MySočaValley&DobračOff

Situaciji smo se morali prilagoditi vsi. Tako je in to nam drugi odrejajo, kako se bomo obnašali v javnosti. Ali bomo nosili dodatek, ki nam ga je predpisal Covid19

Pač smo se prilagodili.

Prilagodili smo se tako, da smo splanirali dopust malo drugače. Toliko drugače, da sva z deklino vnovčila bone v Sloveniji. Kjer je lepo, domače in še neraziskano.

Odločila sva se, da se vrneva v dolino Soče, Tolmin, Kobarid ter Bovec. Še predno sva rezervirala #TheFoxHouse sva se pri Leonu (vozniku #UltraIvančnaTolmin) pozanimala kateri apartma nama priporoča kot domačin.

Izbrala sva si “lisico” in ob prihodu opazila, da sva si izbrala apartma, oziroma sobico malo nad Tolminom. Približno 250 metrov nad mestom. Se pravi, da naju vedno ob povratku “domov” čaka vzpon. Boma že

Preko odlične spletne strani #SočaValley sva si zarisala poti za vsak dan posebej. Vedela, sva da bo zanimivo.

Za prvi dan sva si izbrala pot od Tolmina do Bovca in vse do slapa Virje.

Najprej sva se odpravila do slapa Kozjek, kjer sva odštela 8€ za “štartnino”. Ker sva bila s kolesi, sva jih pustila nekaj metrov nižje in se z nahrbtniki in aparati odpravila proti slapu. Dobro označena pot z nekaj več turizma. V polnem nahrbtniku dobrot sva imela tudi pohodne čevlje.

Slap Veliki Kozjak Slap Mali Kozjak Slap Kozjak, tudi slap Veliki Kozjak, je najvišji in najbolj prepoznaven slap na potoku Kozjak, ki se pri Kobaridu izliva v reko Sočo. Potok Kozjak je levi pritok Soče in izvira visoko pod grebeni Oblega brda (1957m) in Krnčice (2142m). Vanj se zliva več manjših potokov, med njimi je najpomembnejši Muhrank, ki teče skozi Drežniške Ravne in Magozd. – Wiki-

Pri slapu in okolici narediva nekaj fotk in naprej k naslednji točki. Obuta v kolesarske čevlje, sva po spolzkem terenu morala paziti, da ne bova najin podvig predčasno končala, s “flajštrom” na nogi.

Po ogledu “prve” znamenitosti od biciklirava po levem bregu Soče naprej proti mestu Kobarid in naprej v smeri Bovca.

Pot na naslednjo destinacijo slap Virje je bila kar “dolga”, v bistvu se gre po “glavni” cesti za Kobarid. Vozniki strpni in v miru naju prepustijo opazovanju okolice.

Na levi strani opaziva slap Boka, kateri je bil tudi na sporedu za današnji dan, vendar nama je vzel “pohod” do prejšnjega slapa malo več načrtovanega časa in sva se odločila, da potegneva vse do slapa Virje.

Že na zemljevidu, je bilo videti, da bo bolj umirjeno. A kljub umirjenosti, je bilo potrebno za “razgled” na slap v klanec in na koncu po strmini navzdol do prelepega slapa Virje.

Potok Glijun se napaja iz Kaninskih podov in ima tipičen kraški izvir. Njegova voda je zelo mrzla in tudi poleti ne preseže 5 ºC. Slap Virje se nahaja kakšnih 300 m dolvodno od izvira v široki globeli pod vasjo Plužna, do katere je speljana strma pešpot. Skala preko katere pada voda v tolmun, curek razdeli v dva dela. Slap je visok okoli 20 m. Desni pramen najprej drsi po skali in po 7 m prosto pada najprej 5 m, nakar se na skalni pregradi razprši. Levi pramen se po nekaj metrih razprši na dva dela, ki vsak po svoje padata v tolmun. Tolmun je precej velik in globok, razdeljen v dva dela, ki sta ločena s skalnim pragom in obdan pa z jaso. Zaradi dobre osončenosti se v tolmunu poleti razrastejo alge in tolmun dobi lepo zeleno barvo. Slap daje mogočen videz le ob visoki vodi (maj, junij ko se tali sneg), sicer se cedi po z mahom obraščeni steni. – Wiki –

Lepo je bilo. Mirno in hmm, le škoda, da je bilo “preveč” obiskovalcev. Saj ob samoti, lahko raziščeš še kakšen malo boljši “plac” za kakšno dobro fotografijo.

Tu sva se malo odpočila in “dopolnila” zaloge. Vedela sva, da ne bova nazaj v “dveh” urah. Zato je bilo potrebno prilagoditi načrt. Slap Boka odpade. Greva pa zagotovo pogledat Italjansko kostnico v Kobaridu.

Na #SuuntoApp sem si označil, da obstajata dve poti proti Kobaridu levi ali desni breg Soče. Tokrat sva se odločila za levi breg in nadaljevala po malo manj ugodnem terenu zlasti za Matejin kolo, kateri ima ožje “cestno/makedam” gume. Nekje je bil teren res slab, a z potrpežljivostjo, voljo in energijo, ga je uspešno in pohvalno rešila. Super, ponosen da je poganjala pedala brez “jamranja”.

V nahrbtniku nosim malo starejši Canon 50D, nekaj #InvictusDrink in #TopAtlet energije in obutev #Salomon. Težki nahrbtnik, me bolj vleče k vodi, kot pa “vročina”. No ampak saj smo rekli brez jamranja. Vedel sem, da bo naporno. Pa ne zaradi kilometrov ali višine… Bilo je potrebno veliko odpiranja nahrbtnika za #GoPro video, velikokrat se preobuti, velikokrat seči po energiji in predvsem lepo delati z elektroniko. Jep, če želiš imeti spomin, je vse to vredno in mi ni niti malo žal. Vedel sem samo eno, da se bova konec dneva ulegla in rekla #ToJeTo. Zato je vredno. Morda po tihoma nisem želel preveč govoriti, da bo naporno. A najinega dne še ni bilo konec, pravzaprav se je avantura šele začela.

A najprej počasi lepo umirjeno in s spokojnostjo do Italijanske kostnice v Kobaridu, po levem bregu, kjer kaže pot. Vmes nekaj lepih razgledov in čohanje osličkov, ter mnogo #GoPro kadrov.

Sledil je lep spust preko kampa Trnovo, kjer je lepa brv čez Sočo. Kmalu zavijeva levo proti glavni cesti a še prej BAM!

Možakar naju lepo opozori, da bo bolje da greva nazaj, saj je tu konec poti in da je samo #gozd #šavje #NičOdNič

Malo ga sumim, da ne želi, da greva skoraj mimo njegove posesti in nadaljujeva pot. Zmeniva se, da greva naprej, saj je pot zarisana. Lepo se je kazala rdeča pot in… No nič več. Konec. Kako to, še na zemljevidu je videti, da je tu hodilo veliko ljudi #RdečaBarva.

Ker nikoli ne obupam prekmalu (upam, da ne bom nikoli), deklini povem, da je pred nama cca. 200 metrov poti in sam hrib. Višincev pa res ne vem, v glavnem v pas mater v hrib, skozi poraščene skale, smreke, trnje, vse živo…. Hmm ata je imel prav.

Še enkrat sem pogledal na uro in bil 10001% da prideva na cesto. Morda ne čez 10 minut, v pol ure pa zagotovo. Deklini svetujem, da naj kolo pusti pri miru, da se bom postopoma po “telefonček” sistemu vračal po posamezno kolo. Gor-dol in ponovno gor.

S to tehniko sva osvojila vrh lokalne ceste in v smehu, švicu ter nekaj šavja za vratom ter po čeladi Mateji dejal: “Tastar ne ve s kom ima opravka”.

Ne gre se zato, da bi bil kdo kaj bolj vzvišan, gre se samo da vztrajam, vztrajaš in vsi skupaj moramo vztrajati. Tudi takrat, ko gre malo #NaGlavo. In tudi takrat, ko se je treba malo popraskat, ali pa nehote strgat kakšen kos opreme. Sicer tega se ne da tako zakrpat kot kakšen košček kože.

Še predno se spustiva po novi poti do Kobarida, kar naenkrat čuden občutek na kolesu. Pssss! Pa je šla #zračnica. Umirjeno zamenjam in nadaljujeva proti kosnici.

Italijanska kostnica nad Kobaridom je spomenik pri cerkvi sv. Antona v Kobaridu italijanskim vojakom, padlim v prvi svetovni vojni. Kostnico, ki sta jo oblikovala kipar Giannino Castiglioni in arhitekt Giovanni Greppi, oba tudi avtorja kostnice v Sredipolju, je bila postavljena ob cerkvi sv. Antona na Gradiču nad Kobaridom leta 1938. Kostnico so postavili v spomin padlim italijanskim vojakom v 1. svet. vojni, ki so padli v okolici Kobarida, Bovca, Tolmina in Rombona. Kostnica je oblikovana v obliki osmerokotnika, v katerem so v dveh koncentričnih krogih nameščene niše z imeni in priimki ter, vojaškimi stopnjami (čini) padlih vojakov, pri vsakem pa je dodan še napis “Presente” (“Prisoten”), sredi tretjega kroga pa stoji cerkev sv. Antona. Cerkev na tem mestu je bila zgrajena že mnogo prej, saj je bila posvečena že leta 1669. V nišah so pokopani ostanki 7014 italijanskih vojakov (od tega 2748 neznanih). Ob poti iz središča Kobarida na vrh Gradiča so postavljene postaje križevega pota, medtem ko se ob stopnišču kostnice nahaja napis Onore A Voi Che Qui Cadeste Valorosamente Combattendo (“Čast vam, ki ste tu padli v pogumnem boju”) – Wiki –

Proti kostnici vodi lepi a kratek vzpon, ravno toliko, da dobro zadihaš in da imaš pogled na Kobarid v smeri Tolmina.

Ker sva imela v mislih sladoled v “dolini” sva tudi na to odšla. In po energiji nazaj v “TheFOXhouse”. Ker vsake toliko časa, pogledam deklino, če je ok. Opazim, da je na njej nekaj narobe. Cela je, fajn zgleda še vedno. Ampak kje so pa očala… Hmm. Nekje pri kostnici so ostale ali pa na sladoledu.

Odrinem nazaj v hrib in pregledam kotičke. Nikjer ničesar. Nimaš kaj. Lahko se jezimo, lahko smo slabe volje, ampak s tem ne bomo dosegli nič. Se zgodi. Hitim, da jo ujamem, saj sem ji naročil, da naj gre proti Tolminu in da jo bom dohitel.

Pa misliš, da sem jo? BAM! NE! ketna poč in vrtim v prazno. NE! Ketna fuč… konec bicikliranja in kaj zdaj. Opreme in pripomočkov za kaj takega s sabo nimam.

Pokličem in ji razložim, da naj pride nazaj po poti, da ji dam ključe in naj pripelje avto, da naložimo “železo” in končava s kolesom.

Sam v teku nadaljujem. Čim prej, da sva v #TheFOXhouse, in da rešujeva problem.

Naenkrat mimo mene prikolesari nek gospod. Vidim, da je resen športnik, a tokrat tako rekreativno na kolesu. Takemu fajnemu za spuste “dawnhil”. Pogovoriva se, kar med tekom… Sam pove, da lahko pokliče kolega, da mi to uredi. Od presenečenja se ustavim in počakam na klic… Sicer kolega ni bilo doma, tako da mi je prijetno odstopil svoj “downhil” in z mojim peš odšel domov v sosednjo vas. Ne morem verjet, da mi je odstopil svoje kolo in mi bo mojega popravil do naslednjega dne, ko smo bili zmenjeni s Šiškarjem in Ireno, da gremo narediti en #Hike na Krn.

Gospoda sem v telefon spravil #LukaKOLO. Luka hvala za lepo gesto. Iz srca.

Kmalu pride deklina in skupaj čvekamo, nato oddrviva lepo v klanec, kjer se nasmejiva dnevu in lahko noč zaželiva večeru.

Z veseljem in ponosom pohvalim deklino na dan poln presenečenj in veliko vztrajnosti.

Prvi dan je za nama https://www.strava.com/activities/3753548516

Popoln dan, prijaznih ljudi in lepih dogodivščin. Da jih ne bo kmalu konec, s Šiškarjem in Ireno naredimo večerni plan za Krn.

Naslednje jutro se nam ne mudi. Vemo kam in koliko imamo časa, danes je bilo pohodniško predvsem bolj umirjeno. Oprema pripravljena, baterije nafilane, #GoPro pregledan #Suunto očiščen, energija v nahrbtniku.

Skupaj se “strpamo” v Toyoto in gasa v klanc na izhodišče. Da ne pišem, kaj smo se menili je morda bolj primerno, da naložim kakšne fotografije. Obožujem fotografijo ter razglede in kadre, kateri morajo biti v zlatem rezu. Mora biti lepo. No vsaj tako lepo, kot smo se imeli mi. Uživali smo v hribu in v razgledih. Čeprav je bilo na vrhu malo hladno, smo imeli nekaj sreče in ujeli luknjo sonca in razgleda.

Bil je lep dan, še zlasti, ker sva potem z deklino odšla po Lilly, s katero smo si vsi tri zaželeli #LahkoNoč ob prijetnih temperaturah in odličnem ambijentu #TheFOXhouse

https://www.strava.com/activities/3759239972

Naslednje jutro sva imela plan, da bom malo pobežal, Mateja pa malo odbrcala. Ruta narejena preko Tolminskih korit do spominske cerkve Javorca Svetega Duha. Hitro sva morala vprašati domačine za pot, saj je bila bolj “zavita” ne shojena. Pozabim, da sem zrisal preko korit, čeprav sva rekla, da bova šla na korita kasneje ob povratku.

Korita ležijo na nadmorski višini 180 m. Nastala so z globinsko erozijo. Prvi opis doline Tolminke s koriti je leta 1954 objavil Anton Melik v monografiji Slovenski alpski svet, kjer je poudaril kraške značilnosti in prisotnost ledenika. Natančneje in na terenu je proučeval značilnosti preoblikovanja Šifrer (1955) in svoje ugotovitve zapisal v članku Dolina Tolminke in Zalašče v pleistocenu. Leta 1993 je izščel tudi zbornik Dolini Tolminke in Zadlaščice, ki so ga izdali na osnovi raziskovalnih taborov. Dolina Tolminke leži ob Ravenskem prelomu, zato je bilo to območje v potresu leta 1998 med bolj prizadetimi. Od vstopne točke se pot najprej spusti k sotočju Tolminke in Zadlaščice, ki je edini primer sotočja v koritih v Sloveniji. Na koncu vklesane poti po koritih Tolminke pridemo do najožjega in najglobjega dela korit ter do jame, v kateri je izvir termalne vode. Temperatura te vode je okrog 21 °C. Ob pronicanju površinske vode skozi apnenec v globino se voda zaradi geotermične energije segreje in se po razpokah ali prelomih dvigne nazaj na površino. V nadaljevanju se povzpne do Hudičevega mostu, ki je zgrajen 60 m nad Tolminko na cesti v Čadrg. En krak poti seže tudi ob Zadlaščici do Zadlaške jame (Dantejeve jame). V ozkem delu korit Zadlaščice imenovanem Skakalce, je zagozdena trikotna skala, ki je po značilni obliki dobila ime Medvedova glava. – Wiki –

Ko je ata odgovoril: “Sej sta mlada, mal bosta dvignla kolo pa bo”. Super vesel, takega odgovora in že odhitiva po planu naprej. Prideva na pot. Ne ravno za “tanke” gume ampak hop čez in gre. Slediva oznakam in #bam, pred seboj zagledava korita. Nikjer nobenega plačila le označba, da sva prišla do korit. Resno?

Super, ne le da sva nehote prišparala nekaj evrov, še fajn sva se imela. No, ko sem izvedel, da sva edina daleč naokoli s kolesom, mi je bilo malo nelagodno, a k sreči ni bil čas množičnega obiska.

Med sprehodom oziroma hitrim ogledom korit srečam Matevža z družino. Pravo presenečenje. Lepo. Izmenjamo si nekaj besed in z deklino naprej preko Hudičevega mosta po asfaltni cesti na Javorco.

Dobro je svetil sonce a asfalta se nisem branil in skupaj sva pridno napredovala preko gozdno makedamske poti na vrh Javorce. Lep razgled, spokojna cerkev, ki stoji na mogočnem kraju polno zgovornih zgodovinskih besed. Vredno ogleda.

Cerkev sv. Duha Javorca blizu Zatolmina je podružnična cerkev Župnije Tolmin. Nahaja se v Javorci (571 mnm) nad planino Polog in je okrog 8 km oddaljena od jedra vasi. Zgrajena je bila kot spominska cerkev za padle vojake na Soški fronti. Poleg cerkvice se nahaja še Blekova domačija, ki je bila po potresu v Posočju leta 1998 obnovljena, vendar danes ni naseljena. Dostop do Javorce oziroma cerkvice je po cesti iz Zatolmina, ki se vije po strmih pobočjih nad koriti reke Tolminke in preči številne gorske potoke in manjše slapove. Nedaleč je stalno naseljena domačija Zastenar. Cerkev sv. Duha je bila zgrajena med 1. marcem in 1. novembrom leta 1916, v času bojev na Soški fronti. Zasnoval jo je dunajski arhitekt, tedaj nadporočnik Remigius Geyling, avstrijski slikar in scenograf, ki je na Dunaju prijateljeval z Gustavom Klimtom. Vodja del je bil Madžar Geza Jablonsky, zgradili pa so jo prostovoljno vojaki 3. gorske brigade avstro-ogrske vojske, oziroma različni mojstri, ki so se skupaj znašli na bojiščih Soške fronte. Spominska cerkev je zgrajena pretežno iz lesa: oltar, strop, podporni stebri in stene, v katere so vžgana imena padlih vojakov (bilo naj bi jih 2808). Ob vhodnih vratih je napis Ultra cineres hostium ira non superest (Sovraštvo naj ne sega prek pepela umrlih). Spominska cerkev Sv. Duha v Javorci v dolini reke Tolminke pri Tolminu od leta 2018 ponosno nosi znak evropske kulturne dediščine (ZED), s čimer se pridružuje 38 tovrstnim spomenikov v Evropi. V Sloveniji je med njimi še Bolnica Franja. Najvišje evropsko priznanje za skupno dediščino je Javorca prejela zaradi vrednot, ki jih predstavlja. Posvečena je padlim vojakom v 1. svetovni vojni, ne glede na njihov izvor in kulturo, vojaki so jo tudi gradili. S tem predstavlja vrednote kot so mir, človeško dostojanstvo, spoštovanje različnih kultur, veroizpovedi in narodnosti. Evropska komisija je z dodelitvijo znaka Javorco priznala kot kraj evropskega spomina in povdarila pomen miru. – Wiki –

Preko mesta Zatolmin in Tolmin nazaj proti #TheFOXhouse rezidenci na zaslužen prijeten počitek. Lepa zanimiva zgodba današnjega dne.

https://www.strava.com/activities/3762030273

Tekaškemu dnevu sva naslednji dan namenila nekaj počitka in se odpravila na kolo. Malo sva raziskovala okolico in bližnji vrh – Vzletišče Kobala.

Kobala je priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev in jadralnih zmajarjev. Je odlično izhodišče za dolge prelete ob južnih grebenih Julijskih Alp in znano tekmovalno prizorišče. Najboljši pogoji za dolge prelete so, kadar piha zelo šibak splošni S ali V veter. Običajno prevladuje zahodnik, ki je primernejši za krajevno jadranje. Vzletišče je zelo veliko, lepo urejeno s travnikom na kopastem vrhu sicer z gozdom porasle Kobale. Glede na veter sta na izbiro dve smeri vzleta. – Wiki –

Prijeten klanec v dolžino 9,5 km in približno v višino 700 m nama je polepšal dan z lepim razgledom na mesto Tolmin in Kobiljo glavo. Gori sva malo počila in si vzela na off, ter naredila plan kam v dolino.

Padla je odločitev: Soča z okolico. Najlepše pa na koncu. Kalamari in kasneje klepet z Leonom in njegovo družino. Lep dan, a da sva ga zaključila sva morala zopet v hrib.

Umirjen lep dan:https://www.strava.com/activities/3767373121

Naslednji dan je bil plan, da greva domov, ker je škoda, da koristiva bone če je deževno in brez sonca. Tako čisto Slovensko ane? Lahko rečem, da sva imela plan, da greva domov in potem bo kaj drugače? Ne ne bo, isto bo. Le morda se lepše sliši.

Pred spanjem mi deklina reče, naj jutri pred odhodom domov skočim na Kobiljo glavo. Malo sem se obotavljal, a že pripravljal sebi najljubšo opremo.

Budilka se je hitro oglasila. Ura je bila 4h in vstati je bilo treba. Ja, ni druge, to je vztrajnost v kateri smo govorili na začetku zapisa. Jutro je bilo megleno in mokro. Nič kaj prijetno za v hribe.

Svetilka je že svetila in korak za korakom v hrib, najprej afalt potem malo makedama skozi gozd in travnik do vrha Kobilje glave. #HribiPikaNet opisujejo nekako tako: Kobilja glava je 1475 m visok vrh, ki se nahaja vzhodno od Tolmina. Z vrha na katerem stoji križ, se nam odpre lep razgled na Krn, verigo Spodnjih Bohinjskih gora, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Golake, Jadransko morje, Matajur in na del doline reke Soče.

Resnično lepo. Mirno a mogočno https://www.strava.com/activities/3769415818

Kasneje se je izkazalo, da sva vseeno morda prekmalu pobegnila od tu, vendar prepričana sva, da se bova še vrnila.

Kraji tu nudijo veliko skritih razgledov in velik del slovenske zgodovine.

Da nisva prostega dne “zagonila” smo se z Laro odpravili v Kranjsko Goro, kjer sem naredil napad na Vršič. Vreme nič kaj “prijazno” oblačno in zelo, zelo malo kakšnega “okna” s soncem. Jutro nežno in nobenega nikjer.

Lepo počasi umirjeno. Vreme odlično za takšne “podvige”. Toplo in malenkost hladno.

Punci sta malo pohajkovale okoli in me zgoraj pričakale s svežimi oblačili. Ni boljšega, da gor bežiš, se preoblečeš, dol pa na off.

Po končanem spustu smo se odločili, da gremo do Belopeških jezer. Plan je bil da Mateja odbeži do njih, vendar je bila malo lena in je bežanje prepustila meni. To sem seveda z težavo sprejel, če le verjameš, da bo letos pozimi pozimi zelo vroče. Jaz bežim Lara in Mateja pa na kolesu. Ha, fajn je bilo. Sicer malo deževno oziroma bolj osvežujoče kot pa kakšen pravi dež. Super skok v nov teden.

Ker je nekaj tednov do konca “počitnic”, sva izkoristila še za skok na Dobrač. Dobrač nama je predlagal Robert #InvictusEnergyDrink

Dobrač je masivno pogorje, ki se nahaja zahodno od Beljaka. Njegov najvišji vrh je 2166m visok Kuhriegel, katerega pa se je prijelo ime Dobrač ali po nemško Dobratsch. Na vrhu stoji križ, le nekaj metrov pod njim pa slovenska cerkvica. Dobrač pa ima dva skoraj enako visoka vrhova, ki sta med seboj oddaljena le dobrih 30m. Na vzhodnem od teh dveh vrhov pa se nahaja najvišja cerkev v Evropi. Le nekaj deset metro pod obema vrhovoma pa se nahaja planinski dom (Ludvig – Walter Hutte) v bližini katerega pa stoji 160m visok televizijski stolp, ki je viden že od daleč. – Hribi.net-

Preko #SuuntoApp sem pogledal poti, katere vodijo v hribe. Zrišem traso in vidim, da bo nekaj višine potrebno premagati. Pa ne toliko višine do tja, ampak bolj naporno bo nazaj.

Zjutraj že zgodaj v Podkorenu, kjer z deklino najdeva lep brezplačni parkirni prostor. Takoj sva zagrizla v rahel klanec in že sva bila v Italiji. Spust je bil noro fajn, noro dolgi in noro oster. Hitro sva videla, kaj naju čaka za nazaj. Brutalni klanec navzgor, kateri je Mateji malenkost vzel volje za povratek nazaj. Uff dober zalogaj. Slediva poti in kmalu prideva na glavno cesto, malo nelagodnega občutka, ampak sva po iznajdljivosti le prišla na glavno pot Vllacher-alpenstrasse. Lepo je bilo videti tudi druge pridne kolesarje, kateri so lepo napredovali ali že zapuščali pot.

Seveda sva nekaj prebrala o tej poti in se “primerno” pripravila. Vedela sva, da so lepi razgledi in da po poti navzgor ni nobene vode, zato sva vzela s seboj nekaj zaloge. Sicer definitivno premalo energije. Bolje je, da je doma v predalu na suhem. No, imela sva pa #Invictus. Energija, ki traja!

Sendvič in kakšna čokolada sta pa ostali doma. Malo sva preveč na easy vzela dolgo pot. Važno, da je bilo dovolj tekočine.

Počasi a vztrajno lepo grizeva v klanec, ko naenkrat postane telo in kolo težko. Občutek, da ne gre na easy. Pogledam navzdol in v prvo kolo, katero je bilo čudno. Ustavim se in že vidim, da je prazno. Ne čist, a ni bilo to to. Časa za poziranje, fotografiranje in veselje ni bilo več. Treba je bio malo razmislit!

Vedel sem, kaj to pomeni. Definitivno konec izleta. Komaj na cca. 29 km in vsega je konec. Seveda rezervno zračnico sem v prepričanju, da jo ne bom rabil prvič pustil doma oziroma tudi doma je nisem imel. Na pot sva odšla z neko pločevinko prahu oziroma lepila, katero naj bi učinkovito napolnilo rahlo izpraznjeno zračnico. A povem odkrito, da s to “pizdarijo” nisem imel nikoli dobre izkušnje, a sva jo vseeno vzela s seboj.

Ok, napumpava in nekaj pene že ven buta. Klinc, nč ne bo! Eh, malo jo je le napolnilo s peno. To ne bo nič. Ampak ne vem po katerem čudežu je bila pnevmatika toliko polna, da se je dalo z njo dobro peljati. Skleneva, da greva naprej. Ne toliko jezen, kot razočaran, ker so bile priprave za en klinc. Matejo pa ni bilo nič strah, koko bova to izpeljala, ker je vedela da v vsakem primeru grem jaz po največji C3.

Razgledov žal tudi nisva imela, saj se je čedalje bolj vse zapiralo v meglo. A sem ter tja nekaj modrine in malo sonca. Vztrajala pa sva. V glavi sem imel samo eno ali bo zdržala pnevmatika in koliko sem kreten oziroma trmast, da še rineva naprej. Nič narobe. Ampak, če mi guma spusti, se bom moral odpeljati z Matejinim kolesom nazaj po avto, plačati 18€ uporabe ceste do gor in tako zaključiti “čuden” izlet.

Nekaj mi je govorilo, da bo vse ok.

Počasi sva na predzadnjem parkingu, kjer si ogledava turistično tablo in odbrcava še nekaj procentov in metrov asfaltnega klanca, kjer se bo končal kolesarski podvig in nadeljeval #Hike program.

Na vrhu veliko parkirno mesto, veliko ljudi in restavracija. Na bljžnjo štango prikleneva kolesa in greva peš v #Salonarčkih na goro. Od tu naprej naju je pot vodila po lepem #natur parku. Živali in lepa okolica sta “poskrbela” da se je misel ali bo pnevmatika v “dolini” še cela vsaj malo pozabila.

Žal tudi na vrhu nisva imela lepega razgleda, a tokrat morda ni bil cilj tisto za piko na i ampak vztrajnost, da prideva do vrha kljub vsemu.

Uspelo nama je! JES! Suunto 9 Baro Titanium je na vrhu zabeležil 2167 metrov nad morjem.

Počasi narediva spust in nekaj spominskih #GoPro fotk.

Ko prideva v “dolino” deklina zapravi nekaj evrov za kos čokolade v trgovinci na parkingu. Jaz pa preverim stanje pnevmatike. Nič kaj manj prazna. Vesel, da bova lahko naredila spust, ampak od popolnega spusta do Podkorena je cca 22 km poti, ki bo zahtevna.

Narediva varen spust. Žal mi je bilo le dveh razglednih točk, katere sva raje spustila, da bova čim prej v dolini.

Vedela sva, da je še kar nekaj vzpona. Pogledava pot, ki pelje “domov” prideva na obvozno pot in tudi Italjanu svetujeva, da naj gre v tej smeri, saj je bila edina oznaka za pot, ki je vodila v Italijo oziroma v Slovenijo. Bal se je, da bo zašel na avtocesto a #SuuntoApp je kazala, da greva prav.

Kmalu prideva lačna na petrol, na kateremu deklina zapravi celo premoženje za nekaj kalorij. Sama sva si kriva, da sva raje v nahrbtnik spravila nadomestno obutev in #goProGimble, kot pa kalorije. Tako pač je.

Zadnjih nekaj km je pred nama. Vidim, da deklina daje vse atome moči, da premaguje pot. Klanci nazaj grede se res postavijo na hrbet tam sredinjskih 18% naklona te res zdela.

Da bi tu potegnil in naredil kakšo fotko žal ni bilo volje.

Odločiva se, da grem naprej, saj Mateja ni hotela, da vozim počasi za ali pred njo. Grem z njenim kolesom naprej (kakor hitro se da) in jo pridem s C3 iskat.

Uff jebemtiš. Res so močni klanci sploh sredinski 18%, ki se vleče približno 600-800 metrov. Gonim in piham ko kuža. Pridem na vrh klanca in samo še spust v Podkoren. Naložim kolo v največji C3 in po deklino nazaj. Pokličem jo kje je. Pove, da je dala že čez ta močn klanc. Sicer rečem ok in jo gem iskat. Po prvem spustu na Avstrijsko stran jo vidim, kako lepo obrača padala. Vesela sva, ko se zagledala. Najdem lep in umirjen parking in naloživa še moje železo. Med vožnjo nazaj ji povem, če bi vedel, da bo tako hitro dala skozi vse klance, da ji bi zadnjega zagotovo pustil, da ga pokonča. Tako, da je imela srečo, da ji nisem ravno verjel, da je tako visoko prebrcala.