MyPlan

Kot se je govorilo, je očitno tudi odšlo. Potihoma in zelo hitro. Dolžan sem se najprej opravičiti vsem, ki ste me podpirali in upali v moj ključ izpolnjenega življanja, se pravi kot bi rekel Bear: Družina, Prijatelji, Vera, Zabava in Sledi svojim sanjam.

Kakorkoli je bilo, je bilo. Trije vozniki, Marko M. kateri je prišel iz službene misije v Slovenijo. Leon, ki je moral prepotovati pol Slovenije, da smo se lahko sploh dobili pred vojašnico izpred katere je bil štart proti Piranu, ter Lajko kateri je DHL pošto zamenjal za Inspire Camper. Za hrano in pijačo ter našdosegljivost sta pa skrbeli dve Mateji in nenazadnje med nami je bil tudi eden in edini Jože Rehberger Ogrin! O njemu lahko samo to povem, CAR je! Naloga, da bodo kilometri lažje leteli je doletela Markota S.

Ekipa se dobi v Ljubljani, kjer nas pričaka Maja, k nam je spekla same dobrote! Hvala za energijo, katero so mi takoj pojedli 😉  Ko smo se posladkali smo odšli proti Piranu, kjer smo prespali, da bi lažje naslednji dan nadaljevali oziroma začeli našo tekaško pot. Štart točno ob 7h izpred Tartinijevega trga, kateri je bil prazen in ponujal petkovo sproščenost, le jaz sem bil malo na trnih, ali bo uspelo, ker Goričko-Piran bi bilo težko ponoviti. Zakaj? Ne vem tak občutek. Morda opravičeno ali ne.

Leon, mami Teja, deklina-Mateja, Lajko, Marko, Marko S. – HVALA!
Gopro je zakon, sam trenirat je pa vseen treba #nastavitve

Lajko je bil planiran kot voznik in vsake toliko časa kot tekač (popolnoma njegova odločitev). Pridružil se mi je že na začetku in borbal z mano do konca. Prvih nekaj km je bilo tako kot ponavadi malo težjih, kasneje se je uteklo. Poznalo se je da sem pred ultro preveč časa posvečal pozornosti poškodbi (še sam točno ne vemo kaj bi bilo). Predno sem štartal sem vzel en “rdeči” tabletek, kateri je prijel po mojem mnenju šele čez 2-3 ure.

INSPIRECAMPER – je zakon, no sej Lajko tudi 😉

 

Šport povezuje! #samoPraviŠportniki

 

V glavnem tisti delček bolečine je minil in sva lepo napredovala. Lepo v slogu Nice and Easy. Taktika je bila na vsake 5-7 km ustavljanja in nudenja pijače in hrane od ekipe, ki je je bila v potujoči ladji.  Najtežji je bil izhod iz Pirana preko Izole, no rešili smo z zapletom 1,5 km viška poti. No ja, ni bilo tako hudo in to je bil samo + za naš napredek. Brez kakršne koli vroče krvi smo nadaljevali pot. Še predno smo zapustili Piran in Izolo smo srečali prve poznane tekače, seveda razumljivo zaradi #UTVV ni bilo moč pričakovati.

 

High5 – TopAtlet

 

S taspodnim sva lepo napredovala počasi a vztrajno proti Črnem Kalu. Morda najlepši prizor, katerega se bom spominjal na tej polomljeni ultri je kako naju je pričakala razgrnjena tenda na potujoči ladji pri Črnem Kalu. V glavnem sva borbala lepo počasi v smeri Postojne. Še dobro se spomnim, ko sem dejal, poglej Lajko kako je fascinantno kje je Nanos in kje  bo čez 2-3 ure. Dolgo časa pred nama in potem skoraj v trenutku v bok z njim in kmalu sva mu že kazala hrbet in gnala najine riti v Postojno. Kjer smo imeli malo daljši postanek za hrano.

Haha Lizika ali ČupaČups 😉

 

#Kosovo18

 

Vase sem spravil jajčka, paradižnik, kruh in nekaj energije…. Malo smo še posedeli in odšla sva naprej.  Vendar potem pa …. kot da bi name padla 1000 ton stara in težka kamena gmota. Nikamor pulz adijo pamet in težke noge in švic v nulo. Noro grozno počutje. Malo pred vojašnico grem v naravo, ter potem še malo kasneje na pločniku pustim nekaj odvečnega materiala.

Bruhanje po lastnih čevljih – #NoGo

 

Malo pred kačjimi ridami pri Postojni me pričaka ekipa kateri rečem, da se bom odpočil, ker se počutim grozno. Glavo na tla in noge v zrak. Upal, sem da mi bo pomagalo. Vendar… ni bilo to to. Gremo vseeno naprej proti Logatcu. Uff jeba to ni ok, pred nami je še #cela pot. Hmm, Počasi se začne mračiti, ekipa pripravi lučke in čez 10 km se zopet zaustavim in se dogovorimo da grem spat. Prehitro spat, za mano pa nič km, prav nič. Kljub temu, da mi je Lajko pomagu borbat km. Ok, gremo sem bolje, predno se popolnoma opremim za noč se še enkrat userjem in zbruham. Uff grozno, ampak gremo naprej. Ekipa se zmeni, da se dobimo pri #vojni kolegici Špeli iz Gračerovca. Kjer se gremo stuširat, spat, jest, pit…. Vendar, do tja je bilo še nekaj km. Deklina in Lajko me prepričujeta da naj grem naprej, vendar sem jima jasno povedal da naj se jebeta in da naj gre vse v PM, ter tudi še kaj drugega! Vendar v istem stavku sem se jima opravičil in sem vedel kaj govorim in vedel sem kaj me čaka ne samo še 100km  vendar še 400km!  Kmalu zagledamo luči in zavijemo iz glavne ceste desno proti Špeli…. Odlično je bilo vse, prav vse, no kar se tiče Špele in njenih domačih ter pogostije ter gostoljubja. Gostoljubje na višku! Hvala!  Budilka zazvoni ob 3h zjutraj in trde noge in tečna glava rečeta ne! V avtoomu se uredim in opremim na nočni tek, katerega sem vzljubil in še vedno mi je #TOP.

Gremo, in smo šli. Trebuh ok, noge pa trde kot nikoli… glava v tla bela črta na nogi in glasba na polno. Paše, dobra energije vendar pri Logatcu pade! Strmo kot, je močna gravitacija. Bam, shodim in rečem KONEC. In brez večje odločitve povem ekipi, da je konec.

WAW! Res je konec, prehitro, ne značilno zame, da sem se vdal, zelo preprosto, samo nehaš in rečeš konec borbe. Vendar…. vedno sem trdil in vedno bom trdil:

Nikoli nisem pesimist, vendar sem realist!

Najbolj, kar mi je bilo tisti trenutek hudo je to, da sem pustil prijatelje in podpornike na cedilu, ja saj vem tečem zase. Priznam, ko mi je bilo najtežje nikoli nisem pomislil na nobenega od vas, pomislil sem samo nase, kako mi je težko in kako sem lahko to zajebal tako na hitro. Zakaj sem tak, kje so bili problemi…. Sory samo to je realnost.

Ena in edina Mojca
Lajko, Simon, Jakec
Lajko, Senad, Karolina
Eden in edini Aleš – Baro

 

Seveda potem, ko prideš do “konca” si rečeš zakaj nisem pomislil na koga, zakaj nisem naredi….

 

Hvala Mojci, ker si prišla v Piran, hvala Simon, ko si dovolil, da ti malo “poslabšva” tempo, hvala Blaž, da si punco pripeljal nad Črni Kal, hvala, Simon K., ki si prišel v pravi barvi nekje v Kozino! Hvala Senad in Karolina, ki sta nas prestregla v Pod Nanosu, hvala LU Fabio Fa, ki si prišel v Postojno, hvala Jakec in Simon, da sta prišla pogledat najbolj bogega tekača na svetu, hvala  Špela z družino, ki si nas sprejela v vaši lepi hiši s polno pozitivizma!

In nikoli ne nazadnje hvala vsem, ki ste me čakali na Vrhniki, Ljubljani, Trbovljam…. Hvala prijatelj in hvala podporniki, samo zaradi vas se bo zadeva ponovila, vendar ….

 

 

Hvala tudi podpornikom:

SuuntoSalomon
Inspirecamper – avtodom
TopAtlet – hrana in pijača
SofSole – nega obutve
2Toms –  brez žuljev, odrgnin 100% #top
Sensilab   hvala za kodo ANZE15, 15% popust na celoten nakup nad 20€. Koda velja v spletni trgovini Sensilab.si
FactoryStore
Extremevital

 

Sedaj je predvsem čas za analizo in nekaj alinej:

  • zakaj sem ratal bogi pri 90 km
  • ali so bila jajčka, paradižnik in “10 skodelic kave v flaški” preveč
  • ali sem bil sam do sebe toliko ne fer in zaradi meseca in pol brez teka (poškodba) zmožen premestiti dogodek
  • ali sem se opravičeno bal reči ne prijatelji in podporniki projekta ne bo oziroma pride malo kasneje
  • ali me ekipa ni gnala do meje…
  • ali nisem bil pripravljen
  • ali…

Veliko je za razmislit, a nekaj vem, ponovili bomo in pokazali, kaj mi je Marko M. prinesel kot upajoč, da pridem do cilja. Nekaj zelo posebnega. Do naslednje samostojne ultre naj ostane to skrivnost, jaz sem vzhičen!

Hvala prijatelji.

 

People will let you down but the right sponsor never will

 

Še danes se počutim nekako dolžnega do vseh, kateri me podpirajo da naredim nek “revanš” številka 500 bo ostala vsekakor v spominu. Plani so še vedno odprti… Vsekakor se bom pa podal v smeri Tolmina, kjer sem si rezerviral čokoladno torto.

To je trasa naše spremljevalne ekipe, katera je bila z menoj…. Kako, kdaj in zakaj bo vse jasno in ne tako pozno, kot tale zapis 😉 #ZNamenom

 

#BORBA

 

Facebooktwittermail

One thought on “MyPlan

  1. Anže, svaka čast, da ti uspe tole speljat in da na svoj ostran pridobiš tako Salomon, Suunto in ostale, da ti dajo karkoli ceneje ali mogoče celo zastonj. Ne poznam nobenega, ki ima toliko podpore sponzorjev in toliko neuspešnih povprečnih avantur. Na malo grobji način želim objektivizirat tvoje “napore”. Mnenje pač, razumem pa da se bo usulo veliko kritik na ta komentar.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.