dobil ob prihodu na cilj topel čaj, ki sem ga hitro srknil, pogledam v kozarec in na pol poln. Aja dež pada! Ni kaj! Hitro za menoj pride Luka! WAW, noro Luka! Stisk rok, objem in hitro sva odhitela do Janeza ki se je še borbal s progo!

Dejmo Janez, Grizi, še malo, dejmo!!

Dobila sva ga skoraj čisto pri cilju! Dejmo Janez, še čisto malo! Dejmo! Grizi! Ni predaje! Gremo! In prišel je v cilj.

Ko sam sebi priznaš, da si zmagal! Bravo Janez

Tako smo kot ekipa končali! Veseli in srečni da smo zborbali kar se je dalo hitro! Na poti smo imeli še Markota, ki je bil v drugi ekipi a še vedno “naš človek”. Izvedeli smo da mu gre super!! In to za prvič! Bravo. Jaka, ki je bil tudi eden izmed naših borcev je bila že globoko pred menoj v cilju in je bil najverjetneje že v topli postelji! Super in čestitke Jaka! Bravo!

Premraženi, utrujeni a srečni

Še vedno v krčih in vsi premočeni smo se odšli preobleč v kasonar. Ha, ta je bil dobra in nepozabna! Seveda zaradi sexy teleščk naših spremljevalcev in spremljevalk nimamo nobene fotografije, saj to hranimo samo zase! 😉

Med tekaškimi podvigi spoznaš takšne in drugačne legende med njimi so bili tokrat Janko, Simon in Zmago!

IMG_3820
Gospod Janko Deželak, je ultro premahgal pri svojig 60 letih! Poklon. Ici – Iztok dobro si ga na treniral. No mislil sem reči, ravno obratno 😉

 

DCIM113GOPRO
Legenda tekaških ulter Zmago Horvat je nama s Pio Burjo pripovedoval zanimive tekaške avanture! No, naslednji dan je že odšel na eno polovičko! #legenda

 

Simon, hvala za vse

 

 

Povzetek:

Kot ekipa smo se dobro ovrstili in stopili na stopničke. Luka in Janez velik poklon!  Od sebe sem pričakoval enostavno več! Več!

 

ArmyStrong

6:42:39.2 je bil čas s katerim nisem bil zadovoljen. Toliko pretečenih ulter, toliko že podobnih problemov, toliko že podobnih situacij, toliko pa še vedno delam napake! Ene in iste! Noro!

 

Tokrat sem premalo pil in naredil ključno napako vzel sem preveč kofeinskih gelov in s tem povzročil še večjo dehidracijo telesa! Super recept za polom! In bil je res! Polom na polni črti. Tako povoženega in na približno 60 km tako zbitega se nisem počutil že dolgo! Ja prav zbit v nulo! Nemorem reči drugega! Kljub vsemu me je pa še to jezilo, da nimam “selfija” z Matejo. Takšen sem! Priznam!

Oči, rad bi se ti zahvalil za vse kar si mi nudil na poti ali pa ob bankini ali pa na bankini. Povsod! Težko je bilo tudi za vse vas spremljevalce! Ampak ker smo borci smo tudi to zmleli! Hvala in tiste solze na 60 km niso bile v hecu, če je tako zgledalo sem očitno še imel energije in prosim, da me naslednjič dobesedno brcneš v rit! 

Prav tako, bi se rad zahvalil mami Teji, ki me je dodobra regenerirala in zmasirala, da sem lahko že naslednji dan delal intervale za photoshoothing- IronmanNogavice! Hvala!

 

Vsem prijateljem, ki ste ob progi ali doma navijali zame pa vas nisem uspel videti ali pa slišati en velik “virtualni” objem.

Med samim tekom sem uporabil izdelke TOP Atleta, ISO gele in ZERO šumeče tabletke. Tokrat sem ugotovil, da moram bit še posebaj previden pri odmerkih kofeina!

Zoper me niso na cedilu pustilo IronmanNogavice, ki so vrhunske kvalitete in top izdelave! Vse na mestu, brez bolečih podplatov ali kakšnega žulja tudi ob zelo nelagodnem vremenu. InterSocks in Dejan hvala!

Saucony Kinvara 4 izkazale za copat, ki prime tudi v deževnem vremenu. Suunto Ambit 2 lepo beležil podatke. Za točne meritve, jo je pa potrebno tudi pravočasno zaustaviti.

 

“Nisem bogat, nisem lep, nisem duhovit, nisem ne uničljiv a biti v objemu prijateljev je nepozabno”

A.Č.

 

Statistika:
Razdalja: 74.36 km
Čas teka: 6:50 ure uradni čas je 6:42:39.2
Kalorije: 7384 kcal
Višinska razlika: 1070 m

 

Trasa: http://www.movescount.com/moves/move75493822

 

 

4 thoughts on “MyUltraLogarValley

  1. Marino says:

    Ja Aka, ta te je pa zdelala.
    Pa še kregala se nisva nič, to pomeni, da te je res nekaj napadlo (gozdni Joža). Toliko sva že pretekla pa se še vedno nisva dovolj naučila. Res si “NORC”. Ko si se začel vzpodbujati sem predvideval, da ti je res težko,čeprav ni bilo videti tako. Mi je v ponos in čast, da imaš toliko prijateljev, ki so te vzpodbujali na sami trasi. Kapo dol in poklon do tal saj nižje ne greeeee!!!! Kam greva naslednjo turo?

    Odgovori

Dodaj odgovor za Marino Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.