#MyRunTheRocksOfMljet

V mesecu maju sem dobil zelo lepo priložnost, katero nisem »moral« izpustiti iz rok. Run the Rock of Mljet.

Tek, hoja, plezanje ter plavanje okoli otoka Mljet z Ivico, Markusom, Philipom in Dali. Slišalo se je enostavno, kilometrina ni velika, plezati nekaj znam, plavati tudi, tek mi ni tuj. To bo sigurno zanimivo. Ampak počasi! Najprej je bilo treba priti na otok. Sprva sem mislil priti z osebnim vozilom kasneje je padla super odločitev. Avtobus do Splita. V Ljubljani zagotovijo da je avtobus direktiva do Splita… Jaaaa sigurno. V Zagrebu še čakanja za uro in pol do Splita. V Splitu se povežem z Dali, katera mi je bila pripravljena pomagati z iskanjem parking placa v primeru, da pridem z avtomobilom. Ko kupim karto za katamaran Split-Mljet (Pomena) se usedem na klopco in ugovori me gospod z očali. Na hitro me vpraša, če grem bejžat okoli Mljeta z Ivico. Začudeno sem mu rekel, tako je. Odvrne: »Vem ja, vse imaš Salomon, pa izgledaš tekač«. Ha, dve osmini ekipe je že sestavljeno 😉 V bljižnjem lokalu počakava Dali, in začne se pričanje. Ko pride čas za odhod na katamaran se Ivica pripelje do vhoda in že sedimo skupaj. Vožnja do otoka je trajala cca. 3 ure, tako da je bilo dovolj časa za dodaten počitek.

Štartna ekipa – photo: Philipp Reiter

Na otok smo prišli v času dopoldneva, zato je bilo dovolj časa za spoznavanje in druženje. Spoznal sem še Maria, ki bo skrbel za plovbo. Kaj naj rečem faca z najboljšo klimo na otoku 😉 Ko smo klimo postavili na svoje mesto, smo odšli nazaj k čolnu in pričakali Markusa in Philipa, katera sta bila za šankom s palačinkami. Ker je bila ura že noč, nam je Ivica na hitro razložil plan.

1 miljon kilometrov – pa ne mi! AVTO carskooo

Nekako tako: Teče se tam kjer se bo lahko, hodilo se bo skoz, plezalo pa kjer bo moralo, plavali bomo pa če bo uvala prevelika ali če bodo stene preveč previsne za mogoč prehod. Ko se pokockamo po sobah sledi priprava opreme za naslednje dni.  Na sebe sem takoj »navlekel« najbolj udobno opremo, kar sem jo vajen, saj se nisem želel ukvarjati z velikimi problemi, kar nisem preštudiral malenkosti dan ali dva prej.

BAM! Dan odhoda in pričetek podviga. Na začetku je se je zdelo, zelo zabavno in »lahko«. Vendar ko smo stopili na pravi teren je bilo heca dosti. Tole bo podvig in pol, poln plezarije in brutalno nevarnih sten, katere so bile skoraj navpične, skale pa toliko ostre kot želetka. Ufff. 

Kjer so bile stene previsne smo šli v gozd in nato takoj dol k stenami. Vendar otok je znan, da je zelo poraščen in veja pri veji in drevo pri drevesu, sta nam vzemala dodatno energijo. Toplo ozračje in vroče sonce sta nam še dodatno obremenjevala naš podvig, vendar vsi skupaj smo vedeli, da nismo prišli sem zato, da bi se odžejali in ohladili. Treba je bilo premagati vse skale, katere si videl pred seboj na obzorju.

Trenutek….

Kmalu smo prišli na nevaren odsek katerega je bilo potrebno prečkati s previdnostjo. Vsi smo se zavedali, da je potrebno imeti poleg dobre obutve na sebi tudi nekaj sreče. Žal te sreče ni imela Dali, med prehodom, se ji je iz rok utrgala skala in padla nekaj pet metrov nižje…. Vse kar bom zaupal, je to da je bil prizor…. Ok, naj ostane ta zadeva z nami v steni. Če se kje srečamo, pa lahko kaj rečemo na to temo. Vse kar bi rekel o tej nezgodi je to da je Dali imela veliko srečo ter, da ji želimo vse dobro, da se hitro pocajta in da napade nove dogodivščine. Dali Srečno

Vsi pretreseni smo z veliko previdnostjo nadaljevali pot. Vsa čast komplet ekipi za hiter odziv.

Ko si je Ivica opral majico, ki je bila »pobarvana« smo nadaljevali pot po skalah, kjer ni bilo variante smo odšli v gozd in nato nazaj dol to smo ponovili nekaj stokrat. V glavnem, nismo odstopali od plana, kjer se pa res ni dalo smo plavali. Naredili smo tranzicijo na način, da je čoln na katerem sta bila kuhar in skiper preklicali bližje k nam, vso opremo zložili na majhen gumenjak mi pa nadaljevali samo v kopalkah in v morju. Osvežitev ob skoku v vodo je bila pravšnja.  Ko smo dosegli drug kos obale smo s gumenjaka pobrali opremo in nadaljevali s plezarijo, hojo ali tekom.

Tranzicija

Takšne tranzicije so nam vzelo ogromno časa, res ogromno. Oprema dol, oprema notri, oprema gor… Hitro se je zgodilo, da je bil kakšen kos opreme moker. Vse kar smo si želeli, da bi copati ostali suhi.  Vendar nikoli ni šlo tako brez mokrih stopal. Če ne drugega se je še voda cedila iz kopalk v obutev.

Ker se je treba ravnati po najboljših sem tudi jaz preizkusil varianto da plavam z S/LAB Exo Half Tight, da si po plavanju nadenem samo krate hlače čez osnovne spodnje hlače. Hitra a malo mokra rešitev, katera je prišparala preoblačenje. Kar se tiče preoblačenja in mokrih oblačil me je skrbelo, da bi se pojavil kje kakšen žulj ali kakšna obdrsana koža zaradi soli. Vendar predno smo se odpravili na avanturo in z vsakim dnem ponovno sem se namazal 2Toms ButtShield in 2Toms BlisterShield. Tako da lahko reče, da je to ena izmed boljših zadev katero sem preizkusil in jo res priporočam vsem ki imate probleme s podobnimi zadevami.

Prvi dan smo zaključili s soncem za vratom in lepim zahodom ter veliko nezgodo, katera nas je dodobra streznila.

Ko smo prispeli v zaliv smo se namestili vsak v svoje spalke in si naredili, kar se da ugodno, vsak odgovoren za svoje stvari in vsak s svojim »skrivnim« receptom za naslednji dan. Po večerji smo se hitro odpravili v spalke in kmalu nas je zbudila budilka z zvokom komarjev.

 

Priprava za naslednji dan

Nov dan smo pričeli tako, da nas je Mario odpeljal z barko na mesto kjer smo odnehali, ob že kar lepi temperaturi smo nadaljeval kjer smo končali. Vročina je bila res kruta, jaz pa že obe flaške suhe. To ne bo ok. Vendar len kakor sem sem upal na postanek za plavanje in kjer bi lahko dobil vodo. Vendar postanka ni bilo in ni bilo. Nato pa bum, sonce me je zdelalo pogled tja v tri dni. Težko mi je šlo. To je videl tudi Ivica in mi rekel, naj se grem mal spočit na čoln. Itak, si tega nisem smel »dovoliti« in vztrajale pri svojem, vendar sem kmalu videl, da ne bo šlo naprej.

http://www.topatlet.si/index.php?route=common/home – TOPATLET – Foto; Medo

Vzamem si čas zase. Ko pridem na barko se izbruham, in uležem na tla. Noge dvignem in po telesu začutim mravljince, zelo močne vse mi odreveni niti nasmehnit se nisem moral, bal sem da bo po meni. Res! Upal, sem da se zmažem, dolgo je trajalo, zvijal sem se po čolnu kot ujeta riba. Vendar me je ekipa spravila skupaj, ko sem se izbruhal do žolca, sem lahko nadaljeval. Res ne vem, kako da sem prišel »tako« hitro k sebi vendar počitek mi je dobro del, veliko sem jedel in pil. Vendar malo sem se počutil nelagodno, ker sem ekipo pustil » za sabo«. Vendar smo šli »kmalu« naprej. Korak za korakom, superge Salomon Slab Ultra so se iz dneva v dan trošile vendar kljub vsemu stabilnost in oprijem je na SlabUltra še vedno ostal, ljub temu, da je bil copat popolnoma uničen. 

Gore, gore… – photo: Philipp Reiter

Iz dneva v dan je bilo skoraj enako. Noga za nogo, nobena napaka in nogo dvigni visoko, primi se močno potegni in pazi, da se skala ne odlomi, z zaletom skoči na drug kamen, kontinuirano stopicaj iz ostre skale na ostro skalo, naredi tranzicijo za plavanje, naredi odmor za kosilo in bodi pripravljen za start. Ne pozabi se namazati z2Toms ButtShield in 2Toms BlisterShield ter ne naredi napake….

Fokus! – photo: Philipp Reiter

Nekako tako so se odvijali dnevi pred nami. Konstantno razmišljanje kaj boš naredil naprej. Prostora za napake ni bilo, prostora za biti len si nisi smel privoščit več.

Količina popite vode skozi avanturo je bila ogromna, pil sem tudi zerotke, katero so mi naredile zelo dobro,  pil sem tudi hidracijski prašek saj sem imel skoraj tri dni drisko. Vse je iz mene šlo, jaz sem se pa prizadeval, da bi ohranjal telo spočito in pripravljeno.

Največ energije nam je pobrala »šuma« kjer smo se morali spopasti z neskončnimi vejami, bodicami, in neprehodnim terenom. Vendar meni je bila na nek način sprostitev, ker sem vedel, da nikamor ne morem pasti ali se ubiti.

Prečkanje… – photo: Philipp Reiter

Ravno ta občutek preživetja na sredini skale mi je vzel največ energije. Gor nebo, dol morje vmes pa ostre skale in prepad. Velikokrat sem si govoril, če se bom držal nasveta Beara (nenehno 3 točkovni prijem) bom preživel, spomnil sem se tudi tečaja M10 (preživetje v mrazu), kjer sem ugotovil, da ne smem bit len in jet do barke in prosit za dodatno »gorivo« tekočino, kljub temu, da jo drugi ne potrebujejo. Morda sem se preveč nanašal na druge, ko bodo drugi želel pijačo, bom šel tudi jaz. To je bila napaka, ki me je stala. Sicer hvala bogu ne preveč in sem lahko nadaljeval  z ekipo.

Držiš ali spustiš – photo: Philipp Reiter

Lahko sem se sekiral za 100 stvari vendar niti za trenutek nisem pomislil ali bom strgal superge, ali bom uničil hlače ali bom strgal spodnje hlače. Če je bila potreba sem se usedel na ostre skale in se z obema nogama spustil meter ali pol nižje, le da sem ostal na skali. Seveda je materiala pokal, vendar lahko trdim, da sem dovolj dobro sprobal ves material in lahko rečem, samo eno Salomon, nadaljujte s takšnimi produkti, sedaj mi je jasno zakaj je določen material malo višje kakovostno cenjen. Hvala

Najbolj so trpele rokavice in obutev. Skale so bile #PreOstre – photo: Philipp Reiter

Zadnje dva oziroma tri dni sem hodil v Wings 8, super so se tudi te odnesle. Prav tako Elevate X od Ivice.  Dobra izbira so bili tudi calf nogavičke, katere so prišparale marsikatero odrgnino na mojih manekenskih nogah. Izvrstna zadeva.

Po sredini – photo: Philipp Reiter

Ko pišem tole sem se ta trenutek spomnil, da ko sem se »zaplezal« in odšel preveč nizko dol, sem komplet oblečen skočil v morje in zaplaval nekaj 10 metrov le, da sem se ognil prepadu nad mano. Kljub mokroti in soli potem preko celega dne ni bilo nobenega žulja in odrgnin. Svetovno, sem kar mislil predlagati še vstalim, da se izognemo »zamudni« tranziciji« z gumenjakom in preoblačenjem.

Tranzicija: kopno – morje – kopno – photo: Philipp Reiter

Tretji dan, je med nas Prišel Jaka iz Salomona.  No vsaj tako ga imam zapisanega v imeniku. Sedaj mislim, da ga lahko preimenujem v Medo, saj sem na kamnih izvedel, da ga tako kličejo ostali. Haha! Zato je pa dobro druženje in spoznavanje. Medo vsa čast, da si kot manager, ki je dal ime projektu šel na lastne prste in noge preizkusil steno! Vsa čast, to delajo dobri vodje oziroma voditelji. In Medo hvala za motivacijo, kar je bilo na steni je bilo! In to je to, kar me je tisti dan dvignilo in me nosilo visoko nad pečinami, skalami in morjem vse do konca. Hvala.

Jakaaaaaaa, ups! MEDO

Obljubil sem ti, da bom veliko pil, in da pridem do konca! In, ja sem.

Ivica je veliko časa komuniciral v nemščini saj je normalno razumljivo. Večina zmaga. Ko se je začelo govoriti, da bomo jutri prišli na cilj sem kar na enkrat »razumel« tudi Nemščino 😉

Paše – photo: Philipp Reiter

Ok, šalo na stran. Pred nami je bil zadnji dan, morda najlepši, sa je je bil pred nami zaključek. Vendar treba je bilo ostati zbran in trezne glave. Ko pridemo do točke z lepim razgledom Ivica pove, da je tam cilj v uvali sicer se ga še dobro ne vidi. Waw sem si rekel, to je blizu…. gremo. In ko smo hodili se visoko dvignemo, precej visoko pod nami pa hmm morje in smrt. Kam zdaj sem si rekel, za božjo voljo.

Ivica reče evo tukaj se da! Kam kura.. rinemo, sem si mislil. Faaak!

A je blo treba! Jaaaa

Na sredino stene bo treba, vendar najprej se je treba spustit cca. En meter nižje po ozkem grlu… Dejno! Res sem bil v strahu. Ko se sede spustim po »kanalu« dol pridemo na steno.  Stene se držim s hrbtom, nočem jo izpustit, vendar treba je bilo naprej, pobežimo po polici in malo nato navzgor. Preživim. Sledil je spust iz skal in plavanje. Najlepše plavanje v mojem življenju.

Nad nami veliko skal in samo mi. In, ja počutil sem se živega in preživelega. Ko zaključimo s plavanjem je bil pred nami še malo plezanja in skok na izhodiščno točko, kjer smo s ponosom zavpili vsak svoj bojni krik.

JEA! – photo: Philipp Reiter

Sam pri sebi sem si rekel, preživel sem! Tokrat sem se res bal da bom umrl na skalah, ali nekje izmaličen na dnu kakega kanjona ali morja… V glavnem, preživel sem! Rad imam življenje in ga cenim še bolj!

– photo: Philipp Reiter
Ponosno spravljena zastava z najbolj norimi podpisi! Hvala

 

Veliko, več se je še dogajalo, vendar se vseh šest dni ne da vpisati na papir. Lahko le rečem, kamor koli smo prišli smo bili zelo dobrodošli in postreženi maximalno, sploh pri Ivici doma! Hvala za vso godtioljublje. Pasalo je

Hotel!

Hvala družini in deklini, ki mi je stala ob strani, hvala za motivacijo in hvala, ker ste me gnali naprej, da se nisem »zopet« predal! Hvala, rad vas imam. In vesel sem, ker lahko vas objamem.

Ivica: Izjemeno pripravljen in trmast ne popusšča z lahkoto.

Markus: Pripravljenost za skale in grob ter vertikalen teren, mu je domač, popolnoma domač, kot asfalt tekaču. In prepričan sem, da je postal odličen plavelec na dolge proge.

Philipp: Tekač, plezalc, snemalec, fotograf… Še kej, ne več ne obstaja.

Elias: Mlad zelo perspektiven športnik o njemu bo še govora, verjamite

Hvala prijatelji, užival sem kljub temu, da je bilo na pas mater. Hvala za spomine:

– photo: Philipp Reiter
– photo: Philipp Reiter
– photo: Philipp Reiter
– photo: Philipp Reiter
– photo: Philipp Reiter
– photo: Philipp Reiter

Gips!

Facebooktwittermail

2 thoughts on “#MyRunTheRocksOfMljet

  1. “Jaz štejem tistega za pogumnega, ki premaga svoje želje kot pa tistega ki premaga svoje sovražnike, saj je najtežja zmaga nad seboj.”
    ARISTOTELJ

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.