MyUltraIvančnaTolmin

Projekt #UltraIvančnaTolmin se je načrtoval že prejšnje leto po našem zadnjem videnju z ekipo #Ultra500. Po dogodkih, ki so sledili sem si rekel, da je to edini način, da se jim maščujem in da tokrat dlje časa preživijo v ladji InspireCamper

Ko pišem ta blog, sem trenutno v službi in imam nekaj časa frej. Pred sabo imam računalniško jabolko, malo naprej zatečene prste na nogah, kateri kličejo po malo pavze. Ob sebi na levi strani SpeedCross5 in vojaške nogavice, ki smrdijo. Na desni strani mehurčkov svet Radenske. Vse skupaj bi bilo bedno in nezanimivo, če mi nebi malo iz strani sijalo toplo sonce in me spodbujalo, da dan zaključim v noč s prečudovitimi misli in zelo dobro opravljeno nalogo…

Nekoč in od nekoga, sem dobil sporočilo, kako sem se pripravljal za projekt #UltraGoričkoPiran. Ker sem obljubil, da ti bom napisal vse podrobnosti sem imel nekaj dela več z pripravami v zadnjem mesecu, dveh s projektom #UltraIvančnaTolmin, zato ti bom sedaj vse lepo razložil kako priti in se v prvem planu prizadevati, da je plan narejen kot je treba.

Ekipa je bila znana, cesta oziroma pot tudi. Naloge je bilo potrebno razdeliti. Vsak je točno vedel svojo nalogo in sem prepričan, da se jo je držal.

Bilo je treba poskrbeti za spremljevalno vozilo. Ker smo imeli odlične izkušnje od Jureta in njegove ladje InspireCamper nismo imeli veliko dela pri razmišljanju o potujoči ladji. Zakaj govorim v množini, za vse te črke in besede ter stavke je poskrbela moja spremljevalna ekipa! Posledično tudi vi.

Ker sem tak, da kdor mi nekaj da ali pokaže, da je pozitivno naravnan na moj predlog, željo ali razmišljaje se bom prizadeval, da bo od mene ista oseba dobila neko zahvalo oziroma potrditev, da se dela dobro. Zato sem si prizadeval, da uredim pri svojih podpornikih odlične zadeve za odlične ljudi.

Salomon in Suunto oziroma ekipa iz Trzina, se je zopet izkazala in mi nudila veliko podporo pri projektu. Dali smo potiskati odlične Salomon mikice z vsemi podporniki. Prav tako, me je z lepo gesto presenetil Gorazd s svojim podjetjem Artum. Ker je Gorazd poseben tič, sem vesel, da sem preko njega spoznal #InvictusDrinkSlovenia oziroma Invictus. S podjetjem Intersocks sodelujem že nekaj časa in prav oni z Dejanom so mi omogočili, da je bila vrečka presenečenje še bogatejša. Zlasti z izdelki 2Toms in Brbl perilom. Ker sem mnenja, da se vsaka dobra dirka začne s Samotovimi top izdelki iz trgovine TopAtlet, sem tudi tokrat za rokav pocukal Samota. Tudi trgovina ExtremeVital mi je stopila ob bok. Ker se cestna “dirka” ne začne brez RoadID zapestnice, sem moral tudi za ekipo pripraviti neko malo prisenečenje z RoaID izdelki.

In ko smo ravno pri cesti mislim, da je že čas, da se posvetimo našemu štartu.

Cesta oziroma pot je bila v 99,9% znana, le mala neznanka je bila pri Trbovljah in tistemu plazu, ki je preprečeval pot Zagorje – Trbovlje. Ampak tudi to smo rešili, saj se je deklina pozanimala pri Sabini, katera je rekla da je nek trail tam takoj čez most. OK…. Bomo videli, to ne bo problem, če ne bomo šli okol.

Teden dni pred projektom prevzamem platoje Invictus in TopAtlet energijo. Vse klapa, vse super.

Dva dni pred projektom z Costo in mami odrinemo s C3 po našo InspireCamper ladjo. Uf velika bo, lej logotipi so že gor… Vse to in še več so bile prve besede, ko smo videla ladjo. Jure nam vse razloži in že gremo v nakup energije in maščobe v bližnji Hofer. Ko to uredimo, grem še k frizerju, da naredi hitro frizuro in še kasneje na zadnjo masažo k Marku. Tokrat je bila z mano deklina, ki je lahko opazovala Markotovo tehniko masaže. Sicer sva se z Markotom pred projektom videvala velikokrat.

Ko smo imeli vse to pod kontrolo sem imel en dan frej pred projektom. Vesel sem, da mi je uspelo, da sem hodil zgodaj spat in sem bil res naspan in ready!

Petek, dan pred odhodom se dobro z deklino naspiva. Veva, da je to pomembno! Zjutraj naju pričaka kislo vreme in še nekaj malega opravil. Namešati sva morala nekaj litrov Smoothie energije. Da pa bo v telesu veliko energije smo z Marušo in Primožem pojedli nekaj sladkih pregreh z lepimi mislimi. Ker pa lepega ni bilo konec, je k nama priletel direkt z Brusjla Marko M. Skupaj smo odleteli naprej do enega fajnega burgerja. Ker smo vedeli, da je potrebno zgodaj vstati smo se hitro postrgali v postelje. Ker je bila naša ladja zelo všeč Markotu se je odločil, da bo spal kar v avtodomu. No, povsej verjetnosti je imel topleje kot midva v mojemu gradu, ki ni na drva.

13.4.2019 ura 06:55 naju dvigne zvonec in Marko pred vrati s pipo v roki . Jutroooo… Tako nežno, a hkrati ready to go za podvig.

Nič potrebno se je bilo urediti in počakati preostalo ekipo. Okoli 8h so bili vsi na poziciji. Mami, Costa, Marko S., Leon in seveda tudi Jože, ki je že pridno pritiskal na sprožilec. Ker je bilo vzunaj hladneje, sem vse strpal v svojih 40 kvadratov. Pogovori in debata se je začela.

Ker vemo, da debata ne pripelje nikamor smo morali na pot. Nekaj začetnih spominskih fotografij in v smeri Tolmina naprej. Na začetku v Ivančni sta se mi Pridružila Maruša in Andrej.

Skrbno sem izbral najboljšo opremo, da bom udobno začel podvig. S 2Toms namazal dele, kjer bi lahko prišlo do trenja. Moral sem biti 1100% pripravljen, da sem imel samo 50% možnosti za uspeh. Želel sem biti na cilju. Čeprav, ko sem pomislil na #cilj sem si rekel, ali je to možno, saj to je čisto na drugem koncu naše države. Takšne misli, sem moral potlačiti vendar vemo, da te to vedno nekje spremlja.

Anže štart bo čez 5 minut. “Nič gremo” sem rekel, in smo šli….

Sami trije v smeri Tolmina smo odbežali. Vendar še prej nekaj več postojank, vse do prvega mini cilja Trojan preko Marije Reke. Z Marušo in Andrejom se pogovarjamo o vsem in čisto vsem. Ker sem vedel, da veliko govorim sem rekel, da bom malo utihnil, pa da bom njiju poslušal in samo nakozoval s palcem gor (Da – res je – se strinjam) ali s palcem dol (Ne – se ne strinjam- ni res). Če sem želel kaj povedati sem pa odpru napajalnik in povedal kaj “pametnega”.

Ekipa nas je ponavadi čakala na 5, 6, 4 ali 7 kilometri in nam vsem nudila podporo. Če sem kaj rabil, sem povedal in sem dobil kot na pladnju. Res vrhunsko. Deklina je že “skakala” okoli in lepo vse dokumentirala. Vedel sem, da ima vsak od ekipe svojo nalogo. Nobena ni bila lahka

Ko je ura odbila cca 15 km naju je zapustila Maruša, katera je imela odlično podporo, ki je nudila prevoz nazaj in naprej. Seveda je za to poskrbel Primož.

Andreju včasih med ekipo rečemo tudi Ferlinc. Ha, Andrej to nisi vedel. Ane!?! V glavnem z Andrejem borbava naprej v smeri Trbovelj. Ker je bila cesta zaprta smo morali narediti obvoz takoj po končanem mostu pri Zagorju. Deklina in Sabina sta se lepo povezali in naju z Andrejem usmerili na trail pot, katera vodi do želežniške postaje Trbovlje.

Ker sem imel pri sebi tudi trail copate, sem jih obul in izkoristil super oprijem Slab Ultra 2 in zagrizla sva s Ferlincem v hrib vendar…. Ker sem bil prepričan, da morava malo drugje sva naredila nekaj dodatnih metrov in zopet se je izkazalo, da lahko včasih poslušam tudi nekoga drugega. Ja, tako je če ti nekaj pravi, da ni prav. Aja, morda sem zato mislil, da ni prav, ker je bil pred nama klanec v tri krasne. Res lep trail, močan trail. Kakor sem si izračunal je bil dolg 7km, vendar meni se je zdel precej krajši, ampak nič kaj položen. Spomnim se le to, da sem omenil GoPro in lepe slike z razgledi… Hitro je bilo konec in z Andrejem sva bila že v Trbovljah, kjer naju je čakala ekipa in Sabina.

Costa je držal bidone, mami je skrbela z vse okoli avtodoma, Jože pritiskal na sprožilec, Marko in Leon pa v ladji. Marko S. je skakal okoli mene in me spraševal če je vse ok. Ker pa sem želel, da se vse to vidi na omrežjih je lepo poskrbela deklina – po domače Pika. Kaj naj rečem utečeni so bili kot Suunto9.

Nč naprej gremo! Sabina je bila tako dobra, da je prišla našo ekipo in mene podpreti s kilometri. Čeprav je sama poškodovana in te tekaške poškodbe so prav zoprna reč! Sabina zrihtaj se!

Ves čas ultre sem vedno tekel po levi strani ceste. Tudi tam, kjer je bil pločnik sem tekel po cesti. Vem ni prav, vendar gor dol gor dol, bi me prej ko slej uničilo. Morda zelo sramažljiva policistka, ki nas je opozorila, če lahko gremo na pločnik. Seveda smo jo ubogali. Opravičila, da se beži po cest ni! Tako, da tu gre prvo za varnost.

Ker je bil namen tega projekta združiti vse športnike, smo tudi med potjo “zahaklali” dva mlada pobča. Eden na rolki, eden peš. V mojem/našem počasnem teku, ju vprašam, če gresta malo polavfat, če se gresta malo družit, da tečemo počasi. In tako počasi kot smo tekli, sem jima tudi razložil naš projekt. Sicer nisem verjel, da mi vrjameta, zlasti ko sem povedal koliko časa že bežimo in kam gremo. Lepo sem jima razložil, če se bosta malo potrudila, ju pri avtodomu čaka nekaj zanimivega, neko malo darilce. Ko sem to omenil, sta bila takoj za in kmalu smo vsi skupaj dihali do našega InspireCamerja. Bilo je zelo lepo! Morda eden izmed lepših trenutkov ultre, kar se tiče, da nekoga popolno neznanega spraviš v tek. Ko smo pribežali do avtodoma sta fanta videla, da to ni hec Malo preplašena, a smo ju hitro spravili v smeh. Mami, ki je skrbela, da je vsak dobil nekaj od naših podpornikov, jima je razdalila lepe trakove, bafke in seveda puščice. Nič bolj zanimivega ni bilo kot to, da fant, ki je bil na rolki je svojo rolko posodil prijatelju, ki je bil peš, in tako čez nekaj trenutkov obratno! Povedal sem jima, da sem opazil to gesto in soodelovanje. Vesel, sem bil, da to še sploh obstaja! Fanta, upam, da se še kje vidimo! 

Z Andrejem in Sabino smo zagrizli v strm klanec na podmejo. Ni druge, kot mlinčkanje in kmalu smo bili na vrhu. In tam kjer je vrh je tudi spust v Prebold. Ta pot mi je bila znana, vedel sem da je strma in da se zna malo vleči. Vendar z Andrejem sva lepo borbala in se sem pa tja pogovarjala o vsem. Prav o vsem.

Predno pridemo do Prebolda se nam pridruži zopet Maruša in Primož, le da sta sedaj zamenjala vlogi. Malo kasneje nas sredi gozdne asfaltne ceste ujame nihče drug kot Gregor Štrakl, poseben tekač. Umirjen, ne rine v ospredje. Videl sem, da je imel tudi s seboj za pit, v glavnem popolnoma razume ultra šport. Zelo sem ga vesel. Skupaj odbežimo naprej. Nekaj vasi naprej nas na postojanki pričaka Peter Pokleka, svojo spremljevalko, katera mu je omogočila, da nas je spremljal nekaj km. Hvala vama! Super ekipa sta!

Skozi celo pot sem imel na razpolago približno 6 bidonov z različnimi okusi, napitki. Ker vem, da mi trda hrana ne gre sem tolkel smutije in energijo v vodi. Vedel sem, da moram piti. Piti in piti ter zaužiti veliko kalorij. Za mano je bilo približbo 55 km. Na wc (lulanje) sem hodil redno in urin je bil lepe barve. Vedel sem, da je to zmagovalna kombinacija! Ampak!! Ali bo to trajalo dolgo?! Ali je že čas, da me kaj užge!? Ali bo vse ok. Konstantno me je bilo strah. Res strah! Celo pot…

Vendar tam, kjer je strah pravijo, da je tudi pot do uspeha! Pa smo šli naprej. Deklina mi je sporočila, da je cesta do Vranskega zabita, ker nekaj delajo na avtocesti. Ni druge. Gremo mi vseeno po začrtani poti, avtodom se bo že znašel. Za to se res nisem sekiral.

Na približno 80 km, se pravi pri Grofu nas pričakata Tia in Lara. Tia s šopkom hiti k meni v objem in vsa navdušena, ko bežimo. Lara, tako kot je v njenem slogu malo zadržana, a vseeno stopi do mene in me kljub temu, da sem bil zašvican, smrdljiv in umazan objame. Ona tega ne mara haha. Matr je bil lep občutek. Kaj naj rečem, energija in veliko veselje! Malo naprej skupaj odbežimo in nekaj kilometrov naprej imamo postanek. Vidi se, da sta različni babnci. Tia hiti in z dolgimi koraki gleda nazaj, če jo dohitevamo. Lara, pa lepo zraven mami-dekline v slogu atletinje. Ko se ustavimo Branka – od dekline mami in moja mami že šnapčkata (tko bi rekel moj dedi Niko).

Ha, prav fajn je bilo tam malo druge energije in veselja. Miza je bila polna dobrot. Ker sem želel, da gremo po krofe urejeni sem si preoblekel nogavice in napudral noge.

Deklina mi je povedala, da je njena mami malo zaskrbljena kako bo. Vendar Branka, ni predaje gremo dalje! Ni umika! Tako ni umika, kot ni bilo predaje za mojo fantastično ekipo, ki me je na Trojanih čakala s krofi. Sicer ne vem kdo jih je šel iskat, ampak hvala ker si prinesel čokoladnega! Haha! Hvala tudi tebi Primož, ki si nas prišel pogledat. Tudi ti si kriv, da se ukvarjam s tem športom. Sam si mi veliko odpredaval glede športa, sam si me veliko naučil v službi tako dobrih zadev kot “barabije”. Hec! Primož, drži se na #IronManu

Pa, da ne grem prehitro iz Trojan, naj še tebe Uroš Lončar pohvalim, da imaš pravo taktiko v rokavu. Videl sem na približno 500 metrov, da se nam en tekač želi pridružiti. Z vsakim korakom bližje sem bil prepričan, da si to ti. Ruzak na tla, obleka gor, nahrbtnik z vodo nase, oprema naštimana in v lavfu naprej. Tako si hitel, da nisi želel, da se samo zaradi tebe ustavim sredi klanca na Trojanah. Vendar Uroš Lončar ni ga trenutka, da se ne bi ustavil in te objel. Ne glede na vs klance, čas, kilometre… Vesel sem te bil! Res!

Na Trojanih smo imeli malo daljši postanek. Juhica, masaža… in potem proti Domžalam. Pot od Trojan v smeri Ljubljane dobro poznam. Vem, da ni nobenega klanca, vem, pa to, da se zna vleči. Vendar zaenkrat vse ok!

Proti Lukavici naju Uroš zapusti, z njim počakava prijatelja, kateri ga je prišel iskat na dogovorjeno lokacijo. Ko Urošov prijatelj pride… hmm še sam Uroš ne ve iz kod, morda se je kje zataknil, smo ugotavljali…. HA ha Vse ok Uroš!

Ko berem zapiske od ekipe piše tako: 20. Ko ga čakamo imamo občutek, da ga predolgo 21:20 prihod 96km.

Dnevnik #UltraIvančnaTolmin

V Lukovici, konča Andrej na 101km.

Zapis ekipe pa tako:

21. Tek je končal Andrej. Njegovo počutje O.K. Anže teče sam v dobrem stanju.

Dnevnik #UltraIvančnaTolmin

Še dobro, da sem v dobrem stanju. Pred mano je pot od Lukovice do Ivančne in nazaj ali krajše rečeno še 200 km. Dobro se je slišalo. Samo še 200 do Tolmina.

Pot do Domžal je hitro minevala, čeprav je vmes veliko naselij. V okolici Želodnikov nasproti mene hitijo tri lučke. Uff ura je bila okoli 22-23h. Tole morajo biti pa kar vztrajni tekači, da bežijo ob tej uri in tudi precej “prsmuknjeni”, da bežijo po tej cesti, ker res ni za bejžat. Kmalu prepoznam dve drži. Ena popolnoma neznana. Klemen, Grega in Hinko…. Haaa vi ste!

Kaj naj rečem. S tema dvema norcema Gregom in Klemenom smo se prijavili na Mayrhofen Ultraks Zillertal trail, na katerega me je povabil idejni vodja Markus Kroll. No, naj nas pohvalim, da smo včasih v osnovni šoli kot sošolci skupaj nastopali v mnogobojčku ali pa vsaj na kakšnem teku. Skupaj smo igrali nogomet, in počeli vse žive vragolije. Igrali smo “kačo” na Nokia 5510. Tokat je Klemen na tek pripeljal še Hinkota – očeta. Hinko je bil in je strastni športnik, menim, da je eden izmed redkih, kateri je bil na vsakem #LJM.

Skupaj smo odbežali proti Trzinu, kjer smo naredili 300 m dodatnega ovinka in naprej proti Šmarki. V Trzinu nas pričaka nogometašica Ana. Skupaj smo bili veseli zmage 2:1 za nas. Super.

Malo pred Šmarko me Grega reši z robčki za na WC. Madona, celo ekipi sem se pohvalil, da sem se dobro zrihtal. Ufff je pasalo. Grega thanks. Jih dobiš nazaj, seveda oprane 😉 Med pogovorom me Grega vpraša koliko je ura. Hmm pogledam in rečem pol dveh. Ni mogel vrjeti, da beži ob tem času po najbolj prometni “Nemški cesti” oziroma sedaj Obvozni cesti. Ja, z ekipo se pride in gre dlje!

Pod Šmarko me zapustijo vsi tekači. Vesel sem bil brata Matevža in Tanje, da sta me prišla pogledat kljub pozni ur. Rečemo na kratko in greva sama z deklino v noč, katera prvič v tej zgodbi ultre obuje Salonarčke. Ura je bila okoli 2h zjutraj. Deklina je bila tako dobra, da mi je že pred Ultro rekla, da bo z mano bežala, takrat ko ne bo nikogar. Obljubo in besedo je držala. Nekaj čez drugo uro se podava ven. Sama ekipa naju čaka približno 5-6 km naprej. Pogovarjava se vse živo. Razlagam ji, da sva tu že bežala podnevi. Bila sva malo naprej od Tacna.

Z Nikotom mojim dedijem smo bili zmenjeni, da se vidimo v Medvodah, vendar ura je bila 3 zjutraj, ko smo prispeli k tistemu velikemu dimniku, na katerem piše DONIT. Ker je bila ura pozna in večina “normalnih” ljudi počiva in se pripravlja na delovnik sva razumljivo z deklino sama nadaljevala tek po medvodškem klancu proti Kranju po stari cesti mimo Jeprce.

Vsi, ki poznate to cesto veste, da je zelo “nevarna” z velikimi hitrostmi. Vendar sedaj sva komaj preštela kakšen avto. Noč je bila še vedno temna, najina dihanja umirjena in usmerjena v Kranj, kjer smo imeli v planu daljši počitek in malo spanja.

Vzeli smo si za 1 uro spanja. Hitro zatisnit oči in spat! Vsi! Kakor se je dalo hitro izkoristit vsako sekundo. Z deklino se objameva, zadaj povabiva Costo, ker je ladja res prostorna in hitro zaspimo! Deklina je imela časovnico naštimano na polno uro. Vendar 1 minutko do polne ure nas je “prebudil” Jože, kateri je že hitel na Kranjsko lokacijo. Približno ob 6:30 sem že vzunaj na približno 5 stopinjah in gasa. Naprej. Razpoloženje dobro! Se pravi, deklina me je dobro stiskala! Haha!

Nekaj čez sedmo zjutraj skupaj z Romy odbeživa proti Tržiču. Rečeva besedo dve, da se popolnoma prebudim. Nimam kaj reči, kilometri so lepo leteli. Hitro sva bila pri Tržiču oziroma malo naprej od mestnega kopališča.

Pred Šparom naredimo mini postanek in hop gor v klanec. Pri Begunjah k Lajkotu. Gor v hrib sva shodila, ker je bilo res strmo pred nami pa nekaj več kot polovica trase. Moči je treba šparat. Klanc hitro mineva in priznam pasalo je stegnit tačke al krake. Hitro pridemo do Brezij pri Tržiču. Po dolgem času sem videl od Markotove žene starše. Klapa res prijetna in fajna! Hvala za objeme.

Spustiva se proti Poljčem in v hrib že beži en trmas tekač. Noben drugi kot Lajko. Skupaj zopet tečemo našo zgodbo. Kar hitro se spustimo do Avsenikove gostilne in naprej proti Poljčem, kjer se pri Smukaču zopet pridruži Ana in odide Romy. Še vedno je rezultat 2:1 za nogomet.

Ker sva šla to pot izvidovad s Costo sem vedel, da je do Jesenic dolga gor in malo dol. Predvsem dolga in skozi mesto se vleče. Vendar moram reči, da je kar hitro minila. Pri približno 190 km nas zapustita Lajko in Ana. Oba vesela, da sta bila lahko del te zgodbe. Prav tako jaz in ekipa vesela, da sta nas prišla pogledat. Z mano nadaljuje spet deklina, katera je vedno stopila zraven, ko ni bilo sotekačev! Hvala Pika!

V dnevniku pa tako zapisano: 35. Marko S. masira Anžeta. 12:45 odhod. Že utrujen zaspan, težji tempo.

Dnevnik #UltraIvančnaTolmin

Že dolgo časa ob sebi na levi ali desni strani opazujem mrzlo reko. Čeprav ozračje ni bilo nič kaj toplo. Hladno in kar vlažno. Čeprav bi malo pasal sonček, sem se odločil da skočim malo noge poplaknit v Savo Dolinko.

Deklini naročim: Pri ladji naj bo brisača, papuči, rolon (za žulje) ter puder – oba od 2Tomsa in oba odlična izdelka (na voljo v Hervisih). V dnevniku piše, da izgledam bolj svež v obraz. Drugič ekipa prosim, da me spodbudite, da grem cel notri. Ufff kaj bi vas preklinjal, vendar sem prepričan, da ne bi bilo nič narobe, če bi se za 2-3 sekunde potopil v ledeno mrzlo vodo. Haha! Že klincam ekipo. Ej! Ekipa izvrstna naredi to kar rečem! Plešejo po mojih tipkah in vsak opravlja svoje delo. Vesel sem, da so dobro razpoloženi, čeprav malo zbogani. Včasih je kakšne član ekipe naredil delo drugega, vendar vse v mejah dopustnega in hvaležnega! Super se špilali!

38. BELCA prihod 15:05 odhod 15:15 pretečenih 199,23 km. Njegovo počutje in videz odličen in vesel.

Dnevnik #UltraIvančnaTolmin

Vzdušje je bilo res fajn, seveda če je z mano zopet bežala deklina. Velikokrat sva se tukaj mimo peljala in opazovala tistega zajčka, ki nas lepo pospremi, ko gremo v Kranjsko Goro. Velikokrat se nama ni dalo dvigniti niti čevlja več, vendar sva zbrala energijo in naredila en selfi z #Rebitom

V Kranjsk Gori se ustavimo na večerji in se pripravimo na napad na Italijo. Hec, pripravimo se na nočno bežanje. Pred tem še Costi omenim, če se spomni, da je tu odtekel svoj prvi maraton in v hecu ker je tekel 1 km več svoj prvi ultramaraton. Ha!

Vse poti se vračajo! Malo pospimo. Vsi razen Markota S. Teje. Pasalo je. Nočni tek bo zanimiv, treba ga je izkoristiti, ker bo zanimiva trasa.

Grem naprej! Z mp3 v glavi in grem… Pri mejnem prehodu naredimo bojni posvet. Ker je na Italjanski strani poostren nadzor nad migracijskimi prestopniki opozorim ekipo, da naj v primeru ustavitve vozila z Italjani govori samo eden in to naj bo Leon, kateri zna Italijansko. Leon mi še svetuje naj vzamem s seboj osebno izkaznico, če me ustavijo. Ko je bojni posvet narejen gremo naprej. Kot zanalašč srečamo nekaj patrulj, katere se ne zmenijo za nas, če prav sem imel v avtodomu, kar nekaj športnih smrdlivih cunj, ki so imele vonj kot prebežniki.

Na srečo vse dobro mine. Pridemo počasi do Trbiža. Vreme hladno in deževno. Zavijem se v svoje #Top cunje in grem, bežim, ker znam. Morda mi paše, da sem sam. Sam s svojimi mislimi.

Pri 230 km se mi zopet pridruži deklina, ki z mano zagrize v klanec na Predel. Vsa čast. Toplina v avtodomu jo ni premamila. Šla je ven na mraz in vlago. Bravo! Vreme neugodno. Veter, dež, nekaj malega snežink in borbava. Gre! Klance sva shodila, ker so bilo spolzki oziroma ornk strmi. Na uri pogledam in deklini rečem kmalu bova na vrhu…. Vendar ni mi bilo jasno, da sva že skoraj gor na grafu pa še toliko spusta in veliko kilometrov. Hmm nekaj ni štimalo.

Vse je štimalo le glava je bila naštimana na Predel in, ko bom na Predelu sem zmagal. Klinc, do dol je še kar nekaj fajta!

46. PREDEL PRELAZ 1156 m.n.v. 237,4 km prihod 23:37, odhod 23:38. Pada leden dež 3 stopinje celzija.

Dnevnik #UltraIvančnaTolmin

Z deklino borbava naprej. Na ku..c mi že gre klanc v dolino oziroma spust. Piz..m in malo hoje ker mam dost nabijanja. Deklini razlagam kar vem o teh koncih Trdnava Kluže in lepih dnevnih fotografijah. Ko zapustiva Trdnavo Kluže se v soju skoraj polne lune kaže obris gora in svetlega neba. Deklina je že dolgo časa nazaj govorila, da bo ponedeljek lep in da želi da skupaj beživa v sončni vzhod. Kjer je želja je tudi pot in ta nas je vodila do Kobarida in naprej…

50. 247.2 km Naprej od Log pod Mangartom, PRIHOD: 1:27, ODHOD: 1:34 oba dobro izgledata (odlično)

Dnevnik #UltraIvančnaTolmin

Skupaj še vedno beživa proti Kobaridu…. ki je bil oddaljen 100000 km. Vsak kilometer mi je že šel resno na kur..c. Zelo! Malo se na hitro spočijeva. Na neki lokaciji, kjer se bi morala ladja zaustavit je ni bilo. Verjemite, vedel sem, da so mi odšli precej naprej. Kasneje sem izvedel, da so me nategnili za 2 km. Haha. Ni kej vedel sem! Ampak ok, gremo dalje. Dan je pred nami. Noč, smo zborbali.

Pri Kobaridu, malo pod lepim spomenikom padlim Italjsnkim vojakom (okostnica) se nama na zadnjih cca. 17 km pridruži Costa. Lepo ga je bilo videti, da borba z nama. Skupaj z deklino v timu #RunForLife odbežimo proti Tolminu. Uff lep dan bo. Ampak meni se je tako hodilo, da sem včasih malo pohodil, ampak ni bilo drugega kot, da preklinjam svet in gemo naprej. Deklina in Costa, tako fajn vama je šlo, da vaju povabim v Ljubljano na tek trojk. Sta za?

Tokrat je bilo res še malo. Leon je poznal okolico in predlagal, da se odmaknemo na stransko vas ter, da bežimo vzporedno z noro divjaško cesto. Po vaških ulicah je bilo lepo bežati. Ponedeljek je. Mirno in ljudje počasi odhajajo v službe mi pa že prbližno 47 ur borbamo in pišemo svojo zgodbo.

Kakor sem bil vesel stranskih ulic po katerih poteka tudi Soča Outdoor Festival sem preklinjal Leona, ker je izbral gor, dol, dol, gor…. In to kar nekajkrat.

Ker sem bil že malo bogi se mi zdi, da smo bili od Leonovega gradu oddaljeni samo še nekaj km. Tam blizu je bila naša zadnja postojanka. Avtobusna postaja, neka tekoča voda in klopca. Tu smo že veseli, da je zgodba končana. Da smo zmagali. Lepo smo na sončku posedeli in tisti občutek mi je bil najboljši. Nisem se obremenjeval za kilometre, kdaj bo 300 ali jih bo na koncu 297 ali je od štarta minilo 44 ali 48 ur. Vesel sem bil, da smo tukaj in da smo opravili dobro nalogo!

61. TOLMIN Prihod: 9:30 Lep sprejem Leonove družine…..

Dnevnik #UltraIvančnaTolmin

JA!!! Tolmin dosežen.

Vesel sem da sem prišel na čokoladno torto, katera se je pripravljala kar nekaj 5 let in več. Vesel sem, da smo v 48urah in 30 minutah prišli skupaj v Tolmin.

Nikoli ne bom pozabi, kako sem se Leonu, katerem sem obljubil, da pridem na najboljšo čokoladno torto razjokal v naročju! Jokala sva kot dež. Ko vidiš Leona v solzah in tako čustvenega, potem vem, da smo opravili izvrstno delo.

Na koncu poti nobenega traku, navdušenja, ploskanja, in pompa. Enostavno samo naša ekipa na parceli Leonovega gradu z samo eno mislijo #zamga!

Na poti domov sta nas lepo presenetila Karolina in Senad s prelepimi mislimi. Hvala za takšne prijatelje!

Hvala ekipa #UltraIvančnaTolmin. Nekaj iskrenih besed:

Deklina: Hvala za vse kilometre, katera sva skupaj borbala v noč in ponoči. Vsa čast, da si zborbala in odšla iz ladje na trd beton in poslušala nabijanje copat v tla. Zate ni bila ovira ne noč ne vreme ne moje kletvice. Veš, da mi je bilo naj najlepše s tabo bežati na “gorski” prelaz. Sneg, veter, dež in midva z borbo, da pridemo skupaj na cilj. Svoje delo si opravila z odliko. Hvala ti tudi, za božanje po hrbtu po klancu navzdol ali gor. Lepo je bilo tudi, ko sva pri Logu pod Mangartom v nekem vodnjaku popila nekaj sveže vode in ko si odtrgala zame in za mojo mami vejico oljke. Lepo, pa še rokavico si, si skoraj oprala 😉 Edina si, katera sem ti rekel, če lahko stopiš popolnoma za mano, pa vem, da mi ne boš in nisi zamerila. In ja fajn je bilo, ko sva se na hit stisnila, ko je bil čas za počitek, da sva za ajala in se na muč na hitro zbudila. Hvala Pika! Sory sam nam je toliko všeč ta Pika, da ne morem mimo tega. #bucBuc #Deklina

Mami – Teja: Hvala ker si držala moško bando nazaj, ker drgač bi kar podivjali. Lepo si opravila s promocijskim materialom in ga razdelila med tekače. Vem, da nihče ni ostal brez vsaj enega spomina na #UltraIvančnaTolmin. Hvala, ker si me velikokrat oddela s toplo odejo, čez ramena, katera je čez nekaj trenutkov zaradi mojega razpoloženja bila že preveč in hkrati takoj za tem nujno potrebna. Lepo si vodila dnevnik. Svoje delo si opravila z odliko, marsikateri ultraš bi te vzel s seboj v ekipo, da lepo skrbiš zanjo in vse druge. Kaj naj rečem #1mama!

Costa – Marino: Ha, Costa. Težka je bila! To si vedu. Vedu sem, da te je bilo strah. Ker smo že velikorat naredili kakšno podobno treparijo in nikoli nismo vedeli do zadnjega ali bo šlo skozi. Vedel si, da ni ustavitve zaradi težkih nog. Vesel sem, da si nas včasih v rit nabrcal in malo povzdignil glas. Hvala, ker noben bidon ni ostal prazen. Sicer ne vem kako si uspel vse skupaj spravit vame. Dobro si analiziral #Šiškarjev plan. Thanks, ker si skrbel, da mi niste še kak km dlje pobegnili. Tudi ti si imel težko nalogo, saj si mi moral k roki ili nogi prinesti zadevo, ki je bila od mene odmaknjena 40 cm in sem bil toliko fin, da sem izkoristil #kraljevskiPoložaj v nulo! Hvala ti #oči!

Marko S. tebi sem takoj na cilju povedal, da sem bil skeptičen, ker imaš preveč miren duh, da me boš skupaj spravil. Vendar vedno, kadar sem zapustil masažno bazo sem bil bolj svež. Tako, da se ti opravičujem, da so moje misli na začetku pobegnile v negativo. Ampak si jih spravil na pot pozitive in jih spravil na pravi položaj, kot vse kosti, mišice in tkiva. Velikorat sva se pogledala in morda sem ti samo odkimal in ti meni nazaj. Kar je pomenilo, da sva na pravi poti. In veš kaj: “Velikokrat med mesažo sem te poslal tja, kamor ne sodiš. Ampak to samo zaradi prijetnih bolečin”. Pasalo je, čeprav bolelo! Marko hvala!

Marko M. ha, Marko! Ostal sem ti dolžan, da popravim napako. Težko nalogo si mi dal! Vendar, ko si me vprašal, če imam tisto zadevo s seboj sem prepričan, da se spomniš odgovora: “Da, imam jo”. Seveda Slovensko zastavo in samega poveljstva Nata – Shape. Z veliko odgovornostjo ter spoštovanjem sem nalogo opravil. Morda mi tega ne bi bilo treba. Vendar, kar sem obljubil sem držal. Vesel sem, da si bil v ekipi, ker sta z Leonom kot jing in jang. Oprostita vendar to je moje mišljenje. Super sta skupaj. Energija in umirjenost. Hvala tebi Marko in ženi Nataši, ker sta/ste prišli na start našega projekta direktiva iz Brusla. Malo ljudi bi to naredilo. No, nihče! Zato še enkrat hvala #Marko!

Marko, še ena dogodivščina, ki je povezana s tabo… Z deklino se uleževa zadaj za 15 min in si rečeva samo malo, čist samo malo. Potem ko se uleževa in zapreva uči zaslišiva smrčanje. Mateji, sem rekel: “Ej, vstanva greva naprej nimava nič od tega tukaj.” Nasmejala sva se in odšla naprej. Marko nič narobe, hvala za morda malo drugačno brco v rit! Hvala!

Jože R. O. Midva si nisva veliko povedala, ker sva se velikokrat pred projektom pogovarjala. Vsem te predstavim kot posebnega človeka. Prej ko slej vsak spozna zakaj. Sveda v pozitivno smer, tako kot je šlo najino razmišljanje. Povem lahko tudi to, da si perfekcionist in to je izredno pomembno pri takšnih zadevah. Pri tebi ni naključji in pomot. Izreden fotograf in snemalec. Vem, da veliko zadev opaziš a si modro “tiho”. Tudi jaz. Včasih je to dobro ali potrebno. Jože Hvala ti! Prepričan sem in vem, da bova še soodelovala. #Jože

Leon, če sem s tabo začel opis oziroma konec naše zgodbe. Najino srečanje sega v leto 2012-2013 koliko se dobro spomnim. Veš kaj. Moja naslednja vojaška želja je, da bi lahko bila kdaj skupaj na MOM in borbala. To mi je želja! Če, bom imel kdaj priliko, sicer veva, da je to prekleto težko bom na vse pretega “težil” da greva skupaj. Zakaj? Zato! Hvala Leon tebi tvoji Ani za lep sprejem na koncu. Obljubim, da prdemo še kdaj, vendar si vzamemo, malo več časa in gremo skupaj na #TolminTrial #ZeloLepoImašVzgojenoDružino

Ivančna Gorica je daleč. Tolmin pa lep! Besede, katere si bom zapomnil za vse življenje.

Salomon, Suunto, ARTUM in Gorazd, Inspire Camper, Invictus Drink, TopAtlet, 2Toms in Dejan, ROADid ter ExtremeVital.