Anže ČesenStotkaaaa! Super sem si rekel: “V soboto, gremo na Vipavo”. OK, tekma, borba in uživanje kot lansko leto. Oprema pripravljena.
Na bežanju bom preizkusil novo opremo S-LAB Sense Ultra ter S-LAB Sense Ultra 8, delovanje Spartanke s svojimi nastavitvami ter delovanje baterije, delovanje novega mp3 “pleyerja”, delovanje nog ter glave, ki je bila zadnje mesece bolj navajena ograje in ne tako lepih razglednih točk.
Prevzem številk smo opravili v zgodnjih jutranjih urah. Opravljeno tudi iskanje štarta, ki je bil odlično označen.
Pred štartom stisk rok novim ter starim prijateljem. Vsak v svoji najboljši opremi in vsak v svojem svetu. Pet minut pred ciljem slečem dolge hlače Bonnati in grem v kratke hlače. Lepo je pihalo a vremenske razmere zaenkrat super za bežanje glede na to kako smo imeli dva dni pred “dirko”. Šiškar, dobro si zrihtal vreme! Super in hvala! Računaj za drugo leto! Označevalcem poti pa vse čestitke za zastavice.
Pred štartom sem imel v mislih, da moram paziti na “poškodbo” stopala, ki sem ga opisal v prejšnji objavi. Costa in Tejč, sta bila z nami na štartu, kasneje sta odšla na izobraževalni tečaj k Kitajcu. Frenk, zakon si!…
10, 9, 8, odštevanje se je začelo, iz žepa povlečem mp3 in “naštimam” glasno Easy Deep House glasbo. Mp3 pridno opozarja, da je glasnost previsoka za normalno glavo, vendar prostor s črticami sem hitro napolnil na max.
3, 2, 1….. in smo šli. Tokat v svojem tempu, v svojem prijetnem tempu. Kmalu sem zagledal Miho ter Alena. Beseda dve in vsak s svojimi misli in copati naprej v smeri Otlice.
Za enkrat vse super le pozornost preusmerjam na poškodovano nogo. Vse sile usmerim na peto ter na levo stran noge. Malo pred Otlico, sem imel prve navijače Mami, Oči ter Kitajc so navijali kot, da bi šlo za svetovni pokal… super energija!
Pozornost je ostajala še vedno na nogi vendar približno na 13 kilometru #BAm. Vsa teža na desno stran podplata in BaM! Vedel, sem, da je konec vendar še vedno sem videl “rešitve”.
Nekako predrsam na 50 km potem zaključim. Ne, omejitev je 30 ur in bom hodil 30 ur. Grem! Nee tudi to ne gre. Ne. Mihu povem, da bom najverjetneje končal in mu stisnem roko. Privlečem se na KT3 kjer je bil Romam, rečemo nekaj besed in ko Česen pritisne na spartanki STOP, se ustavi in konec lepega dneva, konec lepih razgledov, konec testiranje opreme, konec uživanje High5 energije, konec užitkov in konec igre. WAW, lepa igra vendar, ne!
Ni bila težka odločitev končati, ker ni bilo odločitve JA ali NE! Ko poči, poči in ni variante, da se zborba. Vse drugo lahko poči vendar stopalo mora prenašati silo 150 kg in več. Enostavno ne gre, lahko imam na sebi 100 tatujev, ki govorijo Run And Fight! Tako je to, to je realnost. Tu ni prostora za selfije 😉
Mimo mene na KT3 pridrvi vse več tekačev vsem ponudim svoja preostala “mamila” Jaz jih ne bom potreboval…. Prijazni prostovoljci mi na KT ponudijo pomoč… Fantje vi lepo napišite D.N.F in to je to. Sporočite v “poveljstvo”, da naj ne skrbijo za mojo številko 10. Sam sem svoj reševalni čoln…
Tejč, Costa ter Kitajc Vidmar priletijo na trojko in me odpeljejo na Kitajsko, kjer sem se lahko primerno uredil, da sem odšel na UKC Šempeter, kjer sem dobil lepo porcijo počitka.
Vendar v mislih, sem še vedno imel tek, zato sem prišel nazaj v Vipavo ter čestital najboljšim na 50 km
ter v objem športnikom po duši. Prijatelji prav vsakega je bilo videti. Vsem hvala za lepe želje.
Imate prav, zame odpadejo Wingsi, tekTrojk, ter tudi Balaton. Je pa sigurno, da me Balaton vsaj v tekaški barvi ne bo videl nikoli. Saj je nekdo tako hotel, da se je to zgodilo. Ok, še dobro. Saj ve, da se obeta nekaj zanimivega… Matevž in Jan, vem, da bomo takrat skupaj odbežali kakšen kilometer dva!
Sedaj potrebujem samo kanček zdravja ter sreče. Res čisto malo. Do takrat bom pa malo drugače odigral svojo igro, še vedno pa v smilsu #TimeToPlay
Ok, noga odleti, poči. Vendar občutek, da si razočaral ljudi okoli sebe je še vedno, … Deklina tebi pa oprosti, ker nisem uspel umazati številke 10 ??☀️?❤️
Srečno…
