Anže ČesenTako, pa smo nalovdali največji avto na svetu, C3 in se odpeljali v Šentvid, kjer smo se združili še z dvema #FRS bojsoma in njunima družinama in se skupaj odpravili naprej v Mayrhofen. Tehnika premika preprosta Puška, Kuči, Česen. Deklina skrbi za mojo hidracijo, Lara pa za glasbo. Uff smo leteli, končno se bo lahko malo ogrel C3. No, seveda vse po omejitvah in kar je najbolj ključno, varno.
Seveda nismo šli v enem šusu gor. Vmes nekaj postankov in nekaj časa za druženje in hec.
Grega je bil “zadolžen”, da nas pripelje na točno lokacijo našega bivanja. Po nekaj urah vožnje in po 450 km smo prispeli na cilj našega bivanja. Kot otroci zbežimo v hišo in pogledamo vsak kotiček kako je urejeno in nenazadnje, kje bomo spali še prej pa kakšen je razgled. Waw. Vse super, a le strmeli smo v nebo, če se bo kje prikazal kakšen sončni žarek. Žal je bila napoved za dva dni slaba. Vendar, se nismo pretirano obremenjevali z vremenom, saj nanj nismo imeli vpliva.
Prva “taprava” naloga je bila, da smo skupaj odšli po številke. Kmalu se spomnim, da mi je Grega že takrat, ko je rezerviral bajtico povedal, da smo od središča dogajanja odmaknjeni cca. 15km, saj je vse okoli zasedeno. Skupaj se odpravimo v mesto Mayrhofen.
Mesto še ne toliko živahno. Mirno. Le okoli hale plapolajo Salomon zastave in velika Sof flaška in razkošni kamion, na katerem je naložena #TimeToPlay oprema. Klapi povem, da jih bom predstavil Markosu. Ni bilo potrebno veliko časa, da smo se ujeli in snidenje z Markusom po letu je bilo prav lepo. Spomnil sem se kako smo plavali in kako je Markus dejal: “Ivica das is brutal!”, ko smo plezali po otoku Mlejt.
Ko smo urejali številke in podobno, sta Mojca in Urška lepo pazile na najmlajše in najhitrejše tekače in tekačico. Nas je bilo tako rekoč, za cel avtobus. Fajn je blo. Ko smo vse uredili in si ogledali mestece, smo se počasi odpravili v kočo, kjer nam je Mojca pripravila energijo za naslednji dan. Bilo je vsega in za vse! Super smo se podprli. Sam sem si že dan prej pripravil številko, opremo, vodo… Vse. Vse preveril 3x.
Energije za dlje in lažje #InvictusEnergyDrink 
#MihaJeCar 
Ko so nas majhne a hitre muhe pospremile počivat, je bilo slišati tišino, tišino pred nevihto ali pred strahom. Vsak s svojimi mislimi kako bo naslednji dan fajtal s hribi in kako se bo sprijaznil s klanci.
Še predno z deklino trdno zaspiva zaslišiva zvonenje. Tisto zvonenje, katere ga povzročajo kravice. Prav prijetno Tirolsko. Vsi utrujeni od vožnje in celodnevnega potepanja smo hitro zaspali.
Okoli 6h nas pokonci vrže budilka in vstanemo. Tudi ostali člani si pričnejo pripravlajti tekaško opremo. Pojemo nekaj energije in “mamil” ter se skupaj s C3 odpravimo na prireditveni prostor.
Ura je hitro minevala in časa za priprave kaj prida ni bilo. Mislil, sem da bomo imeli 30 minut dovolj časa, da se uredimo vendar nikakor ni bilo dovolj. Ura je bila 8.10, ko je bil Klemen še na WC, malo smo ga panično pričakovali in ob 8.12 smo skupaj stopili na naš start.
Povemo si nekaj besed in objamemo. Naredimo “zadnjo” sliko in odštevanje se je pričelo. 5, 4, 3, 2 1, BAMM! Prvi so odleteli, mi pa skoraj takoj za njimi, pa če prav smo bili skoraj čisto zadaj. Tekma, uživanja, trpljenje, veselje… se je začelo. Vsak s svojimi mislimi, željami in skrbmi smo se zagnali. Klemen je bil videti precej nemiren. Deklina v pričakovanju uživancije s kančkom fajta. Grega ok, očitno izpred mnogih let navajen na Dunajski maraton 😉
Prvih nekaj metrov smo bežali skupaj in za spomin naredil nekaj slikic.
Kmalu sem se poslovil in odbežal naprej. Ker so bili prvi že visoko pred nami, sem začel razpirati palice. In, ker sem imel edini pripravljeno robo že dan prej in ker sem vso robo preveril 3x, se mi je zgodilo, da sem bil zavestno malomaren in nisem pregledal palic. Ena izmed palic je bila zvita in se ni dala odvit oziroma raztegnit. Najdem primeren prostor in probam urediti zadevo, ker je bil ta prostor malo odmaknjen sem skupaj s palicama preklinjal. Niso in niso hotele ven. Jeza, energija, moč sta mi na čelo narisale prve potne kaple, kapljalo je povsod. Bila je tudi visoka vlaga. Nč, opravim potrebo se in nadaljujem pot s samo eno palico.
Pred seboj zagledam ekipo in rečem: “No dejmo, ne mi zabušavat.” Vsi presenečeni od kje sem se vzel. V gneči povem, da sem “zaje….” palico in da ne gre ven in da jih bom pustil na progi. Deklina mi takoj posodi svojo in tako nadaljujem. Hvala deklina za palco! Brez njih bi bilo res in še bolj res zahtevno.
Prve kilometre veliko hodimo, hitra hoja in počasno prehitevanje. Izgubil sem veliko moči in tudi nekaj energije saj sem moral s ne konstantnim tempom zbijati kilometre iz 50 proti 0. Bilo je mučno se prebiti čez vse malo bolj “počasne”.
Ker sem vedel, da ne bom prvi in da ne bom tudi 15, sem malo svojo strast po hitrem tempu opustil. A še vedno delal na muč. Kapljalo je in lilo. Razgledi so se odpirali in iz vogala na vogal lepši. Najlepiš in zopet najlepši. Ne vem na katerem kilometru je bilo kaj. Vendar sem vedel, da moramo gor in gor. Gledam na uro in pokaže, da smo naredili že 1100 metrov nadmorske. Ta podatek, me je razveselil in planim z še večjo voljo gor. Kam? Gor, gor kamor vodi lepo označena pot. Postojanke odlične, prostovoljci pa nepozabni.
Bili so lepi razgledi. Ko smo bili malo višje se je vsa gruča tekačev razbila in bil sem večina tekme sam. Morda 10m naprej in nazaj kakšen tekač. Ves čas sem spremljal okolico kdaj bom na najvišji točki. Ko smo bili na #Top poberem za spomin kamen in ga odnesem v dolino. Na eni od okrepčevalnic zagrabim lubenico in se spomnim na Šiškarja. In ko sem se spomnil na Šiškarja sem se spomnil tudi na Senada, ker sem rekel nazadnje, da se na tekmi nobenega posebej ne spomnim. A tokrat prijatelja je blo drugače!
V daljavi večkrat zagledam lepo kačo tekačev, ki so v dolini in drugi že na vrhu drugega hriba. Lepo, mirno in vsak s svojimi problemi.
Na poti sem bil že približno 3 ure in nekaj več minut. Potrebno je bilo jesti, vendar tistega občutka, da bi se mi dalo z roko v nahrbtnik ni bilo. Bolje, da je #GoPro pri roki kot kos kolača. Ker se imel pa pri sebi super žvečilne bonbone sem si jih brez slabe vesti pomalcal. Fajni so #TopAtlet. Ko žvečim kokakola bombončke pogledam sporočilo na uri in deklina piše, da so na cilju.
Deklina SMS:
Dajmo pikiii
Midva v cilju
4 ure 50
Super nama je slo
Grega malo pred nama
Zdrž!
Čakamo te
Dobim motivacijo! Grem, letim. Vesel! Vse ok. Res ne bom prvi ampak fajtam pa! To šteje
Ker pa ni bilo časa za počitek sem odhitel navzdol, od tu naprej se je pot večinoma spuščala vendar sem pa tja tudi ornk v breg. Zlasti, ko smo prišli v sneg je bilo treba na strmo navzgor. Kjer je navzgor, je bilo tudi nekaj navzdol. A ker je bila podlaga primerna za hitrejši spust, kot za moj tek sem se odločil, da to tehniko sprobam še v avstrijskih hribih in ja, deluje.
Morda najbolj, kar sem se bal so bli ravno spusti saj jih nisem navajen, vendar moram reči, da je šlo super s Salomon SlabUltra2 #Top! Vrhunski. Ok, gremo nazaj na progo. Kmalu po spustu pri 38 km dobil klic kje sem. Vedel sem, da so v skrbeh, ker me “dolgo” časa ni. Povem, da sem na 38 km. Fajtam v zadnji klanec zadnjih cca 500-600 nadmorske. Fajtam na pas mater. Blato, mokro a lepa okolica. Utrujen, da se mi še #GoPro ne, da ven vzet. Potem vem, da res fajtam.
Ko sem prišel na zadnji vzpon, sem vedel, da je samo še navzdol in da sem preživel svoj fajt! Super, popolnem se z gorivom in letim. Zaupam opremi in salonarčkom. Vseč mi je vse! Ne obremenjujem se z ničemer. Slike imam za spomin, osvojil tek na 2700m.n.v. Sedaj moram pa osvojiti samo še klanec navzdol brez poškodb! To rabim. Grem, zadnji postajanki preskočim ne rabim nič grem. Samo še zadnjih 6 in kmalu 4 km. Gre. Vse paše.
Pri zadnjih dveh km, sta se križali dve poti tista jutranja in naša za dol. Malo se zaustavim in vidim markacijo…. rečem si sej je samo dol ne bluzi. OK! Grem, kmalu pridem v mesto. Navijači na cesti, navijači v restavracijah, trgovincah vsi navijajo. Zakaj!?! Ne vem, vem pa le to, da imam v sebi mir in solze v očeh. Pašejo takšni občutki. Vesel, da sem sfajtal. Na ovinku pred ciljem me čaka Grega in vsi moji navijači, veselje nepopisno. Deklina in Lara me seveda pričakujeta v cilju in ni lepšega kot oddih in objem! To je moja zmaga! Hvala Deklina, Lara, Klemen, Mojca, Grega, Urška in vsi najmanjši navijači. Hvala!
Tekel sem v svoji najboljši opremi na tej povezavi #TimeToPlay si pa lahko pogledaš kako si lahko oblečen za različno razdaljo. Zelo dobro
Najbolj od vsega sem pa vesel ravno tega, kar sledi. Nekaj pogledov ali pomikov navzdol. Njihovih besed:
Mateja – deklina
Že dva meseca prej sem vedela, da grem na to tekmo s prijatelji uživat in ne tekmovat, ker sem letos zelo lena za nabiranje tekaških kilometrov. Oba z Anžetom sva se veselila predvsem druženja in to, da maksimalno uživamo. Ne bom opisovala, kaj, kako, zakaj, ker bi lahko pisala v nedogled, ampak predvsem to, da se je vse poklopilo. Ko nič ne pričakuješ ti gre najboljše. S Klemenom sva se nekako dogovorila, da bova tekla, hodila, se jezila, smejala, spuščala vsak svoje vonjave skupaj. To nama je uspelo celotno traso. Celoten vzpon v svojem tempu brez težav, skoraj že prelahko. Navzdol pa sva ga žgala dokaj hitro, zame skoraj preveč, ker mi spusti nekako ne ležijo. Ampak, ker sem res uživala, brez krize sem si to dovolila. Bilo je prelepo, tako lepo, da so nama že pred ciljem pritekle solze. Res sem vesela za Klemena! Nikoli še nisem videla nekoga tako uživati pa sem že z marsikom tekla. Klemen, res kapo dol in vtrajaj še naprej. Hvala za vse km in upam, da še kdaj skupaj podirava kupčke po coca coli. Hvala vsem Kavčičem in hvala vsem Pušnikom. Rada vas imam! Grega tudi tebi kapo dol, si na pravi poti in tudi ti vztrajaj! Srčno upam, da se Anže vrne pravi čas, da to ponovimo drugo leto vsi skupaj na najdaljši razdalji! Pohvalila bi organizacijo in vse prostovoljce, res vrhunsko. Posebej lubenica, ki sem jo pojedla toliko kot v celem letu ne. Pa saj sem samo to jedla in dva gela od top atlet. No, prosim pa za coca colo drugo leto, ta je zame imela čuden okus?.
Anže, midva sva si pa že vse povedala, važno da ti je moja palica prišla prav, tebe bi čakala na cilju do konca in še naprej. Evo, zdaj si ti na vrsti, da me čakaš #k24
Klemen – Kuči
Moja prva udeležba na trailu na sploh, pretekli vikend v Mayrhofu, je bila nekaj nepozabnega. Vredno je bilo preteči klance in hribe, za nagrado pa sem bil deležen razledov, ki jih nikoli ne bom pozabil. Organizacija je bila vrhunska, sploh glede na dejstvo, da je bil to prvi organiziran trail, vse pohvale. Izkušnja res neverjetna, hvaležen sem za povabilo in se veselim ponovitve prihodnje leto.
Grega – Puško
Po vseh odrekanjih in kompromisih, ki si jih moral narediti na poti, da si vsaj približno treniral po planu, je izkušnja ko pritečeš v cilj, kjer te čaka družina in prijatelji nepopisana, čustvena. Takrat na vsa odrekanja pozabiš in samo uživaš v trenutku.
To je tista nagrada za katero si delal.
Hvala našim navijačem. V cilju ste preglasili vse Avstrijce
Organizacija taka kot mora biti. Avstrijci znajo organizirati take stvari.
Hvala vsem podpornikom:
Salomon in Suunto
TopAtlet
InvictusFrinkSlovenija
MaxiSportČerin
2Toms in Dejan
zaradi vas je #TimeToPlay lažji in kmalu fajt naprej #K24 in uživancija v Grčiji
