MyYear

Tako, pa je za nami nekaj več sto dni. Ponavadi se naredi analiza s področja s katerim se ukvarjaš. Pri meni sta dve področji za kateri lahko rečem, da mi ni žal, da sem veliko dal in veliko izgubil. Včasih je prav, da ceniš določene stvari. Da ni vse samoumevno.

Na področju, mojega poklica lahko rečem, da bi še enkrat ponovil prejšnje leto. Misijo smo uspešno zaključili, spoznali smo nove ljudi in se  veliko  naučili. Morda ne toliko na poklicnem področju, ampak na osebnostnem, kar je še pomembnejše. Ko pogledaš ali slišiš vse te slovenske ali tuje resničnostne šove kako, kje, kdo ne more zdržati 1 mesec ali 2 v objemu družine, bi lahko mi vojaki ter podobni poklici “zahteveli” več spoštovanja. Morda bi lahko malo drugače razumeli poklic nas vojakov. Vendar verjamem, da smo že kot struktura navajeni, da nas grdo rečeno “pljuvajo” oziroma nas zelo hvalijo, ko nas rabijo. Morda, smo sami krivi za vse. Za kakšen procent prav gotovo, saj debate ob pijančevanju v lokalu in službene zadeve ne gredo skupaj. Ampak pustimo to slovensko navado in ne privoščljivost hkrati.

Gremo raje na šport, tam kjer je lepo in tudi kdaj pa kdaj slabo. 27.5 sem prišel iz zanimivega okolja v okolje, kjer se dobro počutim. Da bi se še bolje počutil, sem stal na startu Vipave 100 km in še nekaj kilometrov več. Že na startu sem vedel, da bom moral paziti na “čudno stopalo” ampak pustimo že to opisano zgodbo. Na cca. 17 km je zgodba znana in še do danes ni rešena. Vendar sem zelo blizu, da zmagam. Do zmage mi je pomagal Tilen Potočnik , kateri mi je stal ob stani s popolnimi nasveti za zmagovalni recept. Kmalu sem zaradi njega spoznal posebnega zdravnika. Z znanjem s katerim mi je omogočil, da lahko bežim in da sem lahko vesel.

Pred tremi tedni sem kot ponavadi želel narediti takšno malo drugačno #GoPro fotografijo. Pri pristanku na desno nogo, sem čutil, da imam gleženj pri vratu. Strah me je bilo pogledati kako stoji gleženj, bil sem prepričan, da je pravokotno postavljen na nogo. Zamižim, zakričim in pogledam. Pogledam bolje in vidim, da je vse ok. Waw, ok s snegom si “zafilam” salonarček črno, rdeče barve in nadaljujem z ničemer. Še hodit nisem moral. Ampak vemo, ko je zadeva ogreta, gre. Če bi imel pri sebi telefon bi poklical, da me pridejo iskat ampak bilo je kot je bilo. 7km hoje, “teka” in bolečin. Predvsem pa straha, da sem pardon izrazu zajebal vijak v stopalu. Nekako pokličem v ordinacijo in po dveh urah dobim klic, da naj pridem na kontrolo. Waw, hitro. Ok, da ne dolgovezim, po 5 dneh sem lahko bežal. Vesel, da lahko bežim. Kasneje je bilo z vsakim dnem boljše. Boljše in boljše vendar 2. 2. 2018 imam kontrolo, da vidimo kako naprej. Morda, bi si želel, da vijak ostane v stopalu. Da, je vijak postavljen na svoje mesto sem morda sam sebi dokazal s tekom prejšnji teden. Morda malo kasneje o “podvigu”.

Morda še prej nekaj, kar sem opazil pri naših dragih omrežjih. Velikokrat se o tem pogovarjamo tudi s prjatili ko grem bežati. V glavnem prepričan sem, da noben od nas nikogar ne prosi za like ali kakšen share. Sej vemo, o čem se gre. Veliko je meni čudnih objav, tako kot vam morda ne ustreza točna ta. Vendar priznam, z veseljem pogledam vse objave takšne in drugačne, za vse ni časa, da se “pokomentira” “polajka”, “pošera”. Veliko je tudi takšnih objav, katere morda ne razumem. In tiste, ki ne razumem, grem samo mimo in situacija je rešena. Nobenemu ne želim slabo, nobenemu. Vsak fura svoje in vsak ima svoj lajf in naj ga fura dalje! To podpiram in to nas dela boljše, drugačne in zanimivejša. To je to!

Sredi leta, ko sem prišel nazaj se je nabralo veliko zanimivih zgodb od tega, da sem spremljal deklino na Logarski, ki jo je odfurala fenomenalno. Spremljala sva tudi Andreja pri svojem projektu, ki je bil podoben tistemu, a gremo še naprej. Od tega, da smo se imeli lušno fajn v Piranu, da smo bili nekajkrat na Vršiču in v Kranjski gori, da smo spremljali Sabno pri svojem projektu. Seveda nepozabna tekaška in spremljevalna dogodivščina ter izkušnja, ko smo spremljal deklino na 117 km podvigu do morja ter, da sem odfural Ljubljanski maraton v meni letos lepem času.

Morda največja osebna zmaga je ta, da sem nekaj časa nazaj odfural svojo prvo ultro po poškodbi. Na kratko: Preko Ivančne in preko “hitre” ceste do Trbovelj in skok na Podmejo in preko  Prebolda do Vranskega, kjer sva bila z deklino zmenjena, da se dobiva na randiju 😉 V glavnem, lahko bi rekel, lepa ultra z lepimi razgledi. Pa še opazil sem, da mi med tekom noro pašejo “ČupaČups” lizike 😉 

Hvala ekipi #Suunto in #Salomon, da sta mi omogočila da so kilometri lažji in prijetnejši. Hvala #TopAtlet tebi da ne ostanem žejen in lačen med potjo. Hvala tebi FactoryStore, kjer najdem vse kar si športnik zaželi. Hvala tudi Vam Intersocks Kočevje Slovenija, da ne ostanem bos. Nikoli ne nazdanje hvala #Družina, ker mi stojiš ob strani!

Kljub temu, da se je zgodilo veliko lepega in dobrega so moje misli v planu za naslednje leto. Posebnih priprav ne bo, potekalo bo kot pri projektu #UltraGoričkoPiran. Povsej verjetnosti podobna zasedba članov posadke, ker tam je štimalo, kot pri takšnih projektih mora. Vem, da bo tudi naslednjo leto “trpel” najboljši avtodom iz Najemiavtodom saj bo večinoma časa v 1. ali proti koncu v 2. prestavi. Ane Marko in Leon 😉

Kakorkoli! Vem, da bo z mano najboljša ekipa! Vem, dal ji bom tisto kar bodo od mene “pričakovali”!

V glavnem treba je delati na kilometrini ter imeti zbrane misli ter čisto glavo, da bo 500 km zanimivih in napornih. Plan, ne bo preteči čim prej, vendar bo plan prebežati s čim manj spanja. Spremljevalna ekipa bo na razpolago vsake cca. 5km in vsi ki se boste želeli pridružiti bežanju boste o tem lahko obveščeni, saj se bo tokrat velikokrat odvijal projekt preko naših omrežijih (FB – live in Instagram Story) v glavnem pridružili se boste lahko kjerkoli in kadarkoli. V spremljevalni ladiji bo vse za vas. To kar bom imel jaz, boste imeli tudi vi. Gre se predvsem zato, da se imamo noro fajn.

No do takrat bomo bežali in iskali nove potke v stilu #TimeToPlay sem pa tja bomo odbežali kakno ultro. Če bo vse dobro ne bi želel izpustiti UTVV. Seveda, si bi želel, da bi se še bežalo po neznanih krajih predvsem v tujini. Idealna prilika je kakšno poletno počitniško bežanje.

Aja, kako izgleda bežanje v slogu #TimeToPlay. Greš po movescount zemljevidu izbereš si potke, katere so označene z barvo in ko izbere to, je tvoja naloga samo to, da odbežiš. Seveda je veliko tekačev z velikimi različnimi cilji. Hitrost, višinci razdalja… Meni osebno je fajn, da je nekaj več km in pulz blizu 150. Se pravi povprečni pulz recimo okoli 75% maximalnega pulza.

V glavnem, zanimivo leto se je pisalo in tako ga bomo tudi zaključili. V slogu ultra teka.

Naj bo leto 2018 polno prijetnih presenečenj in polno lepih tekov predvsem pa veliko zdravja, veliko dobrega dela v službi ter nekaj kančka sreče ter veliko športnih užitkov.

Morda za na konec predstavim meni top letni in zimski komplet za bežanje:

Poletje 2017

Obutev:

Oblačila:

Zima 2017

Obutev:

Oblačilo:

Facebooktwittermail

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.