Anže ČesenDa se ne bi noge preveč hitro navadile na ravnino je bil pred mano Risnjak trail. Lepa zanimiva razdalja in po dolgem času ena normalna – 30km in nekaj višincev.
Sama proga neznana, graf dobro viden na uri, postojanke na cca. 11 km, po vsej verjetnosti zanimivo vreme. To sem zagotovo vedel, vse drugo je bila uganka.
Deklina si zrihta frej in že smo v Ljubljani, kjer sva “pobrala” Sonjo, katera je novinka na »trail« cesti a stara znanka na »road« cesti.
Seveda, če ni dobre priprave gre lahko vse hitro narobe. Dan in večer pred tem, jem kar mi paše nikjer nekaj novega.
#DressCode v barvi »črno-modro« z odtenki rdeče barve. Z zanimivim kompletom, ki diha SLab Sense Tee in Fast Wing kratke hlače ter Sense Ride obutev. Do zadnjega se ni vedelo kakšno bo vreme sem razmišljal tudi o »vodnem« mehu na hrbtu, vendar sem se odločil, da odfuram brez »kamele«.
Ker imam rad, da sem na tekočem si na novo Suunto 9 naložim progo ter pred mano višinski profil s tremi vrhovi.
Vendar najprej je bilo treba priti do starta. Iz Ljubljane #nice and #easy pičimo proti Kočevju ter na Delnice, kjer smo cca. 10 minut čakali na izstop iz države, kjer smo bili en, dva, tri v Nacionalnem Parku Risnjsk. Hitro speljemo ovinke in že najdemo startno ciljno ravnino (no skoraj takoj). Organizatorji nas lepo pozdravijo in usmerijo na primeren parkirni box, kjer se utaborimo in kjer nas že v zasedi čaka Šiškar z Ireno. Hitro pičimo po štartne številke ter si vzamemo čas zase in za priprave. Ker sem bolj občutljive narave se namažem s #2Toms izdelkom proti »ribanju«, tam kjer ponavadi zariba 😉
Pred startom naredimo nekaj slik, za v tekaški album. Napovedovalec napove, da se zberemo skupaj in da bo vsak čas »počila« pištola katera bo prerezala tekaški trak in nam omogočila, da znorimo vsi v isto smer.
Mateja in Sonja sta ostali pametno bolj zadaj, midva s Šiškarjem sva odšla prav do traka, da bi ga čim prej iztrgala iz rok organizatorja in nadaljevala šprint. Prav to, sva skoraj naredila. No zagnala sva se kot prašička v bučo. Vendar buče nikjer nadaljevala sva v bolj pametnem ritmu. Gorazdu sem obljubil, da ga ne bom »zapustil« in tega načela sem se držal. Nikamor brez njega. #amrijaToNaredi
Po hitremu začetku in široki makadamski cesti smo hitro prišli v pešpot za enega. Nekateri so si vzeli mogoče res morda malo bolj na easy in lepo smo hodili eden za drugim v hrib proti vrhu. Ko se je »prvi« končno odmaknil se je potem elastika raztrgala in nadaljevala druga.
Zelo podobna “zemlja” kot na Toške čelo proti Katarini, gozdna, koreninasta in sem ter tja nekaj kamnita. Kljub vsemu mi je “ostalo” nekaj časa in sape, da preklopim na način “Story”.
Prideva do prve postojanke kjer je kar malo zapihalo, vendar se je mikica sproti sušila. Kjer je klanc je tudi klanc na dol 😉 In tu je bil teren, kar zahteven (blato in mokre skale).
Kmalu greva na drugi pukel vendar še prej se ustaviva na odličnih postojankah, kar je najpomembnejše (voda – hladna, CocaCola – hladna, lubenica – hladna in trda) sestavine, katere so pomembne za lepo dirko. Gledam na uro, opazujem graf ter zazvoni telefon: »Kje, sta« zavpije deklina. Hitro se pokonektamo in pravi, da je za nama samo za 10min.
S Šiškarjem se nisva predala in po ravnini ter klančini navzdol pognala v peto in v klanec v prvo, kilometri so leteli, klančine že vse za nama, pogovori o vsakodnevnem življenju predebatirani, vode v mehkih flaškah samo še za požirek, kilometrov pred nama pa nič več. Skupaj z še enim tekačem, katerim smo bili nekaj časa skupaj rečemo besedo in dve ob zaključku proge.
Pred nami še nekaj 200m in piči miško prav ta tekač potegne kot nor naprej v cilj. Ok, z Gorazdom se pogledava, nasmejeva in skupaj pritečeva v cilj. Vesela in oba z občutkom in heštegom v roki #TimeToPlay.
Čez dobrih nekaj minut priteče na cilj deklina vidno zadovoljna, da ji je šlo vse v redu in da sta se s Sonjo lepo imeli na zahtevni progi. Odlično je odborbala, čeprav zadnje časa malo manj trail kilometrine v salonarčkih in nekaj malega krčev na poti. Objamemo se, čestitamo in skupaj pričakamo, da Sonja pride čez cilj in kaj naj rečem zadovoljen sem, ker vidim, da Sonja ni zaman zamenjala road salonarčkov za #trail tekaške copate. Sonja, lepo si zborbala kljub temu, da smo navajeni morda na bolj “road” cesto. Poklon za vztrajnost, željo in cilj!
Mateja in Sonja sta si zadale še eno meni osebno hudo nalogo. Na 30km sta odšli s popolno novima paroma obutev.
Sonja je probala: Salomon XA Elevate
Mateja je sprobala: Salomon Sense Pro Max
Obe zadovoljni ob spoznanju, da se razvijajo nove tehnike oblikovanja in ustvarjanja čevljev. Kljub temu, da sta imeli obute prvič nove probne čevlje sta preživeli brez žuljev! #TOP Kako sta oni videli in občutile obutev jih, kar vprašajte.
Ko smo zložili robo v “umazane” cunje smo odšli na hitro podelitev in na zasluženo malico.
Sama organizacija super. Dvig štartne številke brez komplikacij, štart širok, pot super označena, postojanke odlične z dost izbire ter predvsem ohlajenimi pijačami in sadjem. Podelitev na koncu hitra in brez zavlačevanja.
Sicer na koncu me je malo zmotil komentar nekega tekača, ki ga imam od včeraj še “rajši”. Slovenci, pa dajmo biti malo manj ljubosumni, igrajmo svojo igro in pustimo drugim, da igrajo svojo. Pa saj ni tako težko.
Vsem privoščim, da ste na svojem področju top, ampak samo do takrat ko igrate svojo igro in ne mečete pikada v druge.
Hvala Salomon ekipa za lepo izkušnjo
