MySimplicity2021

Zanimiv naslov, katerega je težko doseči. Preprostost je lahko vrlina, ki se konča z nastopom umetnosti oziroma, ko je potrebno kaj narisati ali pa nekaj narediti… Potem, se začne komplicirati.

Zakaj?

Morda, ker smo navajeni, da mora biti vse popolno. Vse najboljše. Vse more zgledati top. Vse more biti pobarvano. Vse in vse največ, boljše od tistega, ki sedi zraven tebe ali tistega, ki ga opazuješ, spremljaš. 

Tukaj se začne komplicirati. Morda je treba stopiti ven iz vsakodnevnega lagodja in razmisliti kaj je najbolje oziroma  kaj je zate najboljše. Morda so to raztrgani copati ali pa predrta pnevmatika, katera že lepo drgne po “plehu”. Ne vem, morda je pa to tebi #Top.

Meni ni. Zakaj? Ker želim biti  najboljši, najlepši in imeti vse najboljše. Ampak ne v primerjavi s tistim preko prehoda za pešce, katerega označuje “zebra”. Temveč najboljše kar meni paše, da se razumemo ne za druge. Zagotovo je to zgodnje vstajanje za odhod v armijo, rdeči salonarčki in asteroidna barva kolesa. To sem si želel in si prizadeval, da bi imel. In vesel, sem da imam. Vsak dan bolj. Ker le tako sem potem, lahko še boljši do vseh do svoje družine in prijateljev. 

Čeprav so sedaj takšni časi, malo drugačni. Eh, tudi to bomo spedenali in zborbali! Res je, da zdaj preživim dlje časa z buddijem v armiji kot pa s svojo deklino in družino. Jep težko je. Ampak bomo… Jamrajo so tisti, ki niso navajeni fajta. Ups. Vem, nelagodno je za vse, ki se spopadate z izgubo dobička… Vsem, lahko samo rečem držim pesti za vas! Si ne predstavljam, kako je to. Priznam.

Moti me pa jamranje, da ni več živcev in da se komaj čaka, da se gre v vrtce, šole… Pa Marija pomagaj, otroci so vaša last za njih morate skrbeti, za njih ste odgovorni. Odgovorni zakaj ne znajo več komunicirati, odgovorni zato da imajo 10 in več kilogramov preveč, odgovorni za vse! Imeti otroka ni status. Pri nas Lara in Tia pouk izdeluje odlično in se tudi tako počutita.

Ok, dost gremo naprej. Preprostost. Hmm. Bi lahko tek in kolesarjenje vrgli v preprostost. Da lahko, ampak samo, do te razdalje ali klanca, ko se ne začne komplicirani. 

Rad bi opisal zadnji mini podvig, katerega sem naredil pred 5 dnevnim “počitkom” pred odhodom na mejo. Ja, počitkom, vojska nič ne dela. Haha. Hec. Počitek zato, ker ni bilo toliko časa oziroma priložnosti za tek. 

V glavnem, želja je bila, da bi tukaj “okoli” bloka odbežal 100 km. Kam, če je vse zaprto… Nič, vse se najde. 10 km po 10 je cca. točno 100 km. Tukaj je že prva preprostost. Prilagajanje. 

Preko Suunto App si izrišem 10 km. Seveda ni bilo točno deset, bilo je nekaj malega več… Izračunam, pogledam premislim. Bo ok? Ja, bo. Postojanka bo moj avto pred blokom. Jep, samostojnost. To bo, ok! Spakiram v C3 #topatlet robo. Energije mora biti dovolj za 100 km. Še po nekaj banan in malenkosti v Hofer. Naj bomo še tako preprosti brez energije ne bo šlo, to vemo. 

Preprostost je bila tu, da se ne obremenjujem kdaj, kje in kdo mi bo postregel za jest. Sam sem odvisen od vsega. 

Razpoloženje odlično, spanje ok, zajtrk uspešen. Želja po cilju vre! Krog zgleda lahek, dokaj ravninski, nezahteven,  mešane podlage, veliko dogajanja (mesto), enostavno fajn krog. Ampak tu sem se zavedal previdnosti. Lahkota nas prej ko slej uniči! Tako, kot ponavadi bljižnice. 

Preprosto sem si moral zrisati progo in jo imeti v mislih. Se pravi, če si jo razdelim na polovico je to 5. Tako bom naredil ja. Potem pa ostane še 5. Pet jih bom razdelil na 4. Se pravi 2 in potem dva. Tistega zadnjega pa ne bom štel, ker je zadnji. Ker zadnjih 10 km nikoli me štejem. Pa bo res tako preprosto?

Vreme fajn, ne prevroče in tudi ne prehladno. V prtlažnjiku vse lepo zloženo, vse da bo takoj jasno kje je kaj. Zalog bi moralo bito dovolj, a za vsak slučaj s seboj vzamem tekaški nahrbtnik, da bom imel vedno pri roki tekočino, kolikor bom potreboval in da se ne bom vsak krog ukvarjal kdaj moram naliti v flaške svojo energijo. Zato sem imel dve soft flaški in na vsake 20 km nalil do vrha. V zadnjem delu C3 pa Invictus energija in Coca-Cola za sladkor.

Zavežem salonarčke, ki niso rdeče barve, morda mavrične ampak še vedno Sonic. Sonic 3 Balance. Pravijo, da dobro absorbirajo udarce. Pa pojdimo probat kako se znajdejo po 100 tisočih korakih. Prvi je težak, drugi lažji nekje na 50.000 pa skoraj ne čutiš več težavnosti.

Bistvo mi je bilo, da ne kompliciram. Za zdaj mi je uspelo. Oprema in energija pripravljena. Jaz tudi. Grem. 

Dobro, da je krog 10x enak, da ga lahko natančno opišem in to samo enkrat.

Najprej, nekaj metrov ravninskih, potem hitro sledi rahel spust in nato zopet nekaj ravnine z malenkostnim klančkom, ki se zalomi v levo proti Stični, kjer je pot gor in dol in tik pred Stično 2x navkreber. Zaključi se tik pred samostanom, kjer “padem” v dolino. Mimo ravninskega dela tik ob pokopališču po rahli klančini, ki se prevesi v ravnino. Potem pa sledi približno 1 kilometer makadama, ki je obdan z majhnimi udarnimi luknjami. Ko se konča pesek, je na vrsti asfalt s pločniki v dolžini približno 3 km. Zadnjih 600 metrov se pa “trasa” malenkost dviguje in konča z ravnino pri naslednjih 10 km

Hitri povzetek. Imamo pesek, asfalt, klančine in spuste. V bistvu za 10 km krog super podlaga. Razgibana in vsega po malem. A za 10 krat ponovit sem vedel, da si moram vzeti v glavo vse. Klančine kjer se bi lahko pojavil problem, ker nekaj višine se bo le nabralo. Spusti so me vedno hecali, zato sem moral biti tu zelo previden. Ostaneta še makedam, kjer so bile jame prava past, da lahko tam pozabim gleženj. Asfalt s pločniki, je pa želel, da dvigujem noge neprestano v zrak. 

Vse to sem si vzel na znanje, ter s preprostostjo sem moral najti rešitev. Kako reševati to, bom videl sproti, druge ni. 

Prvim, drugi, tretji ok.  Ko pa sem šel v četrtega pa pri 36 km nekaj krize, zakaj se vse to skupaj ne odvija malo hitreje. Ampak, kot je kriza prišla je tudi odšla. Super. Nato pa 5, 6, 7, 8 in 9. Zadnjega kot velikokrat rečem ne štejem. Ampak obdelati ga še moram in sem ga. Na koncu je bilo nekaj čet 100 km. Pridem k avtu, nekaj slik in zadovoljen 30 metrov stran pod domači tuš in na off. Zasluženo. Brez fanfar in aplavza. To mi čedalje bolj paše. Narediš zase, narediš ker se čutiš “poklicanega.” Narediš, ker si si rekel, da boš. 

Velikokrat se plani ne povedo, ker je bojda pritisk večji. Pa pravzaprav kakšen pritisk, če bo uspelo bo če ne… No, raje povem, kaj imam v planu, da mi to da še nek dodaten izziv, katerega morem narediti, da ne bom slučajno prehitro odnehal. Motivacijo, je treba iskati iz dneva v dan. Zato ni recepta in noben ti ga ne bo povedal. Morda je edina prava motivacija to, da se nekdo spravi nekaj delati, da bo na koncu dneva nekaj gramov lažji.

Meni je motivacija, da poleg dobre fotke predstavim tudi samemu sebi, da vedno, ko zaključim bežanje počutje dvignem vsaj 100x boljše kot pred tekom. To pa vedno! To je edina prava motivacija. Ane? No morda?

Ker smo že globoko v novem letu naj se vrnem na starega. Bil je takšen kot je bil. Krojili so nam ga vladajoči, katere smo/ste izbrali. To sploh nima veze in me ne zanima. Vsi so isti. Tako kot mi. Igrali bomo igro, da izigravamo ta ali pa oni sistem. Tako je v nas v naši naciji, izvira pa zagotovo iz zgodovine…

No pa pustimo zgodovino, gremo naprej nekje proti koncu decembra sem se odločil, da malo ponovim kroženje na 140 ali 160m krogu v Ivančni… Bilo je zanimivo. Sam. Nobenega nikjer, le okoli maratonske razdalje sta se mi pridružila Maruša in Primož (seveda je to zakuhala deklina). Priznam, pasala je družba. Seveda, je vsake toliko časa že pred tem in po tem prišla malo na hrčkanje deklina, katera mi je prinesla tudi malo toplega napitka in govejo župco, saj je bilo za tisti čas napovedano kar nekaj snega, dežja, blata, mraza… V glavnem, kot sem že nekaj tisoč besed zgoraj napisal, brez pritiska sam s svojimi mislimi in s svojim “projektom” 11 ur sem fajtal na krogih. Ne nisem zamenjal krog, 11 ur sem nažigal v isto smer. To je ta preprostost, če paše v levo naj gre v levo. Vreme na koncu res ni bilo prijetno, saj se je sneg, ki je bil na začetku trd spremenil v bazene luž in zelo mrzlega snega. Okoli 17 ure sem se odločil, da je dovolj kroženja in zaključil “tekaško” leto. No pač, to imam napisano v svoji preprostosti, da vsako leto, če je le možno odbežim sam ali z deklino kakšno daljšo turo v zahvalo, da bo tudi 2021 dobro. Predvsem brez poškodb in še lepše. 

Vsi, ki me dobro poznate veste, da ne maram jamranja. Zakaj lahko nekaj in zakaj ne moremo tega in zakaj si moramo naložiti to aplikacijo in zakaj sem s tisto aplikacijo Suunto ali Strava, omogočil, da mi ne malo skoraj ne sledijo, kje in kaj jem. Tako, da malo razuma in malo preprostosti v roke in vse bo lažje. Malo manj jamrat in iskat uporniških izgovorov. Nekako tako: 

Veš tisti občutek ko te zebe in se zakrčiš, stisneš se sam vase, napneš mišice, da te bo malo manj zeblo. Ko boš naslednjič prišel, do tega se spomni na ta zapis in najprej vdihni in zato na dolgo izdihni, sprosti se in vem težko bo, a takoj za tem boš čutil, da pravzaprav ni tako mrzlo. Mišice boš sprostil in lažje bo. Preprosto, kot bežanje iz tople postelje. 

Vem, lahko je napisati a verjemi, že nekajkrat sem to preizkusil. Sicer roke in stopala je pa zelo fajn, če imam topla. Takrat se mi zdi svet malo lažje razumljiv 😉 

Novo leto in že novi plani oziroma, stari novi meseci. Že kar nekaj mesecev sem brez kakšnega zapisa, no nekaj jih tudi najdete na MaxiSportCerin. Tam lahko preberete kako sem zadovoljen z novim makadamarjem oziroma s cestnim kolesom, ki gre tudi po makedamu. Kdor še ni odločen ali bi kupil cestno kolo ali MTB mu svetujem #GravelBike. 

No, tudi v mesecu januarju tečemo, bežimo ali se pa zgubljamo na domačih ali malo manj domačih hribčkih. Prilagodimo si plane, kar je bilo za nas Slovence vedno zanimivo, saj smo mojstri improviziranja. No, vsaj enkrat pride nekaj prav. 

Veliko je objav, ki so ali pa niso v okvirjih omejitev. Da sem iskren me to nič ne moti in ne morem in nikoli ne bom sodil nobenemu. Me pa moti, če se načrtno nekaj piše in spodbuja k kršenju… No, to pa ni ravno všečno, ampak ok, gremo raje na sonce.

 

V mesecu januarju, ga ni bilo veliko, smo ga pa imeli lansko leto kar veliko, ampak dobre stvari radi hitro pozabimo. Ker sem moral izkoristiti še nekaj lanskega dopusta in ker je sonce in vreme kazalo, da bo malo lepše in da bo primerno za kakšen daljši tek sva se z deklino odločila, da skočim na Šmarno Goro. Naredila sva plan kam kje in koliko. S seboj obvezna oprema in nekaj dobre glasbe. Katero opremo in kakšno glasbo poslušam zadnje čase, bom opisal nekaj vrstic nižje. 

Jutro megleno, spočito in pripravljeno na borbo. Dober zajtrk in nekaj energije v nahrbtnik in skok na cesto. Ravnina bo danes na sporedu vsaj do Ljubljane, kjer bo potreben skok na Golovec, kasneje pa na Šmarno Goro. 

Vse ravno do Višnje Gore, kjer je rahel hribček mimo kraja Peščenik do Grosuplja in naprej ravnina do Ljubljane. Traso sem imel narisano na svoji Suunto 9 Baro Titanium urci, ki je pridno kazala in me na vsako eno uro opominjala da moram nekaj “dobrega” pojest oziroma, da pazim na zadostno količino vnosa kalorij. Ker je bil pulz nizek oziroma v meji ultra tekov se pravi cca 70-75% max pulza, sem lahko lepo varčeval z energijo. Prvič, sem se zaustavil v Hofru – med Škofljico in Lavrico, kjer sem se popolnil z vodo in počasi absorbacijsko energijo (lizika). 

Kasneje sem pot zagrizel v lepo a kratko klančino na Golovec. Še vedno je bilo megleno in nekoliko hladno. A ker sem se premikal je bilo v redu in počutje ok. 

Počasi a vztrajno po stari poti PST mimo vojašnice in potem po dolgi ravnini preko Jarš do Obvozne ceste in neznanih a lepih poti do vznožja Šmarne Gore. Še pred tem sem “skočil” v pekarno na Ježici, da sem naredil zaloge. Tam pri Savljah, Kleče, Obvozna pot sem imel malo krize. Ne vem, občutek, da sem imel preveč natrpan nahrbtnik in sem iz zadnjega dela vzel soft flaško in ven izlil približno 3-4 deci tekočine. To sem si lahko privoščil, saj sem vedel, da bom imel od sedaj naprej na vsakem “vogalu” možnost popolnitve z vsem živim.

Po neznani a začrtani poti pridem do vznožja Šmarne Gore in edini recept, da spravim tudi ta klanec v žep, je to da se primem za noge in korak za korakom napadem meter in meter višinske razlike. Tu je bilo za mano približno 53 km. Utrujenost po prihodu pred vznožje Šmarke je minila. Razbijanje kratkih korakov je bilo več kot dobrodošlo. Po cca 22-24 minutak sem prišel na Šmarko. Razgled tako maglen, da sem samo pozvonil, spil Invictus Energy Drink, še bolj zategnil cestne copate in odhitel v dolino na Vič, kjer me je čakal topel občutek off energije. 

Priznam pasalo mi je, da sem konstanten kratek korak zamenjal s hribom in kasneje s spustom. Super sem se počutil. V svojem slogu (zatopljen sam vase – zelo rahlo spremljaš okolico) sem hitel po Celovški cesti. Na trenutek sem se spomnil na svojega dedka, ki ga z nami ni že eno leto in ki je živel ob Celovški… Spomnim se, da sem mu vedno rekel, da ne lavfam tako daleč, da ne lavfam ko je… in tako naprej. Vedno sem mu povedal neke “skromne” razdalje. A vsake toliko časa je izvedel, da so bile te razdalje “daljše” in vedno je to dojel z občudovanjem. Danes mi je dal energijo.

Le toliko sem pazil, da nisem prekoračil rdeče luči, ter da sem ob “postankih” spil zadnje požirke Coca-Cole in Topatlet energije. 

Še predno sem prišel na Celovško cesto sem izbral levo stran teka, da sem lahko videl sebi nasproti vozeča vozila. Saj sem tako imel občutek, da dobro/hitro napredujem. Si predstavljaš, da bi vozila prihajala za hrbtom. Uff, to bi bil grozen občutek, da te konstantno nekdo prehiteva. Ali pač samo igra glave. No, tudi v tem je treba prepoznati moč in se prilagoditi. 

Po 68,11 km in po 6:58 urah se je ultra lepo zaključila. V stilu brez fanfar, a izrednim zadovoljstvo. Preprostost. Vesel, da sem zborbal lepo traso. Še vedno lahko rečem, da mi leži cestno bežanje in cestne avanture, katerih upam, da ne bo kmalu konec.

Nabralo se je že kar nekaj pobarvanih poti v smislu na dveh nogah ali pa po dveh kolesih.

Tu spodaj bom na kratko napisal katero opremo zadnje čase uporabljam pri bežanju. Začnimo lepo počasi od pete proti glavi. Zraven pa bom tudi “prilepil” povezavo, kjer lahko najdete dotične izdelke/produkte.

 

NOGAVICE:
Nogavice so morda bolj pomembne, kot sama obutev zato, dajem izredno pomembnost tej točki. Seveda vsaka noga ima svojega čevljarja in vsaka nogavica svojo šiviljo. Meni najbolj ustrezajo Salomon NSO Long ter Salomon XA Pro Run s kombinacijo Salomon S-lab Performance Calf vse te nogavice si lahko ogledate na morda manj znani spletni strani a zato še bolj privlačni. https://www.wellbie.si/articles/1328/Tekaske

TEKAŠKI COPATI:
Zadnje čase lepo kombiniram med dvema modeloma. Enimi hitrimi in lahkimi in drugimi tistimi, ki bolj pobirajo vibracije, ki smo jih udeleženi med tekom. To sta: 

OBČILA:
Hlače: 

Majica:


Zgoraj:

Dodarki:

 

Seveda še malo jezero drugih oblačil in dodatkov. Če te zanima morda kaj več katere in kako se obnesejo pa veš kje me klikneš.

 
 
Seveda brez prehrane ne gre. Ne med tekom in tudi ne pred ali po. 
 
 
PRED:

MED:

 
 
PO: 

 

In, da odpornost ne bo padla še nekaj dodatnih vitaminov:

 

Ker se čuvam in trudim, da bi bil vsak dan aktiven oziroma, da ne bi imel poškodb oziroma da se bi tem izognil, uporabljam tudi nekaj tako imenovanih medicinskih pripomočkov. Spodaj jih bom nekaj naštel in s stavkom napisal zakaj jih uporabljam

PRED:

PO:

Ker pa vseh izdelkov ni v Slovenskih trgovinah vam kar prilepim povezavo, do odličnih produktov, ki res delujejo. Pa še eno extro kodo vam dam (ANZE25) in hiter skok na www.medidyne.com

 

Med dolgimi ali krajšimi teki rad poslušam kakšen Mix v slogu Kontor TOP of the clubs.

Zelo fajn so mi pa tudi Podcasti:

 

Morda še nekaj povezav bežanj:

V upanju, da jih bo še več in več

Da moramo ostati zdravi sem že povedal, da pa bomo res ostali zdravi pa moramo tudi veliko sami narediti. Veliko biti na svežem zraku in vedno ostati aktivni. Vedno se najde 1 urca na dan. Vedno zato, #TimeToPlay

Zagotovo gre pa tale od Vladota na mp3 in na ves glas. Zarolaj si jo! 

 

 

2 thoughts on “MySimplicity2021

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.