Anže ČesenPred približno tednom dni, me je poklical Jože Rehberger Ogrin, s katerim sva že sodelovala pri fotkanju IronmanNogavic, tokrat je bila zgodba usmerjena v drugo blagovno znamko Eisbär.
Jože je podal kar nekaj konkretnih in zanimivih “zahtev” med drugim tudi da “najdem” lepe nogice. Upps! Ok, takoj sem se spomnil na #TOP športnico Urško Ahac, s katero smo si hitro zmenili za termin, ker je svet poln nepredvidljivih situacij smo termin malo prestavljali saj smo iskali super čas in še boljše vreme! Jože ter Intersocks sta že za naju pripravila super pack izdelkov!
Da ostanem “tekaško miren” sem opazil, da je najbolje da pred takim ali podobnim celodnevnim projektom “odfuram” svojo “lavfarijo”. Ker sem vedel kaj me čaka čez dan ni bilo problema nastaviti budilko ob 3h in odbežat svoj “krog”.
Zjutraj smo se skupaj “polinkali” na Barju in gasa odšli na Jezersko! OK, še nikdar nisem bil v tem kraju. Vreme super, narava, hribi… v glavnem zadetek v polno. Da je bil začetek dneva še bolj zanimiv smo se srečali in izmenjali nekaj besed z Davodom Karničarjem. Urška in Davo sta rekla nekaj besed glede saniranja poškodbe in kineziotapinga. Oba na svojem področju stručkota! Ker vem, da je pred Davodom poseben projekt ga še toliko bolje razumem v kakšni situaciji je. Vendar mu gre odlično in tudi sam se počuti TOP. Davo, srečno “presmučkaj” iz K2! Vsa čast in velik poklon. Noro!
Ker nas je že čas preganjal smo odhiteli napej na naš “photosession”. Ker, se tudi sam ukvarjam s podobnim “biznisom” sem Jožeta čisto razumel kaj hoče ter, da je potrebno nekatere kadre “poslikati” en miljonkrat.
No z Urško se nisva kaj dosti obremenjevala saj sva prav uživala in nabirala vitamin D oziroma “D+v nulo” 😉 . No sicer mraza res ni bilo, še sneg je bil chilly 😉 No ja!
Ko smo bili čist Chilly 😉 smo odšli nazaj v hotel Planinka, kjer smo naredili zanimive kadre. Komaj čakam kaj smo ustvarili. Veliko odlične družbe, heca ter dobre glasbe. Kader je bil res fajn (kaminček, nogice, literatura, vinček, čaj…) hotel Planinka zakon ste!
Ko je Jože obema dal “High5” smo vedeli, da smo zaključili en prekrasen dan. Bil je res nepozaben!
Urška in Jože hvala vama. S takšno ekipo se da narediti vse, čisto vse! Ostanita in bodita to kar sta! Upam, da nismo rekli kakšno besedo preveč o vojski in teku. #TakSem
Ko sem prišel v domačo Ivančno priznam sem samo nadel druge copatke, nogavice ter nadel odsevna pasa in odšel en hiter šprint do Višnje Gore in nazaj. Očitno sem dobil “preveč” pozitivne energije.
Ker energija ni pojenjala, saj tole “Jezersko” očitno dela čudeže, sem se kljub gospodovem dnevu odpravil na eno mini Trail tekaško stezo.
Ja, vem Kristi, moram spregledat in bom Road zamenjal za Trail. Sicer do sedaj ne kaže na bistvene spremembe! No, je pa res da je narava lepša kot neprekinjene črte ob robu cestišča. Priznam tudi to!
Kristi, dobro poslušaj in dobro preberi! Sem prepričan, da mi boš v support!!
Vendar lahko sedaj tukaj povem, da imam naslednje leto takoj po zimi plan preteči znano pesem, ki ima naslov nekako tako: Z Goričkega v Piran!
#Ekipa se počasi že #riše
Ker imam službo za pohvalit samemu bogu (kakšrna koli je, takšna je in naj traja). V nedeljskem večeru po trail teku sem odšel v nočno izmeno s super borcem Gregorjem. Thanks Gregor za vse!
Ker je situacija nanesla tako, da se dva dolenca nista “polinkala” in skupaj pripeljala v Kranj, sem imel čas razmišljat kam po nočni…
Ja super. Ideja padla! Uniforma, neprebojni jopič, škornji in v hrib grist. Grist!
Po nočni takoj na Šmarjetno goro na sončni vzhod. Se pravi ob 6h štart. Sonce po Suunto-tu vzide ob 7:15, ker sem vedel, da imam tokrat na sebi malo več teže in obute škornje 5.11 s katerimi se da odlično teči ter uniforma, sem z rezervo bil na vrhu 30 minut prehitro. Prehitro! Nekaj selfijev in potrebno bo počakat na vzhod. Ker me je že pošteno treslo sem odšel nazaj (dobr nabija tale asfalt na kolenčka – super), vendar kazalo je na oblačen vzhod zato sem še bolj brez skrbi polagal škornje ob asfalt in gasa v mesto.
Hitro sem opazil, da se dela sonce in da so višji vrhovi že v soncu.
Nič, gasa nazaj v hrib in zopet pulz na 198… Vendar ko sem tekel nazaj gor sem samo razmišljal v tem, da me mora sonce počakati. A ker sem narobe razmišljal in imel nekje zadaj črne misli, se je tudi to zgodilo.
Nič zato! Nikoli ne kliči hudiča! Nikoli! Hitro sem prišel v dolino in “prekrasen športni dan” se je zaključil. V “civilko” in v Ljubljano v TopAtleta k Samotu po zalogo energije.
Lepo je po dolgem času videti takšno osebo kot je Samo. Pol energije in dobre volje! Nekaj več energije na zalogo in še topel stisk roke in nazaj proti Ivančni.
Seveda bi se še “moralo” malo danes popoldne “pošportati”, vendar se je treba pripraviti na izpit, katerega si bomo prizadevali, da ga jutri na DIFU uspešno opravimo.
Morda se velika večina od vas sprašuje, zakaj ta zapis na blogu…. Vse ima svoj namen.
Biti v družbi prijaznih, srčnih in zabavnih ljudi je vedno lepo in ni lepšega, kot to, da te takšne osebe napolnijo z energijo, ki si jo pridno trošil skozi mesec!
Vseh 632 tekaških kilometrov, vseh 42686 pokurjenih kcal ter 58 tekaških ur bi brez vas prijatelji, ki mi stojite ob strani ta mesec težko zgrizel. Hvala za podporo!
