MYUltraGoričkoPiranWithMyFriends

V glavi že veliko prej kot decembra, ko sem “razkril” samostojni projekt #UltraGoričkoPiran.

Doma so že vedeli, da se bo projekt izpeljal vendar prijatelji so za ta projekt izvedeli nekoliko kasneje. Decembra ko smo z Urško in Jožetom fotkali “tačke” za Eisbar, smo se malo bolj pogovarjali o tem projektu. Na hitro sem zgrabil priložnost ter Urško pobaral za morebitno sodelovanje v tem projektu. Rekla je ql!

Fajn, prvega člana potovalne ladje sem imel. Sicer takrat še sam točno nisem vedel ali bomo to izpeljali s C3-jem ali s Triglavom 😉

Po novem letu so se začele aktivne priprave za projekt. Sestaviti je bilo potrebno optimalno ekipo, ekipo ki se bo razumela tudi v bolj sivih trenutkih.

Kako to doseči, je bila umetnost, saj se nismo nikoli skupaj dobili, pogovarjali ali pa skupaj spili vsaj kakšen #greenČajček.

Ker sem imel že nekaj malega “izkušenj” iz prejšnjih ulter sem vedel, da ne potrebujem veliko. Potreboval sem ekipo! Ekipo ki me bo vodila skozi cca.  300 km in več, da me bo vodila ob soncu in ob luni. Vedno!

Nekoga, ki bo skrbel za moje “tačke” sem strogo potreboval izbral sem Urško. Sicer  sem jo  spoznal ne dolgo časa nazaj in čutil, da je to ql, če gre zraven in da bo del te ekipe. Nek instinkt ki pravi to bo ql.

Potreboval sem še dva voznika. Pobrskal po spominu in aktiviral kar nekaj ljudi saj sem najprej potreboval vedeti, kdo je “frej”. Ok zbral sem Markota in Leona z obema sem bil na MOM (mednaordni operaciji in misiji) oba sta prava borca. Marko je trmast organizator, kateremu moraš dati samo oblast in bo izpeljal zadani cilj. Leona sem pa spoznal 14 dni pred odhodom na misijo in sem že takrat vedel, da je pravi borec, to se je izkazalo tako na misiji in po njej. Super dec! Na misiji sva se pogovarjala o podobnih projektih, nikakor pa o takem.

Takoj, sem zavrtel številko (email) in smo že bili na ti. Jea! Imam tretjega člana, ki ve kako se streže zadevam, saj je tudi sodeloval z Matejem Markovičem. Vedel sem, da ga moram izbrati, ker je skromen in delaven dečko!

Ok, tri borce že imam. Seveda za red in disciplino ter hrano skrbijo ponavadi naši starši ;). Tudi tu je bilo tako. Oče in mami sta bila obvezna člena ekipe. Zaobljubil sem si, da na podobne preizkušnje ne bom vlekel domače. Tokrat sem poslušal instinkt in rekel: “Gremo”!  Izbira popolna!

Še nekaj mesecev nas je ločilo do projekta. Na veliko ste in me sprašujete kako sem treniral za ta projekt. Nikoli za nič ne treniram delam zase in za svoj občutek. Zavedam se, da uspehi brez težkih bežanj (izogibal se bom besede trening) niso dosegljivi.

Teki ponoči, sredi noči, ob mrazu, ko ti že telo počasi odpoveduje in ti sproti govori ne delaj tega, vendar ti izbereš še bolj kruto pot in greš naprej! Greš naprej!

Tudi takrat ko noben ne “beži”, ob sneženju, ob minus stopnijah, ob vetru, ob zelo visokih temperaturah in visoki vlagi, ko se vsi hladijo v klimah, takoj po kosilu ko imaš poln želodec, takoj po službi ki je bila naporna, kljub bolečinam ki te pestijo,…. le tako sem vedel, da mi lahko to koristi.

Vendar kljub tem čudnim bežanjem sem bil zadržan, ker sem že izkusil krutost ulter. A v glavi sem vedno imel nekaj! Cilj! Prijatelji! Piran!

Ko sem “pridno” nabiral kilometre sem še sproti urejal avtodom. Veliko prijateljev aktiviraš za morebitna poznanstva in ugoden najem avtodoma. Nazadnje je Costa na FB našel odlično spletko, kjer je prijazen g. Jure predstavil #TOP ponudbo.

Morda mesec dni pred projektom sem začel iskati sponzorje in donatorje. Velika zahvala gre g. Jožetu Rehberger Ogrinu, ki mi je predstavil odlično podjetje Intersocks iz Kočevja, kjer tudi delajo #TOP nogavice. Tako sem dobil zlatega sponzorja #BRBL. Sicer s samim podjetje Intersocks sodelujem že kar nekaj časa. Tokrat sem dobil izjemno priložnost in bil del BRBL blagovne znamke.

Na moje veliko presenečenje me je opazil tudi zastopnik za Suunto in Salomon. Le kdo si nebi želel biti del teh norih #avantur in top opreme.

Ko sem imel bogato zaledje sem lahko začel malo bolj razmišljati taktično. Taktično v smislu, kako se bo izvedlo samo bežanje. Kaj se bo jedlo in pilo. Kaj bo v primeru tistega in drugega problema. V glavi je bilo veliko stvari. Brez odlične ekipe bi bile že priprave zelo težavne. Sem ter tja se je kaj “zakompliciralo” vendar ker je angel varuh na naši strani smo tudi nekaj ključnih stvari “zborbali” #kepca 😉

Pred mano je bil slab mesec pred 24. 3. Zaradi službene odsotnosti sem bil tri tedne z dejanji na terenu, misli so mi včasih pobegnile v projekt. Bil je čas za počitek in senacijo pokostnice. Ja, tri tedne pred projektom in pokostnica boli ko hudič.

Pravjo, da je za pokostnico samo počitek. Sam sem počival 3 dni tako, da nisem šel bežat. Po treh dneh sem videl, da je noga bolje zato sem še bolj optimistično zrl v Cilj (namensko C z veliko).

Ker imam odlično službo, odlične nadrejene in še bolj zanimivi podrejeni sem si lahko privoščil malo drugačne treninge. Na Počku sem veliko skakal po hribih in bil večkrat na Nanosu. Vendar, ko je služba zahtevala človeka na mestu ni bilo zajebancije, zato je bilo potrebno vstati tudi ob 3 ali 4h zjutri in narediti bežanje, pa tudi če samo za nekaj km.

Veliko časa sem nemenil duhovni sprostitvi. Greš v hosto in razmišljaš o Cilju. Kako ga pozitivno izpeljati.  Nikoli nisem obiskal podobnih tečajev, delavnic, seminarjev vendar vem, da ti lahko avtosugestija reši marsikatero zagato. Deluje. Probajte.

Uff dolg bo tale zapis.

Ko sem prišel iz terena me je doma čakala #TOP roba. Novi “hudiji” katere sem naredil samo za našo pet člansko ekipo. Mojster Janze jih je res super izdelal. V dveh bogatih vrečkah pa same sladkarije #salomon.

Tri dni pred odhodom smo še urejali zadnje zadeve (hrana, sadje, piškotarija…. in podobo). Naj pomembnejše je bilo, da domov pripeljem avtodom, v katerega smo hitr začeli “trpati” robo. Uff robe veliko. Sicer smo že pri nakupu vedeli, da bo veliko “robe” ostalo vendar smo “morali” poskrbeti za vse potnike na ladji in “srfarje” ki bodo prišli v bližino ladje. Ni kaj bolje več kot premalo. Ziher je ziher je reku tist k je bremzu gor! 😉

Avtodom je bil nekako razdaljen na zdravo in malo manj zdravo hrano. Na dele kjer je Anžetova #PlantPower zbirka in kjer je ostala “sladkarija”.

Morda malo več o prehrani oziroma izdelkih ki so krasili PlantPower predale. Veliko je bilo kupljenih narvnih pridelkov, kot so spirulina, kokosova voda, kokosovo mleko, med, baobab, chia samena, maca, bio sport, triphala, banane, jagode, grozdje, avokado ter druge malenkosti kot so razni oreščki. Takšni in drugačni.

Ker imam med takšnimi  napori probleme s prebavljanjem hrane sem vedel, da bom samo s “smutiji” prišel čez. Ok, veliko sadja in brez recepta 😉

V “predalu” kje so bolj kalorične dobrote so se znajdle odlične Lušta sladkosti, razni čipsi, razni bomboni, čokolade… Vse to kar radi papamo med gledenajem najboljše TV nanizanke ali prebiranje tega bloga 😉

V tretjem predalu pa bolj mesnate zadeve, kakšna salama, pršut, sir, hruh…

V 34 predalu je bilo tudi nekaj piva za naše goste 😉 #UltraGoste. Vendar pa vemo, da Česn ne gre na pir in da raje konzumira #TOP Atleta. Energy Source in Zero tabletke so bile na vsakem vogalu! Sem pa tja tudi kakšen RedBull za naše voznike in zaspance 😉

Tako nekako je bil razdaljen naš avtodom.

Takoj ob vstopu v ladjo, desno zgoraj je bila na razpolago tudi bela škatlica z napisom IBRO… V primeru slučaja, da je takoj na dosegu roke. Hvala nekomu, da sem pustil to belo škatlico pri miru. Yes!

Sam sem vedel, da bom šel na smutije ter Energy Source z mešanico Zero tabletk. In to veliko tega kar se da! Veliko!

Marko nas je  prepričal (sicer je bilo vse odvisno od preostale ekipe), da smo se do Goričkega odpravili že dan prej. Prespali bomo tam nekje.

Kmalu pred odhodom izvem, da bo Jože (fotograf – Intersocks-a) prespal en dan prej na Cankovi v restavraciji Ajda. Ker je Jože car nam je zrihtal parkirno mesto, ter uporabo toaletnih prostorov v tem gostišču. Ker je Jože še večji car me je povabil, da si lahko deliva posteljo, da bom spal bolj na mehkem. Ok, sem si rekel ter, da se tako ali tako slišimo ko pridemo v Prekmurje.

Ura 20:30 in del ekipe zbran pred VEP-om (vojašnica Edvarda Peperka). Obema borcoma sem stisnil roko, ter ju iskreno objel. Tisto iskrenost, ko čutiš! Obama sem predal vrečko “presenečenja” katero je za nas pripravil Jože s podjetjem Intersocks.

Čutil sem potrebo po dodatni zahvali, sem vsakemu članu ekipe podaril “Wingsa” ter zapestnico Hope. Krilca in upanje, ki te nese dlje, dlje. Kamor si želiš!

Še predno smo volan prepustili Markotu in Leonu, sva s Costo šla na en rejli 😉

In že smo bili na poti… Naj priznam veliko emailov je priletelo, če sem že kaj v matuljčkih…. Ne, priznam res nisem bil. Čutil sem pa edino tisto obvezo do vseh sponzorjev ter donatorjev in vas, da uspešno izpeljem projekt. Vendar sem hitro te misli pustil na avtocesti za Maribor.

Ufff še ne vesta kolk bomo zmatran 😉

Pri Mariboru smo se srečali s “Strava” prijateljema, ki sem ju končno spoznal v živo  (to je bil namen projekta). Miloš in Radko sta nam prinesla odlične Lušta sladice.

Nam se je malo zaluštalo Lušta sladic. Miloš in Radko hvala

Ql, kmalu smo bili na Goričkem, kjer nas je prijazno čakal Jože. Kdor pozna Jožeta ve, da ima polno dobrih zgodb in debata na debato. Kot obljubljeno, delila sva si del sobe in ob 2h ponoči končno zatisnila učke. Uff čudno smo začeli. Ob 2h ponoči ob 6h pa vstajanje. Jao! Tole bo še zanimivo.

Ko se zjutraj zbudim, me na Jabuku čaka prijetno sporočilce: V smisu – Želim si, Hočem, Pripravljen sem, Odslej bom mislil, čutil, verjel, deloval).

Uff to mi je dalo energijo! Zmaga!

Zjutraj klasični slovenski zajtrk med, kruh in Zero šumeče tabletke iz TopAtleta 😉

Zajtrk

Ok, gremo do table Krajinski park Goričko, tam me je že čakala Borisova bežeča deca. Klapa mi je pripravila posebno štartno številko s “heštegom” #UltraGoirškoPiran2016. Ej, deca vsa čast.

Skozi ves čas projekta je Jože pridno in nesebično fotografiral sam projekt, tokrat smo naredili nekaj pozerskih fotk. Ker potem ne bo več časa za “hec”, potem bo čas za “UltraParty”.

In “UltraParty” se je začel… Še pred čistim začetkom smo super lepo “skurili” varovalko (10) tako, da nismo morali mešati “smutije”. Nič se bomo že znašli. Domačini, lokali, petroli…

 

Konec poziranja, začenja se #UltraParty #UltraGoričkoPiran Marino, jaz, Marko, Teja, Leon

Z Borisovimi deci smo prijetno zgučali zanimive zgodbe. Vse skupaj je bilo zelo sproščeno in prijetno. Nikoli ne bom pozabil začetka s Prekmurci. Ha, carji ste!

Borisova bežeča deca. Skupnost, katero so sami ustanovili in zbrani so iz različnih vetrov #nepozabno

Taktika je bila sledeča, na vsake 5 km se ladja ustavi in mi nudi kar rečem, potrebujem, želim. To je taktika s katero smo že večkrat “zmagali” tako pri samostojnih projektih kot  s Sonjo Leskovar. Na vsake 5 km sem tudi pil in jedel po želji. Takoj sem začel s “smutiji”. To bo izziv 😉

Za pasom sem imel mini bidon “2 deci” tekočine (EnergySource ali Zero tabletke), katero sem lepo praznik preko zadanih  kilometrov. Sicer včasih se je teh 5 km potegnilo tudi na 6 ali 7. Včasih pa na 4 km. Ta taktika špila!

Prvi postanek in informacije iz terena. Počuttje, mnenja…

ANZE-CP-2016-18
So far so good – Zaenkrtat vse po planu

Borisova bežeča deca so bila z mano cca 22 km, nato sem cca 33 km tekel sam. Ker je bil pred mano vstop v mesto Maribor in nekaj klančine sem si dal v glavo Mp3 in #NiceAndEasy pametno premagoval kilometre in nekaj višincev.

IMG_3221
33 km samote 😉

Ko sem prišel na kontrolno točko sem dobil kar sem želel. Kmalu so mi “podtaknili” kruh in pršut. Eh, in izkazalo se je da tole ne bo ql. Ok, zdej vemo.

Trda hrana #NoGo

Kmalu sem prišel v Maribor, kjer sta me čakala Miloš ter Robert skupaj smo rekli nekaj mariborskih zgodb in odločno premagovali kilometre. Situacija podvozja stabilna in naj traja. Le nekaj se mi je “motala” neka bolečina…

Robert in Miloš… Kilometri letijo. Ekipa me miri!

Malo naprej od Maribora (točnih krajev, kilometrov si žal nisem zapomnil) so me pričakale boljše polovice od Miloša in Radkota. Super nova svežina v nogah! Pišuka punce so letele 😉

ANZE-CP-2016-20
Nove “ekipa” novi km, nova svežina

Ko je bil čas za postanek sem si vzel trenutek in se osvežil s kokosovo vodo, smutijem, #TopAtletom in dokler so še bile odlične sladkosti Lušta 😉

 

ANZE-CP-2016-24
Kokosss 😉 pa moji značilni prstki #TakSm

“Mudilo” se je, zato smo šli naprej. Punce so nas zapustile in nekaj km smo bežali sami.

ANZE-CP-2016-33
Tehniko treka imam porazno, vendar sem se naučil, da noge ne dvigujem previsoko. Čim manj, 1mm pa en mm 😉

Ekipa je bila vedno na preži. Tako za volanom, kot na asfaltu. Vedno.

ANZE-CP-2016-37
S kom moram jest delat. Pol ni čudn da sem tak 😉

Ker je potekalo vse brez problemov se je ekipa očitno imela odlično. Nekateri smo bili pa še v lepši družbi tekačev 😉

ANZE-CP-2016-38
Pozerji, jest sem pa s prjatli tlačim asfalt 😉

Miloš naju je zapustil po dobrih 26 km, sicer bi jih še več naklepal vendar je moral nazaj v službo. Priden pubec! 😉

Tako sva z Radkotom kilometre pridno podirala enega za drugim. Lepo nama je šlo. Kakor sem seznanjen je Radko pritekel svoj osebni dolžinski rekord! Bravo!!

Na Stravi je Radko zapisal nekako takole:

…Mi ta tek pomeni več kot da bi pretekel kateri koli uradni maraton.

Radko P.

ANZE-CP-2016-39
Radko je “podrl” svoj dolžinski rekord 43.3km. Yes!

Pri Prelogah sem srečal sicer do takrat neznanega možakarja Mirana Saliborja. Ko sem bil mali pubec smo se srečali na Debelem Rtiču, kjer smo s starši hodili na off. Od takrat naju z bratom vedno spremlja. Tokrat je prišel zadevo dokumentirati. Miran hvala za spodbudne besede. Od tistega trenutka sem spoznal, da je projekt uspešen. Spoznanje, da je prišlo do povezavonaja prijateljev, neznancev, znancev, tekačec, netekačev… Vglavnem istomislečih ljudi.

Zelo sem vesel najinega srečaja. Tako vesel sem bil tudi, da sem v ekipo “spravil” Leona.

Ni me veliko spraševal, iz “pasa” mi je vzel bidonček in ga napolnil, ter hitro kasneje pospravil nazaj. Brez govorjenja, spraševanja, bluzenja. Ve kaj dela #izkušnje #umirjenost.

Z njim kamorkol!!

Nekaj 20 km pred celjem sem prvič začutil močnejšo neprilagojeno bolečino, katero sem skrival dolgo časa. Nisem želel ekipe obremenjevati s tem. Kmalu po začetku teka so me začela boleti mišice upogibalke kolkov. Aaa! Pinja sem reku, tole ni ql! Najprej nobenmu nisem hotu rečt! Bo že. Pol je bilo s časoma ql. Kakor se spomnim sem kasneje nekomu pojamral in še dobro, da je ostalo samo pri tem.

Tako kot jaz je tudi ekipa dobro “zašvicala” kar se je pri meni videlo na majici se je pri ekipi videlo v rokah 😉

ANZE-CP-2016-57
Kaj boste? Vedno pripravljeni

Malo pred Celjem, sem se slišal z Urško, katera je bila na poti k ekipi. Hrati sem imel pripravljene obeske za super tekaško spremstvo. Spremstvo, ki mi je seglo globoko v srce.

ANZE-CP-2016-50
Nekaj km pred Celjem… Pripravljeni na novo okrepitev. Vedno močnejši…

Radko je na tekaško druženje pripeljal celo družino. To je bilo carsko.

ANZE-CP-2016-52
Nova mlada energija! Tai in Brina zelo dobra tekača in pridna učenca. Očka – Radko mi je vse povedu 😉

Tako smo skupaj začeli premagovati kilometre enega za drugim. Polna energija. Še za večjo mero odlične energije je poskrbela Urška katera je prišla “pogledat” ali so še tačke na mestu.

Zdej se pa lahko začne. Urška je na mestu, trakci in kremce čakajo. Popolna ekipa, ki te skipa 😉

Eh, sm jo bil vesel… #Priznam

ANZE-CP-2016-55
Zdej bo šlo še lažje naprej 😉

Preden smo štartal naprej novim kilometrom na proti sem se vedno rad malo raztegnil…..

ANZE-CP-2016-48
CocaCola za sladkor

Ok, energija na 100 procentov pa že mal jo čez meče. Osredotočenost na cilj še vedno na prvem mestu. Vsi vemo kje je Celje in kje je Piran. Glava na mestu, gremo dalje. V družbi najmlajših! #NajTraja

ANZE-CP-2016-61
Popona ekipa z ladjo in najmlajšimi spremljevalci. Takega teka ne pozabiš nikoli. Tai in Brina vidva sta carja!
DCIM148GOPRO
Del trase, poti, druženja, ki ga ne bom nikoli pozabil.

Včasih so pomembni trenutki, ki ti spremenijo pogled na življenje. Ali se pa vsaj malo zamisliš…

IMG_3387
Poleg tega, da Brina obvlada tek je že izurjena v hitrem branju. Zelo lepo! Pridna #KeepGoing

Ker je bila za mano že neka kilometrina sem si malo pred Celjem vzel malo časa za nogice, Urška me je strokovno polepila pa še malo rezbremenila tačke. Super je bilo še za naslednjih 100 km 😉 Lepo se sliši.

IMG_3391
#KinesioTaping z Urško Ahac

Radko me je vestno spremljal skoraj do Celja. Pritekel je 43km. Carr! Rekord! Super vesel sem bil njihove družbe in tudi njihovemu dediju se moram zahvalit, ker jim je omogočil, da je bila druščina še bolj pisana. Hvala dedi 😉

ANZE-CP-2016-67
Novim osebnim zmagam naproti smo hitro bežali v noč #Radko #Urška

Med postankom sem si privoščil naboljše jagode v odlični družbi z mojo najboljšo mami  😉

ANZE-CP-2016-64
Smileee

Ekipa vedno na voljo ter vedno pripravljena.

ANZE-CP-2016-63
Kaj me vsi gledate. Sej sm ok. Do zdej 😉

Vedno dobro razpoloženje je ključ do uspeha. Sicer včasih je malo težje, a kjer je volja je tudi pot!

Pravjo: “Dobr zgledaš”!

Hitro se je bližala noč in s tem nove priložnosti za nove zmage. Nove zmage za vse tekače. Malo pred Celjem se nam je pridružil Ici, aaaaa je že vedu kdaj more priti. Saj je zbral odličo traso in še bolj noro uro ;). K nam ga je pripeljal še eden izmed #TOP očetov. Jani hvala Vam! #ultraš

Pri Celju smo naredili krajšo pavzo kjer sem si vzel čas, da sem se malo bolj zalepil. Urška je s svojim odličnim znanjem iz kineziologije poskrbela, da so mi noge skupaj držale in bile pripravljene na naslednje kilometre. Globoko smo že zakorakali v mrak. Prišel je moj čas, moj tek…

ANZE-CP-2016-69

Bil je čas, da sem si zamenjal nogavičke, no vsaj tako je Urška ukazala. Leon se je spomnil malo svojih začetnih očetovskih nalog in mi prav lepo obul nogavičke 😉

ANZE-CP-2016-72
Dejmo Leon. Leva tačka – desna tačka. #paše, da se razvajaš

Ekipa mi je ves čas projekta stala ob strani. Vedno so mi nudili kar sem želel, me spraševali in od mene zahtevali povratne informacije iz terena. Najmanj kar sem jim lahko rekel je hvala. Hvala za vsako storjeno potezo. Imeti takšno ekipo s seboj je lažje.

Ekipa! Dejmo se mal nasmejat. Sej še nismo kupil rdeče sveče 😉 #KajSoResni #Strah?

Nekaj vrstic zgoraj sem omenil “Moj tek”. Veliko pred ultro sem bežal po noči. Sredi noči, ko sem lahko srečal le peke ter komunalce ;). Ko tečem po noči nimam občutka za hitrost, okolico, vzpone… Osredotčen sem samo na polaganje noge pred nogo! Kilometri pa bežijo in bežijo. Utrip pada…

ANZE-CP-2016-79
Skupaj z Icijem ter Oskarjem smo štartali v noč. YEA!

Pri Celju z okolico in naprej smer Ljubljana se mi je pridružila nova ekipa Mateja, Pia ter Ivi.

To so odlični ultraši, ki vedo kaj je noč in so se pridružili ob res norih urah. Pridružili ob sončnem zahodu in tekli do sončnega vzhoda.

Za vsakega od njih bi lahko napisal 340 strani dolg blog. Z eno besedo Carji ste. Morda pa le nekaj malega o vsakemu. Najprej punce ok? 😉

Mateja: Matejo sem prvič spoznal na 48 urnem teku na Bledu, beseda dve tri. No, sej točno se ne spomnil kaj sva debatirala. Upam, da sem ji kaj pametnega povedal. Punca ima velike cilje in še več dela za usvojitev najvišjih ciljev. To je vrhunsko. Tudi, ko ji nekaj ne gre dela vse s trmo. Veliko si piševa preko “račnalnika” iskreni pogovori in to pri njej cenim. Cenim tudi to, da si je vzela čas in me prišla pogledat lansko leto na deževno ultro Celje-Logarska. Ko jo vidim, da s svojo največjo ljubeznijo pleza po drevesih in se “poja” po hosti lahko rečem vsakemu, da je združevanje privatnega in športnega “poklica” preprosto! Res, poklon Mateja. Punca, za vikat!

Pia: S Pio sva se prvič srečala, spoznala med 8 urnim tekom, ki ga prireja Jure Košir v okviru projekta FormAraton v Tovoliju. Eeee punca bi želela biti starejša in bolj izkušena tekačica. Pravim naj malo počaka, leta pridejo, izkušena je pa že čez rob soda! To je dokazala lansko Celje-Logarska (vsaj meni). V odlični podpori ki jo ima se bo o njej še veliko govorilo. Tudi Šparta jo bo videla v to sem prepričan. Kljub svoji drobni postavi kreše kilometre za šalo. Vem, da je odlična ultrašica, mami ter oseba. Uspelo ji bo. Da bova še bolj na ti, mi mora izdati recept za odlične “kukije”. 😉 Pia carica!

Oskar: Z Oskarjem sva se spoznala tako kot z vstalimi “340” in več prijatelji preko družbenih omrežij. Dečko pove kar si misli. S svoji izjavami te nasmeji tudi ob 3 zjutraj ali pa ob 12 popoldne. Odličen lehek ultraš s prisrčnico ob sebi. Eee legenda si nimam kaj reči. Lepo je, da ceniš družino in da družina ne trpi zaradi ur in ur bežanja. Veliko družin poznam k so šle k “vragu” zaradi teka. Tebi oziroma vama to očitno odlično uspeva! #KeepGoing.

Ici: Ici, Ici-Sportiva, Ironman, Ultraš, Iztok, legenda, mašina! Eh sej lahko še kaj dodam! Car! Prvič sva se videla na tavžnt metrov (WorldRun)  v Ljubljani. Tebi nič meni nič je navijal zame, kot bi bil njegov ata. Res vsa čast! Skupaj sva se še bolj “povezala” pri projektu Srce Slovenije. Nekako sva bila istega mišlenja. Družina, služba, šport. In to odlikuje njegove poteze. Družina mu veliko pomeni, očeta je pripravil, da pri svojih mladih letih po srcu preteče ultro 😉 .Tudi spanju se bo odrekel, samo, da bo prijateljem pomagal izpeljati zadani cilj. To veliko pove o ultrašu! Vse! Mašina, veselim se tvojega novega projekta “Balaton16” raztrgaj. Borc!

Ivi: Ivija sem spoznal pred slabim letom, ko smo se s sodelovcem Jakom Zajškom prizadevali, da bi skupaj povezali start trail Krvavec in start trail Golte. Tam sem videl, da je njemu na teden 15 tisoč nadmorske čisto tako za povprečje. Zelo, zelo pardon vrhunsko pripravljen gorski tekač, počakajte še nekaj časa in bo na kakšni nori naslovnici. Zapomnite si kaj sem rekel. Gorski tekač za vikat in preprost človek.

Nekaj malega čez polnoč #UltrašiPaNašpičeni #Ivi #Oskar #Mateja #Ici

Hitro smo prišli na krofe. Trojane so bile zaprte, bil sem potrt, hotel sem, da se cela ekipa okrepča s krofi. Si predstavljate to fotko. Vsi od marmelade 😉

Pri Domžalah nas je “zapustil” Ici, čez nekaj ur ga je čakala služba. Uff Mašina, tole je bila nora idea. Tek in služba! AAA sej smo že vajeni a? Ej, vsa čast, da si počitek zamenjal za tek in mi s tem polepšal tekanje. Hvala Mašina. “Balaton” te čaka in vem, da ga boš zmlel v prah! YEA!

Ok, nadaljujemo pot proti Ljubljani. Tu se je hotela z mano poigrati glava. Nekako se mi je vleklo do Ljubljane. Sicer smo skupaj s Pio in Oskarjem uspešno premagovali kilometre. Nočni teki so zakon.

Ljubljana!! Nato pa šprint 😉

Sledila je znana pot, pot po kateri poteka WordRun! Ja, to je treba nekako izkoristit in seveda podali smo se v dir in z lepim tempom “prišponali” v Ljubljano. No ne čisto še v Ljubljano. Ekipa nas je ustavila cca 3km pred Ljubljano na postanku. SIcer res nevem zakaj? To si mi še dolžni obrazložiti! Ejej! Haha Pia in Oskar dobr smo jim zbežali. “Kolk je tempo?” 😉

Zavedal sem se, da je takšno “bežanje” nesmiselno, vendar glava je tako hotelo in smo šli. Krize je bilo konec in v Ljubljani je sledil počitek.

Planirano je bilo, da se bo počivalo 30 minut. Naš Marko je “sam” odprl Petrol in tako smo imeli rezerviran parkirni prostor. Nova spremljevalna ekipa nas je že čakala.

Ok, masaža in počitek. Urška masaža je bolela k ps. Sam je pa pasalo 😉 Hiter učke zapret in ekipi naročit, da se tudi za 1 minuto ne podaljša spanca.

Naredili smo veliko napako, saje se je avtodom neprestano odpiral, zapiral, zibal in tako dalje. Slišali so se pogovori in nikakor nisem moral zaspalti. Dremal sem 15 minut potem pa že na nogice in gremo bežat.

Začetek malo robotski, ko sem se ogrel je šlo. Počas v pričakovanem temu 6 minut na kilometer.

ANZE-CP-2016-114
Nova, stara ekipa pripravljena na mletje kilometrov slovenskega asfalta #ZelenaPrestorlnicaEvrope2016

 

Skupaj smo odbežali preko Slovenske ceste. Super je bilo. Le spremljevalna ekipa je malo “zabluzila” in ni šla po Slovenski cesti. Ok, ni jim oproščeno! 😉

Ko smo prišli, do Ljubljane oziroma Viča nas je čakala nova spremljevalna ekipa. Jan, Lajko, Romy, Diana ter Gorazd s klapo.

Zelo sem bil vesel družbe še posebaj pa Gorazda. Ne želim in nočem nobenemu narediti kaj žalega samo moral sem izpostaviti Gorazda, saj sem bil nad njegovo kondicijo na Bledu, kjer smo skupaj bežali in njegovo sproščeno karizmo res tako čudno presenečen. Pozitivno čudno presenečen! Zakaj? Hmm? Ne znam pojasniti. Preplrosto je ql človek 😉

O Romy in Diani ne bom zgubljal besed! Preprosti deklini z odlično kondicijo, skromnostjo ter med potjo skrbni, da ni bilo kaj preveč narobe #DinamikaSkakanja 😉 Kajne Romy! #Psst he he

Jan! O njemu ne bom napisal nič, za zdaj še nič!

IMG_3418i
Nova spremljevalna ekipa pripravljena na nove izzive. Z najboljšo mami na svetu!

Pot je bila znana in že večkrat poteptana. Prometna konica se je proti Vrhniki dobro začela odvijati, tako da smo vsaj upam, kakšnemu naredili lušt, da je šel popoldne malo bežat.

Nikoli se nismo in nikoli se ne bomo predali 😉

Pred Vrhniko smo naredili odmor in temu se reče odmor, 30 minut spanca! Masaža ter spanec! To je zmagovalna kombinacija.

Preostali del spremljevalne ekipe se je lahko vsaj za trenutek spočil.

Leon in Marko. Ponoči sta imela naj več dela. Saj sta vozila za nami v “sklopka” prestavi ali v prvi

Veliko spremljevalne ekipe me je čakalo pred ladjo tudi sodelavci. Primož, Marko in Jernej. Hvala!

Sodelovci, ki ti z majhno pozornostjo vlijejo novih moči

 

Gremo dalje! Začetek zopet robotski…

Vrhniški klanec, brez posebnosti, že od nekdaj mi leži in brez problema. Glava deluje, noge tudi. Vse klapa. Zaenkrat. Še pred tem se nam je pridružila Anja. Super še en članica socialnega omrežja katero smo uspešno združili. Cenim, da se je nam pridružila. Sama sicer pravi, za malo kilometrov in še to s kolesom. Anja, to šteje. Šteje srce! Hvala

Proti vrhu Vrhniškega klanca – v novi kolesarski družbi Anje

Gremo naprej “BosmanČaka” 😉

Urbanistično dogajanje v mestih je vedno zanimivo in kilometri letijo #Dinamika

V smeri Postojne so se nam pridružili Mira, Blanka, Tadeja, Simon, Žiga in legenda Kristi.

Vedno več nas je. Vedno bolj smo močnejši. Vedno!

Idria, Col ali Planina. Zavijemo za Planino. In “Uffff” Kristi!!!! Ja, kaj je pa tebe prineslo, še 30 ur nazaj si mi napisl, da te ne bo…. Tako nekako je zgledalo. Super! Klanca do Planine sploh nismo opazili. Super gremo dalje. Močnejši!

Kristi prihaja na prvo bojno linijo, Pia in Oskar me/nas “zapuščata” po ultra razdalji #poklon

Moja roka sega v roko iskrenega in dobrega človeka, Mičo mu pravimo! Mičo ti si car. Hvala, ker tako lepo skrbiš za Pio! 😉

Ok, super nova okrepitev Kristi. Hm ko pišem tole mi gre kar na jok. Jep! Res je. Kristi je poseben človek.

Tomaž – Kristi – Legenda: Prvič sva se spoznala na 48 urnem teku na Bledu. Moja konkurenca, je pridno nabirala kilometre, ko sem se jaz matral sam s seboj in ožuljenostjo tam v “podvozju”. Nesebično mi je pomagal, da sem lahko sploh nadeljeval to pot, ki jo še danes furam. Ja! Tako je.
Celo enkrat sva šla s klapo v gore, eee tam sva si veliko povedala. Veliko! Izjemen skromen človek, ki je vesel, če je obdan s pravimi prijatelji predvsem pa spoštuje življenje. Rad bi še poudaril, da bo vedno poskrbel prvo za druge potem zase. Uff tole pri meni šteje več kot bilo katera ljubezen, več kot zadetek na lotu, več kot najboljši sovražnik ;). Kristi, želim ti v življenju, da ostaneš tak kot si. Malo je takšnih borcev. Malo! Hvala #poklon

Takole legenda Kristi osvaja srca 😉 Kristi, da se bo pravilno razumelo tudi mojeg si se dotaknil 😉 💙💚💛

Pridružila se nam je tudi Tadeja. Tadejo sem srečal na “potovanju” okoli Bleda. Cestna tekačica, ki je začela kmalu gristi korenine, skale in iz nemogočega narediti mogoče. Vse proba kar se da. Leti, pleza, skače… Ni da ni. Tadeja, hvala za presenečenje, ko si mi podarila rožico, da jo podarim mamici za materinski dan. E ti si taprava babnca #HeHe

11968_10153308978501856_1198457540358561117_n
Nov “lider” Kristi FotoFabio

Da je vse potekalo, kar se da tekoče je urejal Costa, sicer naj se že v naprej opravičim, če se kdaj Costa ni odvzval preko RoadID aplikacije ali kakšnega sporočila. Enostavno je imel veliko dela. Pohvala mu! 😉

ANZE-CP-2016-132
Kordinacija na terenu

Med elitno klapo sta bila tudi nora avanturista Simon in Žiga. Oba nora na adrenalinske “zabave”. S fantoma se nismo nikoli prej videli, vendar sem vedel, da pašeta v klapo, da se lahko povežemo tudi če nimata v nogah veliko kilometrov. Kar sta dokazala ravno nasprotno. Tam kjer je volja in želja je tudi pot in skupaj smo jo lepo steptali. Fanta, želim da bi skupaj odfurali kakšno noro dogodivščino a prej me bosta morala peljat na kakšen manjši hribček 😉

Takšno mišljenje kot ga imata vidva pri svojim letih sta lahko “prklemansko” na to ponosena. Vem, doma so. Negujta in vztrajajta pri tem, tudi če pridejo tatovi sanj!

535259_10153308978656856_8039263747359601464_n
Žiga in Samo nestrpno pričakujeta bežanja. Fanta s pozitivo in bistro glavo na mestu #Vztrajajta – FotoFabio

Malo pred vzponom srečam fotografa in ga vprašam po imenu. Luka! Prišel je z namenom, da me “pofotka”. Srečala sva se lansko leto, ko sem bežal proti Kopru in sem ga s #peace pozdravom odzdravil.

Ja to si je zapomnil! Zakaj pa pozdravljam  s prstki…

Če je voznik motornega vozila nakazal s smerokazom, da so pred njim tekači (ovira) in se odmaknil na drugi vozni pas je bil deležen mojega pozdrava. Sicer samo #peace s prstki na kratko in brez kompliciranja. Samo zahvala.

Luka je to opazil in prišel dokumentirat #UltraGoričkoPiran! Vsa čast. Poklon.

995387_10153308978036856_7379591057806020948_n
Trenutek zahvale vsem, ki ste lepo pazii na nas! #hvala – FotoFabio

Želel, je “dobiti” dve fotografiji. Eno na tak način s “prstki” “peace” in eno, ki sem odmaknjen in v svojem svetu. Svetovno mu je uspelo. Luka hvala!

10583955_10153308981096856_3915232560873147909_n
Odmaknjen… FotoFabio

Ok, pri Postojni oziroma na “ridah” se ustavimo in naredimo počitek, da se polepimo, zmasiramo in najemo. Masaža bolela k ps, pa tut “A” nisem reku! Vedu sm, da to pomaga. In je.

 

Masaža, ki boli k ps, pa ne upaš nč rečt 😉

Marko je super peku jajčka za vso ekipo. Ufff žena je zih vesela. Bravo Marko. Super je blo.

 

ANZE-CP-2016-154
Jajčkaaaa

Na ultro sta prišli še Meta ter Neja, ki pravita da sva jima s Cosoa vzor. Pa smo skupaj odšibali en džiro. Super, noi rekordi Lepo je bilo 😉

12900962_10153308982616856_4309806993021839713_o
Postojna prihajamooooo

Ko smo se najedli, nas je čakala v Postojni nova ekipa. Laura z Robertom ter Borut. Jea, leti, zopet močnejši. Še na hitrco pogovor z podžupanom in gasa.

ANZE-CP-2016-147
Kot se za Postojno spodobi. Hladno in vetrovno 😉 #DoMorjaJeŠeDolga

OPA! Morje je še daleč, od tu naprej se vse skupaj šele začne!

IMG_3502i
Vzporedno z Nanosom, kmalu se začne #UltraParty 😉

Pred odhodom v prve klančine se je med mano in Costo malo užgalo. Ne maram, da se komplicira pri preprostih stvareh. Vendar sva rešila vse zagate zelo hitro. 😉 Najprej je bilo potrebno obiti Nanos, nato pa so se začele klančine. Prvo klančino smo v hitri hoji premagali in smo že bili pri Sanožecah. Hitro je minilo, brez krize.

ANZE-CP-2016-145
Tisoč besed en pogled 😉

Nanos je bil hitro že za nami. Jan: “vidiš kje smo bili…”

ANZE-CP-2016-186
Z vsakim korakom bližje cilju, uspehu…

Malo pred Senožečami me pride pogledat Grega “najtabulši” Grega z družino in bratom Blažom, kateri me je hotel prepričati, da naj raje vzamem motor 😉 Vendar s takšno klapo, gremo tudi na južni ali severni tečaj 😉

ANZE-CP-2016-174
S takšno ekipo do konca in naprej

Noč nas je kmalu ujela in bežanje se je začelo v spremstvu noči, ki je zopet imela svojo moč. Super, jaz sem za. Dobro sem vedel kje je šele morje in se nekako notranje umiril ter nadeljeval z enakim tempom.

ANZE-CP-2016-171
Nadeljevati je potrebno, tudi ko bi se rad zaustavil in rekel: “Ne”. Vendar beseda NE, ne obstaja v našem ultraškem slovarju 😉

Vmes so kot za šalo padali rekordi Neja, Meta, Laura. To!! Dolžinski rekordi podrti! Eh kaj kilometraža, družba je važna.

ANZE-CP-2016-185
Z namenom kupljena zapestnica! Ki mi je ves čas narekovala tempo. Upam, da vas ni kaj motilo njeno ropotanje 😉 #NekeVrsteAvtoSugestija 😉 Pri meni deluje

Milijonkrat smo prečkali avtocesto in premagali večino klančine. Bili smo že globoko v noči. Malo smo si popestrili tek s prenosnim radiem in glasbo iz avtodoma. Jože je še posebaj navijal glasbo vse do neba ;).  Vsi smo vedeli, da je morje zelo blizu le obala je daleč 😉

Urška ter Borut sta že gledala novemu rekordu v pete. Oba sta borbala. In to odlično borbala.

Vsake toliko časa sem Urško pogledal malo bolj postrani in zanimivo vidu čist en drug obraz, ki ga kaže na fotkah 😉 Tisti fajtrski izraz, še mal še mal. Kristi jo je odlično motivoral! Nikoli si ne bom odpustil, da ji nisem znal, moral, spomnil, pomislil, da bi jo spravil k stotki. Seveda 85 km je nora razdalja! Čestitke Urška in poklon. Naslednjič stotka pade! Sory k ti nisem znal “pomagat”.

Vsake toliko časa nas je Marko opozarjal da naj kljub rani uri okoli 1h ponoči ne tekamo sredi ceste. Zlasti naju z Borutom. Oba sva ga imela že polno piz.. Ja, kdo ti bo pa pršu nasproti ob 1h zjutri! Kdo! Jao Marko tih bot. To sva govorila in ga velikokrat preklela. Priznam, ni lepo! A tako in tako je vse slišal! 😉

Ravno okoli tiste ure se do nas pripelje popolnoma neznan možakar in vpraša, če smo mi tisti tekači ki “bluzimo” in tečemo z Goričkega v Piran! Jes pozitivno! Mi smo.

Za nas je imel pripravljeno vrečo odličnih jabolk. Jabolka, polna vreča, 2 zjutri… Kaj je zdej to! Nč jasn! Ekipa zadaj se mu je zahvalila, mi smo tako ali tako “pičili” naprej.

Lahko le rečem Kmetija Tomažič (tatrcmisko@gmail.com) – Izidor hvala!

ANZE-CP-2016-190
Vedno za eno skupinsko. Robert in Lautra hvala za srčno udeležbo! #poklon

Ko smo prišli do Kozine smo imeli eno pavzo za sladoled.

ANZE-CP-2016-196
Selfi timeeee

Posedli smo se na tla kot, da bi bili v kinu in malo počili. Nepozaben kader. Jože mi je prinesel šotorko za pod rit in tako sva z Lajkotom in družbo uživala v daniih trenutkih.

ANZE-CP-2016-192
Recovery pred spustom v “dolino” Jože, tale fotka je #TOP hvala za ves trud! Car si!

Ker je bila ura že “pozna” in znajo učke skup lest je zopet situacijo dvignil Danilo!

ANZE-CP-2016-193
Telo je že zmatrano a glava hoče še!

Danilo je tisti krivec, da jaz danes hodim po športnih trgovinah in sprašujem ali imajo nadomestne gležne in kolke 😉 Danilo me je spravil v svet športa! Zopet, kot mnogokrat je prišel v nemogoči uri in mi/nam pomagal, da smo skupaj zborbali do morja. Danilo ti si taprav Primorc!!

IMG_1959i
SportMan Danilo

Pred nami je bil Črni Kal. Ne nismo še na morju, še daleč je vendar pa tako blizu. Velikokrat sem prebicikliral in pretekel Črni Kal in nikoli mi ni bil všeč. Še najraje ga premagujem v smeri Ljubljane.

Navzdol nikoli nisem znal teči, tudi tokrat je bila na koncu že muka. Ampka ne takšna, da se nebi dalo. Beseda dve z Danilotom in vse je bilo lažje.

Ko smo zaključili z Črnim Kalom je Urškin GPS pokazal več kot 2x razdaljo maratona. Waw, super. Skupaj se da premagovati še tako “nerazumljive” cilje. Bravo. Borut in Lajko sta še naprej super fajtala.

Prišli smo do razcepa Koper, Bertoki… Še pred tem se nam jr pridružila ekipa prostovolnih gasilcev ter Meta s katero skupaj delam v Kranju. Ekipca hvala za spremstvo!

Ok, poslušam klapo in gremo na Koper. Malo se mi je začela cesta vleči a ok, gremo. Potem se je pa začelo komplicirati.

S Costo sva izvidovala celotno traso le traso Koper – Izola ne. Sicer jo znam na pamet, vendar klapa me je vodila… Vodila me je tja v tri piz… mater… Kr malo sem bil jezen. Koper desno dol, jaz levo v hribu! Kva je zdej to! Kdo se zajebava!

Malo ostrih besed a upam, da noben ni zameril. Pred Izolo sem se usedel na klop, pokril z deko in malo pri sebi razmislil. Costa mi je dal 2 “mocarta”. Danilo in mami sta me malo zadaj masirala.

IMG_1998i
Dej gremo…

Še pred tem je Jan naredil osebni rekord, razdalje. Super še en fajter več! Tooo! Iskren stisk roke in gremo naprej!

Sledila je Izola. Izolsko obalno dolgo cesto zelo dobro priznamo. Strah me je bilo da bo močno pihalo. Vendar je bil angel na moji strani in brez veterje nam je ponudilo, da naredimo pobeg. Z Danilotom, Slavko, ki se je pridružila pred Cepki in Kristijem smo pobegnili. Dobil sem energijo in želel prekiniti monotonost počasnega teka, tako da smo dali v peto ekipa v avtodomu pa končno v drugo prestavo. Ja tudi po več kot 300 km se da šprintati. Hm energija se je črpala od vas prijateljev.

Imel sem svoj ritem, svoje dihanje in zapestnico, ki je ves čas lepo cinglala. Uspelo je. Do Izole smo res potegnili, tako, da smo celo brisali “švic” iz čela.

Pred nami je bilo samo še nekaj kilometrov teka. Takrat sem se morda prvič zavedal, da mi/nam je uspelo. Samo še do Belega Križa skočimo in spust v Piran. Uff klančina na Beli Križ je močna, vendar zopet energija in smo ga žgali, žgali k pr norcih. Ha, končno nam je uspelo. Danilo, hvala za bidon, ki si mi ga spretno podajal. Morda je bilo še kaj čudnega vmes, kakšna beseda oziroma dejanje pa se ga sedaj ne spomnim. A zmagali smo. Samo še malo.

Ekipa popolnoma zbujena in pripravljena na prihod v Piran!

Nor občutek!

Ne, nisem pozabil na Jana, Lajkota ter Boruta!

Jan: Izjeme dečko, katerega sem spoznal tako kot 99% prjatlov na družabnem omrežju. V živo prvič na našem projektu. Pridružil se mi je v Ljubljani in z mano borbal vse do konca. Super, glava na mestu. Ne pozabit dečko ima 18 let in ultra proge se začnejo razbijati na precej kasnejših letih. Vendar on je pokazal, da tudi to zmore in je! Kljub trdim nogam je zborbal in nikoli ga nisem slišal, da bi pojamral! Pred tem ga je mami Teja dobro zmasirala z Just izdelki, pravi, da mu je pomagalo. Nikoli. Se pravi, ne stresa negativno energijo v okolico, takšne prjatle imam rad v bližini!  Napisal je takole:

…tako da je skupaj naneslo 124km. 124km smeha, veselja in čistega užitka. Hvala #‎running‬ ‪#‎UltraRunning‬

Jan.F

Dalibor – Lajko: Traso je z mano zborbal izjemen gorski tekač, hiter kot DHL pošta, Dalibor. Uff Daliborja sem spoznal preko Strave, izjemen tekač in kolesar. V živo prvič na 48 urnem teku. Ja kar pridružil se mi je in od takrat naprej sva na ti. 😉 Faca z izjemnim  smislim za vrisk (drugič povej, da se boš zadru, da se ne ustrašim) 😉 . Prijeten dec, ki je pripravljen  narediti vse, da ti stisne roko in zaželi srečno! Na tak način sva se sredi Ljubljane srečala, ko sem delal samostojni projekt 7 maratonov v 7 dneh. Lajko CAR za vedno!  Najbolj so me pa presenetile tvoje tačke. Kako si lahko odmislil vse te bolečine…. Noro! To odlikuje ultraše. Bolečino zatreš in postane tvoja najboljša prijateljica! Lajko tudi tebi čestitke in poklon za dolžinski rekord! Bravo!

 

Lajko! Ti si nor! Tudi to se da potrpeti?!

 

Borut – Mrzli s Slavko: Boruta sem prvič  v živo videl pred mesecom dni, ko sem bil v Postojni na terenu, v prostem času sva odfurala en trail po notranjski. Super dec z velikim srcem za tek. Kar mi je všeč pri njemu je to, da se ne obremenjuje s časom, leti, številkami, supergami….Gre, ker mu je to všeč.
Borut tudi tvoj fajterski obraz sem dobro videli pri Izoli in kasneje na Belem Križu (oddajnik),  dobra izkušnja in sem prepričan, da nikoli ne boš rekel, da je kaj ne mogoče! Tale oddajnik je bil neka najina svetla luč 😉 Tudi tebi Borut poklon za dolžino. Yes! Uspelo ti je! Slavka je lahko in vem, da je ponosna nate saj sta izjemna.
Slavka je razred zase. Polna energije tudi po končanem nočnem delu je prišla in se družila z “noro” ekipo. Pripeljala je pozitivno energijo ter veliko pozitivnih misli. Slavka spomnim se teka pri obali – Izola. Ne nisem te ignoriral vendar sem samo sprejemal tvoje pozitivne misli v svojo možgančke. Dobro si šponala! Hvala za energijo!

 

 

 

Tako, kot zgoraj prazen prostor, tako sem se počutil. Nekaj čuden občutek, se je v meni pojavil. Preprosto prehitro smo zaključili “zabavo”. Prijatelje bom že spet za nekaj časa “izgubil”. Prijatelje, ki so bili pripravljeni zame pustiti srce na betonu. Ko končam podobne podvige se v meni sprosti val energije, energija se pretoči v solze in potem vsi jokamo. To, dobro pozna Ici. Uf tam je bilo pa res čustveno. Sicer sam ne vem zakaj te energije nisem čutil, ko sem pokleknil na Tartinijevem trgu.

Čudno in še danes si ne znam razložit. Nekako je tako zgledalo. Pritečemo na trg in to je to! Vse je potem tako hitro minilo. Preveč hitro in to je druga stvar, ki si je ne bom odpustil. Prehitro je minilo to veselje.

Vesel sem, da sem lahko vsakemu članu ekipe in tekačem, ki so prišli z mano na trg ob 3:50 uri segel v roko in se mu prisrčno zahvalil, če ne bi bilo vas mi to ne bi uspelo. Lahko le rečem HVALA!

 

ANZE-CP-2016-89
Ultra Jan! Čestitke dec! Tako se dela! Lajko, Urška sedaj sta Ultraša #ZaVedno 😉

Situacija – glava

Morda še nekaj besed o samem teku ter kaj premleva tekač na takšni progi – razdalji. Že na Goričkem sem pomisli, kje je Piran. Zanimivo kaj človeku pade na glavo. Ja, do tam bo treba priti. In to s tekom! S tekom in s prijatelji.

Mi bo uspelo, kje se bom zlomil, kdaj bom začel bruhat, kdaj ne bom več uriniral, ali bom zapadel v krizo, kdaj bom spal, koliko bom spal, ali bom zdržal brez spanca, kako bom rešil krizo, kaj bom pil, kaj bom jedel, kaj bom počel z mislimi v glavi, kako se bom motiviral, kdaj bo zakričal prvi krč, bom potreboval pomoč, morda celo 112, a se bom lahko še kdaj rokoval z najbližnjimi, kaj bom s tem dosegel, kaj bo če mi ne bo uspel projekt….????

Vse te misli, se tekaču pojavijo v glavi. Ni nujno, da gredo v tem zaporedju. Vendar vse to se premleva. Jaz vse plane naredim v glavi doma, ko sem še pri pameti. Največkrat se ubadam s hrano in pijačo. Ko to predelam, grem na trening avtosugestije se pravi, da se psihično pripravim, da mi bo uspelo. Naplaniram sicer dva plana. Pozitivnega in negativnega. To ne razlagm nobenemu, sam pri sebi naredim in na terenu izvedem po potrebi. Vse zgoraj opisane situcaije rešujem sproti. Nikoli ni načrta za takšne zadeve, saj pri ultrah ne veš kdaj te kje preseneti. Nikoli.

Morda je bilo najtežje, ko sem moral štartati iz “mirovanja” v tek. Prvih 100 metrov, potem je že spet vse isto. Korak za korakom naprej. Naprej dokler ne prideš do cilja.

Sem pa izredno vesel, da sem se ognil najtršim zidovom sveta 😉

 

Situacija – hrana

Vedel sem, da mi trda hrana ne ustreza, zato sem imel pripravljenjo veliko smutija. No moja ekipa mi je pomagala, da mi je mešala veliko dobrih sestavin. Pomagal sem si tudi z gvarano in kavnimi “sladkarijami”. Ker drugače ne uživam kave, je očitno deloval kofein na polno. Nikoli čez traso nisem začutil, da bi postal zaspan ali čutil potrebo po spancu. Spanec je bil potreben iz vidika, da sem malo v glavi razbil monotonost in da so naredili možgani reset. Zaužil sem tudi veliko kokosove vode ter rešili so me izdelki TopAtleta High5 Eneryg Source in šumeče tablete ZERO.

Pojedel sem tudi nekaj malega raznivrstnih oreščkov seveda brez rozin. Vase sem probal spravit tudi sendvič. Enega mi je celo ratalo komplet zmleti ;).

V glavnem popil sem veliko tekočine približno 5 letrov smutija. In nevem koliko litrov energije od TopAtleta. Pomagal sem si tudi s sprotnim pitjem Recovery napitka.

 

Situacija – oprema

Skozi celotno ultro sem imel obute ene copate Salomon SonicPro ter Salomon nogavice ter nogavčke. Odlična izbira nobenega žulja ali problema s stopali. Sicer pravijo, da so SonicPro namenjeni za hitre in krajše mestne avanture. Takoj podpišem, da se jih ima lahko za ultramaratonske razdalje. Na sebi sem imel kompresijske hlače katere so mi omogočale sprotni “recovery”. Zgornji del sem večkrat menjal, saj je bilo na začetku še precej hladno in prav je prišla dolga kompresijska majica, ki je vidna vpijala znoj a še vedno te ohranjala suhega.

Ker ne rad kompliciram s preoblačenjem in dolgim perilom sem imel skozi celo traso kratke hlače in veliko časa tudi kompresijsko majico, ki mi je omogočala optimalen nivo kompresije, sprotnega “recovery-ja” in udobja. Enostavno počutil sem popolnoma prosto. #DesignFromFridom

Za zaščito odprtih delov sem uporabil kremo proti mrazu, katera je svoje delo odlično opravila Protect – BORN.

Uporabljal sem uri Suunto Ambit 3 Vertical in Suunto Ambit2. Odlična izbira saj sem imel vedno na roki točen podatek o poteku proge. Le včasih če glava pozabi stisnit kakšen gumb zna biti problem.

ANZE-CP-2016-179

 

Zaključek

Prihod na Tartinijev trg je bil kot se za ultraše spodobi skromen, tako skromen kot je bila moja komplet ekipa! Uspelo nam je! Hvala ekipa #UltraGoričkoPiran

Sedaj je čas za pemeten počitek, saj se je očitno nabralo, kar nekaj mikro poškodb, katere se bom prizadeval uspešno in hitro odpraviti. Skupaj s KinLab strokovnjaki ;).

Se vidimo zelo kmalu 16. 4. 2016  – 8 urni tek v Tivoliju 😉
Srečno! Prijatelji #ZaVedno!

ANZE-CP-2016-88
340 km in nekaj ne prespanih uric! Veselje in osebno zadovoljstvo. Zadovoljstvo, da sem lahko speljal samostojni projekt združevanja prijateljev na popolnoma drugačni način, kot smo ga vajeni. #CarjIZaVedno

 

Življenje gledeam zopet malo bolj drugače. Vse stvari, ki jih ne morem spremeniti me sploh ne interesirajo. Vesel sem, da sem/smo zdravi, da imam službo ter, da sem predan ultra športu!
Vse drugo je tako nepomembno. #NajTraja

 

Tehnikalije:

340 km
44 ur 50 minut (celotna trasa: Goričko-Piran)
24000 kcal
cca 2700m.n.v

4 thoughts on “MYUltraGoričkoPiranWithMyFriends

  1. Marino Česen says:

    Vsi smo sposobni živeti drzneje in se obenem čudovito zabavati, pravi Bear Grylls, samo odločiti se moramo za to. Ne bo lahko, ne bo preprosto, bo pa zanimivo in zadovoljujoče. Anže ti si stroj za mletje asfalta, poklon do tal.

    Odgovori
  2. Peter Pokleka says:

    Ka naj clovek po prebranem sploh se rece druga kot kapo dol za uspesno izveden projekt Anze!!Vse cestitke tebi za dosezeno,ekipi za podporo in vsem,ki so tekli s tabo in te spodbujali..
    Lp

    Odgovori
  3. Bojan Šverko says:

    Čestitke za uspešno izveden projekt, tek in voljo! In zapis 😉
    Hvala in srečno še naprej,
    bojan

    Odgovori
  4. mojchka says:

    Anže, zavzeto sem spremljala tvoj/vaš tek z enega konca Slovenije na drugega. Planirala sem tudi, da te kje pričakamo, a si bil res prehiter!
    Kapo dol, care!
    (Še vedno imam v spominu tvojo prijaznost na Ruthinem teku, neverjeten fant si, res! Ajde, oprosti! Pravi MOŠKI si!)
    Tale tvoj opis je pa tudi tako podroben, da ti še posebej zanj čestitam 🙂
    Sem se med branjem počutila, kot bi bila zraven 😉

    Odgovori

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.