Anže ČesenUf zanimiv dan je bil tole… Klasika, ob 5 h start iz Ljubljane proti Kranjski Gori z namenom, da nekdo osvoji prelaz Vršič. Nekdo s kolesom nekdo v zelo lahkih rdečih salonarčkih.
Costi je bila že od “malega” želja, da bi nekoč osvojil Vršič s kolesom. Ja nič pa greva s ciljem, da se pomeriva med seboj. Kdo bo boljši, hitrejši, lepši… Ja, če vrjamete v pinki Milko. Cilj nama je bil, da vsak po svoje zborba Vršič in da se “zgoraj” dobiva ter narediva #TOP fotko. #jaRadaSvaNaSliki 😉
Vreme je bilo nama pisano na kožo. Super bo tale izlet. V C3-ju sva se še pomenila, kako bodo potekali plani po osvojenem vrhu. Costi sem rekel, da bom najbrž pičil še mal v hrib pogledat razgled. Costi je bil pa cilj še malo prekolesariti Kranjsko Goro. Super, ker sva sestavila vse šotore, sva začela borbo.
Sicer tale #StrongMan mi ni glih po godu, trdim da sem čisto navadni Anže, ki rad beži po betonu. Nič več! Costa pa zato, ker je dobil nadimek po (Rui Alberto Faria da Costa), preprosto in zdaj veste. He he
Oba pripravljena na bitko. Kdo bo prej. Kolesar ali tekač… POK in start, Costa hitro štarta. Z jasnim in ostrim pogledom nekajkrat pogleduje nazaj kje je StrongMan. StrongMan se zaveda, da je nekaj klanca pred njim zato nadaljuje počasni tempo. Ja, vrnemo se nazaj k Costi. Costa dobro zagrize v klanec, nekaj ravnine, ki ga je čakala pred vzponi enostavno zbriše iz seznama. Gre, nadaljuje in grize, vsake tolio časa se osveži s #TopAtletom. Pogleduje nazaj, StrongMana ni. Srečen je, pobeg je uspel, vrh je zagotovoljen. A kmalu… No, ja! 😉 Gremo raj uživat.
Oba sva lepo štarta in jasno Costa gre dalje. Jest sem začel počasi in enakomerno. Nekajkrat grem k klicu narave in vse uredim. Klasika. V glavnem, kmalu srečam Costo, ki me na skrivaj fotka nekje na klančini.
Zelo vesel sem, ko vidim kako Costa globoko diha. Super. Tudi on je vesel, da se je odločil, da gre na Vršič, čeprav je vedel da bo grizel. Prvič je šel kaj takega!
Dvakrat sem se zaustravil, da sem naredil sliko, dve, pet za Costin spomin. Super gre!
Hitro grem naprej in nadaljujem proti vrhu. Zmenila sva se, da greva do vrha in se počakava. Pri Koči na gozdu se pojavi sonce in res super zrak 😉
Iz dneva v dan bolje cenim kar imamo, kar imam. Super je če vse klapa, zdravje, familija, služba, življenje… 😉 Pa še en velik plus, če imaš ql prjatle okoli sebe!
Ko sem rinil v 22 klanc ali tam okoli sem se spomnil, kako sem pozimi rinu s kolesom! Noro, tokrat je bilo malo več kopnega 😉 V glavnem, kilometri so šli, višina tut… eh sej se sploh nisem ukvarjal s kilometri in višino. No, lepo je pa bilo opazovati kako se strmo dviguje graf na Suunto Vertical igrački 😉
Ko ugotoviš, da si našel še eno ljubezen in to je gorski tek po utrjenih poteh, se pravi različni prelazi, ki so betonski, kockasti, asfaltirani v glavnem, da je trdo 😉 To mi je res všeč. Mejdun, da bo letos padel eden izmed večjih gorskih prevoznih prelazov 😉
Ok, pridem gor dobro zadihan in pomislim na Costo, kako borba, odrinem dol in ga zelo kmalu zagledam kako lepo diha! Super, borba svojo borbo, vendar mu piše na očeh TOOO! Zmagal sem! Jep super je borbal. Nekaj spodbudnih besed in takoj je šaltal višje.
E to se reče borba, borba s samim seboj ne s kolegom desno ali levo. Sam s svojo igro v glavi. Vseeno mu je ali bo rabil 3 ure ali uro in petintrideset minut. Temu se reče šport!
Morda za kakšnega ta podvig ni nič kaj extra, vendar zame in za Costo je to velik uspeh. Sem prepričan, da se je Costa zavedal, da je dal tisto čisto malo več od sebe, tisto malo več! Bravo!
Ker sva oba verjela, se je uresničil zakon vesolja. Useplo nama je! Ponosen sem nate Costa, tudi če te ne ubogam te upoštevam pri vsem 😉
Ko sva prišla na vrh sva se uredila in spila ZERO energijo od TopAtleta! Ok, plani so znani in grem v hrib grem v tole smer. Ker sem bil obut in opremljen za na beton sem rekel Costi, da bom upošteval občutek in če ne bo šlo ne bom rinil visoko. Vidim tablo Mala Mojstrovka 2h, nič v to smer grem. Čehi so pa krenili malo bolj desno.
Kjer sem lahko sem vedno imel eno nogo nad tlemi se pravi, da sem tekel, drugače sem nardil hitri #hike. Tek, je bil zlasti na začetku in na ravninah, ter na zadnjem delu spusta.
Ker maksimalno spoštujem gore sem tokrat šel s previdnostjo ter z glavo na pravem mestu naprej. Ker sem imel obute copatke ca cesto, sem vedel da nimam veliko oprijema. Se pravi velika previdnost, kljub temu, da je sledil majhen a strm vzpon. Velikokrat sem imel v mislih Bera in njegovo videnje na gore. Velikokrat, priznam. Pred seboj sem imel vrh in pred seboj sem imel cilj. Če mi bo intuicija govorila naj grem bom šel. In sem šel.
Ko sem prišel do vrha neznanega hriba no vsaj zame se je odprlo okno, okno z odlično panoramo. Okolica za gor ostat. A, ker me je v dolini čakal Costa sem s previdnostjo naredil en hitr “dawnload” 😉
Ko sem sredi spusta zasliši jabuk, ki poje. Sicer istočasno pogledam na uro, ki je pokazala, da me kliče Lajko. Hmm javil se bom ko naredim “download”. Ok, pridem dol in ga pokličem. Hitro se pogovorimo in zmenimo za čaj, kavo, pivo, sok, sadno kupo…. 😉
Še predno pridem v dolino se sem ter tja ustavim pri vodi in jo zvrnem. To naredim vedno na kakšni tekaški turi, ker sem prepričan da boljše energije, kot voda, ki prihaja iz hriba ni. Vedno! Približno tri kilometre pred “ciljem” se spustim v konflikt z zelo prijaznim gospodom, ki ne pozna Zakona o pravilih cestnega prometa. Jep, še bo treba delati na tem gospod 😉
Ker me je v dolini že čakal Lajko s Costo si nisem privoščil ledene kopeli. Še dobro, manj trplenja. Ha! Ok, pogledam malo na okoli, kje sem vandral.
Vedno kadar in kjer koli bežim pogledam kje sem bil in vedno me preseneča mogočnost razdalje in pogled na narejeno oziroma storjeno. To je tisti občutek, ki ti da vedeti kaj je sposobno človeško telo. Veliko in še več!
Ko pridem v dolino se srečamo z Lajkotom, ki je bil že s kolegom globoko v nončem jutranjem svetu. Vedno me preseneča z energijo in #TOP fotkami. Res poba, za vikat. Zelo družinski človek! #poklon Srčnost in preprostost sta tisti vrlini, ki jih vsakodnevno pogrešam, a ko srečaš Lajkota dobiš to energijo za na lagar spravt 😉 Hvala prjatu! Rečemo besedo, dve, tri, naredimo plane in hitro vsak po svoje naprej.
Po relaxu je sledil Recovery Relax BORN, kremca s katero smo hitro nazaj. Ker nimam ob sebi maserke se popedenam sam 😉
Kasneje s Costo narediva še plan in sva že pri pici in solatki, super je blo. Malo poklepetava, pojeva, spijeva in greva po Milko k najboljšemu sosedu, potem pa naprej v Ljubljano in kasneje v smeri Ivančna.
Ko pridem v Ivančno naredim en hiter #PowerSleep za 20 minut. Ko sem tudi to zmagal grem na kolo na Pristavo, kjer je vedno lepo in vedno te do tja gor vodi odličen klanec z razgledom.
Uspešno prebrcam nazja v dolino, kjer se hitro uredim in spravim v civilko ter v službo v Kranj. Ja zopet na cesti, pa še bomo….
Tako nekako se je zaključil dan, zopet nekaj nepozabnega v nepozabni družbi.
V družbi, ki se ni obremenjavala s kilometri, časom in višinci. Vsak je šel kolikor je hotel, kamor je hotel. Ni lepšega kot, da se med turo ali bežanjem ustaviš pogledaš kje si, narediš fotko ali pač ne in greš počasi naprej. Čedalje bolj cenim podobne trenutke, trenutke kjer je veliko akcije in kjer je veliko zabave. Kljub temu, da je bilo narejene nekaj kilometrine, bilo spuščenega nekaj znoja ter narejenih nekaj višincev je bilo vse skupja kot ena igra. Igra v smislu šport je zakon, širimo energijo. Širimo jo naprej na vse, ki si tega ne želijo ali žal tega ne zmorejo.
Današnja trasa, če morda komu uspe razvozlat na katerem hribu sem bil 😉 http://www.movescount.com/moves/move112568063
#TimeToPlay
