17. januar 2018 10:58

Anže živjo,
evo link o katerem sem ti pravil, da bi jo mahnila od Dobrove do Bohinja.
Malo preglej traso. Primerno je za takrat, ko ni več snega, dnevi daljši http://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?f=2&t=12141&start=0
Drži se!
Gorazd
www.artum.si

Ja, že toliko je stara želja, dogovor oziroma plan. Za takšno zadevo se je treba dobro pripraviti. Tako tekaško, organizacijsko in tudi prilagoditi plane in imeti čas. 

In v soboto 8. 8. 2020 ob 2h zjutraj sva ga imela. Oba sva bila pripravljena, da narediva ultra bežanje Stranska Vas – Ribčev Laz. 

Še pred tem smo se dobili skupaj Gorazd, Irena in Mateja, da naredimo skupni plan postojank in predviden časovni okvir. Kako, kdaj, kje in v primeru česa, bo kako.

Zmenili smo se, da naju punce pričakata na dveh postajah. Prva je bila Poljane pri Škofiji Loki druga pa v Podbrdu. Tam imava, kar si bova pripravila v svoje “škatle”. 

Še preden prideva do tja, pa najprej priprave. Hrana in pijača. Nekaj že poznam, a je že “dolgo” od kar sem se spustil v dolge tekaške hribe.

Pripravim si:

  • Sponsor ISOTONIC
  • InvictusEnergyDrink
  • Energijski geli – High5 in Spinsor
  • Rehidracijski prašek
  • High5 Recovery 
  • Nekaj tablic, bonbonov
  • Sponsor solne tablete 
  • in še polno drobnarij, katere so vredne zlastega centa

Zadnji nakup naredim, še pri najboljšemu sosedu, kjer kupim tri #KinderJajčka. Čokolado ne delim ampak jo hitro pojem. Vsebino v rumenjaku pa v embalažo zvalim in uporabim samo prazne tri “rumenjake” v katere nastresem magnezij in solne tablete. 

Oba veva, da bo vroče in tako ZERO elektrolitov ne sme zmanjkat. Vse more jet po planu zlasti, kar se tiče tekočine. 

V Salomonov nahrbtnik si vse lepo popredalčkam. Vse na svojem mestu, da se bo lahko našlo tudi ponoči. Seveda, naglavna lučka se je že polnila. 

Z deklino greva hitro spat. Mislim, da je bila ura okoli 8, ko sva bila v pižami in ob pričakovanju ptičkov na telefonu hitro zaspala. Dejansko sva res zaspala, tudi za tistih nekaj ur. 

Bam! Ptički pojejo in vstaneva, se urediva in v grlo že teče #InvictusEnergDrink, čokolešnik in #ZERO. Jep, lep mix za fajn začetek dneva. Ko sva že na krožnem se spomnim, da sem pozabil palice. Ojoj, nazaj. Se vidi, da nisem navajen na dodatek. #ZlatiDodatek

Ob bučni glasbi v največjem C3 prideva do Šiškarja. Vsi dobre volje. Irena, Gorazd in midva. Vsi dobre volje kljub uri 1:3o no 1:35, ker sem pozabil palice. 

Še nekaj momentov in start na samostojni projekt, ki nama ga je “pomagal” zrisat slovenski ultra trail tekač. Kdo? Hmm počakaj! 

Z Gorazdom prižgeva luči, zategneva Salomonove Slab Ultra salonarčke,  naštimava Suunto9 na izbrani način baterijske vzdržljivosti, kjer določiva, da nama baterija zdrži več kot 24 ur in že sva v rahlem teku na Toško Čelo. A seveda še prej poljub in “dodatni” napotki najinih punc.

Od tu naprej bom pisal kaj sem občutil na progi in kako sem videl Gorazdov korak proti jezeru. Morda bo tudi sam pri prebiranju tega bloga opazil, da mu nisem vse povedal oziroma mu dovolil, da bi opazil med bežanjem.

Ko sva se vzpela na Toško Čelo sem bil presenečen kako hitro sva prišla do vrha in kasneje do Katarine. Kot mulc, sem veliko prehodil, presankal, prekolesaril te poti s starši. Res hitro sva bila pri Dobnikarju, ki je že okoli 3h zjutraj nekaj pekel. V bližnjem potoku sva si nalila svežo vodo. Oba sva vedela, da pri tem ne smeva šparati, pa tudi, če samo dolijeva za 2 deci. Treba pit! Vroče bo.

Kmalu prideva do Polhograjske grmade, kjer se spomneva na Šmarno gorsko navezo.  Gor narediva spomin in v svežem vetru nazaj v dolino proti Gontam, kjer sva nekaj tednov nazaj z deklino premikala pedala. 

Malo gor in malo dol, nato spet vzpon in gor na Tošč. Tošča se spomnim, po novoletni jelki. (Nekoč sem z Mihom in Kristijem #pohograjci) od tu naprej popolnoma neznani tereni. 

Da nama je s Šiškarjem mineval čas, sva se pogovarjala vse živo, no veliko sva bila pa tudi tiho, saj klančine terjajo svoje. Tudi to, da bi morali uvesti naborništvo pa malo mladino poslati na zrak. Tako, da nama je mineval čas do prve jutranje zarje, katero sva dočakala pred vzponom pred Pasjo ravnjo, katera je visoka 1020m. Zgoraj lep radar naprej pa še lepši spust in kasneje vzpon na Bukov vrh. 

 

Že ko sva s Šiškarjem delala plane mi je večkrat omenil, kako lepo je tu na Bukovem vrhu. Izredno lepo, še zlasti ko si obsijan z jutranjo sončno energijo.

 
 
 
 

Po lepi naravi okolici Bukovega vrha je sledil spust v Poljane nad Škofijo Loko.

Tik pred “povratkom” v dolino se konkretno uležem in naredim enega supermena na tla. Pogledam palice in že vstanem, malo na frišno pobarvan in porisan ostanem in nadaljujeva nekaj 200 m do najinih punc, katere naju že pridno, predvsem pa predčasno  čakata v dolini. Tam si postreževa z vsemi dobrotami, katere sva si pripravila. 

Od tu naprej je bilo treba samo še v hrib. Preko Zakobiljeka. A predno sva uspešno prišla mimo Malenskega Vrha sva vprašala domačinko za nasvet kako naprej do Blegoša. Svetovala je, naj se drživa Košenine preko travnikov in gozda. Ko prečkava Košenino in Malenski vrh prideva na asfaltno cesto, katera je bila balzam za tačke, katere so se lomile po hosti in kamenju. 

Ko sva prečkala Zgornjo Žetino sva se podala v strm klanec na Blegoš. Uff je bilo kar dobro v klanec. Oba sva imela že, kar malo dovolj klančine ampak to je šele “ta prvi” od mnogih… Gorazd pravi, da je imel krizo na Blegoš. Sicer nisem imel takšen občutek, malo sva zmanjšala korak in če je bilo potrebno se za 2 ali 3 sekunde zaustavila, zadihala in dalje. Brez jamranja in besed. Globoko dihala in šla v hrib. 

Vsake toliko časa smo izmenjali besedo dve s “planinci” kateri so hiteli na vrh. Nekateri vidno na muč, nekateri samo zato, da jih boš lahko na koncu prehitel, ker so se preveč “mogočno” zagnali. Slovensko pač. Hitro na vrh. 

Klančina ni pojenjala midva pa tudi ne. Prav s takšnim stavkom sem večkrat #Šiškarju povedal, da z nama ni šale, da ne bova popuščala. In res je. Klanec je popustil in sva že bila na vrhu. Lep vrh, lepi razgledi. Ampak, mogoče prvič v času “ulter” sem pred sabo in za sabo zagledal kam morava in iz kje sva prišla.  Pogled nazaj je bil neverjeten in lepo je bilo videti pot za nama. 

Pred nama pa mogočni hribi. Najprej en vrh in za tem še tisti z imenom  Črna prst, kateri je bil zadnji. Daleč je bil. Skrival se je v meglici lepega dne. 

Gorazd je med potjo srečeval znane prijatelje, kateri so naju malo ogovorili kam in kod. Ko sva jim povedala kam in kako, niso vrjeli. 

Seveda s trpljanjem po remenih ne prideš nikamor. zato sva se spustila do koče na Blegošu, kjer sva si privoščila prvi “daljši” počitek. Fajn je bilo. Popolnila sva si zaloge in nalovdala z energijo.

Kasneje hitro prideva do smučišča Cerkno. Lepo urejeno, mirno in prav prijetno vreme naju pospremi naprej v smeri Porezna. Več kot polovica za nama in če je polovica DONE se ne dava.

Ker je bilo potrebno razmišljati, kaj se bo jedlo in predvsem kam je treba, je imel Šiškar na Suunto9 lepo zacahnjeno, da mu je vsak krog dolg 1 uro piskala ura in opozorila, da more oziroma morava nekaj pojest. Sicer hrana ni bila takšen izziv, problem v toplem vremenu je bila kje najti vodo. Večkrat sem rekel, da morava razmišljat o vodi. Gledava in gledava po vsej verjetnosti vsak pri sebi potihom špara vodo. Saj nisva vedela ali jo bova dobila v naslednji 5 ali 10 km. 

Vsake toliko časa naju pokliče deklina kako napredujeva in kje sva, da sta z Ireno vedeli, glede organizacije na drugem koncu doline. Tudi Costa je poklical in prašal če sva ok.  Po kratkih besedah in lepih željah sva pred seboj zagledala hriiiib. Gor, gor v klanc na Porezen. Brez vode, ne bo ok.

Gorazd se še pomeni z Arturjem, s katerim rečeta po vsej verjetnosti nekaj motivacijskega. Jaz na srečo zagledam nezaseden prostor (napajalnik) za krave v katerega teče čista voda. 

Pogledava v “banjo” in res. Čista voda in BAM! Vse flaške nafilat in počasi naprej v hrib. Tu je bilo po mojem mnenju najtopleje. Ampak sva grizla. Niti malo jamranja samo vztrajno gor! Tudi tu je bilo lepo. Kravice, končki, narava, travniki, veter, sonce in oblaki. Enostavno, predvsem pa tako na sončku preprosto. Brez komplikacij, a le če ti uspe dati nogo pred nogo. To je bila edina naloga. 

Tudi tu sem prvič. Ekipa na vrhu naju vpraša ali sva od daleč. Gorazd pove, da sva iz Ljubljane. Ne, avto imava v Ljubljani peš sva. Malo začudeno in s spoštovanjem nama zaželijo lep dan in varen spust v dolino. Pri koči se pri mlademu študentu nalovdava z vodo, katero tudi 1.5 l neseva s seboj v dolino. Treba je popit, kar plačaš. Puščali pa ne bomo.

Spust v Podbrdo je bil zame najtežje, kar sva lahko doživela. No vsaj do sedaj. Kamni, kot na želežniški progi in doooolg spust. Šiškar pa kr leti.  

Enkrat se še na hitro, a brez večjih posledic uležem a brez hujših posledic. Palice so cele. To je pomembno. 

Tiho sva, vsake toliko časa kakšen bliskovit juhej, ampak še vedno ni konec spusta, in traja in traja. Res dolg. Vidiva tudi nekaj GMO40 oznak. Katere so vodile v dolino. 

S puncama smo bili zmenjeni, da se dobimo v dolini. Mateja v Podbrdu sreča legendo Jožkota Dakskoblerja, kateri ji predlaga, da lahko namesto v Podbrdo zavijeva na Petrovem Brdu direkt na Črno prst. O tem naju je obvestila a sva se držala zarisane poti. V tistem času pa ravno prispeva pred tablo Petrovo Brdo. Gorazdu razložim situacijo, če greva na brdo se znebiva velikih višincev a greva malo na okoli. 

Končno prideva na asfalt, super, fajn noro fajn. Ko beživa v dno doline na levem bregu potoka zagledava na hitro 4 ali 5 tekačev, ki so sedeli na travi. Hmm. Gorazdu omenim, da je tisti možakar na skrajni levi strani podoben Renatu Lešniku, hmm samo pomoje ni. 

Greva dalje, na levi potok nad nam želežnica in midva pod železnico, in čisto zraven potoka v podhod. Pribeživa v popolno dno. V nič ga zadaneva. V smehu greva proti domu za upokojence oziroma starostnike, kjer naju čaka support. Vsi 4 veseli, saj smo vedeli, da je pred nama še nekaj malega. Sicer nor vzpon na Črno prst in kot je rekel Jožko nor spust k jezeru. Mateja nama poda pozdrave od Renata. Pa je res bil. Renato hvala, vračava.

A za sedaj pustiva vzpon in spust malo na stran. Bil je čas, da se malo sprostiva, nalovdava z energijo in da se malo posmejimo. Tudi na pločniku, smrdeč, “pobit”, prešvican, žejen, lačen in utrujen je biti prav zabavno. Super je bilo. 

Po tem, ko sva na koncu spila #Invictus sva pete zabila v asfalt in kasneje v res fajn klanec, ki je šel mimo bajt. Mimo vhoda v hišo. Zanimivo. 

Počasi korak za korakom nadaljujeva na vrh. Morda se mi je tukaj tudi najbolj “vlekla” trasa. Gozd in cik cak. Gor in gor. Vsake toliko malo zatulim, ker sem opazil, da ratujeva “malo” bolj na off. Šiškar se za sekundo ali dve zaustavi, zadihava in dalje.

Tu morda opazim, da je prvič resneje utrujen. No seveda tudi meni je pasalo, da sem se naslonil na palice. Paše. Ampak ni bilo časa za počitek. z pogledom v zrak sva opazila, da bova na vrhu ravno tam okoli zahoda. Zato sva si pripravila lučke. Greva. Pohodnikov nikjer nobenega nikjer. Le ena gospa v svojem koraku v dolino. Sama sredi hriba in nato malo višje in višje do vrha. 

Ko prideva do markacij, katere označujejo poti, sem bil prepričan, da bo Gorazd malo potarnal v smislu. A je treba res še malo gor do koče. Na začetku sva bila prepričana, da ne bo treba na “vrh”. No a temu ni bilo tako, zagrizeva še ne kaj metrov v luft in sva v koči, kjer si naročiva energijo za spust. Kljub temu, da je bil pred nama spust sva vedela, daj je pot še dolga. Ne tako km ampak časovno. Poti nisva poznala a ura je pridno kazala, da morava kmalu strmo desno dol.

 
 

 A še pred tem vidiva kako v koči nekateri odhajajo na večerjo, nekateri na fotografiranje na zahod, nekaterim sva pa na začudenje iz kje sva prišla razlagala najino videnje na takšne podvige. 

Jožko je lepo povedal: “Spust bo brutalen”. Res je bil.

Skale sem in tja, nizki borovčki so preprečevali varen sestop na skale katere so bile nekatere malenkost vlažne ali pa “umazane” od zemlje oziroma peska. Velikokrat na glas rečem #StayFocus, saj si nisva smela oziroma želela da bi bilo kaj narobe. Počasi in varno. 

Pred Oražnovo kočo na planini za Liscem prideva na lep prostor. Kot v pravljici. Ravno za Camp varianto odmaknjen od vseh.

Prijazen lastnik nama predlaga pot. Sicer sva imela  označeno, a zaradi goloseka je bilo vse drugačno in nedostopno. Z malo iznajdlivosti sva našla pot. A naenkrat ne vem zakaj se zaustaviva in pogledava na zemljevid in vidiva, da sva šla predaleč. V tem trenutku si nisva smela privoščit, da se zgubiva ali delava preveč dodatne kilometrine, saj sva imela zaloge in “telo” ter “glavo” pripravljeno na jezero. 

Gorazdu rečem: “Počakaj”. Usedla sva se na tla in pametno pogledala zemljevid. Vidiva, da sva cca. 30 – 40 metro predaleč od poti. Kmalu Gorazd zagleda smerokaz Polje-Jezero. Vedel sem, da je to to! Kljub neravnem terenu nadaljujeva v tej smeri. 

Za vsak slučaj pokličeva v “dolino”, da punce pripraviva na morda malo kasnejši prihod ker se “loviva”. Vendar sem bil trdno prepričan, da sva na pravi poti. Punci sta tudi Gorazdu zaupale, da so opazile dve lučki v gozdu. Sicer nisem vrjel, da so najine. A na koncu se je izkazalo, da sta naju opazile visoko nad cesto. 

Sledil je malo bolj prijazen spust in že kmalu! WooooHUU! Zagledava najin best support. JEAAA! Zmaga! Sicer brez fanfar in množičnega navijanja. To je ultra world!

Bilo je pristno in edinstveno. S Šiškarjem se objameva, vedela sva da je to to. Malo naprej pri tabli Ribčev Laz naju pričaka FINIŠ trak s Slovensko zastavo in baloni, katerega sva s ponosom prečkala. Bilo je lepo. 

Še nekaj kilometrov do jezera, kjer se bova “umila” ter “regenerirala” in najina pot bo končana. Bežanje ni bilo virtualno, zato sta nama punci pripravili posebno nagrado. Unikatno izdelano medaljo! WAW! Lep spomin.

Slečena, do spodnih gat v hlajenje v nočno Bohinsko jezero. Regeneracija popolna. 

Ker je pot končana naj se vrnem na začetek. Zakaj sploh ta pot in po poti katerega tekača.  

Velikokrat sva s #Šiškarjem preklela Davida Kadunca – Avija, zakaj si je izbral takšno pot. Veliko sva se pogovarjala o njem. Oziroma, da ga “pogrešava” čeprav, ga osebno ne poznava. Veliko je napisanega o njemu. Tudi blog še živi, tako kot on, vendar morda ne več v tako močno  tekaškem koraku. Nori zapisi in super tekač. Avi hvala za ideo. 

Da je pot minila še lepše sta poskrbeli Mateja in Irena z odličnim supportom. Oba veva, da je potrebno veliko prilagajanja, veliko iskanja parkirnega prostora, pobiranja odpadkov, katere sva pušča za seboj. Priprava že prej pripravljenih zvarkov, zahtevanje onega in tretjega. Veliko prostega časa in skrbi. Hvala vama za lepe besede in pomoč. Lahko rečeva samo hvala za izjemno delo.  

Spremstvo je bilo vedno napornejše od bežanja. To sem prepričan, zato raje bežim.

Za vse, ki bi hoteli bežati po gpx poti jo vedno lahko dobite ali pa si ogledate tukaj.

Nekaj detajlov, kateri so meni osebno olajšali bežanje:

Hlače in majica:

Obutev:

Hidracijski hahrbtnik

Palice:

Ura:

Očala: 

Hrana in pijača:

Drugi pripomočki:

Na koncu, naj še poudarim, da je #Šiškar super vzdržljiv, pokazal je veliko tekaške vztrajnosti in potrpežljivosti. Na začetku sem upal, da ne bo prehitro zdirjal v hrib. Bil sem prpričan, da ga bom moral kar pošteno bremzati. A se je sam lepo brzdal. Tek, mu je pisan na kožo najverjetneje enako kot skakanje iz skakalnic, kar je razvidno iz spustov, katere izjemno opravi. Več pa ne povem, ker bo konkurenca to vzela na znanje. 

Gorazd poklon, za odlično ultro!

 

 

Morda ti bo všeč tudi:

Pusti komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.