Anže ČesenPo zadnjem uspešnem “sestopu” iz Alp, smo zopet obuli planinske čevlje in odhiteli proti Kamniško-Savinskim Alpam. Hmm, letos večkrat v hribih kot na asfaltu… Zanimivo bo!
Zaradi organizacije in planov dela smo se hitro zbobnali oziroma nas je zopet povezal Tomaž – Kristi – naš “team leader”. Odličen in prostoren Ford nas je skupaj z Andrejo-JoliPoli in Mihoma Markovičem ter mojo malenkostjo pripeljal do vznožja gora, kjer smo se srečali z odlično ultrašico Katjo ter Natašo iz Kristijevih koncev. Sami “nori” hribolazci in en “cestak”. Beseda dve in smo že prijetno grizli v korenine.
Vsake toliko časa je bila mrtva tišina saj je bila res kar prijetna klančina, tako da se je vsak po svoje ukvarjal s “problemi”, ki pa so bili vsekakor prijetne narave. Ker smo prišli predvsem uživati, je bilo časa za “selfije” na pretek. Plan je bil približno tako sestavljen, da Joli, Miha, Tomaž in jaz prespimo v bivaku pod Skuto, Katja in Nataša pa še pred mrakom “pobegneta” v dolino na žurko 😉
Sicer smo dekleti kar debele tri ure “pregovarjali” da naj vstaneta z nami! Pa smo ju skoraj imeli. Vendar če nekomu nekaj obljubiš je spoštljivo in zelo lepo, da to tudi narediš. Tako, da dekleti pravilno sta naredili. Kmalu je v igri nov plan. Vsaj tako je zatrdil Kristi. Se pravi, da je dal obljubo. Da bi se naše “potepanje” začelo odlično je poskrbela naramnica mojega nahrbtnika, ki je popustila pod pritiskom težkega karakterja. Sicer smo problem rešili na “Magajverski” način, saj tako je izjavi eden izmed klape. “So far so good” k sreči za nahrbtnik v katerem je vse samo žabe ne 😉
Ok, še malo pa smo pod vrhom našega hotela – bivaka. Joli je fenomenalno borbala v klančino! Vsa čast! Bravo! Res je fajn klančina, tako da bivaka ne vidiš 30 metrov pred koncem vzpetine. Vendar ko smo ga zagledali smo punci že za sigurno prepričali, da bi skupaj z nami greli bivak.
Ko smo naredili nekaj malega deset selfijev ter se okrepčali z odličnim Zero tabletkami iz TopAtleta smo šibali dalje.
“Nepotrebna” krama je ostala v bivaku. Ker sem z gorami na Vi, vzamem vsak “vzpon” z veliko začetnico, se pravi z maksimalno previdnostjo in koncentracijo.
Še prej smo “pofotrkali” okolico in kasneje smo se trije “žabarji” odpravili na vrh Turske gore.
Ker smo imeli do vrha nekaj minut hoje in ker je bilo sonce zaenkrat še visoko, smo uživali v razgledih ki nam jih je nudila narava.
Če si “prehiter” si lahko vzameš tudi čas za norčije. Mi smo vedno za in tudi tokrat je bilo tako…
Ko smo prišli na vrh Turske gore, smo bili deleženi predstave narave. Ko uživamo čas mineva hitro, tudi tukaj je kazalec hitro rinil naprej. Miha in Kristi sta si vzela celo čas za Jogo… Odlično fanta, saj bi jaz vama pokazal kako se to dela, vendar sem vaju raje malo “shranil” v spomin 😉
Kristi se je na vse pretege mučil, da bi naredil nek ” SelfieStick” toliko časa je čaral, da je moral celo dvakrat svoj mobitel “odkidat”. Ha, vendar mu je na koncu le uspelo sicer na drugačen način. Kdo zna zna! Miha se je pa maximalno koncentriral na zaslonko in kader katerega je usmeril proti sončnem zahodu. Lepo! Jaz sem pa po dolgem času poprijel za svoj DSLR in si prizadeval narediti lepo spomine. #VenIzVaje GoPro ali DSLR ja kar oboje. Težko izvedljivo a je šlo 😉
Ob zaključku “tisoče” fotografije smo se počasi, previdno in z naglavnimi lučkami vrnili v “bazni tabor” – Bivak. Svetloba nam je bila zelo naklonjena zato nismo potrebovali dodatne svetlobe. Ko smo prišli v bivak smo spoznali še dva entuziasta gora Petra in Klemena! Oba odlična plezalca in še boljša fotografa! Bravo fanta! Lepo!
Hitro smo se “naselili” v bivak in ob pogovoru tudi kmalu odšli v tisti morda bolj umirjen svet. Vendar tako umirjen kot so bile tisti dan gore prav zagotovo ne! Prečudovit razgled na gore, naravo in na svet. Nepozabno! Kar malo zgubiš občutek za čas ter se prepustiš užitkom, ki ti jih nudi narava. Ker pa z našim planom ni bilo šale smo tudi jutro pričakali z “objektivi” v rokah ter seveda nesramno pošiljali fotografije v svet, kako se imamo v redu 😉 #Zanalaš
Po sončnem vzhodu smo hitro naredili plan. Joli in Miha gesta na Tursko goro, midva s Kristijem, Petrom in Klemenom pa na Skuto. Še nekaj fotk in vsak po svoje. Srečno!
Ko smo prišli v bližino Skute smo videli, da ni šale in da brez derez in cepinov ne bi šlo v hrib.
Varnost na prvem mestu! Hitro nov plan in že smo bili na Rinki najprej na eni potem na drugi. Nekaj je bilo res neprijetnih a dobrih za izkušnje “prebrodenih” odsekov.
Sej pravim z gorami ni heca! Gore so lepota vendar vsake toliko časa so obkrožena z grdim strahom. A ta strah se da premagati oziroma naučiti le z maximalno previdnostjo. Strah je lepa stvar.
Sicer sam nase malo jezen ker tudi za 20 ali 30 metrov se ni “splačalo” natakniti derez! Naj bodo v nahrbtniku, tam so na varnem, na toplem in suhem. Takšni smo ljudje! Dokler….
Vendar “So far so good” lepo je bilo na vrhu. Res mir! Ker smo se držali plana smo po počitku odšli nazaj proti bivaku in kasneje proti dolini. Sicer zopet ne bi izgubljal besed o uporabi derez! Neumno! Vendar smo trmoglavili in tokrat smo bili na pravi strani. No, sej ni bilo katastrofalno samo zakaj si nebi nadel dereze, pa tudi če samo za 10 metrov…
Po uspešnem “sestopu” smo naredili skupinsko fotko za spomin kako “noro” smo se igrali z goro! Upsss! To ni ql!
No vsaj jaz sem tako to doživel. Marsikdo od klape se sedaj smeje in rola po stolu, vendar “tak je blo”. Z veseljem bi ponovil tole vendar z derezami, za vsak slučaj! Aja, vsak general je po bitki pameten….
“Zmaga čaka tistega, ki je pripravljen na vse – ljudje temu rečejo sreča. Porazu pa ne uide tisti, ki ne poskrbi pravočasno za potrebne previdnostne ukrepe; temu se reče smola”.
Roald A. iz knjige – Bear Grylls Pravi Pogum
Z Joli in Mihom smo se zmenili, da se dobimo v dolini.
Sicer smo se potem nekako “ujeli” in na hitro “pogučali” kako je kje bilo.
Ker sva Kristijem bolj na “hitro” sva izkoristila nekaj plati melišč in se hitro odpeljala v dolino. Skorja prehitro.
Ne, vse je bilo ok, le ko sem pogledal na svoj “jabuk” sem opazil, da sem ga dobro razbil.
Še sreči, da je svojo moč pokazal zaščitno steklo “BodyArmour” ovitka. Sreča!
Hitro smo se vsi “pokonektali” v dolini in tako zaključili nepozabnih 48 ur druženja!
Velikokrat sem prespal pod milim nebom, velikokrat prespal v improviziranem bivaku, velikokrat sem zaspal, da me je treslo od mraza, velikokrat sem lahko opazoval zvezde okoli sebe, velikokrat sem spal v družbi borcev v uniformi. A le tokrat sem se počutil popolnoma drugače… Družba hvala!
#KdajPonovimo
Trasi: http://www.movescount.com/moves/move86202745 in http://www.movescount.com/moves/move86202784 #SuuntoClimb
