Anže ČesenOsemnajstega aprila letos sem na 8. Urnem teku v organizaciji Jureta Koširja spoznal Jerneja. Hitro sva ugotovila, da nama tek pomeni nekaj zanimivega… Od aprila naprej sva z Jernejem še vedno v kontaktu. Vsake toliko časa me preseneti s kakšnim novim tekaških izdelkom katerega pridno uporablja pri teku.
V ponedeljek mi je poslal sporočilo, da je pripravljen na nov podvig ultra teka Ankaran – Ljubljana. V meni je nekaj govorilo, da bi bilo športno, da se mu pridružim. Pošljem mu čestitke in vprašanje , če se mu lahko pridružim. Takoj je bil za! Tako sva imela do četrtka v glavi samo še ta podvig. Jerneju sem svetoval določene zadeve o ultra podvigih. Sicer sem kasneje sam pri sebi videl, da bi mu morda lahko še kaj koristnega povedal, če bi se le spomnil.
Hitro se je približeval četrtek. Opremo sem pripravil kot do sedaj.
Kar se tiče za oblačila je znano da ultraši ne kompliciramo. Poleg tega kar imamo na sebi je dobro imeti s seboj komplet oblačil za preobleči, anorak ter nekaj toplega. Vsa odvečna oprema je nezaželena oziroma nepotrebna. No sicer, ker sva imela avto-spremstvo – Peter, ni bilo problema kar se tiče prostornosti, zato vedno s seboj vzamem rezervne copatke.
Hrana in pijača, katera igrata glavno vlogo o uspehu in porazu je bila tudi standardna. Se pravi: Veliko Zero šumečih tablet, tudi takih kofeinskih ni manjkalo, nekaj tablic ter veliko ISO in Energy gelov. Izdelki High5 iz TopAtleta!
Ker sem bil zelo radoveden glede organizacije teka sem hitro zavrtel številko in 20 minutni pogoovor z Jernejem se je končal zelo hitro.
Znane vse potrebne informacije: Kdaj, kam, kje, kdo, kaj če se…
Zopet sem obremenil svoje starše, da smo se skupaj odpeljali do Ankarana, kjer me je čakal Jernej. Hitro smo se rokovali in spoznali še spremljevalca Petra! Ker je support zelo pomemben pri takšnih tekih sem takoj vedel, da bo Peter eden izmed takšnih spremstev, da jih nikoli ne pozabiš!
Ura je že odbila 18:00 in tek se je lahko začel. Ker smo pa z vami delili tek smo malo zamudili na neuradni začetek teka.
Pot je bila znana, saj sem sam pred dobrima dvema mesecema sam izvedel tek do Debelega rtiča . V glavi sem moral preklopiti, da bova najprej zagrizla v Črno-Kalški klanec. Temperature za to uro so bile še precej visoke in nama je hitro pot oblival najina telesa.
Približno ob 20:20 sva bila na razgledni točki Črnega Kala. Zelo lepo in vse je “štimalo”. Z Jernejem in Petrom smo se zmenili, da imamo na vsake 5 km kontrolno točko. Nekaj popijemo in pojemo na hitro oziroma v času 5 minut nadaljujeva tek. Seveda nismo bili tempirani, vendar smo si zadali nekaj časovnih okvirjem katere smo imeli v glavah.
Kmalu se je začelo temniti in sva komaj čakala, da prideva do Petra, da se oblečeva oziroma opremiva z odbojniki, lučkami in podobnimi svetlobnimi telesi. Malo po Kozini sem začutil, da bo pot zanimiva. Jernej je ravno tu doživel prvo krizo, noč je imela svojo moč. Poizkušal sem ga kakor se je dalo motivirati, tudi na ta način, da sem mu prebiral vaša sporočila, ki so bila aktualna na FB, Twiterju in na Instagramu. Hitro sem pograbil iz torbice telefon in naredil nočno fotografijo iz Senožeč, da bi ga le tako bolj motiviral. Iskal sem veliko načinov……
Kljub temu, da sem ga poizkušal maksimalno motivirati sem vedel, da so moje besede hitro odplavale v noč, saj mi je podal naglavno lučko z razlogom, da ga moti. Vedel sem noč bo dolga, dan še daljši. Peter je bil kljub osamljenosti odlično organiziran in nama z Jernejem kljub “zanimivi” uri pripravil prav vse kar sva si zaželela. Jerneja je pri Gabrčah pričakal celo stol. Peter tako se dela, vsa čast! Malo je takšnih!
Malo smo počili in odpravili smo se naprej! Kljub že utrujenim nogam je Jernej začel dobro gristi in je grizel vse do Postojne, kjer smo imeli malo daljši “pit-stop”.
Ker je lepo pihalo v Postojni (kot ponavadi) smo se oblekli in imeli kljub zanimivi uri maximalno zabavo! Vse je bilo na mestu, vsaj tako smo sami sebe prepričevali. Nekaj se je začela “oglašati” moja bolečina na pokostnici, ki kljub vzetemu ibubrofenu ni pomagalo, tako sem moral to nelagodno bolečino odpisati. Ravno tako sem bolečino, ki je v gležnju že dobre tri mesece davno dal v predal in jo zaklenil. Saj bo!
Ko smo zapustili Postojno se je začelo daniti. Sam pri sebi sem si dejal: “Začetek lepega a zahtevnega dne”.
Pred Planino smo naredili še en “selfi”. Vaše besede, želje in čestitke sem prebiral med tekom, le tako sva lahko ohranjala lep tempo.
Naredilo se je jutro in vzeli smo si čas za High5 izdelke.
Jernej sicer ne rad uživa energijskih gelov, zato ga tudi sedaj nisem želel prepričevati v pokušnjo odličnih izdelkov. Zelo rad je imel da sem mu zmešal Zero šumeče tabletke in rehidracijske praške. Ne bom pozabil trenutka ko sva se s Petrom spogledala in “plink” v bidonu sta že bili 2 tabletki kofeinskih učinkov Zero tabletk. naj ga prime, do bo letel!
Na vsake 5 km sem tudi sam zaužil nekaj energije ISOEnergyGel in Zero tabletko. Privoščil sem si veliko Spiruline, katere sem zmešal kar v bidonu in jo na kontrolni točki po požirkih spil. Banan se nisem utepal. Jernej je imel s seboj veliko oblačil za preobleč in morda premalo bistvenih zadev za uživanje. No fant je sicer vzel samo eno magnezijevo tabletko v veliki škatli. Bravo! Ha, ha. Vsake toliko časa je tudi pojedel nek čuden pripravek s sadjem, skuto in hmm no saj je bilo okusno..haha!
Pri Lipljah smo srečali kolesarja, že na dolgo razdaljo smo videli, da gre za pravega športnika, lepo se je začel odmikat nam tekačem in kmalu je bila njegova desna roka v zraku. Oooo oči Marino naju je prišel bodriti. Prav lepo, da smo se srečali in da je prišla nova energija. Super!
Ko smo prišli do Kalc in hitro naprej do Logatca so bile Jernejeve noge že utrujene. Večkrat sem mu dejal, da je samo še malo do Ljubljane. Sicer na lastni koži vem, kako se počuti tekač ko mu nekdo že nekaj ur govori, da samo še malo in samo še malo.
Pred nami se je odpiral Logatec, fino fajn. Urbanistični teki so vedno zanimivi, nekaj se preprosto dogaja. Jernej je imel v glavi samo še klanec od Logatca do Vrhnike.
Sicer sem mu dejal naj se skoncentrira, da pretečeva Nepoleonov drevored, nato pa samo še čisto malo do Vrhnike. Kasneje klančino do Vrhnike sploh ni opazil, saj je dobro letel. Super sem rekel in neizmerno sem bil vesel. Vse skozi sva gledala in prebirala vaša mnenja na omrežjih. Pomagala so!
Kmalu smo se začeli spuščati do Vrhnike. Jernejev korak je dobro šel. Sicer, ko smo prišli v mesto na ravnino, se je porabljala še dodatna energija saj je bilo spusta konec. Jernejev korak je bil opazno krajši, opotekajoč a še vedno odločen da pride do Ljubljane. Ko mi je nekje vmes med ultro delaj, če ne bo šlo do Ljubljane bo “vsaj” grizel do njegove tako željne stotice. Sam sem mu dejal, da se to ne bo zgodilo, saj bo šel naprej in številka 100 bo preteklost.
Ker je Peter odličen vojak in tudi medicinec, sem se zanašal na njegovo zdravstveno videnje glede nadaljevanja teka.
Jernej mi je pri Vrhniki dejal, da se mu malo že vrti in da gre cesta takooo…. Hmm. Samo še malo! Sicer o zdravstvenih težavah nisem povedal nikomur. Riziko! Moram priznati, da sem gledal tudi na svoje občutke, ki sem jih doživel na prvi ultri.
Odločil sem se, da pri naslednji “črpalki” naredimo 20 minutni premor in Jerneja malo “resetiramo” vsaj jaz tako pravim polivanju z mrzlo vodo in nabiranju energije z zalogami najboljših stvari kar imamo na razpolago. Oči in Peter sta se spogledovala in malo zmajala z glavo. Odlično pametno spremstvo nimam kaj reči! Na Petrolu smo prijazno spregovorili nekaj besed z Aljo, ki je bila nadvse presenečena nad našim projektom. Še sama je dejala, da bi šla teči z nami, če nebi bila v službi. Njene pozitivne besede so nam vlile dodatno energijo in voljo do dodatnih težkih kilometrov. Hvala!
Jaz sem pa kar rinil in rinil in na vsak način hotel, da ga spravimo oziroma da sam odteče do Ljubljane.
Po “resetiranju” (ohladitvi in pivu) je bil Jernej videti kot nov. Malo je dobil barve in že je bil taprav! Bravo! Gremo naprej do 100 in dalje. Vedel sem da je pred nami najzahtevnejša pot. Ravnina iz Vrhnike do Ljubljane. Ura je bila že “pozna” (12:30). Vročina je začela sekati. Jerneju sem svetoval naj sleče majico in nadaljuje zgoraj brez. Bilo mu je bolje.
Premagal je 100km. Bravo. “Selfi” za spomin in veliko čestitk in pohval. Dobrodošel v klubu 100+! Bravo! Velik poklon!
Energije za premagovanje kilometrine je bilo veliko, prav tako ni manjkalo volje in želja. Nadaljeval je! Na kar mi reče: Ej, počutim se kot pri Vrhniki.”
Tek je ponovno postal opotekajoč in linija teka je bila cik-cak. Zoper tista zgodba. Samo še malo.
Peter je bil približno 3 km pred nama in naju čakal, moj oči na kolesu ves čas z nama. Tokrat sva se resno spogledala. Vendar. Samo še malo.
Tokrat me je res stisnilo pri srcu in Jernej se je nenadoma ustavil. Pogledal sem ga, objel in prišepnil: Greva dalje, čeprav ne izgledaš dobro, tvoje zdravje je na prvem mestu. Kaj meniš. Prišel si čez stotko”! Dvignil je glavo in njegove učke so bile polne želje za nadaljevanje teka, vendar sem tudi v njih opazil solze. Vedel sem, kakšna bo odločitev.
Bila je pravilna! Saj samo pravi tekači vedo kdaj je potrebno odnehati! Vsa čast! Objel sem ga in naredil sliko, ki upam in verjamem, da mu bo ostala dolgo v spominu.
Jernej in Peter sta rekla naj grem sam dalje do table Ljubljana. Sicer sem bil sam zelo skeptičen in zdele se mi je malo preveč odkrito povedano egoistično da bi to naredil. Vendar verjamite mi. Oba sta si želela, da to naredim. In sem.
Skupaj z očijem sva odšla naprej, tako sem vso energijo vključil v zadnji tek. Za Jerneja in Petra!
Pri vstopu v mesto Ljubljana sta me že čakala Jernej in Peter. Pripravljena kot ponavadi!
Skupaj smo naredili skupno fotografijo, podali si roke in zaključili odlično zgodbo!
Jernej: Vse čestitke za tek, malo je ljudi, ki se odloči preteči 10 km, nekaj se jih najde ki gredo na 21 km, zelo malo se jih sreča z 41 km. Morda le peščica jih nadaljuje do 70 km. Skoraj nič, je pa norcev, ki gredo do 105 km! Velik poklon! Ponosen sem nate, tako iz strani tekača, kot to da si pripadnik Slovenske vojske. Lepo!
Peter: Hvala za vse kar si naredil za naju. Vem, ni bilo lahko. Vsi, ki se odločijo da pomagajo ob takšni preizkušnji so vredni pohvale in odlike. Enostavno premalo je, če rečem hvala! Lepo, da sva se spoznala, si oseba na mestu! Slovenska vojska bi moral imeti še več takšnih pripadnikov. Ponosen sem tudi nate, da si pravi borec v vrstah Slovenske vojske.
Oči-Marino: Hval za leteče spremstvo, veliko nama je to pomenilo. Verjamem, da si bil tudi Petru v pomoč, če ne fizično sem pa prepričan, da sta po dolgih urah, ki jih je Peter prebil z nama spregovorila kakšno debato! Voda in energija High5 ki si ji nama peljal, je bila odlična izbira! Pravi veteran Slovenske vojske! Zelo malo je takšnih!
Še nekaj o opremi (Jernej nismo na pisti- haha)
- Nogavice IronMan Compression vedno odlična izbira za dolge teke. Kljub različnim temperaturam so se izkazale za odlične, brez žuljev, držijo se na svojem mestu ter brez utrujenih nog Enostavno TOP!
- Saucony Mirage 6 – neboleči podplati ali nelagodja zelo dobra izbira
- Salomon tekaške hlače in majica. Odlična kompresija, ki drži mišice na mestu in hkrati skrbi za regeneracijo
- SuuntoAmbit2 odličen nadzor nad tekom, le prenos kasnejšega teka na Movescount ni uspel. Upam, da rešim zadevo!
- Hrana in pijača izdelkov High5 ISO šumeče tabletke različnih okusov, prav tako tabletke s kofeinom, TOP izbira za top podvige. ISO geli odlični, nič lepljenja ali neprijetnega okusa in brez dodatnega požirka vode, saj so tako tekoči. Res odlična izbira! Veliko sem spil tudi Spiruline, ki postaja čedalje bolj okusnejša
Še nekaj podatkov iz ure (Zgleda da Suunto urca ne prenese daljših tekov). Prenos v Movescount ni uspel. Sicer datoteka sml, je spravljena.
Razdalja: Jernje 105km, Anže 110 km
Čas: Jernej 13:34h , Anže 13:57h
AVG speed za 105km: 7.7 km/h oz. 7:47min/km
Kadenca: 79rpm
Višinska razlika: 1075 metra
Spust: 210 metra
Avg BPM: 111 bpm
High BPM: 170 bpm
6386 kcal
Vse skupaj smo bili na cesti približno 19 ur. 19 ur biti na cesti verjemita je nadčloveško. Jernej je šel preko sebe, čisto preko sebe in le tako zmogel svojih prvih 100+. Upam, da si se na ultri pogovarjal z bogovi!
Jernej, vse čestitke in velik poklon, bodi ponosen nase in naj ti bo to v motivacijo:
“Samo tisti, ki tvegajo in grejo predaleč, lahko odkrijejo, kako daleč je mogoče priti.” − T. S. Eliot, pesnik
